Psihologija dela

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Psihologija dela (tudi psihologija dela in organizacije, industrijsko-organizacijska psihologija, organizacijska psihologija) se ukvarja s preučevanjem človeškega vedenja v aspektih življenja, ki so povezani s produkcijo, distribucijo in uporabo storitev. Meri zadovoljstvo na delovnem mestu in ocenjuje stresnost ter vpliv organizacijske klime na uspešnost podjetij in organizacij. Praktično se ukvarja s psihološkim testiranjem potencialnih delojemalcev in razpisih novih delovnih mest, izbiro med potencialnimi štipendisti ter s svetovanjem vodstvu glede vlaganja v človeške vire.

Pregled[uredi | uredi kodo]

Psihologija dela je razvila specifična področja delovanja:

  • Kadrovska psihologija se zanima za prilagajanje delavca zahtevam dela oziroma delovne situacije. Sem spada poklicno usmerjanje, izbira kandidatov, uvajanje v delo, motivacija
  • Psihologija medosebnih odnosov se ukvarja z delavcem kot članom skupine. Njena področja proučevanja so komunikacija, vpliv posameznika na skupino, vodenje
  • Inženirska psihologija se ukvarja z odnosom človek-stroj. Skuša reševati probleme informacijske, energetske, biofizične povezave med človekom, strojem in okoljem.

Poleg specifičnih področjih delovanja delo in raziskovanje psihologov dela vključuje med drugim še analizo dela, izbor kadrov, menedžment, psihometrijo, trening, razvoj in evalvacijo osebja, delovno motivacijo, zadovoljstvo z delom, predanost delu, zdravje in varnost pri delu, usklajevanje dela in prostega časa, človeški faktor pri odločanju, organizacijska kultura in klima, vodenje, etika, človeški viri, tehnologija na delovnem mestu, moštva, učinkovitost moštva in tako dalje.

Področja delovanja[uredi | uredi kodo]

Glavna področja delovanja na področju psihologije dela in organizacije so industrija, ustanove, svetovalna podjetja, univerze in raziskovalne organizacije. Na področju industrije psiholog dela razvija postopke za selekcijo kadra, analizira in vrednoti delo ter izdeluje plačilne sisteme, razvija programe motivacije, usposablja vodstvo za vodenje, vrednoti programe za usposabljanje in določa značilnosti delovnega procesa. Na področju svetovanja psiholog svetovalec uporablja ista znanja kot na področju industrije, vendar deluje le kot svetovalec posameznikom in menedžmentu. Delo psihologa dela in organizacije na področju izobraževanja je sestavljeno iz poučevanja, raziskovanja področja in svetovanja. Na področju raziskovalnih organizacij delo psihologa sestavlja razvijanje širših programov (npr. selekcija v policiji) ter raziskovanje za potrebe kompleksnejših problemov moderne družbe.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Znanstveno zanimanje za vlogo človeka pri delu se je pojavilo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Začetniki psihologije dela so se predvsem ukvarjali s selekcijo kandidatov, promocijo in prodajo, delovnimi nesrečami ter ocenjevanjem delavcev. Pionirja področja psihologije dela sta Walter Dill Scott in Hugo Münsterberg, ki sta zaslužna za nastanek industrijsko-organizacijske psihologije. Med pionirje psihologije dela lahko štejemo tudi James McKeen Cattela, ki je izumitelj termina 'mentalni test'. Metode za snemanje in analizo delovnih gibov sta razvila Frederick Winslow Taylor ter Frank in Lillian Gilbreth s ciljem predlagati čim bolj učinkovite gibe za bolj produktivno delo. Pomemben korak pri aplikaciji psiholoških znanj in tehnik na področje dela so bili testi, ki jih je razvila ameriška vojska med 1. svetovno vojno. Te teste so uporabljali za klasifikacijo in dodeljevanje nalog vojakom, uporabljali pa so dve verziji, Army Alpha in Army Beta. Psihologija dela se je razvijala tudi med 2. svetovno vojno, kjer je ponovno pomagala pri razvrščanju vojakov in prostovoljcev. Potekala je sestava psiholoških testov – mnogi od njih so bili kasneje prirejeni tudi za uporabo v industriji.

Cilji[uredi | uredi kodo]

Psihologija dela stremi k izkoriščanju dejavnikov, ki ugodno vplivajo na

Metode raziskovanja[uredi | uredi kodo]

Psihologija dela raziskuje s pomočjo znanstvenih metod, predvsem z anketami, eksperimenti, kvazieksperimenti in opazovanjem. Podatke pridobiva s pomočjo introspekcije, zgodovinskih podatkov, objektivnih mer učinkovitosti dela (npr. število prodanih izdelkov) ter vprašalnikov. Raziskovalci v psihologiji dela izvajajo tako kvalitativne kot kvantitativne raziskave. Kvantitativne raziskave vključujejo uporabo tako opisne statistike kot statistično zaključevanje (korelacija, multipla regresija, ANOVA). Nekatere naprednejše statistične metode v uporabi psihologije dela so logistična regresija, MANOVA, strukturno modeliranje in hierarhično linearno modeliranje; slednje je posebej primerno za raziskovanje skupinskih in organizacijskih vplivov na posameznika. Psihologi dela se poslužujejo tudi klasične testne teorije, teorije generalizabilnosti ter teorije odgovora na postavko. Kvalitativne raziskave vključujejo študijo primera, fokusne skupine, intervjuje, analizo konteksta in ostale tehnike opazovanja.

Povezava z drugimi področji psihologije[uredi | uredi kodo]

Psihologija dela in organizacije se v zadnjem času povezuje z relativno novo vejo aplikativne psihologije, zdravstveno psihologijo dela. Zdravstvena psihologija dela se je razvila iz dveh vej psihologije – psihologije dela in zdravstvene psihologije. Primarni cilj zdravstvene psihologije dela je fizično in mentalno zdravje osebe v direktni povezavi s psihosocialnimi faktorji delovnega mesta. Druge vede, s katerimi se povezuje psihologija dela, so sociologija, socialna psihologija in antropologija, ki se ukvarjajo s skupinami na delovnem mestu, ter politične vede, ki jih skupaj z antropologijo zanima organizacijski sistem.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Kostić, Slobodanka in Turudija, Simo M. Psihologija rada. Izdavačko-informativni centar studenata, Beograd 1975. (COBISS)
  • Landy, Frank J. Psychology of work behaviour. Brooks & Cole, California 1989. (COBISS)
  • Tiffin, Joseph H. in McCormick, Ernest J. Industrial Psychology. Prentice-Hall, New Jersey 1965. (COBISS)