Etika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Etika (grško: ἠθική) je filozofski nauk o nravnosti, o dobrem in zlu. Razumemo jo lahko kot filozofsko disciplino, ki raziskuje temeljne kriterije moralnega vrednotenja, pa tudi splošno utemeljitev in izvor morale, je skupek moralnih principov. Po nekaterih filozofih pa je etika filozofska disciplina, ki se ukvarja s tematiko človeškega hotenja in ravnanja z vidika dobrega in zlega, moralnega in nemoralnega.


Etimologija[uredi | uredi kodo]

Ime izhaja iz grške besede ἦθος, ēthos, ki pomeni nrav, značaj, način življenja. Aristotel pa v II. knjigi Nikomahove etike [1] pravi, da etične vrline (ἠθικῆς ἀρετῆς) izvirajo iz ἔθος -a (éthosa) - ta zelo podobna beseda pomeni »navada«, »šega«, »običaj« [2] - ter da lahko njihovo ime izvajamo tudi iz te besede. Poleg Aristotela so se z etiko v sredozemskem prostoru ukvarjali še filozofi, Sokrat (469 - 339 pr.n.št.), Epikur (341 - 270 pr.n.št.). Do obdobja renesanse se je z etiko ukvarjala predvsem religija, z nastopom renesanse pa etično misel razvijajo znani filozofi; Locke (1632 - 1704), Comte (1798 - 1857), Rousseau (1714 -1778), Kant (1724 - 1804), Hegel (1770 - 1831) in še več drugih. Tolmačenje etike se občutno razlikuje z pripadnostjo filozofski smeri h kateri pripadajo. Izkušnja in pozitivna dediščina etične misli se je oblikovala skozi vsa razdobja človekovega razvoja.

Etika kot filozofska panoga[uredi | uredi kodo]

Etika je lahko razumljena kot splošno teoretično in racionalno utemeljevanje moralnosti. Je filozofska panoga, ki se ne ukvarja toliko s posamičnimi normami in življenjskimi navodili, temveč je filozofsko razmišljanje o sami moralnosti, o tem, kaj je človek, da je tako neogibno moralno bitje, in čemu naj bo zavezan pri svojih moralnih presojah in odločitvah. V ožjem smislu je etika torej filozofsko razpravljanje o pojavu moralnosti ter o njegovih temeljih in smislih. Središčna vprašanja etike so: kaj je dobro, kaj moram narediti, kakšen človek naj bom in kakšen ne smem biti? Kakšne vrline moram imeti da sem dober? Dati odgovore na ta vprašanje zajema samo polovico dela etikov. Druga polovica je težja. Obrazložiti, opravičiti svoje odgovore na ta vsakodnevna pomembna vprašanja. Potemtakem izraz označuje tisto bolj izvirno človekovo moralno zavest, da ni vseeno, kako živimo in delamo. To je najsplošnejša zavest, da dolžnosti in obveznosti so.

Kot uporabna filozofska veda poskuša etika najti odgovore na vprašanja, kako naj človek kot moralno bitje z zavedanjem o ‘prav’ in ‘narobe’, o ‘dobrem’ in ‘zlu’ deluje v družbi, v odnosu do soljudi, okolja, v katerem biva, in predvsem v odnosu do samega sebe. Filozofi in religiozni učenjaki so različno odgovarjali na ta vprašanja, zato znotraj etike obstaja množica različnih rešitev.

Fromm o temeljih etike[uredi | uredi kodo]

Etika je v grško-židovsko-krščanski tradiciji neločljiva od razuma. Etično vedenje temelji na sposobnosti, da človek postavlja vrednostne sodbe na osnovi razuma; to pomeni odločanje med dobrim in zlim ter delovanje v skladu z odločnostjo. Nadalje, ugotavlja Fromm, temelji etika - ne glede na to, ali je to etika monoteistične religije ali posvetnega humanizma - na načelu, da nobena institucija ali stvar ni višja od katerega koli človeka-posameznika; da je cilj življenja razvijati človekovo ljubezen in razum in da se mora vsaka druga človeška dejavnost podrediti temu cilju. Erich From je bil filozof, socialni psiholog in pisatelj številnih ameriških znanstvenih del. Pri svojih delih je upošteval Marksistične filozofe in zlasti tisti stavek iz komunističnega manifesta, ki pravi;>>Svoboden razvoj vsakega posameznika, je pogoj svobodnega razvoja za vse<<. Ugotovil je tudi da sta morala in etika spremenljivi, tako kot vse kar je človeško. Z oblikovanjem zavesti je človek postal odgovoren za svoja dejanja. Človek odgovarja za posledice svojih dejanj najprej samemu sebi. Zato ker je človek tudi socialno bitje odgovarja tudi družbi. Ta občutek odgovornosti, ki ga v živalskem svetu ne srečamo, je sestavni del moralnosti-etičnosti človekovih dejanj. Razvoj razuma in zavesti ni zaključen. Mnogi misleci so danes zaskrbljeni da se je proces počlovečenja zaustavil, celo obrnil. Priroda ne pozna poti nazaj, pozna pa uničenje vrst.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Povezani pojmi z etiko so:


[3]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Aristotel: Nikomahova etika, SM, Ljubljana, 1994, str. 75
  2. ^ Glej prevajalsko opombo K. Gantarja na str. 339 iste knjige.
  3. ^ Fromm, Erich (1970): Zdrava družba, Državna založba Slovenije, Ljubljana, str. 148 - 149.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]