Ivan Hribar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ivan Hribar

Ivan Hribar, slovenski bančnik, politik, diplomat in publicist, * 19. september 1851, Trzin, † 18. april 1941, Ljubljana.

Ivanova mladost[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Trzinu, v družini s šestimi otroki. Oče Hribar je bil prekupčevalec s posestvi, zato se je morala družina večkrat seliti. V otroštvu je bil Ivan bolehen otrok, oboleval je za padavico. Njegova mati je bila zelo verna žena, zato je z otrokom romala k Svetemu Valentinu po pomoč in to naj bi naredilo konec njegovi božjasti. V šoli se je hitro učil in napredoval. Pri vpisu v nižjo gimnazijo je lahko preskočil prvi razred nižje gimnazije v Ljubljani. Med študijem se je težko prebijal, zato je inštruiral druge študente in prevajal razne tekste, tako si je zaslužil nekaj dodatnih goldinarjev.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Ivan Hribar, portret Ivane Kobilca (okoli 1920-26), Mestni muzej, Ljubljana

Poklicno je Ivan Hribar deloval kot zastopnik pomembne češke banke Slavija v Ljubljani (1876-1919). Skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Tavčarjem pa je bil pred prvo svetovno vojno ena vodilnih osebnosti kranjske slovenske liberalne Narodne napredne stranke. Od leta 1882 je bil član ljubljanskega mestnega sveta, med drugim je vodil izgradnjo vodovoda, bil med letoma 1896 in 1910 ljubljanski župan in je zaslužen za popotresno obnovo Ljubljane. Njegove zadnje izvolitve cesar Franc Jožef I. ni potrdil, ker je bil Hribar v nemilosti zaradi delovanja v času protinemških demonstracij leta 1908 (septembrski dogodki, 1908). V letih 1889-1908 je bil kranjski deželni poslanec, v letih 1907-1911 pa tudi poslanec avstrijskega državnega zbora. Pred prvo svetovno vojno je bil med vodilnimi predstavniki neoslavizma. V Jugoslaviji je bil najprej 1919-1921 veleposlanik v Pragi, nato 1921-1923 pokrajinski namestnik za Slovenijo in nazadnje 1932-1938 jugoslovanski senator.

Znan je bil kot velik domoljub in marljiv, strasten politični delavec. Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 je Ivan Hribar storil samomor v znak protesta proti italijanski okupaciji. Devetdesetletni Hribar se je vračal s sestanka z italijansko upravo, ki mu je ravno ponudila županski položaj Ljubljane. Hribar tega ni hotel sprejeti, ker bi s tem dal delno legitimacijo italijanski okupaciji, in je raje izbral smrt. Zavit v jugoslovansko zastavo je skočil v Ljubljanico. Zapustil je poslovilno pismo z verzi iz Krsta pri Savici pesnika Franceta Prešerna:

Manj strašna noč je v črne zemlje krili,
kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.

Hribar ima v Ljubljani velik spomenik na Bregu, ki so ga postavili 30. avgusta 2010, in več manjših spomenikov. Pred Univerzo stoji njegovo poprsje, portretni glavi pa sta v Narodni galeriji in v veži Magistrata. Spominsko zbirko so uredili v njegovem stanovanju v Cerkljah na Gorenjskem. Kraj, kjer se je vrgel v Ljubljanico, se imenuje Hribarjevo nabrežje.

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

"Hribar Ivan". Slovenski biografski leksikon. Slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013.