Baruch Spinoza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Baruch Spinoza
Zahodna filozofija
Filozofija 17. stoletja
Spinoza.jpg
Ime Baruch Spinoza
Datum rojstva 24. november 1632(1632-11-24)
Kraj rojstva Amsterdam, Nizozemska
Datum smrti 21. februar 1677 (44 let)
Kraj smrti Haag, Nizozemska
Šola/tradicija racionalizem, panteizem
Glavna zanimanja etika, ontologija, epistemologija, politična filozofija, psihologija
Pomembne ideje substancialni monizem, determinizem, neskončnost atributov ene substance, mišljenje in razsežnost, matematizem, deizem, antiantropomorfizem Boga, sekularizem,

Baruch Spinoza ali Benedict de Spinoza (hebrejsko ברוך שפינוזה‎, latinsko Benedictus de Spinoza), nizozemski filozof judovskega rodu, * 24. november 1632, Amsterdam, Nizozemska, † 21. februar 1677, Haag, Nizozemska.

Mladost[uredi | uredi kodo]

Hiša v Rijnsburgu, v kateri je Spinoza prebival v letih 1661-63.

Spinoza je bil deležen judovske vzgoje in izobrazbe. Njegovi starši so bili potomci Sefardov, Judov z Iberskega polotoka, ki so jih konec 15. stoletja pregnali iz Španije in Portugalske. Zaradi družinski razlogov se je sprva naučil španščino, portugalščino, pozneje pa tudi nizozemščino, hebrejščino in latinščino, v kateri je pisal. Njegova mati, Ana Débora, je umrla, ko je imel Spinoza komaj 6 let, njegov oče in uspešen trgovec, Miguel Spinoza, pa je leta 1654 [1] padel v eni izmed bitk v Prvi Anglo-Nizozemski vojni. Kljub izgubi staršev in premoženja je skrbel za svojega brata Gabriela in se posvetil filozofiji ter optiki, ukvarjal se je tudi z matematiko. Pri 24 letih so ga zaradi heretičnih stališč izključili iz judovske skupnosti. V tem času je svoje krstno ime spremenil iz hebrejske oblike Baruch v latinsko obliko Benedict. Poslej je živel v samoti in se preživljal z brušenjem leč za očala, mikroskope in teleskope. Preučeval je Kopernikova, Keplerjeva, Galilejeva, Hobbesova in Descartesova dela.

Življenjsko delo[uredi | uredi kodo]

Študijska soba

Bog je vzrok vseh stvari, ki so v njem[uredi | uredi kodo]

Spinoza je sprejel Descartesovo stališče, da pri znanstvenih spoznanjih lahko izhajamo le iz nedvomnih premis in jih razvijamo z logičnim sklepanjem. Hkrati pa je uvidel, da so nekateri problemi ostali nerešeni, kot npr. kako lahko duh giblje snov po prostoru, če je vsa realnost sestavljena iz dveh popolnoma različnih substanc, tj. materialne in mentalne oz. snovi in duha. Drugi večji problem je bil povezan s svobodno voljo: kako je slednja mogoča, če vse določa znanost oz. če je vse, kar se zgodi, mogoče z logično nujnostjo izpeljati iz očitnih premis, in predvsem kakšno mesto zavzema Bog v takšnem sistemu? Če je vse dogajanje mogoče pojasniti z znanstvenimi zakoni in matematičnimi enačbami, potemtakem Bog ne obstaja. V zvezi s tem je prihajalo do velikih polemik; Isaac Newton npr. je razlagal, da je vesolje božja stvaritev, a ga je Bog prepustil samostojnemu delovanju v skladu z določenimi (naravnimi) zakoni.

Spinoza se je problema lotil z zanikanjem Descartesovega dualizma (tj. temeljna delitev na snov in duha). Bog je neskončen, kar pomeni, da ne more imeti meja, in zato ne more obstajati nič, kar ni Bog. Z drugimi besedami, Bog je koekstenziven z vsem, kar obstaja. Poleg tega je Bog celota vsega in ne potrebuje za svoj obstoj ničesar zunaj sebe. S tem je torej redefiniral Descartesovo definicijo substance, ki za svoj obstoj ne potrebuje ničesar zunaj sebe. Izhajajoč iz koekstenzivnosti Boga z vsem sta religiozno opisovanje vesolja in po drugi strani predstavljanje vesolja z različnimi objekti (npr. s planeti) različna načina opisovanja iste resničnosti oz. na isto bivajočo entiteto gledamo z dveh različnih vidikov. Tako je ena vrsta kategorij abstraktna ali duhovna (religioznost), druga pa materialna.

Tako je bil Spinoza največji panteist med zahodnimi filozofi.

Pravi cilj vladanja je svoboda[uredi | uredi kodo]

V svojem delu Teološko-politična razprava (latinsko Tractatus Theologico-Philosophicus) Spinoza zagovarja svobodo izražanja. Ne samo, da svoboda govora ni združljiva z javnim redom, pač pa ga tudi zagotavlja. To stališče je postalo del liberalističnega pogleda na svet. Dejal je tudi, da v racionalno urejeni družbi »vsak človek lahko misli, kar hoče«, in dodal bistveno, da »v svobodni državi kršijo mir prav tisti, ki poskušajo ovirati svobodo govora, ki ji ne morejo gospodovati«.

Preučevanje Svetega pisma[uredi | uredi kodo]

Poleg tega, da je bil filozof, je bil tudi prvi pomembni učenjak, ki je Sveto pismo preučeval kot zgodovinski dokument. S tem je vpeljal t.i. filološko-zgodovinsko kritiko, ki se je uveljavila pozneje, v 19. in 20. stoletju.

Naslovna stran Etike

.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Korte Verhandeling van God, de mensch en deszelvs welstand (okoli 1660; Kratka razprava o Bogu, človeku in njegovi dobrobiti).
  • Tractatus de Intellectus Emendatione (1662; Razprava o izboljšavi uma) v: Dve razpravi (COBISS)
  • Principi kartezijanske filozofije (1663; lat. Principia philosophiae cartesianae)
  • Teološko-politična razprava (1670; lat. Tractatus Theologico-Politicus) (COBISS)
  • Tractatus Politicus (1675/76; Politična razprava) v: Dve razpravi (COBISS)
  • Etika (1677; lat. Ethica Ordine Geometrico Demonstrata) (COBISS)
  • Hebrejska slovnica (1677)

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]