Ludwig Wittgenstein

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ludwig Wittgenstein
Zahodna filozofija
Filozofija 20. stoletja
Ludwig Wittgenstein 1910 head.png
Ime Ludwig Josef Johann Wittgenstein
Datum rojstva 26. april 1889(1889-04-26)
Kraj rojstva Dunaj, Avsto-Ogrska
Datum smrti 29. april 1951 (62 let)
Kraj smrti Cambridge, ZK
Šola/tradicija logični pozitivizem, analitična filozofija, tolstojanstvo,
Šola filozofije vsakodnevnega jezika[1]
Glavna zanimanja logika, epistemologija, filozofija jezika, filozofija matematike, filozofija psihologije, ontologija, mistika
Pomembne ideje logični atomizem, neizrekljivo, jezikovne igre, pragmatizem jezika, pokazati/izreči

Ludwig Josef Johann Wittgenstein, avstrijski filozof in logik, * 26. april 1889, Dunaj, Avstrija, † 29. april 1951, Cambridge, Anglija.

Wittgenstein je postavil temelje sodobne filozofije, predvsem v logiki in filozofiji navadnega jezika.

Razvil je dva zelo svojevrstna, toda medsebojno nezdružljiva sistema, ki se oba v glavnem ukvarjata z odnosi med jezikom in svetom.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Ludwig se je rodil očetu Karlu in materi Leopoldine Wittgenstein. Bil je najmlajši od osmih otrok. Družina je bila ugledna in premožna. Njegova stara starša Hermann Christian in Fanny Wittgenstein sta izhajala iz judovskih družin, ki so prevzele protestantizem in se leta 1850 preselile iz Saške na Dunaj. Ludwigov oče Karl je postal industrialec in se ukvarjal z železom in jeklom. Njegova mati Leopoldine, rojena Kalmus, je tudi bila judovskega porekla po očetovi strani, vzgajali pa so jo v katoliškem duhu. Tudi njega so krstili kot katolika.

Zgodnji nauki Logično-filozofskega traktata (Tractatus Logico-Philosophicus) (1921) so zasnovani na visoko strukturirani logično-matematični teoriji: »Svet je celotnost dejstev, ne stvari«, dejstva pa lahko nadaljnje analiziramo v »atomarna dejstva«, ki so dobesedno preslikana v »atomarne prepozicije«. Vendar pa filozofske prepozicije samega Traktata ne govorijo o svetu, temveč ga »prikazujejo«, zrcalijo njegovo logično zgradbo, ki je lahko zgolj prikazana, ne pa tudi izrečena, kajti »o čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati«. Stavki Traktata so po mnenju Wittgensteina tavtološke: izrekajo ničesar, ključno je samo to, kar kažejo. S Traktatom je Wittgenstein tudi priskrbel osnovo za kasnejšo sistematizacijo propozicijske logike. V prepričanju, da je že izrekel vse, kar se da izreči, je Wittgenstein, zvest svojim besedam, zapustil filozofijo ter se posvetil učiteljevanju. Toda njegovo zanimanje za filozofijo se je znova prebudilo ob stikih z dunajskim krogom logičnih pozitivistov, tako da se je vrnil v Cambridge, kjer so njegova takrat še neobjavljena dela vplivala na novo generacijo filozofov. Njegov desetletni molk, ki je sledil po Traktatu je predstavljal umik praktičnih posledic iz zaključnega stavka njegovega glavnega dela.

Ne glede na relativno malo del je postal eden od najvplivnejših filozofov 20. stoletja. Njegov vpliv sega od njegovih sodobnikov, Dunajskega kroga in Bertranda Russlla, do filozofov poznega dvajsetega stoletja, Richarda Rortyja, Jeana-Francoisa Lyotarda in Michaela Dummeta. Med drugim je bil Wittgenstein znan tudi po svojih pogledih (in njihovih izvedbah) na arhitekturo (par let svojega življenja je posvetil projektiranju in nadzorovanju gradbe hiše svoje sestre); pogosto ga povezujejo s pomembnim modernističnim arhitektom Alfredom Loosom. Čeprav je bil ekzakten, metodološko znanstveno usmerjen in dober poznaval naravoslovnih znanosti, logike in matematike, je smatral da se naših življenjskih problemov sploh še nismo dotaknili..., čeprav bi poznali odgovor na vsa možna znanstvena vprašanja. Njegova etika je, podobno kot tudi estetika in teorija religije, utemeljena na neizrekljivosti etičnega. Njegov poznejši nauk, izražen v Filozofskih raziskavah (1953), pravi, da je jezik raznolik družbeni pojav, za katerega ne obstaja kakšno enotno sodilo pravilnosti niti ena sama razlagalna metafora. Ni mogoče najti sodila za razlikovanje med upoštevanjem osebnega pravila še posebej ne morejo biti odvisna od kake bistveno osebne entitete, kakršne so Lockove ideje. Pozni Wittgenstein ustaljeno stopa po ozki stezi med dvema glavnima tekmujočima tradicijama, pri čemer zavrača obe: zanika, da obstaja neko zunanje dejstvo, zavoljo katerega so vse rdeče stvari rdeče, kakor tudi ne obstaja nič, kar bi opredeljevalo našo rabo besede »rdeče«. Podobno »Bolečina ni nekaj, vendar prav tako ni nič« - ni niti osebna mentalna entiteta niti je ne moremo poistovetiti z obnašanjem. Problem drugih duhov torej nastane z značilnega filozofskega nerazumevanja metaforičnega jezika.

Jezik po stališču Wittgensteina Filozofskih raziskav nima enotnega koncepta. Obstajajo različne govorne situacije, med katerimi pa ne obstaja univerzalen skupni imenovalec. Med heterogenimi jezikovnimi situacijami, ki jih Wittgenstein opredeli kot jezikovne igre, obstajajo edino »družinske podobnosti«. Kakor za nobeno družino ne obstaja univerzalna skupna značilnost, tako tudi jezikovne igre nimajo skupne opredelitve. Stric ima podoben nos kot babica, babica ima isto polt kot njena hčerka, njena hčerka ima iste oči kot oče - tako tudi neko jezikovno igro povezuje z drugo podobnost v neki posamični točki, ki je ne moremo posplošiti na vse jezikovne igre. Med jezikovnimi igrami (situacijami), kot so maša, klepet ob malici, pogovor s psihoanalitikom, pisanje beležk med predavanjem, razprava v parlamentu in igranje pantonime ne obstaja enotnega pojma. So zgolj podobnosti med denimo psihoanalizo in spovedjo, parlamentarno razpravo in sejo profesorskega zbora, pantonimo in zasliševanjem, ki pa niso splošne. Filozofija naj torej ne izgrajuje veličastnih teorij, ki so nagnjene k pačenju jezika, temveč naj zgolj »zbere namige« o njegovi rabi. Wittgenstein se v svojem poznem delu oddalji tako od sistematičnega sloga Traktata kot tudi njegovih stališč o jeziku.

Njegov brat, Paul Wittgenstein, je bil svetovno znani pianist, ki je sicer v 1. svetovni vojni izgubil desno roko, vendar je nadaljeval brilijantno pianistično kariero. Mnogo skladatlejev mu je posvečalo skladbe, med drugimi Benjamin Britten, Paul Hindemith, Richard Strauss; prav zanj je Maurice Ravel tudi skomponiral Klavirski koncert za levo roko v d molu; Sergej Prokofjev pa Klavirski koncert št. 4 (za levo roko).

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "School of Ordinary Language Philosophy", zbadljivka s katero so "resni" simbolisti poimenovali gardo mlajših filistrov na Oxfordu, ki se je ukvarjala s poučevanjem vsakdanjega jezika, v "concise Routledge Encyclopedia of Philosophy, 2000

Glej tudi[uredi | uredi kodo]