Arthur Schopenhauer

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Arthur Schopenhauer
Zahodna filozofija
Filozofija 19. stoletja
Schopenhauer.jpg
Arthur Schopenhauer
Ime Arthur Schopenhauer
Datum rojstva (1788-02-22)22. februar 1788
Kraj rojstva Gdansk
Datum smrti 21. september 1860 (1860-09-21) (72 let)
Kraj smrti Frankfurt na Majni, Nemčija
Šola/tradicija nemški idealizem, filozofija življenja
Glavna zanimanja metafizika, estetika, etika, psihologija
Pomembne ideje volja do življenja, subjektivni idealizem, pesimizem
Podpis Schopenhauer sig.png

Arthur Schopenhauer, nemški filozof, * 22. februar 1788, Gdansk, † 21. september 1860, Frankfurt na Majni, Nemčija.

Velja za enega najpomembnejših filozofov 19. stoletja, najbolj poznan po delu »Svet kot volja in predstava« (Die Welt als Wille und Vorstellung, 1818). Kljub temu, da je izhajal je iz filozofskega izhodišča nemškega idealizma, je svojo filozofijo navezal tudi na indijske Upanišade, vedanto in budistično filozofijo. Schopenhauer je neprizanesljiv kritik postkantovskega nemškega idealizma in je mnenja, da je potrebno filozofijo vrniti na Kantova epistemološka in etična izhodišča. S svojim metafizičnim voluntarizmom, filozofskim pesimizmom in poudarjanjem iracionalnosti človekove duševnosti je vplival na širšo kulturo 19. stoletja, mdr. v umetnosti na Wagnerja in filozofiji na Nietzscheja in Wittgensteina.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Njegova mati Johanna Schopenhauer je bila priznana novelistka in članica nemškega romantičnega literarnega gibanja. Oče Heinrich Floris Schopenhauer je leta 1805 umrl[1]. Oba sta izhajala iz premožnejših meščanskih družin. Podedovanje premoženja mu je nudilo finančno gotovost do konca življenja.

Po smrti očeta se je Schopenhauer preselil k materi v Weimar, kjer ga je seznanila s salonskimi literarnimi krogi, med drugimi ga je seznanila tudi s Goethejem. Toda tam je Schopenhauer čutil odpor do materinega ustvarjanja in se je mimo literature raje zanimal za antične klasike in za temeljne knjižne dosežke indijske civilizacije[2].

Leta 1809 se je vpisal na Univerzo v Göttingenu, kjer je študiral filozofijo in psihologijo. Gottlob Ernst Schulze[3], profesor v Göttingenu, mu je svetoval, naj vloži več truda v samostojno delo z najpomembnejšima filozofoma Platonom in Kantom. Schopenhauer je ta nasvet upošteval. V letih 1811-12 je v Berlinu obiskoval predavanja tisti čas najbolj eminentnih nemških filozofov Fichteja in Schleiermacherja. Že leta 1813 je ubranil doktorsko dizertacijo »O načelu razloga« [4] Ker je Schopenhauerjeva mati podcenjevala njegova filozofska prizadevanja in se imela za pomembno v literarnem oziru, se je z njo sprl.

Leta 1814 se je čutil intelektualno dovolj močnega, da je začel pisati delo »Svet kot volja in predstava«. S pisanjem je končal leta 1818, takrat je bilo njegovo delo tudi objavljeno, vendar ni bilo zanimanja zanj. Vmes je leta 1816 napisal delo »O vidu in barvah«, ki se navezuje na Goethejeve znanstvene teorije[5]. Leta 1820 je Arthur začel delati kot predavatelj na Univerzi v Berlinu. Njegova predavanja so bila ob istem času kot predavanja Georga Hegla, ki je na katedri za filozofijo nasledil Fichteja. Schopenhauer je v tekmi za pozornost izgubil in njegova predavanja so bila med najslabše obiskanimi, zato je kmalu izstopil iz univerzitetnega poučevanja. Možnost napredovanja je verjetno kvarilo tudi dejstvo, da je izgubil sodni spor proti neki ženski, ki naj bi jo bil udaril, ker ga je večkrat nadlegovala[6].

Nekaj let je popotoval po Nemčiji, Švici in Italiji ter se leta 1825 ponovno vrnil nazaj v Berlin, kjer je poskusil nadaljevati z akademsko kariero vsaj do leta 1831, ko je v Berlinu izbruhnila epidemija kolere. Ena od številnih žrtev kolere je bil tudi njegov filozofski rival Hegel. Pred kolero se je zato umaknil iz Berlina in dokončno iz akademskega življenja ter se nastanil v Frankfurtu, kjer je preživel nadaljnjih 27 let. Leta 1836 je objavil delo »O volji in naravi[7]«, sledili sta še dve deli iz etike »O svobodni volji[8]« in »O temeljih morale[9]«, ki ju je leta 1841 strnil v enotno delo »Dva temeljna problema etike[10]«.

Šele leta 1851, z izidom zbirke raznih spisov »Parerga und Paralipomena«, je Schopenhauerju uspelo pridobiti naklonjenost intelektualne javnosti tako v Nemčiji kot tudi zunaj nje.

Do smrti je ostal samski. Razen nezakonske hčerke, ki mu je bila rojena in je umrla istega leta 1819, ni imel otrok. Leta 1860 je umrl na svojem domu star 72 let.

Filozofija[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ verjetno samomor
  2. ^ Vede, Vedanta, Bhagavad-gita
  3. ^ Avtor skeptične razprave Enesidem, po grškem skeptiku iz 1. stoletja pr. n. št., ki je navedel deset preprečljivih razlogov za skepticizem. Schulze naveže antični skepticizem na moderno, postkantovsko filozofijo.
  4. ^ v nemščini: Ueber die vierfache Wurzel des Satzes vom zureichenden Grunde
  5. ^ Goethe je bil tudi en od gostov materinega salona
  6. ^ Rudiger Safranski, Rüdiger Safranski, Ewald Osers, Schopenhauer and the Wild Years of Philosophy, 271-2 [1]
  7. ^ nemško: Ueber den Willen in der Natur
  8. ^ Ueber die Freiheit des menschlichen Willens, 1839
  9. ^ Ueber das Fundament der Moral, 1840
  10. ^ Die beiden Grundprobleme der Ethik

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Schopenhauer, Arthur, »Svet kot volja in predstava«, Slovenska matica, Ljubljana 2008 (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]