Marcel Proust

Marcel Proust

Valentin Louis Georges Eugène Marcel Proust, francoski intelektualec, pisatelj, esejist in kritik, * 10. julij 1871, Auteuil, † 18. november 1922, Pariz.

Njegov oče je bil zdravnik (rimski katoličan) mati pa je bila židovskega porekla. Vzgojen je bil v katoliškem duhu. Večino svojega otroštva je preživel v vasici Illiers, ki jo je kasneje prikazal kot domišljijsko podeželsko mestece Combray v ciklu sedmih romanov z naslovom V iskanju izgubljenega časa. Na Proustovo umetniško ustvarjanje je močno vplival Lev Nikolajevič Tolstoj, predvsem ga je posnemal v pogledu na umetnost ter v načinu uporabe psiholoških in socialnih prvin. Od 1895 do 1899 Proust je delal na avtobiografski noveli, ki je ni končal. Leta 1899 začel je s prevajanjem angleškega kritika Johna Ruskina, ne da bi dovolj dobro govoril angleško. Njegove prve ljubezni, čeprav so bile heteroseksualne, so se pozneje spremenile v homoseksualne. Eden izmed njegovih ljubimcev je bil tudi Alfred Agostelli, ki je bil poročen in je umrl v prometni nesreči z letalom. Če upoštevamo nekatere vire, je šel Proust v moški bordel Le Cuziat, ampak čeprav so takšni detajli fascinirali njegove biografe, to ni bilo nikdar potrjeno. Vse do svojega 35. leta je Proust živel življenje snoba in obiskovalca salonov. Kratko obdobje je delal kot odvetnik in bil aktiven v aferi Dreyfuss kot Emile Zola ter drugi umetniki in intelektualci.

Vse svoje življenje je Proust bolehal za astmo. Zanj je skrbela njegova mati, na katero je bil nevrotično navezan. Po smrti svojega očeta leta 1903 in matere 1905 se je Proust postopoma umaknil iz krogov visoke družbe. Do leta 1919 je Proust živel v zvočno izoliranem stanovanju na naslovu 102 boulevard Haussmann, kjer se je posvetil pisanju in introspekciji. Ko je James Joyce spoznal Prousta na večerji v Majestic Hotelu maja 1922, sta dva velika inovativna pisatelja izmenjala le nekaj besed. »Seveda je bil položaj nevzdržen,« je rekel Joyce. »Proustov dan se je šele začenjal, moj pa je šel h koncu.«

Proust je bil finančno neodvisen, zato je lahko začel svoj veliki roman Iskanje izgubljenega časa, na katerega sta vplivala Johann Wolfgang von Goethe in François Chateaubriand. Od leta 1910 je bil veliko časa v svoji spalnici, čez dan spal, ponoči pisal.

Za Prousta po navadi rečemo, da je pionir sodobnega romana. Naredil je jasno razliko med človekom in delom. Pisatelj je človek intuicije. »Knjiga je izdelek različnega jaz, ki ga imamo kot manifestacijo v naših navadah, našem družabnem življenju ali naših grehot,« je napisal Proust kot odgovor francoskemu kritiku Sainte-Beuveu, ki je poskusil razumeti pisatelje tako, da je preučeval njihova življenja in okoliščine. Proustovo delo je vplivalo na številne avtorje v različnih državah, kot sta npr. Virginia Wolf in James Joyce. Njegovi zelo dolgi stavki (nekateri celo nekaj strani dolgi) so naredili odprto pot za narativne invencije Clauda Simona. Proust je kasneje povedal, da je imel fiksno strukturo za celoten roman od samega začetka. V konstrukciji je uporabljal fotografije; avtor je imel navado, da se je pogosto fotografiral v uniformi. Nek življenjepisec je celo povedal, da je imel rad ozko spodnje perilo.

Proustov literarni kriticizem ni dobil večje pozornosti do leta 1954, ko je bil objavljen Contre Sainte-Beuve (proti Sainte-Beuveju). Občudoval je Vignyja, Hugoja ter Leconta de Lisla, čeprav je bil največji pesnik devetnajstega stoletja Baudelaire. Proust je zanikal vpliv Henrija Bergsona na njegovo delo, čeprav sta bila oba največ okupirana s časom in spominom. Najbolj znani Proustovi eseji so eseji o Flaubertovem stilu, kjer Flaubertovo uporabo časa primerja s Kantovo revolucijo v filozofiji.

Dela

• Cikel sedmih romanov s skupnim naslovom »V iskanju izgubljenega časa«:
  • V Swannovem svetu
  • V senci cvetočih deklet
  • V svetu Guermantesovih
  • Sodoma in Gomora
  • Ujetnica (La prisonniére)
  • Albertina je izginila
  • Spet najdeni čas
• Pastiches et mélanges
• Contre Sainte-Beuve
• Jean Santeuil (nedokončano)

»V iskanju izgubljenega časa« je pripoved o preobrazbi bolnega in introvertiranega otroka v umetnika. Je avtobiografija, ki nazorno prikaže življenje francoske visoke družbe na prelomu iz 19. v 20. stoletje, sicer ne z objektivnega temveč s subjektivnega zornega kota. Pisatelj dogodke opisuje skozi lastno zavest, opisuje razočaranje nad ljubeznijo, prijateljstvom, življenjem v visoki družbi. Svoj čas pojmuje kot izgubljen čas, od tod tudi naslov cikla. Končno sporočilo tega dela je, da lahko le umetniško ustvarjanje reši človeka pred minljivostjo in da življenju neki smisel.

Glej tudi

• seznam francoskih pisateljev
• seznam francoskih kritikov
• Radojka Vrančič