Marcel Proust
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 |
Članek ima pomanjkljiv slog. Pri urejanju upoštevajte pravila slogovnega priročnika. |
Valentin Louis Georges Eugène Marcel Proust, francoski intelektualec, pisatelj, esejist in kritik, * 10. julij 1871, Auteuil, † 18. november 1922, Pariz.
Njegov oče je bil zdravnik (rimski katoličan) mati pa je bila židovskega porekla. Vzgojen je bil v katoliškem duhu. Večino svojega otroštva je preživel v vasici Illiers, ki jo je kasneje prikazal kot domišljijsko podeželsko mestece Combray v ciklu sedmih romanov z naslovom V iskanju izgubljenega časa. Na Proustovo umetniško ustvarjanje je močno vplival Lev Nikolajevič Tolstoj, predvsem ga je posnemal v pogledu na umetnost ter v načinu uporabe psiholoških in socialnih prvin. Od 1895 do 1899 Proust je delal na avtobiografijski noveli, ki jo ni končal. Leta 1899 začel je s prevajanjem angleškega kritika John Ruskin, brez da bi govoril dovolj angleško. Njegove prve ljubezni, čeprav so bile heteroseksulane, so se pozneje spremenile v homoseksulane. En izmed njih je bil tudi Alfred Agostelli, ki je bil poročen in je umrl v prometni nesreči z letalom. Če upoštevamo določene izvire, Proust je šel v Le Cuziat moški bordel, ampak čeprav so takšni detajli fascinirali njegoe biografe, to ni nikdar bilo potrjeno. Vse do svoje 35. leta Proust je živel življenje snoba in obiskovalca salonov. V enem kratkem obdobju je delal kot odvetnik in bil aktiven v Dreyfuss aferi, kot Emile Zola ter drugi umetniki in intelektualci.
Skozi celo svoje življenje, Proust je imel astmo. Zanj je skrbela njegova mati na katero je bil nevrotično navezan. Po smrti njegovega očeta leta 1903 in matere 1905, Proust se je postopoma umaknil iz krogov visokega društva. Do leta 1919 Proust je živel v zvočno izoliranem stanovanju, na naslovu 102 boulevard Haussmann, kjer se je posvetil pisanju in introspekciji. Ko je James Joyce spoznal Prousta na večerji v Majestic Hotelu maja 1922, dva velika inovativna pisatelja sta razmenjala le nekaj besed. "Seveda je bil položaj nevzdržen", je rekel Joyce. "Proustov dan se je šele začenjal, moj pa je šel h koncu."
Proust je bil financijski neodvisen da bi lahko začel svoj veliki roman Iskanje izgubljenega časa, na kateri sta vplavala Johann Wolfgang von Goethe in François Chateaubriand. Od leta 1910 veliko je časa bil v svoji spalnici, čez dan spal, po noči pisal.
Za Prousta po navadi rečemo, da je pionir sodobnega romana. Naredil je jasno razliko med človekom in delom. Pisatelj je človek intuicije. "Knjiga je izdelek različnega jaz, ki ga imamo kot manifestacijo v naših navadah, našem družabnem življenju ali naših grehot." napisal je Proust kot odgovor francoskemu kritiku Sainte-Beuveu, ki je poskusil razumeti pisatelje tako, da je izučeval njihova življenja in okoliščine. Proustovo delo je vplivalo na številne avtorje v različnih državah, kot npr. Virginia Wolf in James Joyce. Njegovi zelo dolgi stavki (nekateri celo nekaj stran dolgi) so naredili odprto pot za narativne invencije Claude-a Simon-a. Proust je kasneje povedal, da je imel fiksno strukturo za cel roman od samega začetka. V konstrukciji je uporabljal fotografije; avtor je samimel navado, da se pogosto slika v uniformi. En življenjepisec je celo poveda, da je imel rad ozke spodnje perilo.
Proustov literarni kriticizem ni dobil večjo pažnjo do leta 1954, ko je objavil Contre Sainte-Beuve (proti Sainte-Beuve-u). Občudoval je Vigny-ja, Hugoa ter Leconte de Lisla, ampak Bodelaire je bil največji pesnik devetnajstega stoletja. Proust je zanikal vpliv Henri Bergsona na njegovo delo, čeprav sta oba bila preveč okupirana z časom in spominom. Najbolj znani Proustovi eseji so eseji o Flaubertovom stilu, kjer Flaubertovo uporabo časa primerja z Kantovo revolucijo v filozofiji.
[uredi] Dela
- Cikel sedmih romanov s skupnim naslovom »V iskanju izgubljenega časa«:
- V Swannovem svetu
- V senci cvetočih deklet
- V svetu Guermantesovih
- Sodoma in Gomora
- Ujetnica (La prisonniére)
- Albertina je izginila
- Spet najdeni čas
- Pastiches et mélanges
- Contre Sainte-Beuve
- Jean Santeuil (nedokončano)
»V iskanju izgubljenega časa« je pripoved o preobrazbi bolnega in introvertiranega otroka v umetnika. Je avtobiografija, ki nazorno prikaže življenje francoske visoke družbe na prelomu iz 19. v 20. stoletje, sicer ne z objektivnega temveč s subjektivnega zornega kota. Pisatelj dogodke opisuje skozi lastno zavest, opisuje razočaranje nad ljubeznijo, prijateljstvom, življenjem v visoki družbi. Svoj čas pojmuje kot izgubljen čas, od tod tudi naslov cikla. Končno sporočilo tega dela je, da lahko le umetniško ustvarjanje reši človeka pred minljivostjo in da življenju neki smisel.
