Kolera

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kolera
Klasifikacija in zunanji viri

Elektronskomikroskopska slika Vibria cholerae
MKB-10 A00
MKB-9 001
DiseasesDB 29089
MedlinePlus 000303
eMedicine med/351
MeSH D002771

Kolera je akutna nalezljiva epidemična črevesna bolezen. Povzroča jo bakterija Vibrio cholerae. Glavna simptoma sta vodena driska in bruhanje. Bolnik izgublja vodo in elektrolite. Pojavi se lahko odpoved obtočil in šok. Mnogo okužb poteka z blažjo drisko ali asimptmatsko. Nezdravljena je smrtna v 25–50 %.[1][2]

Okužba se primarno prenaša z onesnaženo pitno vodo in hrano, ki je bila v stiku z blatom okužene osebe, lahko tudi tiste, ki je bila brez simptomov. Hudost driske in bruhanja lahko vodi do hitre izsušitve in elektrolitskega neravnovesja in v nekaterih primerih tudi do smrti. Osnovno zdravljenje je nadomeščanje tekočin s pitjem, navadno z peroralno rehidracijsko raztopino, da se nadomesti vodo in elektrolite. Če bolnik ne more piti ali izboljšanje ni dovolj hitro, se uporabi intravensko aplikacijo tekočine. Antibiotiki koristijo bolnikom s hudo potekajočo okužbo, da se skrajšata njeno trajanje in hudost.

Leta 2010 se je okužilo od 3 do 5 milijonov ljudi, umrlo jih od 100.000 do 130.000.

Kolera je bila ena prvih nalezljivih bolezni, ki so jih študirali z epidemiološkimi metodami.

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

Letak iz leta 1832. Zastarel javnozdravstveni ukrep kaže na pomanjkanje razumevanja bolezni in njenih povzročiteljev.

Leta 2010 je za kolero zbolelo 3–5 milijonov ljudi po vsem svetu. Umrlo jih je 100.000–130.000. [3] Navadno se pojavlja v razvijajočem se svetu.[4] V zgodnjih 80. letih 20. stoletja so je zaradi kolere umrlo več kot 3 milijone ljudi.[5] Težko je izračunati dejansko število primerov bolezni, saj mnogih ne prijavijo zaradi skrbi, da bi izbruh negativno vplival na turizem dežele.[6] Kolera ostaja v mnogih deželah epidemična in endemska bolezen.[5]

Čeprav vedo mnogo o mehanizmih, ki omogočajo širitev kolere, to ne vodi k popolnemu razumevanju, zakaj kolera izbruhne na določenih mestih. Pomanjkljiva obdelava odplak in pitne vode olajša širjenje bolezni. Vodni zbiralniki lahko služijo kot rezervoarji in morska hrana, ki prepotuje dolge razdalje, lahko širi bolezen. V Ameriki kolere večino 20. stoletja niso poznali. Znava se je pojavila ob koncu tega stoletja.[7]

Znaki in simptomi[uredi | uredi kodo]

Oseba s hudo izsušitvijo zaradi kolere – udrte oči in znižan turgor kože, ki se kaže kot nagubanost.

Primarni simptomi kolere so obilne, neboleče driske in bruhanje bistre tekočine.[5]Ti simptomi se navadno začnejo nenadoma, od 12 ur do 5 dni po zaužitju bakterij.[8] Drisko pogosto opisujejo kot »riževo vodo« in ima lahko vonj po ribah.[5] Nezdravljena oseba lahko izloči dnevno od 10 do 20 litrov driske,[5] kar se lahko konča s smrtjo. Na 1 simptomatsko osebo se okuži od 3 do 100 ljudi, vendar nimajo simptomov.[9] Kolere se je prijel vzdevek »modra bolezen«, saj se zaradi hude izgube tekočine barva bolnikove kože spremeni v modrikasto-sivo.[10]

Če hude driske ne zdravijo z intravenoznim nadomeščanjem tekočine, lahko sledita življenje ogrožajoča izsušitev in elektrolitsko neravnovesje.[5] Značilni simptomi izsušitve so znižan krvni tlak, nižji turgor kože, viden kot nagubanost, udrte oči in hitrejši pulz.[5]

Vzrok[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vibrio cholerae.

Okužba se navadno prenaša v slabih higienskih razmerah z vodo in hrano, onesnaženo s fecesom.[3] Ta bakterija je lahko naravno prisotna v vsakem okolju.[6]

Dovzetnost[uredi | uredi kodo]

Pri normalnem zdravem človeku bolezen povzroči zaužitje približno 100 milijonov bakterij.[5] Pri osebah, ki imajo znižano kislost želodca (na primer zaradi jemanja zaviralca protonske črpalke, je bolezen povzroči manjše število bakterij.[5] Otroci so bolj dovzetni, najbolj 2- do 4-letni.[5] Dovzetnost za okužbo je odvisna tudi od krvne skupine. Najbolj so dovzetne osebe s krvno skupino 0.[5][11] Pri osebah z znižano imunostjo, kot so bolniki z AIDS-om ali podhranjeni otroci, lahko okužba poteka hujše.[12]

Pri vsaki oseba, tudi pri zdravem odraslem v srednjih letih, je lahko potek bolezni hud. Vsakega bolnika je treba v sodelovanju s profesionalnim zdravstvenim delavcem oceniti glede izgube tekočine.

Mutacija za cistično fibrozo nosi določene prednosti. Heterozigotni nosilci mutacije (imajo mutacijo, vendar nimajo cistične fibroze) so bolj odporni proti okužbam, ki jih povzroča V. cholerae.[13] Genetsko pomanjkanje v beljakovini CFTR interferira z bakterijsko vezavo na epitelij v prebavilih, kar zmanjša učinke okužbe.

Prenos[uredi | uredi kodo]

Kolera se značilno prenaša z okuženo vodo in hrano. V razvitem svetu je najpogostejši izvor okužbe morska hrana. V deželah tretjega sveta je najpogostejši izvor voda.[5] Kolero so našli tudi pri dveh drugih živalskih populacijahmorskih školjkah in planktonu.[5]

Bolniki s kolero imajo drisko. Če je zelo tekoča, jo pogovorno imenujejo »riževa voda«. Če iztrebek onesnaži pitno vodo, se okužijo tudi drugi.[14] Izvor onesnaženja so tipično drugi bolniki s kolero, kadar njihovi iztrebki zaidejo v vodne vire, podtalnico ali zaloge pitne vode. Pitje onesnažene vode in uživanje hrane, oprane v takšni vodi, kot tudi morskih školjk, ki živijo v okuženih vodah, lahko privede do okužbe. Kolera se redko širi neposredno s človeka na človeka. Obstajajo toksigeni in netoksigeni sevi. Netoksigeni sevi pridobijo toksigenost preko temperatnega bakteriofaga.[15] Izbruhi kolere, ki se pojavljajo na morskih obrežjih značilno sledijo cvetenju morja, kar kolero uvršča med zoonoze.

Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]

Ko oseba zaužije bakterije, jih večina ne preživi v kislih razmerah v želodcu.[16] Bakterije, ki preživijo, ohranjajo svojo energijo in shranjena hranila med prehodom skozi želodec tako, da utišajo večino proizvodnje beljakovin. Ko preživela bakterija preide iz želodca v tanko črevo, se mora prebiti skozi debelo sluznico tankega črevesa, da doseže črevesno steno, kjer se razmnožuje. V. cholerae začne proizvajati beljakovino flagelin, da tvori bičke.

Ko bakterija doseže črevesno steno, za premikanje več ne potrebuje bičkov. Preneha izdelovati flagelin in prihrani energijo in hranila. To stori tako, da zamenja skupek beljakovin, ki se izražajo v odzivu na kemične spremembe v okolju. Ko doseže črevesno steno, začne proizvajati toksične beljakovine, ki povzročijo vodeno drisko. Ta nosi nove generacije bakterije v vodo, ki jo ob neustreznih higienskih razmerah zaužije naslednji gostitelj.

Toksin kolere (CTX ali CT) je oligomerni kompleks, sestavljen iz šestih beljakovinskih podenot – 1 kopije podneote A in 5 kopij podenote B. Enoti A in B sta povezani z disulfidnimi vezmi. Toksin se preko sistema drugotnega prenašalca veže na receptor na površini črevesnih epitelnih celic. Nato se endocitotsko vključi v celico. Ko je v njej, se disulfidne vezi reducirajo in podenota A1 se lahko veže z beljakovino Arf6 (ADP-ribosilacijski dejavnik 6.[17] Vezava izpostavi njegovo aktivno mesto in omogoči stalno ribozilacijo podenote alfa proteina G. To se izrazi v konstitutivni proizvodnji cAMP, kar vodi v izločanje H2O, Na+, K+, Cl in HCO3 v lumen tankega črevesa in do hitre izsušitve. Geni, ki kodirajo toksin kolere, se v V. cholerae uvedejo s horizontalnim prenosom genov. Virulentni sevi V. cholerae nosijo varianto temperatnih bakteriofagov CTXf ali CTXφ.

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Značilna driska – »riževa voda«

Na kolero posumijo ob značilnih bolezenskih težavah in epidemioloških podatkih (potovanja v dežele, kjer je prisotna kolera). Potrdijo jo z laboratorijskimi preiskavami.[18] Pri vzorcih, ki so pozitivni, je treba določiti antibiotično odpornost (rezistenco).[6] Kadar pride do epidemije, klinično diagnozo postavijo z jemanjem anamneze in hitrim kliničnim pregledom. Zdravljenje se navadno začne pred laboratorijsko potrditvijo suma ali tudi brez nje.

Za laboratorijsko analizo so najboljši brisi in vzorci blata, ki so bili odvzeti, preden je bolnik dobil antibiotik. Kadar se sumi na epidemijo kolere, je najpogostejši povzročitelj V. cholerae O1. Če ni izoliran serotip O1, mora laboratorij testirati za V. cholerae O139.

V Združenih državah Amerike morajo okužbo z V. cholerae O139 prijaviti in jo obravnavati enako, kot bi jo povzročil serotip V. cholerae O1. Podobne diarejske bolezni morajo označiti kot »kolera« in prijaviti.[19]

V Republiki Sloveniji so zdravniki dolžni prijaviti vsak sum na okužbo s kolero v roku od 3 do 6 ur. Sum prijavijo območnemu zavodu za zdravstveno varstvo, ki takoj obvesti Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.[20]

Preprečevanje[uredi | uredi kodo]

»Kolerne postelje« v mednarodnem centru za raziskave diareje v bangladeški Daki.

Čeprav lahko kolera ogroža življenje, je preprečevanje preprosto, če se izvaja pravilne higienske ukrepe. V razvitem svetu zaradi čiščenja vode in higienskih ukrepov kolera ni več glavni javnozdravstveni problem. Zadnji večji izbruh kolere v ZDA je bil 1910–1911.[21][22]

Učinkoviti higienski ukrepi, zastavljeni in izvedeni ob pravem času, so dovolj, da se prekine epidemijo. Pozoren je treba biti na naslednje načine prenosa kolere:

  • Sterilizacija: ključna je pravilna izpostavljenost in obravnava okuženega fecesa bolnikov in materiala (oblačila, posteljnina). Vse predmete, ki pridejo v stik z bolnikom, je treba oprati v vroči vodi, ki se ji doda klorovo belilo. Roke je treba razkuževati v klorirani vodi ali z drugim učinkovitim protimikrobnim sredstvom.
  • Odplake: treba jih je obdelati s kloridom, ozonom, ultravijolično svetlobo ali drugimi učinkoviti sredstvi, preden se izlijejo v vodotoke ali podtalnico. S tem se prepreči, da bi nediagnosticirani bolniki nehote širili bolezen.
  • Vodni viri: opozorila o možnem onesnaženju s kolero morajo biti izobešena okrog onesnaženih vodnih virov. Dodana morajo biti navodila, kako dekontaminirati vodo (prekuhavanje, kloriranje).
  • Čiščenje vode: vsa voda, ki se uporablja za pitje, pranje ali kuhanje mora biti sterilizirana s prekuhavanjem, kloriranjem, ozonom, ultravijolično svetlobo ali protimikrobno filtracijo povsod, kjer je morda prisotna kolera. Kloriranje in prekuhavanje sta pogosto najcenejši in najučinkovitejši metodi za obvladovanje okužbe. Filtri iz blaga in filtracija čez sari so zelo znižali pojavljanje kolere v revnih bangladeških vaseh, ki so se oskrbovale iz nezanesljivih vodnih virov. Na štirikrat prepognjenem sariju se je zadržal fitoplankton pritrjenimi vibriji.[23] Boljši protimikrobni filtri, na primer v opremi za pohodništvo, so najbolj učinkoviti.

Javnozdravstvena vzgoja in upoštevanje primernih higienskih praks so najpomembnejši pri preprečevanju in nadzoru širjenja kolere in drugih bolezni.

Nadzor bolezni[uredi | uredi kodo]

Nadzor in takojšnje poročanje omogočajo hitro obvladovanje epidemij. Kolera je v mnogih endemskih deželah sezonska bolezen. Navadno se pojavi med deževno dobo. Sistem nadzora (angleško surveillance) omogoča zgodnja opozorila pred izbruhi, kar vodi v koordiniran odziv in pomaga pri pripravi načrtov pripravljenosti. Zadostni nadzorni sistemi lahko izboljšajo oceno tveganja za potencialne izbruhe kolere. Razumevanje sezonskosti in lokacij izbruhov omogoča izboljšave intervencij za nadzor nad boleznijo pri najbolj ranljivih.[24] Da so intervencije učinkovite, je pomembno, da se vse primere bolezni prijavi.[5]

Cepljenje[uredi | uredi kodo]

Februarja 2011 sta bili na razpolago dve peroralni zdravili. Dukoral je Svetovna zdravstvena organizacija licencirala v več kot 60 državah. ShanChol je bil licenciran v Indiji. Ker je cepivo v dveh odmerkih, lahko preteče več tednov, preden je oseba, ki ga prejema, varna pred okužbo. Cepljenje ne more nadomestiti standardnih ukrepov preprečevanja in nadzora. Ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) cepljenja večini popotnikov ne priporoča, poleg tega pa zdravilo v ZDA ni dosegljivo. Cepivo namreč ponuja nezanesljivo zaščito za relativno kratko časovno obdobje.[25]

V Republiki Sloveniji je cepivo na razpolago, vendar ni učinkovito.[18]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Zdravljene bolnika s kolero leta 1992

Normalno prehranjevanje omogoči hitrejše okrevanje normalne funkcije črevesja. SZO priporoča normalno prehrano v vseh primerih driske, ne glede na njihov vzrok.[26] CDC-jev priročnik v primeru kolere priporoča, da matere dojijo svojega otroka, ki ima vodeno drisko, tudi, ko potujejo do zdravnika. Odrasli in starejši otroci naj pogosto jejo. [27]

Tekočine[uredi | uredi kodo]

V večini primerov se kolero uspešno pozdravi s peroralno rehidracijsko terapijo, ki je zelo učinkovita, varna in preprosta za uporabo.[6] Raztopine na riževi osnovi so boljše od tistih na osnovi glukoze, saj so učinkovitejše.[6] Kadar je potek hud in je izsušitev huda, je potrebna intravenska rehidracija. Najboljši je Ringerjev laktat, pogosto z dodanim kalijem.[5][26] Veliki volumni in kontinuirano nadomeščanje tekočin so potrebni, dokler driska ne preneha.[5] V prvih 2 do 4 urah je treba nadomestiti volumen tekočine, ki znaša 10 % bolnikove telesne teže.[5] To metodo so prvič v velikem obsegu uporabili med Bangladeško osvobodilno vojno in izkazala se je kot zelo učinkovita.[28]

Če so komercialni pripravki cenovno ali kako drugače nedostopni, se lahko naredi raztopino. V 1 liter prevrete vode se zmeša polovica čajne žličke soli, 6 čajnih žličk sladkorja in pretlačeno banano za kalij in izboljšanje okusa.[29]

Elektroliti[uredi | uredi kodo]

Uvodoma se navadno pojavi acidoza, raven kalija je lahko še normalna, čeprav se je izgubilo veliko tekočine.[5] Ko se izsušitev popravi, se lahko raven kalija hitro zniža in ga je treba nadomestiti.[5]

Antibiotiki[uredi | uredi kodo]

Antibiotično zdravljenje skrajša trajanje bolezni od 1 do 3 dni in zmanjša hudost simptomov.[5] Uporaba antibiotikov zmanjša zahteve po tekočini.[30] Če je rehidracija zadostna, bolniki okrevajo brez njih.[6] Doksiciklin je zdravilo prvega izbora, čeprav so nekateri sevi V. cholerae odporni.[5] Testiranje na odpornost med izbruhom kolere lahko pomaga k pravilnejšemu odločanju v prihodnosti.[5] Drugi antibiotiki z dokazano učinkovitostjo so kotrimoksazol, eritromicin, tetraciklini, kloramfenikol in furazolidon.[31] Fluorokinoloni kot je norfloksacin so uporabni, vendar so že poročali o odpornosti.[32]

Antibiotična odpornost se povečuje v mnogih predelih sveta. V Bangladešu je večina sevov odporna na tetracikline, trimetoprim-sulfametoksazol in eritromicin.[6] Hitre diagnostične metode so na razpolago za identifikacijo večkratno odpornih sevov.[33]

Prognoza[uredi | uredi kodo]

Kadar je zdravljenje pravilno in hitro, je smrtnost manj kot 1 %. Kadar kolera ni zdravljena, je smrtnost od 50 do 60 %.[5][34] Pri nekaterih sevih, kot sta bila med epidemijo na Haitiju leta 2010 in leta 2004 v Indiji, so bolniki umrli v dveh urah od nastopa bolezni.[35]

Raziskovanje bolezni[uredi | uredi kodo]

Bakteriolog ruskega rodu Waldemar Haffkine je prvo cepivo razvil okrog leta 1900.[36] Leta 1855 je bakterijo izoliral italijanski anatom Filippo Pacini, vendar narave povzročitelja in Pacinijevih raziskav niso poznali.[37]

John Snow je leta 1854 odkril povezavo med kolero in onesnaženo pitno vodo.[38] Leta 1849 je podal mikrobiološki izvor epidemij kolere. Leta 1855 je podal popoln in pravile model etiologije bolezni. V dveh pionirskih terenskih študijah je dokazal, da so okužene odplake najverjetnejši prenašalec dveh epidemij v Londonu leta 1854.[39] Njegovega modela niso sprejeli takoj, vendar je v naslednjih 30 letih zaradi razvoja mikrobiologije postal prepričljivejši.

Robert Koch (tretji z desne) na odpravi raziskovanja kolere v Egiptu leta 1884.

V razvitem svetu so med leti 1855 in 1900 ogromno vlagali v čiste zaloge pitne vode in kanalizacijo. To je v veliki večini razvitih delež odpravilo epidemije kolere. Leta 1883 je Robert Koch z mikroskopijo identificiral V. cholerae kot povzročitelja kolere.[40]

Robert Allan Phillips, ameriški mornariški zdravnik, je raziskal patofiziologijo bolezni in razvil protokol rehidracije. Leta 1967 je prejel Laskerjevo nagrado.[41]

Leta 2002 je Alam s sodelavci raziskoval vzorce blata bolnikov s kolero v mednarodnem centru za raziskovanje diarealnih bolezni v Bangladešu. Raziskovalci so našli korelacijo med prehodom V. cholerae skozi človeška prebavila in povečanim infektivnim stanjem. Ugotovili so, da bakterije tvorijo hiperinfektivno stanje, kjer se geni, ki nadzorujejo biosintezo aminokislin, privzem železa in tvorbo periplazmatskih nitratnih reduktaznih kompleksov, inducirajo tik pred defekacijo. Te inducirane značilnosti omogočajo bakterijam preživetje v blatu v obliki riževe vode, kjer sta količini kisika in železa omejeni.[42]

Zgodovina bolezni[uredi | uredi kodo]

Beseda kolera izhaja iz grške besede χολέρα (kholera); iz χολή kholē, »žolč«. Kolera verjetno izhaja iz indijske podceline, od pradavnih časov je prisotna v delti Gangesa.[5] Po kopenskih in morskih trgovskih poti se je razširila v Rusijo leta 1817, nato pa po vsej Evropi. Iz Evrope se je razširila v Severno Ameriko.[5] V preteklih 200 letih je bilo 7 pandemij, zadnja (1961) izvira iz Indonezije.[43]

Prva pandemija je bila v indijski Bengaliji od 1817 do 1824. Iz Indije se je razširila v jugovzhodno Azijo, na Kitajsko, Japonsko, na Srednji Vzhod in v južno Rusijo.

Druga pandemija je trajala od 1827 do 1835 v ZDA in Evropi.

Tretja pandemija je izbruhnila leta 1839 in je trajala do 1856. Razširila se je v severno Afriko, dosegla Južno Ameriko; prvič se je pojavila v Braziliji.

Med četrto pandemijo (1863–1875) je zajela podsaharsko Afriko.

Peta (1881–1896) in šesta (1899–1923) pandemija sta povzročili manj smrti, saj so bolezen bolje razumeli. Najbolj so bili prizadeti Egipt, Arabski polotok, Perzija, Indija in Filipini. Hudi izbruhi so bili v Nemčiji leta 1892 in v Neaplju 1910–1911.

Sedma pandemija se je leta 1961 pojavila v Indoneziji. Zaznamoval jo je nov sev El Tor, ki je še vedno prisoten v razvijajočih se deželah.[44]

Kolera je iz lokalne bolezni postala najbolj razširjena in smrtonosna bolezen 19. stoletja. Pomorila je več deset milijonov ljudi.[45] V Ruskem cesarstvu je med letoma 1847 in 1851 zaradi kolere umrlo več kot milijon ljudi.[46] Med drugo pandemijo je umrlo 150,000 Američanov.[47] Med letoma 1900 in 1920 je v Indiji umrlo 8 milijonov ljudi.[48]

Izbruh kolere v Zimbabveju 2008–2009; prikazana je statistika 12. 2. 2009

Kolera je bila prva bolezen, ki so jo v ZDA zaradi njenih vplivov na zdravje začeli prijavljati.[5] V Angliji je leta 1854 John Snow prvi izpostavil pomen onesnažene vode kot vzroka.[5] Kolera v Evropi in Severni Ameriki zaradi filtriranja in kloriranja vode ni več grožnja, še vedno pa ostaja v razvijajočem se svetu.

V preteklosti so na ladjah, ki so imele na krovu osebe, obolele za kolero, izobesili karantensko zastavo rumene barve. Potniki s takšne ladje se niso smeli izkrcati v nobene pristanišču od 30 do 40 dni.[49] Danes so karantenske zastave rumene in črne.

Včasih so kolero poskušali zdraviti s homeopatskimi[50] in domačimi zdravili, kot je na primer paradižnikov sok.[51]

Kolera na Haitiju[uredi | uredi kodo]

Po potresu na Haitiju leta 2010 je oktobra 2010 prišlo do izbruha kolere. To je najhujši izbruh kolere v zadnjem obdobju. Do 22. maja 2013 je zbolelo 657.117 ljudi, umrlo jih je 8.096. O primerih kolere so poročali iz vseh 10 departmajev.[52]

Ljudje, ki so verjetno umrli zaradi kolere[uredi | uredi kodo]

Njegovo smrt tradicionalno pripisujejo koleri, najbolj verjetno zaradi pitja onesnažene vode nekaj dni prej.[53] Ker vode niso prekuhavali in je kolera prizadela Sankt Peterburg, je ta povezava zelo verjetna.[54] Njegova mati je umrla zaradi kolere,[55] v istem času je zbolel tudi njegov oče, vendar je povsem okreval.[56] Nekateri strokovnjaki, vključno z angleškim muzikologom in poznavalcem Čajkovskega Davidom Brownom in biografom Anthonyjem Holdenom trdijo, da je storil samomor.[57]

Epidemije kolere na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

Slovenski prostor so epidemije prizadele v letih 1836, 1849, 1855, 1866 in 1886.[62]

Kolera v umetnosti[uredi | uredi kodo]

Gabriel García Márquez je leta 1985 izdal roman Ljubezen v času kolere.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Kolera". Slovenski medicinski slovar. Pridobljeno dne 12. 7. 2013. 
  2. ^ "Cholera - Vibrio cholerae infection". CDC. 9. 7. 2013. Pridobljeno dne 12. 7. 2013. 
  3. ^ 3,0 3,1 "Cholera vaccines. A brief summary of the March 2010 position paper" (PDF). World Health Organization. 
  4. ^ Reidl J, Klose KE (June 2002). "Vibrio cholerae and cholera: out of the water and into the host". FEMS Microbiol. Rev. 26 (2): 125–39. doi:10.1111/j.1574-6976.2002.tb00605.x. PMID 12069878. 
  5. ^ 5,00 5,01 5,02 5,03 5,04 5,05 5,06 5,07 5,08 5,09 5,10 5,11 5,12 5,13 5,14 5,15 5,16 5,17 5,18 5,19 5,20 5,21 5,22 5,23 5,24 5,25 5,26 Sack DA, Sack RB, Nair GB, Siddique AK (January 2004). "Cholera". Lancet 363 (9404): 223–33. doi:10.1016/S0140-6736(03)15328-7. PMID 14738797. 
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 Sack DA, Sack RB, Chaignat CL (August 2006). "Getting serious about cholera". N. Engl. J. Med. 355 (7): 649–51. doi:10.1056/NEJMp068144. PMID 16914700. 
  7. ^ Blake, PA (1993). "Epidemiology of cholera in the Americas". Gastroenterology clinics of North America 22 (3): 639–60. PMID 7691740. 
  8. ^ Azman AS, Rudolph KE, Cummings DAT, Lessler J (November 2012). "The incubation period of cholera: A systematic review". Journal of Infection 66 (5): 432–438. doi:10.1038/nature07084. PMID 23201968. 
  9. ^ King AA, Ionides EL, J.Luckhurst, Bouma MJ (August 2008). "Inapparent infections and cholera dynamics". Nature 454 (7206): 877–80. doi:10.1016/j.jinf.2012.11.013. PMID 18704085. 
  10. ^ McElroy, Ann and Patricia K. Townsend. Medical Anthropology in Ecological Perspective. Boulder, CO: Westview, 2009, 375.
  11. ^ Harris JB, Khan AI, LaRocque RC, et al. (November 2005). "Blood Group, Immunity, and Risk of Infection with Vibrio cholerae in an Area of Endemicity". Infect. Immun. 73 (11): 7422–7. doi:10.1128/IAI.73.11.7422-7427.2005. PMC 1273892. PMID 16239542. 
  12. ^ Prevention and control of cholera outbreaks: WHO policy and recommendations, World Health Organization, Regional Office for the Eastern Mediterranean, undated but citing sources from ’07, ’04, ’03, ’04, and ’05.
  13. ^ Bertranpetit J, Calafell F (1996). "Genetic and geographical variability in cystic fibrosis: evolutionary considerations". Ciba Found. Symp. 197: 97–114; discussion 114–8. PMID 8827370. 
  14. ^ Ryan KJ, Ray CG (editors) (2004). Sherris Medical Microbiology (4th izd.). McGraw Hill. str. 376–7. ISBN 0-8385-8529-9. 
  15. ^ Archivist (1997). "Cholera phage discovery". Arch Dis Child 76 (3): 274. doi:10.1136/adc.76.3.274. 
  16. ^ Hartwell LH, Hood L, Goldberg ML, Reynolds AE, Silver LM, and Veres RC (2004). Genetics: From genes to genomes. Boston: Mc-Graw Hill. str. 551–552, 572–574. .
  17. ^ O'Neal C, Jobling M, Holmes R, Hol W (2005). "Structural basis for the activation of cholera toxin by human ARF6-GTP". Science 309 (5737): 1093–6. doi:10.1126/science.1113398. PMID 16099990. 
  18. ^ 18,0 18,1 "Kolera". Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. 23. 2. 2007. 
  19. ^ "Laboratory Methods for the Diagnosis of Epidemic Dysentery and Cholera" (PDF). Atlanta, GA: CDC. 1999. Pridobljeno dne 2010-02-01. 
  20. ^ "Laboratorijsko spremljanje IPB". Pridobljeno dne 11. 7. 2013. 
  21. ^ "Cholera Kills Boy. All Other Suspected Cases Now in Quarantine and Show No Alarming Symptoms." (PDF). New York Times. July 18, 1911. Pridobljeno dne 2008-07-28. "The sixth death from cholera since the arrival in this port from Naples of the steamship Moltke, thirteen days ago, occurred yesterday at Swineburne Island. The victim was Francesco Farando, 14 years old." 
  22. ^ "More Cholera in Port". Washington Post. October 10, 1910. Pridobljeno dne 2008-12-11. "A case of cholera developed today in the steerage of the Hamburg-American liner Moltke, which has been detained at quarantine as a possible cholera carrier since Monday last. Dr. A.H. Doty, health officer of the port, reported the case tonight with the additional information that another cholera patient from the Moltke is under treatment at Swinburne Island." 
  23. ^ "Folding Saris to Filter Cholera-Contaminated Water". New York Times. 26. 9. 2011. Pridobljeno dne 11. 7. 2013. 
  24. ^ "Cholera: prevention and control". Health topics. WHO. 2008. Pridobljeno dne 2008-12-08. 
  25. ^ "Cholera - Vibrio cholerae infection". 24. 2. 2011. Pridobljeno dne 11. 7. 2013. 
  26. ^ 26,0 26,1 THE TREATMENT OF DIARRHOEA, A manual for physicians and other senior health workers, World Health Organization, 2005. See page 10 (14 in PDF) and esp chapter “5. MANAGEMENT OF SUSPECTED CHOLERA,” pages 16-17 (20-21 in PDF).
  27. ^ Community Health Worker Training Materials for Cholera Prevention and Control, CDC, slides at back are dated 11/17/2010. See esp pages 7-8.
  28. ^ The Civil War That Killed Cholera, foreignpolicy.com.
  29. ^ "Oral Rehydration Solutions: Made at Home". The Mother and Child Health and Education Trust. 2010. Pridobljeno dne 2010-10-29. 
  30. ^ Cholera Treatment. Centers for Disease Control and Prevention (CDC). November 28, 2011. 
  31. ^ "Cholera treatment". Molson Medical Informatics. 2007. Pridobljeno dne 2008-01-03. 
  32. ^ Krishna BV, Patil AB, Chandrasekhar MR (March 2006). "Fluoroquinolone-resistant Vibrio cholerae isolated during a cholera outbreak in India". Trans. R. Soc. Trop. Med. Hyg. 100 (3): 224–6. doi:10.1016/j.trstmh.2005.07.007. PMID 16246383. 
  33. ^ Mackay IM (editor) (2007). Real-Time PCR in microbiology: From diagnosis to characterization. Caister Academic Press. ISBN 978-1-904455-18-9. 
  34. ^ Todar, Kenneth. "Vibrio cholerae and Asiatic Cholera". Todar's Online Textbook of Bacteriology. Pridobljeno dne 2010-12-20. 
  35. ^ Presenter: Richard Knox (2010-12-10). "NPR News". NPR. 
  36. ^ "Waldemar Haffkine". Pridobljeno dne 12. 7. 2013. 
  37. ^ "Who first discovered Vibrio cholera?". Pridobljeno dne 12. 7. 2013. 
  38. ^ Rosenberg, Charles E. (1987). The cholera years: the United States in 1832, 1849 and 1866. Chicago: University of Chicago Press. ISBN 0-226-72677-0. 
  39. ^ Dr John Snow, The mode of communication of cholera, London 1855
  40. ^ Aberth,John. Plagues in World History. Lanham, MD: Rowman & Littlefield, 2011, 101.
  41. ^ Stephen J. Savarino (2002). "A Legacy in 20th-Century Medicine: Robert Allan Phillips and the Taming of Cholera". Clin Infect Dis. 6 (35): 713-720. doi:10.1086/342195. 
  42. ^ Merrell DS, Butler SM, Qadri F, et al. (June 2002). "Host-induced epidemic spread of the cholera bacterium". Nature 417 (6889): 642–5. doi:10.1038/nature00778. PMC 2776822. PMID 12050664. 
  43. ^ "Cholera's seven pandemics". CBC News. 22. 10. 2010. 
  44. ^ Aberth, John. Plagues in world History. Lanham, MD: Rowman & Littlefield, 2011, 102.
  45. ^ .Kelley Lee (2003) "Health impacts of globalization: towards global governance". Palgrave Macmillan. p.131. ISBN 0-333-80254-3
  46. ^ Geoffrey A. Hosking (2001). "Russia and the Russians: a history". Harvard University Press. p.9. ISBN 0-674-00473-6
  47. ^ Byrne, Joseph Patrick (2008). Encyclopedia of Pestilence, Pandemics, and Plagues: A-M. ABC-CLIO. str. 99. ISBN 0-313-34102-8. 
  48. ^ J. N. Hays (2005). "Epidemics and pandemics: their impacts on human history". p.347. ISBN 1-85109-658-2
  49. ^ Sehdev PS (November 2002). "The origin of quarantine". Clin. Infect. Dis. 35 (9): 1071–2. doi:10.1086/344062. PMID 12398064. 
  50. ^ http://www.legatum.sk/en:ahr:bayes-cholera-as-treated-by-dr-rubini-158-10355 The American Homoeopathic Review Vol. 06 No. 11-12, 1866, pages 401-403
  51. ^ "Cholera Infantum, Tomatoes Will Relieve". October 13, 2008. 
  52. ^ "Cholera in Haiti". 19. 6. 2013. Pridobljeno dne 12. 7. 2013. 
  53. ^ Brown, Man and Music, 430–32; Holden, 371; Warrack, Tchaikovsky, 269–270.
  54. ^ Meumayr A (1997). Music and medicine: Chopin, Smetana, Tchaikovsky, Mahler: Notes on their lives, works, and medical histories. Med-Ed Press. str. 282–3.  (summarizing various theories on what killed the composer Tchaikovsky, including his brother Modest's idea that Tchaikovsky drank cholera-infested water the day before he became ill).
  55. ^ David Brown, Early Years, 46.
  56. ^ Holden, 23.
  57. ^ Brown, Man and Music, 431–35; Holden, 373–400.
  58. ^ Asimov, Isaac (1982), Asimov's Biographical Encyclopedia of Science and Technology (2nd rev. ed.), Doubleday
  59. ^ Susan Nagel, Marie Thérèse: Child of Terror, p. 349-350.
  60. ^ Haynes, Sam W. (1997). James K. Polk and the Expansionist Impulse. New York: Longman. str. 191. ISBN 978-0-673-99001-3. 
  61. ^ Smith, Rupert, The Utility of Force, Penguin Books, 2006, page 57
  62. ^ Katarina Keber (2007). Čas kolere. Ljubljana: Založba ZRC. ISBN 978-961-254-011-1.