Immanuel Kant

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Immanuel Kant
Zahodna filozofija
Filozofija 18. stoletja
Immanuel Kant (painted portrait).jpg
Immanuel Kant
Ime Immanuel Kant
Datum rojstva (1724-04-22)22. april 1724
Kraj rojstva Zastava Prusije Königsberg, Kraljevina Prusija
Datum smrti 12. februar 1804 (1804-02-12) (79 let)
Kraj smrti Zastava Prusije Königsberg, Kraljevina Prusija
Šola/tradicija kantovstvo, filozofija razsvetljenstva
Glavna zanimanja epistemologija, metafizika, etika
Pomembne ideje kategorični imperativ, transcendentalni idealizem, sintetični a priori, noumenon, sapere aude, nebularna hipoteza
Podpis Autograph-ImmanuelKant.png

Immanuel Kant, nemški filozof, * 22. april 1724, Königsberg, vzhodna Prusija, danes Kaliningrad, Rusija, † 12. februar 1804, Königsberg.

Kriticizem[uredi | uredi kodo]

Kantovo osrednje filozofsko delo je sestavljeno iz treh del: Kritike čistega uma, Kritike praktičnega uma in Kritike razsodne moči. V prvi kritiki Kant obravnava ustroj subjektivnosti in njene konstitucije objektivnega sveta. Osnovna problema, iz katerih Kant izhaja v prvi Kritiki, sta prvič problem antinomije ter drugič problem možnosti sintetičnih sodb a priori. S Kritiko čistega uma Kant pokaže, da ni človeški razum tisti, ki se prilagaja stvarem, temveč nasprotno, stvari so tiste, ki se prilegajo človeškemu spoznanju. Ta miselni obrat je bolj znan kot »Kantov kopernikanski obrat«.

Druga kritika je posvečena praktični filozofiji, tj. etiki. Kant razvije stališče, po katerem za etiko niso pomembni niti cilji delovanja niti Dobro, temveč možnost univerzalizacije maksime delovanja. Kategorični imperativ, o katerem govori Kant, nalaga etično delovanje ne glede na posamični kontekst.

V zadnji Kritiki, Kritiki razsodne moči, Kant obravnava estetske in teleološke probleme. Kant opredeli lepo kot tisto, kar naključno sovpade s človekovim spoznavnim aparatom.

Filozofski vpliv[uredi | uredi kodo]

Kant je eden izmed najvplivnejših modernih filozofov. Velja za začetnika t. i. nemške klasične filozofije (znane tudi pod imenom »nemški idealizem«). Prvi pomembni odzivi na Kantov kriticizem so tako prišli s strani Reinholda, Fichteja, Schellinga in Hegla. Kasnejši pomembni odzivi so filozofsko gibanje neokantovcev (Natorp, Cassirer), interpretacija Martina Heideggra, v politični misli pa sta pomembna kantovska dediča Hannah Arendt in Jean-François Lyotard.

Kantov prispevek k pozitivni znanosti[uredi | uredi kodo]

Leta 1755 je izšlo njegovo znanstveno delo, ki je za astronomijo neprecenljivega pomena Splošna naravna zgodovina in teorija neba ali poskus, zaobjeti mehanično poreklo vse svetovne zgradbe, obravnavano po Newtonovih načelih (nemško Allgemeine Naturgeschichte und Theorie des Himmels oder Versuch von der Verfassung und dem mechanischen Ursprung des ganzen Weltgebäudes, nach Newtonschen Grundsätzen abgehandelt). Po njem obstajajo še drugi otoki - galaksije kot Rimska cesta.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Splošna naravna zgodovina in teorija neba (Allgemeine Naturgeschichte und Theorie des Himmels) (1755),
  • Edina možna podlaga dokaza za ponazoritev obstoja Boga (Der einzig mögliche Beweisgrund zu einer Demonstration des Daseins Gottes) (1763),
  • Opazovanja o občutku lepega in vzvišenega (Beobachtungen über das Gefühl des Schönen und Erhabenen) (1764),
  • Kritika čistega uma (Kritik der reinen Vernunft) (1781),
  • Odgovor na vprašanje: 'Kaj je razsvetljenstvo?' (Beantwortung der Frage:Was ist Aufklärung?) (1784)
  • Prolegomena v vsakršno prihodnjo metafiziko (Prolegomena zu einer jeden künftigen Metaphysik) (1783),
  • Ideja k obči zgodovini kozmopolitskega gledališča (Idee zu einer allgemeinen Geschichte in weltbürgerlicher Absicht) (1784),
  • Utemeljitev metafizike nravi (Grundlegung zur Metaphysik der Sitten) (1785),
  • Metafizične osnove naravoslovja (Metaphysische Anfangsgründe der Naturwissenschaft) (1786),
  • Kritika praktičnega uma (Kritik der praktischen Vernunft) (1788)
  • Kritika razsodne moči (Kritik der Urteilskraft) (1790),
  • Znanost zakonitega (1790),
  • Religija znotraj meja samega uma (Religion innerhalb der Grenzen der bloßen Vernunft) (1793),
  • K večnemu miru (Zum ewigen Frieden) (1795),
  • Metafizika nravnosti (Metaphysik der Sitten) (1797),
  • Antropologija v pragmatičnem oziru (Anthropologie in pragmatischer Hinsicht) (1798),
  • Spor fakultet (Der Streit der Fakultäten [1]) (1798),
  • O pedagogiki (Über Pädagogik [2]) (1803),
  • Opus Postumum (1804).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]