Jean-François Lyotard

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jean-François Lyotard
Zahodna filozofija
Filozofija 20. stoletja
Jean-Francois Lyotard.jpg
Jean-Francois Lyotard,, fotografija Bracha L. Ettinger, 1995
Ime Jean-François Lyotard
Datum rojstva (1924-08-10)10. avgust 1924
Kraj rojstva Versailles, Francija
Datum smrti 21. april 1998 (1998-04-21) (73 let)
Kraj smrti Pariz, Francija
Šola/tradicija postmodernizem, post-strukturalizem
Glavna zanimanja politična filozofija, socialna filozofija, etika, sociologija, literarna teorija, estetika
Pomembne ideje postmoderno stanje

Jean-François Lyotard, francoski filozof in literarni teoretik, * 10. avgust 1924, Versailles, Francija, † 21. april 1998,Pariz, Francija.

»Vladajoči razred je in bo razred, ki odloča.« - Jean-François Lyotard

UVOD[uredi | uredi kodo]

Bil je francoski filozof in literarni teoretik. Najbolj je znan po svojem utemeljevanju postmodernizma po 70. letih 20. stoletja. Njegova glavna zanimanja so bila politična in socialna filozofija, etika, sociologija, literarna in kritična teorija, umetnost, glasba, mesta in pokrajine ter povezava med estetiko in politiko.

BIOGRAFIJA[uredi | uredi kodo]

Zgodnje življenje, izobrazba in družina[uredi | uredi kodo]

Jean François Lyotard je bil rojen 10. avgust 1924 v Versaillesu v Franciji. Končal je osnovno šolo na pariškem Lycée Buffon in Louis-le-Grand in kasneje študiral filozofijo na Sorboni. Kot otrok je imel Lyotard veliko želja: biti umetnik, zgodovinar, dominikanski menih in pisatelj. Svoje sanje, da postane pisatelj, je opustil, ko je končal pisanje neuspešnega fantazijskega romana pri svojih 15 letih. V njegovem magistrskem delu, Brezbrižnost kot etični koncept, je analiziral oblike brezbrižnosti in objektivnosti v zen budizmu, stoicizmu, taoizmu in epikurejstvu. Po diplomi je opravljal raziskovalno delo na Francoskem nacionalnem centru za znanstveno raziskovanje. Leta 1950 je Lyotard začel poučevati filozofijo v Konstantinu v francoskem vzhodnem delu Alžirije. Lyotard je doktoriral iz literature s svojo dizertacijo, Discours, ki je bila objavljena leta 1971. Leta 1948 se je poročil s svojo prvo ženo Andree, s katero je imel dva otroka, Corinne in Laurence, v letu 1993 pa se je še drugič poročil z Dolores Djidzek, s katero sta imela otroka Davida, ki je bil rojen leta 1986.

Politično življenje[uredi | uredi kodo]

Leta 1954 je Lyotard postal član Socialisme ou Barbarie, francoske politične organizacije, ki je bila ustanovljena v letu 1948. Socialisme ou Barbarie je imel cilj, da kritizira marksizem med alžirsko vojno za osvoboditev. Njegova dela se v tem času večinoma zadevajo z ultra-levo politiko, s poudarkom na situaciji v Alžiriji, ki ji je bil priča med poučevanjem filozofije v Konstantinu. Napisal je optimistične eseje upanja in spodbude za Alžirce, ki so bili zbrani v Političnih spisih. Lyotard je upal, da bo spodbudil alžirski boj za neodvisnost od Francije in socialno revolucijo. Zaradi nasprotovanja s Corneliusom Castoriadisom leta 1964 je Lyotard zapustil Socialisme ou Barbarie in se pridružil novoustanovljeni skupini Pouvoir Ouvrier, vendar je leta 1966 odstopil tudi od te. Čeprav je Lyotard igral aktivno vlogo v vstajah maja 1968, se je distanciral od revolucionarnega marksizma s svojo knjigo Libidinalno gospodarstvo leta 1974. Odmaknil se je od marksizma, ker je menil, da je nepopustljivi strukturalistični pristop in da uvaja "sistematizacijo želja" s strogim poudarkom na industrijski proizvodnji kot osnovni kulturi družbe.

Akademska kariera[uredi | uredi kodo]

Lyotard je učil v Lycée de Constantine v Alžiriji od leta 1950 do 1952. Leta 1966 je začel poučevati na Univerzi Paris VIII, Vincennes do leta 1987, ko je postal zaslužni profesor. V naslednjih dveh desetletjih je predaval zunaj Francije, in sicer kot profesor kritične teorije na Univerzi v Kaliforniji, Irvine in kot gostujoči profesor na univerzah po vsem svetu. Te so vključevale v ZDA univerzo Johnsa Hopkinsa, univerzo Kalifornija Berkeley in Kalifornija San Diego, univerzo Yale in univerzo Stony Brook; v Kanadi univerzo de Montréal v Quebecu in v Braziliji univerzo v Sao Paulu. Bil je tudi ustanovni direktor in član sveta Collège International de Philosophie v Parizu. Pred smrtjo je bil razpet med Parizom in Atlanto, kjer je na univerzi Emory poučeval filozofijo in francoščino. Ko se je leta 1998 pripravljal na konferenco o postmodernizmu, je nepričakovano zbolel za levkemijo in bolezen je hitro napredovala. Tako je 21. aprila 1998 umrl v Parizu, v Franciji, kjer je tudi pokopan v Le Père Lachaise.

TEORIJE[uredi | uredi kodo]

Lyotard velja za enega izmed utemeljiteljev postmoderne. Pri svojem delu izhaja iz Nietzschejeve filozofije, lingvistične paradigme in nove teorije znanosti. Njegovo delo je zaznamovano s stalnim nasprotovanjem problemu univerzalnosti, posplošenosti in »velikih zgodb«. Kritičen je do veliko univerzalističnih trditev iz obdobja razsvetljenstva in nekaj njegovih del naj bi služilo, da bi spodkopalo temeljna načela, ki ustvarjajo te razširjene trditve. V njegovih delih iz začetka 1970 zavrača teološke temelje Karla Marxa in Sigmunda Freuda. V knjigi La Condition postmoderne (1979) je podal razlago pojava postmoderna doba, le ta se nanaša na postindustrijsko in postmoderno družbo in kulturo, in ne omenja postmodernistov, arhitektov, pisateljev ali slikarjev, ki reprezentirajo postmodernizem v pravem pomenu besede.

Postmoderna[uredi | uredi kodo]

Lyotard je skeptik za moderno misel: »Podvomiti moramo v vse, kar je bilo podedovano, pa čeprav od včeraj.« (Postmoderna za začetnike: korespondenca 1982-1985) Učinek oziroma vpliv postmoderne je bil, da izziva skepticizem o univerzalni teoriji. Razpravlja, da smo prerastli oziroma opustili našo potrebo po »velikih zgodbah«, zaradi naprednih tehnik in tehnologij po 2. svetovni vojni. Lyotard nasprotuje možnosti upravičevanja »zgodb«, ki združujejo disciplino in družbene/socialne prakse kot so znanost in kultura. Izguba vere v meta-naracije ima vpliv na pogled na znanost, umetnost in literaturo. Male naracije postanejo primerne za pojasnjevanje družbenih preobrazb in političnih problemov. Lyotard je mnenja, da je to gonilna sila postmoderne. Z bledenjem/zatonom meta-naracij trpi znanost za izgubo vere v iskanju resnice in mora zato mora najti druga načine za legitimizacijo svojih prizadevanj. Povezano z znanstveno legitimnostjo je naraščajoča prevlada informacijskih strojev. Lyotard razpravlja, da bo nekega dne, da bi bilo znanje uporabno, to potrebno pretvoriti v računalniške podatke. Leta kasneje ga je to spodbudilo k pisanju knjige The Inhuman, v kateri ponazarja svet, katerega je prevzela tehnologija.

»Lyotardu je postmoderna epoha družba in kultura bližnje prihodnosti, v kateri bo na podlagi postindustrijske tehnologije, informatike in množičnih občil zavladala nova oblika vednosti, ki bo nadomestila tako imenovane »velike zgodbe«, v katerih sta bili utemeljeni filozofija in znanost prejšnje dobe – predvsem »veliko zgodbo« o emancipaciji človeka in pa »veliko zgodbo« o totalni vednosti v obliki metafizične filozofije, ki povezuje in utemeljujejo znanja posameznih pozitivnih znanosti. Moderna doba, ki je bila pred postmoderno, je torej epoha »velikih zgodb«; ta epoha se izkaže za istovetno z novim vekom oziroma s tisto vodilno novoveško ideologijo, ki jo je tudi Habermas priznal za bistvo novoveške moderne, a jo Lyotard seveda vrednoti ravno narobe – ne kot dragoceno dediščino, ki jo je na vsak način potrebno nadaljevati kljub pritiskom različnih neokonservativizmov, ampak kot nekaj, kar ne ustreza postindustrijski družbi in kar se mora raztopiti v čisto drugačni kulturi postmoderne. Toda naj bo s tem tako ali drugače – tudi Lyotard misli z moderno dobo, ki predhaja postmoderni epohi, na evropski novi vek, samo da tega razume s tipično francoskega stališča, ki sega najbrž nazaj k Augustu Comtu. Že ta je čas po srednjem veku, ki mu je vladala teologija, razložil kot epoho, v kateri so teologijo nadomestile metafizične abstrakcije; prav te so tisto, kar Lyotard imenuje »velike zgodbe«. Z njihovim koncem se začenja postmoderna doba. Prav tu se skriva odločilna razlika s Toynbeejem, pa tudi s Habermasom. Postmoderna za Lyotarda nikakor ni zadnja, krizna ali razkrojna faza novega veka, ampak je že tista nova doba človeštva, družb in kultur, ki s svojo pozitivno vsebino razrešuje glavna protislovja moderne.« (Kos, Na poti v postmoderno, str. 15-16)

Kolaps »velikih zgodb« in jezikovne igre[uredi | uredi kodo]

V delu La Condition postmoderne: Rapport sur le savoir (The Postmodern Condition: A Report on Knowledge), Lyotard predlaga nekaj, čemur pravi ekstremna poenostavitev postmoderne kot nejevernost v »velike zgodbe«. Te »velike zgodbe« so velike, obsežne teorije in filozofije sveta, kot npr. napredek zgodovine, možnost popolne svobode… Lyotard razpravlja, da smo prenehali verjeti, da so »zgodbe« te vrste primerne za izražanje in obvladovanje. Izpostavi, da se nihče ne strinja, kaj je resnično, če sploh kaj je in da imajo vsi svojo perspektivo in zgodbo. Postali smo pozorni na razlike, neskladnost naših želj in prepričanj, zato je postmodernizem karaktiziran z obilico »malih zgodb«.

Sublimno občutje[uredi | uredi kodo]

Lyotard v knjigi Postmoderna za začetnike napiše: »…Sublimno je neko drugo občutje. Nastopi v trenutku, ko, nasprotno, umišljanje ne uspe predstaviti objekta, ki bi se – vsaj načeloma – skladal z nekim pojmom…« Lyotard je redno pisal tudi o estetiki. Kljub njegovemu slovesu postmodernista je bil promotor moderne umetnosti. Postmodernizem je videl kot latentno težnjo v misli ves čas in ne na ozko omejenem zgodovinskem obdobju. Favoriziral je vznemirljiva in zapletena dela visoke moderne.

Libidinal Economy (1974)[uredi | uredi kodo]

V eni njegovih slavnejših knjig – Libidinal Economy Lyotard kritizira Marxovo lažno »zavest« in trdi, da delovni razred 19. stoletja uživa v dejstvu, da je del industrializacijskega procesa. Lyotard trdi, da je to zaradi libidinalne energije. Izraz libidinalno izhaja iz besede libido, ki se uporablja za sklicevanje na psihoanalitičnih želja naše globlje zavesti.

BIBLIOGRAFIJA[uredi | uredi kodo]

[La Phénoménologie, (Fenomenologija), Paris, Presses Universitaires de France, (coll. Que sais-je ?), 1954.

Discours, Figure, (Govor, Obraz), 1971. (Thèse de Doctorat d'État, sous la direction de Mikel Dufrenne.)

Économie libidinale, (Libidinalno gospodarstvo), Paris, Minuit, 1974.

Rudiments païens, (Poganki osnove), Paris, Christian Bourgois, 1977.

Les Transformateurs Duchamp, (Transformatorji Duchamp), Paris, Galilée, 1977.

La Condition postmoderne : rapport sur le savoir, (Postmoderno stanje: poročilo o vednosti), Paris, Minuit, 1979.

Au juste (avec Jean-Loup Thébaud), (Samo (z Jean-Loup Thébaud)), Paris, Christian Bourgois, 1979.

La pittura del segreto nell’epoca post-moderna : Baruchello, (Skrivnost slikarstvo v post-moderni dobi: Baruchello), Milan, Feltrinelli, 1982.

Le Différend, (Spor), Paris, Minuit, 1983.

Tombeau de l'intellectuel et autres papiers, (Grob intelektualno in drugih dokumentov), 1984.

Le Postmoderne expliqué aux enfants : Correspondance 1982-1985, (Postmoderna za začetnike: korespondenca), Paris, Galilée, 1988.

L'inhumain : Causeries sur le temps, (Nečloveško: pogovori o času), Paris, Galilée, 1988.

Heidegger et les Juifs, (Heidegger in Judje), Paris, Galilée, 1988.

La Faculté de juger (avec J. Derrida, V. Descombes, G. Kortian…), (Fakulteta za presojanje (z J. Derrida, V. Descombes, G. Kortian…)), Paris, Minuit, 1989.

Leçons sur l'analytique du sublime, (Spoznanja na analitične vzvišen), Paris, Galilée, 1991.

Dérive à partir de Marx et de Freud, Paris, 10/18, 1973; nouvelle éd., (Izhajajo iz Marx in Freud), Paris, Galilée, 1994.

Des dispositifs pulsionnels, (Pogon naprave), Paris, 10/18, 1973, nouvelle éd., Paris, Galilée, 1994.

Signé Malraux, (Pogon naprave), Paris, Grasset, 1996.*

Questions au judaïsme, (Vprašanja za judovstvo), Paris, DDB, 1996.

La Confession d'Augustin, (Spoved Avguština), Paris, Galilée, 1998.

Misère de la philosophie, (Revščina filozofije), Paris, Galilée, 2000.

ZAKLJUČEK[uredi | uredi kodo]

Dela Lyotarda so še vedno pomembna v politiki, filozofiji, sociologiji, literaturi, umetnosti in kulturni študiji. Zelo je poznan po svojih teorijah o postmodernizmu v družbi. Njegovo delo se je razvilo na podlagi kritik sociologov, kot so Karl Marx, Freud in Immanuel Kant. Njegova dela imajo določen karakter, saj vztrajno nasprotujejo vsemu splošnemu. To tudi izrazi v kar nekaj svojih delih, v katerih spodjeda in kritizira razsvetljenske splošne trditve. V njegovem najbolj znanem in vplivnem delu »Postmoderno stanje: poročilo o vednosti«, katero je bilo v originalu napisano kot spis za vlado Quebeca, Lyotard karakterizira obdobje postmodernizma kot obdobje, ki je izgubilo vero, to pa vpliva na naše videnje znanosti, umetnosti in literature. Lyotardova delovna predpostavka je, da vednost spreminja status hkrati s tem, ko družbe vstopajo v tako imenovano postindustrijsko dobo, kulture pa v tako imenovano postmoderno dobo. Epicenter besedila je strukturiran okoli vprašanja o legitimiranju vednosti in o povezavah med tipi vednosti in tipi oblasti. V njem tudi označuje naracijo kot abstraktne ideje, o pojmu katerega so premišljevalci od časa razsvetljenstva poizkušali zgraditi obširno razlago o zgodovinski izkušnji. Razočaranje nad trditvami naracije, kot so »razlog«, »resnica«, »napredek«, je prineslo postmoderno dobo, ki je postajala vse manjša, tako kot zgodovina vsakdanjega življenja in v ozadje potisnjena družba. S tem ko naracija bledi, pa znanost trpi posledice izgube vere v iskanje resnice in si more tako najti drug način legitimiranja njihovega truda. V povezavi z ligitimiranjem raste tudi pomen informacijskih naprav. Lyotard pravi, da bo nekega dne, ko bo znanje vzeto kot uporabno, moralo biti shranjeno tudi v le te naprave. To ga je privedlo do tega, da je napisal še eno knjigo »Nečloveško«, objavljeno leta 1988, v kateri ilustrira svet, v katerem je tehnologija prevzela vajeti v svoje roke. V njegovem ravno tako pomembnem filozofskem delu »Spor« je Lyotard primerjal diskurz z »igro jezikov«. Zanj oboje predstavlja samostojen, po pravilih sestavljen sistem dejavnosti, ki vsebuje jezik. Osnovna zahteva postmoderne politike je ustvarjanje združenj, ki bazirajo na heterogenosti, sporu in nestrinjanju, v katerih je vključitev različnih jezikovnih iger spoštovana in skupno sprejeta. S témo jezikovnih iger Lyotard poveže troje svojih opažanj. Prvo je v tem, da pravila jezikovnih iger svojega legitimiranja ne nosijo v sebi, kar pa ne pomeni, da se ta pravila izumijo sproti, drugo je v tem, da brez pravil igra ne obstaja, tretja ugotovitev pa pravi, da more biti vsaka izjava obravnavana kot »poteza«, ki se jo izvede v neki igri. Lyotard torej izpostavi tri aspekte jezikovnih iger: pogodbo, pravila in potezo. Področje jezikovnih iger je torej področje dvoboja med tradicijo in novim, prostornost, ki je sestavljena iz govornih »potez«, enkratnosti posamičnih izjav.

VIRI[uredi | uredi kodo]

Biography. 2012. (internet). (citirano dne 10.12.2014). Dostopno na naslovu: http://www.biography.com/people/jean-francois-lyotard-20702457#synopsis

Debeljak, A., 1989. Postmoderna sfinga. Celovec-Salzburg, Wieser, str. 79-90

Jean-François Lyotard (internet). (citirano 10. 11. 2015). Dostopno na naslovu: http://en.wikipedia.org/wiki/Jean-Fran%C3%A7ois_Lyotard

Jean-François Lyotard (internet). (citirano 10. 11. 2015). Dostopno na naslovu: http://fr.wikipedia.org/wiki/Jean-Fran%C3%A7ois_Lyotard

Kos, J., 1995. Na poti v postmoderno. Ljubljana, Literarno-umetniško društvo Literatura, str. 8-10, 15, 16, 18-21, 30

Lyotard. 2012. (internet). (citirano dne 10.12.2014). Dostopno na naslovu: http://www.iep.utm.edu/lyotard/

Lyotard. 2012. (internet). (citirano dne 10.12.2014). Dostopno na naslovu: http://www.egs.edu/faculty/jean-francois-lyotard/biography/

Lyotard, J., 2004. Postmoderna za začetnike. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo

Radio Študent, Jean François Lyotard: Postmoderno stanje. (internet). (citirano 4. 11. 2014). Dostopno na naslovu: http://old.radiostudent.si/article.php?query=Pina&sid=1146

Slika 1. (internet). (citirano 4. 11. 2014). Dostopno na naslovu: http://mjrizza.com/wp-content/uploads/2014/11/Lyotard-image.jpg

LITERATURA[uredi | uredi kodo]

Postmoderna za začetnike: korespondenca 1982-1985. 2004. (prevedla Simona P. Grilc) (COBISS) Postmoderno stanje: poročilo o vednosti. 2002. (prevedla Simona P. Grilc) (COBISS)