Karl Marx

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Karl Marx
Zahodna filozofija
Filozofija 19. stoletja
Karl Marx 001.jpg
Karl Marx
Ime Karl Heinrich Marx
Datum rojstva (1818-05-05)5. maj 1818
Kraj rojstva Trier, Prusija
Datum smrti 14. marec 1883 (1883-03-14) (64 let)
Kraj smrti London, Združeno kraljestvo
Šola/tradicija mlado heglijanstvo, marksizem
Glavna zanimanja politika, ekonomija, filozofija, sociologija
Pomembne ideje razredni boj, politična revolucija, prva internacionala, »Religija je opij ljudstva«

Karl Heinrich Marx, nemški filozof, politični teoretik, pisatelj, ekonomist in publicist, * 5. maj 1818, Trier, Nemčija, † 14. marec 1883, London, Anglija.

Karl Heinrich Marx (5. maj 1818 - 14. marec 1883) je bil nemški filozof, ekonomist, sociolog, novinar, zgodovinar, politični teoretik, pisatelj in revolucionarni socialist ter vodilni protagonist delavskega gibanja. Njegovo delo v ekonomiji je postavilo temelje za razumevanje dela in njegove povezave s kapitalom. Je eden od začetnikov sociologije, po njem pa se je razvila tudi filozofska smer marksizem. Je avtor mnogih literarnih del, najbolj pomembni sta Komunistični manifest (1848) in Kapital (1867-1894), obe pa sta prevedeni v slovenščino.  

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Zgodnje obdobje[uredi | uredi kodo]

Karl Heinrich Marx se je rodil 5. maja 1818 bogatima razsvetljenskemu pravniku Heinrichu Marxu in judovski materi Henrietti Pressburg v Trieru (takratna Prusija). Njegov oče je bil uspešen odvetnik, ki je spoštoval Kanta in Voltaireja, in je bil strasten aktivist za pruske reforme. Čeprav sta bila oba starša juda z judovskimi predniki, se je njegov oče leta 1816, pri 35 letih, spreobrnil v krščanstvo. To je bila verjetno strokovno koncesija v odgovor zakonom leta 1815 o prepovedi Judov v visoki družbi. Krstil se je za luterana, namesto za katolika, ki je prevladujoča vera v Trierju, saj je enačil protestantizem z intelektualno svobodo. Njegova mama pa je čakala do leta 1825, ko je umrl njen oče. O njegovem otroštvu je malo znanega. Bil je tretji od devetih otrok, leta 1819 pa je po smrti brata postal najstarejši sin v družini. Avgusta 1824 je bil krščen v luteransko cerkev, kot ostali preživeli otroci v družini. Do leta 1830 ga je doma učil oče, kot dvanajstletnik pa je bil vpisan v Triersko jezuitsko visoko šolo, ravnatelj katere, Hugo Wyttenbach, je bil prijatelj očeta Heinricha. Oktobra 1835, pri 17 letih, je zaradi želje očeta začel s študijem prava na univerzi v Bonnu, čeprav si je sam želel študirati filozofijo in literaturo. Tam se je zaročil z Jenny von Westphalen, izobraženo baronico iz Prusije, ki je v njem vzbudila zanimanje za romantično literaturo in se pridružil pesniškemu krožku, ki je s svojo politično skrajnostjo vzbudil zanimanje policije. Pri osemnajstih je bil zaradi zdravstvenih težav oproščen služenja v vojski. Čeprav je imel v prvem semestru dobre ocene, so te med drugim zaradi pijančevanja kmalu padle, kar je očeta prisililo, da je sina prepisal na resnejšo berlinsko univerzo.

Oktobra leta 1836 je prispel v Berlin. Še vedno je kazal veliko zanimanja za filozofijo in iskal način za njeno združitev s svojim študijem prava, saj je verjel, da se brez filozofije ne da doseči ničesar. Zanimal se je tudi za preminulega filozofa Georga Wilhelma Friedricha Hegla, o idejah katerega se je veliko govorilo v krogih evropskih filozofov. Pridružil se je Klubu doktorjev (Doktorklub), skupini mladih Hegelianov, ki je kritizirala takratne politične in verske ustanove. Postal je tudi pristaš t.i. dialektične metode, da bi lažje komentiral družbo, politiko in vero z levičarskega stališča.

Leta 1838 je umrl Marxov oče, zaradi česar je družina izgubila precejšen vir dohodkov. Marx je bil navezan na svojega očeta in je spomin nanj ohranjal do svoje smrti.

Do leta 1837 je pisal fikcijska in nefikcijska dela, napisal je tudi nekaj kratkih pesmi, ki jih je posvetil svoji zaročenki, vendar nobeno izmed teh del ni bilo objavljeno v času njegovega življenja. Kmalu je s pisanjem fikcije popolnoma prenehal in pričel z učenjem angleščine in italijanščine, preučevanjem zgodovine umetnosti in prevajanjem latinskih del. Leta 1840 začeto doktorsko disertacijo z naslovom Differenz der demokritischen und epikureischen Naturphilosophie so kritiki opisali kot kljubujoče in izvirno delo, v katerem je želel Marx pokazati, da se mora teologija podrediti filozofiji. Zaradi negativnih komentarjev konservativnih berlinskih profesorjev je Marx svoje delo raje poslal na bolj liberalno univerzo v Jeni, kjer so mu doktorat 1841 tudi odobrili.

Naslednje leto se je preselil v Köln, kjer je postal urednik vplivnega in liberalnega Renskega časnika (Rheinische Zeitung). Njegov prvi objavljeni članek je kritika pruske vlade in zasedanja porenskega deželnega zbora. Na splošno je v svojih člankih izražal svoje poglede in postavljal vprašanja o socializmu in ekonomiji, predvsem članki o slednjih pa so carja Nikolaja I. leta 1843 prisilili v prepoved časopisa. Sedem let po zaroki se je Marx junija 1843 v protestantski cerkvi v Kreuznachu poročil z Jenny von Westphalen.

Komunistična agitacija[uredi | uredi kodo]

Takoj po emigraciji v Pariz se je pridružil radikalnemu časopisu Deutsch-Französische Jahrbücher. Čeprav je bil časnik namenjen tako francoskim kot tudi nemškim ustvarjalcem, so prevladovali slednji - edini nenemški sodelujoči je bil izgnani ruski komunist Mikhail Bakunin. V svojih člankih je proletariat začel označevati kot revolucionarno silo. Med svojimi prvimi meseci v Parizu je Marx postal komunist in spisal nekaj misli o ekonomiji in filozofiji, ki so bili šele leta 1930 objavljene kot Pariški rokopisi.

Avgusta leta 1844 je spoznal nemškega socialista Friedricha Engelsa s katerim sta postavila temelje za politično ekonomijo danes znano kot marksizem. Proti koncu leta 1844 je bil izgnan iz Pariza in se z ženo preselil v Bruselj, kjer je slednja rodila hčerko Jenny Lauro Marx. V Bruslju se mu je kmalu pridružil tudi njegov prijatelj Engels. Z njim se je posvetil temeljitemu preučevanju zgodovine in napisal delo, ki je bilo z naslovom Nemška ideologija izdano šele po njegovi smrti, v katerem je predvidel propad industrijskega kapitalizma in njegovo zamenjavo s komunizmom. V njem sta se z Engelsom ločila od njegovih prejšnjih sodelavcev, ki so zagovarjali ideje idealizma. Kot mnoga njegova dela, je bilo tudi to cenzurirano. Medtem se je pridružil tudi t.i. komunistični ligi s sedežem v Londonu. Začel je pisati delo v katerem je hotel ločiti socialistično utopijo od znanstveno-socialistične filozofije. Na tem delu, ki ga je poimenoval Revščina filozofije je temeljilo delo, ki sta ga z Engelsom napisala po naročilu komunistične lige. Napisala naj bi izjavo o stanju združbe in komaj sta leta 1848 objavila Komunistični manifest so se po Evropi že začele revolucije.

Zgodaj istega leta se je preselil v Pariz, nato pa nazaj v Nemčijo, kjer je ustanovil in sam financiral Neue Rhenische Zeitung, v katerem je nasprotoval pruski avtokratski vladi. Ta je časopis zatrla, Marx pa se je avgusta 1849 preselil v London, kjer je ostal do smrti.

Pozno obdobje in smrt[uredi | uredi kodo]

Prvih nekaj let življenja v Londonu je živel v revščini, njegov glavni vir prihodnkov pa je bil Engels. Tam se je zopet pridružil komunistični ligi in napisal dve brošuri o francoski revoluciji leta 1848, Razredni boji v Franciji in Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta. Skupaj z Engelsom sta začela tudi pisati za več svetovnih časopisov, kar je Marxu omogočilo, da je stopil v kontakt z delavskimi gibanji po celem svetu. Najbolj prepoznaven je bil v Ameriki, kjer se je zavzemal za ukinitev suženjstva. Bil je mnenja, da je za spremembo potrebna gospodarska kriza, to pa ga je spodbudilo, da se je vrnil k študijam politične ekonomije.

Ko je gospodarska kriza tudi zares nastopila leta 1857, je imel o politični ekonomiji spisanih že 800 strani, a so bili Obrisi (Grundrisse) objavljeni šele leta 1941. Leta 1859 je Marx izdal svoje prvo resno delo na temo ekonomije imenovano Kritika politične ekonomije (Kritik der Politischen Ökonomie), kjer je podrobno preučeval vrednosti dela in razvil teorijo o kroženju denarja v kapitalističnem gospodarstvu. Velik uspeh tega dela je Marxa spodbudil in leta 1860 je začel s pisanjem trilogije, ki naj bi predstavljala njegovo življenjsko delo. V naslednjih nekaj letih je svoje delo končal. Prvi del trilogije je izšel leta 1867, zaradi velikega povpraševanja, pa je kmalu nastal tudi ruski prevod, ki je izšel 1872. Drugi in tretji del je dopolnjeval do konca svojega življenja, izdal pa ju je Engels po Marxovi smrti, drugi del leta 1885 in tretji del leta 1894. Leta 1863 je napisal tudi delo z naslovom Teorije presežne vrednosti (Theorien über den Menwer), ki se pogosto obravnava kot četrti del Kapitala.

V zadnjem desetletju življenja se je njegovo zdravje poslabšalo in v svoje delo ni mogel vložiti enake količine energije kot poprej, a je še vedno komentiral politična stanja, predvsem v Rusiji in Nemčiji. O slednji je napisal Kritiko Gothskega programa (Kritik des Gothaer Programms), za Rusijo pa je predvidel takojšnjo postavitev komunističnega sistema, brez predhodnjega kapitalističnega sistema in revolucije.

Njegovo zdravje se ni izboljšalo, zato je potoval po Evropi in celo Alžiriji, da bi odkril način ozdravitve. Zadnje leto življenja sta mu zasenčila smrti njegove najstarejše hčerke in žene. Zadnjih 15 mesecev svojega življenja je preživel v bolnišnici. Umrl je 14. marca 1883, pokopan pa je na pokopališču Highgate v severnem Londonu. Na Marxovem nagrobniku piše WORKERS OF ALL LANDS UNITE (Proletarci vseh dežel, združite se!), kar je tudi zadnji stavek Komunističnega manifesta.

Pomen[uredi | uredi kodo]

Začetnik moderne sociologije[uredi | uredi kodo]

Karla Marxa pripisujejo med tri začetnike moderne sociologije, poleg Emila Durkheima in Maxa Weberja. V nasprotju s takratnimi filozofi je Marx postavljal teorije, ki so bile preverljive z znanstveno metodo. Njegova dela so imela velik vpliv na področjih ekonomije, filozofije, literature in umetnosti. Vplivala so tudi na nastanek in razvoj marksizma, filozofske smeri, iz katere se je razvilo mnogo političnih idej (Leninizem, Lenin-Marksizem, Maoizem, Trotskizem, Luxemburgizem,...).

Dialektični materializem[uredi | uredi kodo]

Dialektični materializem je filozofija znanosti in narave, povzeta po pisanju Karla Marxa in Friedricha Engelsa. Bistvo dialetičnega materializma je koncept evolucije, ki je uporabljen tudi kot gonilo družbenega razvoja. Koncept dialektičnega materializma se je prvič pojavil v predgovorih Marxovega dela Kapital. Na začetku 20. stoletja je bil tako uporabljen kot uradna interpretacija marksizma.

Komunistični manifest[uredi | uredi kodo]

Komunistični manifest je program Lige komunistov, ki sta ga napisala Karl Marx in Friedrich Engels. Prvič je bil izdan 21. februarja 1848 v nemščini. Izšel je ob izbruhu revolucije leta 1848 in je od takrat naprej prepoznan kot eno izmed najbolj vplivnih političnih del. Predstavlja analitičen pogled na razredni boj in progleme kapitalistične družbe, manj pa se ukvarja z napovedovanjem komunizma (kot potencialne družbe prihodnosti).

Marksizem[uredi | uredi kodo]

Marksizem je nastal v drugi četrtini devetnajstega stoletja kot doktrina v delavskem gibanju, ki je v 19. stoletju postajalo vse bolj pomembno. Popularizacijo Marxovih del je mogoče pripisati Engelsovemu delu Anti-Dühring, Engels je marksizem predstavil kot posebno šolo družbene in politične teorije, ki je izšla iz najbolj naprednih dognanj in metod filozofije, politične ekonomije in socializma. Marksizem je postal vodilo praksi, ki ni temeljila na utopičnih idejah, marveč je bil plod znanstvenega razumevanja znanosti in sodobnega kapitalističnega sistema.

Marksistična misel je postala doktrina večine političnih strank, ki so zagovarjale interese delavstva oziroma proletariata. Prva politična stranka, ki je prevzela njegove podmene, je bila nemška socialno demokratska stranka, ki je marksizem prevzela proti koncu 19. stoletja. Toda politični program so kmalu prilagodili v skladu z revizionističnimi tendencami, tako da čista marksistična misel kmalu izgine iz političnega prostora. Iz nje sicer izhajajo komunistične stranke, toda marksizma in komunizma ne moremo povsem izenačevati.

V dvajsetem stoletju se je marksizem razvejal in postal bogatejši za marsikatero spoznanje. Nastal je tako imenovani marksizem-leninizem, ki k marskistični misli doda Leninovo analizo imperializma. O marksizmu je pisal tudi Stalin. Toda tako Leninova kot Stalinova misel predstavljata teoretični in praktični odmik od filozofskih temeljev marksizma.

Pomembni marksisti[uredi | uredi kodo]

Podpornikov marksizma je bilo veliko, med najpomembnejše pa sodijo:

  • Louis Althusser
  • Ernst Bloch
  • Friedrich Engels
  • Antonio Gramsci
  • Karl Kautsky
  • Karl Korsch
  • Vladimir Iljič Uljanov-Lenin
  • Georg Lukács
  • Rosa Luxemburg
  • Mao Zedong
  • Karl Marx
  • Josif Visarijonovič Stalin


Dela[uredi | uredi kodo]

Seznam del, prevedenih v slovenščino[uredi | uredi kodo]

Seznam del brez slovenskega prevoda[uredi | uredi kodo]

  • Zur Kritik der Hegelschen Rechtsphilosophie (Kritika Heglove filozofije pravice), 1844
  • Zur Judenfrage (O židovskem vprašanju), 1843
  • Ökonomisch-philosophische Manuskripte aus dem Jahre 1844 (Ekonomski in filozofski rokopisi leta 1844), 1844
  • Die heilige Familie (Sveta družina), 1845
  • Die kurzen elf Thesen über Feuerbach (Teza o Feuerbachu), 1845
  • Die deutsche Ideologie (Nemška ideologija), 1845
  • Grundrisse, 1857
  • Writings on the U.S. Civil War (Dela o državljanski vojni Z.D.A.), 1861
  • Theorien über den Mehrwert (Teorije presežne vrednosti), 1862
  • Der Bürgerkrieg in Frankreich (Državljanska vojna v Franciji), 1871
  • Marx and Engels on the United States (Marx in Engels o Združenih državah Amerike), 1979

Slavnejše izjave[uredi | uredi kodo]

  • Religija je opij ljudstva.
  • Zgodovina se ponavlja, prvič kot tragedija, drugič kot farsa.
  • Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah.
  • Delavci po svetu osvobodite se, ničesar ne morete izgubiti razen svojih verig.
  • Bogati bodo naredili vse za revne, razen zlezli z njihovih hrbtov.
  • Proletarci lahko izgubijo le svoje verige.
  • Buržoazija ustvarja… lastne grobarje. Njen propad in zmaga proletariata sta enako neizogibna.
  • Filozofi so svet zgolj različno interpretirali; gre pa za to, da ga spremenimo.
  • Kritika religije je temelj vsake kritike.

Povzeto po: Magee, B. 2002. Poti filozofije. Ljubljana: Mladinska knjiga.


Viri in literatura[uredi | uredi kodo]