Pravo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Skoči na: navigacija, iskanje
Simbol pravice z zavezanimi očmi

Pravo je mnoštvo pravil, ki urejajo najpomembnejše odnose v določeni družbi.

Pravila so dolžni spoštovati vsi, ki so na območju njihove veljave, tj. teritoriju države. Smatra se, da naslovljenci pravna pravila poznajo (nepoznavanje prava škodi), to pa se zagotavlja s predhodno objavo pravil v uradnem glasilu države, npr. v Uradnem listu. Učinkovitost pravil zagotavljata država in lokalna skupnost s svojimi institucijami: sodišči, policijo, tožilstvom, upravnimi organi, izvršilnimi organi. Tako država posameznikom prepove reševanje sporov z nasiljem (zakon močnejšega) in jo pridrži sebi (državna represija), v zameno pa posameznikom ponudi reševanje sporov v pravnem postopku.

Pravna pravila v demokratičnih družbah oblikuje ljudstvo, in sicer preko predstavniškega telesa (parlament). Temeljna pravila so osnovana v ustavi, splošna v zakonih, podrobnosti pa v podzakonskih aktih. Posamezniku določajo, kaj je prepovedano, nadaljnja pravila pa v okviru tega oblikuje sam oz. v soglasju s sopogodbeniki (civilno pravo). Država nasprotno sme početi le tisto, kar ji je izrecno zapovedano (javno pravo). V demokratičnosti je temeljni element prava - omejevanje samovoljne vladarjeve oblasti.

Pravna pravila so hierarhično organizirana: nižje pravilo mora biti vsebinsko in postopkovno usklajeno z višjim. Se pravi, zakon mora biti v skladu z ustavo, pogodba pa z Obligacijskim zakonikom. Skladnost presoja Ustavno sodišče.

Ob boku tega so pravna pravila široko organizirana po panogah; tj. področjih življenja, ki jih urejajo.

Vsebina

[uredi] Pravniki

Pravnik je oseba, ki se poklicno (profesionalno) ukvarja s pravom. V glavnem pade pod eno naslednjih kategorij:

Prvi štirje potrebujejo za svoj status diplomo pravne fakultete in opravljen pravniški državni izpit po dvoletnem pripravništvu. Sodniki so na položaj izvoljeni; to opravi Državni zbor na predlog Sodnega sveta - po tem uživajo doživljenjski mandat. Odvetniki to postanejo z vpisom v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici. Notarje imenuje minister za pravosodje in se združujejo v Notarsko zbornico.

Notarji, odvetniki, sodniki in pravniki nasploh se združujejo v zbornice oz. društva. Notarji in odvetniki imajo obvezno članstvo v svoji zbornici; in ta jim predpisuje marsikaj - od etičnih kodeksov, do pravnih pravil dela, in seveda tarife. Zbornica ima tudi častno sodišče; čeprav je jasno, da zastopa in brani svoje člane, in jih zato redko obsoja.

Zastopnik je navadno oseba s končano pravno fakulteto in morda opravljenim pravniški državni izpitom. Lahko tudi brez vsega. Stranko lahko zastopa v praktično vseh postopkih; le v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi je obvezno zastopanje po odvetniku. Navsezadnje; izbira zastopnika je strankina odločitev. Zastopniki so bistveno cenejši od odvetnikov in notarjev; marsikateri so tudi zelo dobri.

Korporacijski pravniki so se specializirali za svetovanje podjetjem. Svetujejo jim kako varno, zakonito in najceneje poslovati in sklepati pogodbe; kako ustanavljati, spreminjati in zapirati podjetja; in nenazadnje - kako podjetja prevzemati in se pred prevzemom ubraniti.

Največje spremembe v pravniških vrstah doživljajo notarji. Trenutna ureditev je že dovoli overitev podpisov upravnim enotam (90% cenejše od notarjev) in obeta podvojitev števila notarjev.

[uredi] Temeljna načela pravnega sistema

Pravo vsekakor ni samo v sebi namen. V družbo vnaša red, s tem da normiranje dopustnega in nedopustnega s kar vseh prenese na demokratično izvoljeno predstavniško telo (parlament). Nadaljnjo monopolizira pravico do uporabe sile državnim organom, tj.kaznovanja nedopustnega, in to vse po ustreznem postopku (due process).

Učinkovitost pravne ureditve - se pravi, kako hitro, kako pravilno in kako pravično gladi spore v praksi, je druga stvar, in kaže na legitimnost pravne ureditve ter zaupanje državljanov v pravo in njene institucije, zlasti sodišča, policijo, vlado in parlament.

Pravičnost je težko oprimeljiva kategorija. Ljudje imamo svoje lastne, parcialne interese in gledanja, kaj je pravično. Kraja gotovo ni - ali pač? Interes večine, tj. javni interes je tisto, kar prevlada v demokraciji. Ene države so bolj liberarno usmerjene, druge bolj socialno - tak je tudi njihov pravni sistem. Eno pa je gotovo - določeni minimalni standardi pravičnosti (v zahodnem besednjaku: demokratičnosti) so skupni oz. naj bi bili skupni vsem deželam in pravnim ureditvam:

  • spoštovanje človekovih pravic - temeljnih pravic, brez katerih ne gre;
  • pravna enakost - enako obravnavanje posameznikov, ki so v bistvenih značilnostih enaki
  • pravna predvidljivost (pravna varnost) - sigurnost, da bo pravilno, dospustno ravnanje tudi v prihodnosti tako in tako, in da se ne bo arbitrarno spreminjalo. Ima veliko upraviti z učinkovitostjo prava - tj. zaupanjem, da bodo sodišča in izvršilni organi hitro obravnavali zadevo;
  • načelo zakonitosti in vladavine prava - da bo država (in predvsem država) sama spoštovala pravo in dosledno počela samo tisto, kar ji je zapovedano;
  • ...

Znani so tudi pod imenom naravno pravo.

[uredi] Delitev prava na panoge

Pravo se v samem temelju deli na zasebno pravo in javno pravo.

Zasebnemu rečemu tudi civilno pravo ali pravo državljanov. Njegova značilnost je, da ga s svojimi dogovori prosto oblikujejo stranke (v mejah zakona). Civilno pravo se deli na:

  • obligacijsko pravo - pravo obveznosti (pogodbe, odškodninske obveznosti, ..);
  • stvarno pravo - pravo pravic na stvari (zlasti lastninske pravice);
  • dedno pravo - pravo prehoda lastnine umrlega na dediče;
  • družinsko pravo - pravo osebnih stanj (zakonska zveza, zunanjzakonska skupnost, družina).

Javno pravo se ukvarja z javnim interesom državljanov in se deli po področjih dela:

Druga pomembnejša delitev je na materialno in postopkovno pravo.

[uredi] Veliki pravni sistemi

V zgodovini se je, kot spodaj, pravo na veliko spreminjalo. Sprva je ščitilo interese vladajočega razreda, in to zelo dolgo. Sčasoma postane enako za vse. Vendar so po svetu izoblikovani različni modeli pravnih sistemov:

Pravna pravila teh pravnih sistemov so v temelju različno zastavljena. Evtanazijo v Vermontu, ZDA sicer dopušča zakon, vendar so sodišča tista, ki odločajo o kaznovanju pomočnikov pri smrti iz usmiljenja. Na kontinentu je razen v parih državah (Švica, Nizozemska, Belgija) dosledno prepovedana z zakonom; sodišča gor ali dol. Islamsko pravo jo zavrača kot kršitev Alahove volje.

[uredi] Mednarodno pravo

Pravna pravila, ki veljajo v več državah, so mednarodna (tudi supranacionalna). Za Slovenijo je najbolj pomembno pravo Evropskih skupnosti, zlasti EU.

Poenotenje pravne ureditve na svet (globalizacija) olajša mednarodno poslovanje pravnim subjektom in povečuje mednarodno menjavo. Na drugi strani tri velike svetovne ekonomskopolitične regije - ZDA, JP in EU+Rusija (vsi trije s sateliti) - izkoriščajo svojo pravno ureditev, da bi svoji regiji pridobile prednost pred drugima dvema. Mednarodni dogovori v smer res globalne ureditve svetovne trgovine (WTO) so sklenjeni in uresničljivi tudi v praksi.

[uredi] Pravniška definicija prava

Pravo je sistem kot celota učinkovitih pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo zunanja vedenja in ravnanje posameznikov in njihovih združenj v življenjsko pomembnih družbenih razmerjih.

Narava in funkcija prava se je spreminjala skozi zgodovino. V sodobnih družbah pooblaščeno telo, na primer zakonodajalec ali sodišče, ustvarja pravo. Pravo je podprto z državno monopolizirano fizično prisilo, ki uveljavlja pravo s sredstvi primernih ukrepov ali kazni.

Pravo ima različne namene. Kazensko pravo, na primer, pomaga vzdrževati mirno, urejeno in relativno stabilno družbo. Sodna oblast skrbi za mirno in civilizirano reševanje sporov. Stvarno in obligacijsko pravo omogočata poslovanje in gospodarsko aktivnost. Javno pravo v prvi vrsti omejuje moč države proti posamezniku in mu s tem zagotavlja določen nivo svobode.

[uredi] Zunanje povezave

Wiktionary-logo-en.png
Pravo je tudi
v Wikislovarju, prostem slovarju.

Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/wiki/Pravo«