Josip Visarijonovič Džugašvili

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Generalisim Josif Visarijonovič Stalin

Josif Visarijonovič Stalin [jósif visarijónovič stálin] (rusko Ио́сиф Виссарио́нович Ста́лин, Iósif Vissariónovič Stálin), izvirno ime Ioseb Džugašvili (gruzinsko იოსებ ჯუღაშვილი, rusko Ио́сиф Джугашви́ли, Iósif Džugašvíli), ruski boljševiški revolucionar in drugi voditelj Sovjetske zveze gruzinskega rodu, * 6. december (9. december, ruski koledar) 1878, Gori, Tifliska gubernija, Ruski imperij (danes provinca Kartli, Gruzija), † 5. marec 1953, Kuncevo-Bližnji pri Moskvi, Sovjetska zveza (danes Rusija).

Življenje[uredi | uredi kodo]

Stalin si je s svojim trdim vladanjem zaslužil veliko vzdevkov. Birokrat partijskega mehanizma, strašen tiran, krvoločen in neusmiljen megaloman. Sovjetski zvezi je z jekleno roko vladal petindvajset let.

Mladostna leta in srečanje s politiko[uredi | uredi kodo]

Stalin v izgnanstvu, 1915

Rodil se je kot sin čevljarja Džugašvilija. Odločil se je za študij teologije na teološkem zavodu v Tbilisiju v rodni Gruziji. Zaradi nepokornosti je bil izključen. Pozneje se je pridružil socialno-demokratski stranki. Leta 1903 je prišlo do razcepa v stranki med boljševiki in menjševiki. Sledil je Leninu. Kmalu se je preimenoval v Stalina, kar pomeni "jekleni mož". Ker se je zavzemal za misli revolucije, je bil večkrat zapovrstjo priprt. Z Leninom se je prvič srečal na sestanku na Finskem leta 1905. Po sedmih letih se je preselil v Petrograd, kjer so mu določili glavno mesto urednika Pravde (glasilo partije, ki je objavljalo znanstvene razprave). Leta 1913 so ga dosmrtno izgnali v Sibirijo, toda 1917 po padcu carskega režima je bil izpuščen. Še isto leto po oktobrski revoluciji je Stalin postal ljudski komisar za narodnostna vprašanja in član politbiroja. Leta 1919 je bil imenovan za ljudskega komisarja za nadzor državnih služb.

Vzpon na oblast[uredi | uredi kodo]

Imel je tudi vlogo častnika za zvezo med politbirojem in organizacijskem birojem. Leta 1922 je postal general sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije. S tem je pridobil najvišjo državno moč in je lahko čedalje bolj nadziral partijski aparat. Lenin je vedel, da Stalin nima dobrih namenov in da so te namere nedemokratične, zato je tik pred smrtjo v svojem testamentu priporočil, naj Stalina odstavijo. Toda ta testament so zatajili. Oblast je zato prišla v roke triumvirata Stalin - Zinovjev - Kamenjev, ki so sklenili, da se bodo znebili svojega genialnega nasprotnika Leva Trockega. Do decembra 1927 pa je Stalin vse tri izključil iz partije in ji popolnoma zavladal. Masovno pridobivanje novih članov je močno oslabilo vpliv nekdanjih boljševnikov. To je bila partija, v kateri so se množili administratorji in birokrati, revolucionarjev pa je bilo vse manj. Mnogi so se v partijo včlanili samo zato, da bi si našli ali obdržali bolje plačana in manj zahtevna delovna mesta. Trocki je izjavil, da je Stalin, v svojem novem partijskem aparatu na vidno mesto povzdignil sivo povprečje. Leta 1925 je na kongresu partije Stalin dejal, da je »glavna vloga partije izbojevati zmago za socialistično ureditev Sovjetske Zveze.« S tem je mislil poudariti predvsem industrializacijo. Kongres je leta 1927 svetoval državni komisiji za plansko gospodarstvo, da naj uvede petletni gospodarski načrt. To se je zgodilo in tudi izvrševalo. »Večkrat se vprašamo, ali bi ne bilo mogoče vsaj malo zaustaviti tempa«, je Stalin priznal v enem od svojih slavnih govorov in nadaljeval: »Ne tovariši ni mogoče... Celih 50 ali 100 let zaostajamo za razvitimi državami. Ta zaostanek moramo nadomestiti v desetih letih. Moramo uspeti ali pa nas bo pokopalo«.

Gospodarske in družbene prenove[uredi | uredi kodo]

Kongres leta 1927 je tudi odločil, da je treba nadaljevati kampanjo proti kulakom (premožnim kmetom). Ker je Lenin postavil novo ekonomsko politiko, so si lahko ti kmetje veliko nagrabili, načrt industrializacije pa je zahteval poceni hrano za delavce v tovarnah. Zato so bili kulaki samo v napoto in so preprečevali izvršitev načrtov. Če se je Sovjetska zveza hotela spremeniti iz agrarne v industrijsko deželo, je nujno morala zatreti razred kulakov in kolektivizirati na tisoče manjših posestev v večje in donosnejše kolhoze. Ker je bila ta politika vsiljiva, je povzročila mnogo zastrašujočih preobratov. Teroristične tolpe, ki jih je imela in oboroževala država, so prečesavale deželo po mili volji in ukazih države. Več milijonov kulakov so poslali v taborišča na prisilno delo in mnogo jih je pomrlo. Samo v Ukrajini je od lakote umrlo približno 14 milijonov ljudi. Ogromno jih je bilo ubitih ali pa so stradali zaradi nerazumnega rušenja kmetijskega sistema. Od 1928 do 1933 je prireja govedi narasla s sedemdeset tisoč glav na štiriintrideset milijonov glav. Zahodne države so v tem času preživljale eno najhujših gospodarskih kriz, sovjetska težka industrija pa je doživela popoln preobrat – brez pomoči tujih inženirjev. Toda življenjski standard je zelo upadel, saj je mnogo ljudi med gradnjo tovarn in povečane industrije umiralo prav zaradi pomanjkanja hrane in zaradi temperatur, ki so neredko segale pod ničlo. Stalin je ves denar uporabljal za gradnjo tovarn in razvoj industrije, zato se je proizvodnja težke industrije močno povečala.

Živi bog in velike čistke[uredi | uredi kodo]

Stalin je bil za obvarovanje oblasti neizprosen in ni izbiral sredstev. Umor leningrajskega partijskega sekretarja Kirova leta 1934 je bil šele začetek množice montiranih procesov, s katerimi je odstranil in pomoril najuglednejše stare revolucionarje, Leninove sodelavce, pa še dolgo vrsto drugih nedolžnih ljudi, predanih starim boljševikom. Z domnevnimi zarotniki, saboterji in sovražnimi agenti je napolnil delovna taborišča v Sibiriji ter zarotnike prepustil trpljenju in umiranju. Stalin je imel tajno policijo z glavnim vodjem Berijem na čelu, ki je po mili volji pošiljal ljudi na prisilno delo. Delali so več let po gozdovih, rudnikih in tovarnah. Mnogi niso preživeli. Stalin je do leta 1930 likvidiral skoraj vse boljševike iz revolucionarnega leta 1917 in uvedel brutalni diktatorski red. Vsiljen je bil kult osebnosti, ki je poveličeval Stalina in vsako njegovo besedo ter potrjeval njegovo vlogo v zgodovini ruskega komunizma. V času Stalinovih čistk je umrlo od 10 do 60 milijonov ljudi. Po padcu komunizma so v sovjetskih arhivih odkrili, da so samo v gulagih pobili najmanj 800.000 zapornikov, veliko pa jih je umrlo od lakote. Poleg čistk moramo k stalinizmu prišteti še dušenje umetnosti, dušenje sleherne ustvarjalne in svobodne misli, potlačenje človeka na položaj poslušnega orodja državne partije, njunega birokratskega aparata in njunega poosebljanja velikega voditelja.

Druga svetovna vojna in obdobje po njej[uredi | uredi kodo]

Enako avtokratstvo je Stalin uveljavljal tudi v svojem načelovalnju mednarodnemu komunističnemu gibanju. Pokazal je tudi imperialistična nagnjenja, saj se je začel bojevati s Finsko in ji iztrgal precej ozemlja. Priključil si je tudi baltske republike in si s Hitlerjem razdelil Poljsko. Toda po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo je bil spet krivec za državno vojno, v kateri je padlo 20 milijonov sovjetskih državljanov. V sporazumevanju s Churchillom in Rooseveltom se je izkazal za močno osebnost z zelo jasnimi zahtevami, a tudi za spretnega diplomata pri mogočniškem krojenjem podobe sveta po vojni. Grozote, ki so spremljale Stalinovo vladanje, še danes močno odmevajo. Obenem so bili gospodarski dosežki te dobe izredni. V Rusiji so se leta 1920 borili za preživetje. Leta 1945, ko so pretrpeli udarec nemškega vojaškega stroja, se je Sovjetska zveza povzdignila v eno izmed dveh svetovnih vojaških velesil. V zgodovini je le malo takšnih primerov, kjer se speča moč naroda tako naglo in uspešno prebudila in razvila. Toda stalinizem je ostal neizbrisna senca na zgodovini socializma.

Podrobnejši dogodki:

Stalinova mladost: Stalin je bil rojen v Gori (Gruzija). Oče je bil čevljar (Vissarion Džugašvili). Mama (Ekaterina Geladze) je bila rojena kot sužnja. Stalin je imel tudi tri brate, vendar so umrli mladi. Oče je bil pred tem, ko je postal svoboden, suženj. Kmalu, ko je postal čevljar, je odprl čevljarno, vendar je kmalu bankrotiral in posledično je moral iti delat v tovarno. Svojo ženo in otroka je videl redko, veliko ju je tudi pretepal. Eden od Stalinovih prijateljev iz otroštva je zapisal: To pretepanje je Stalina naredilo močnega in neustrašnega, kot je bil oče. Ista oseba je zapisala tudi, da Stalin ni nikoli jokal. Eden od ljudi, za katere je delala Ekaterina, je bil David Papismedov, ki je dajal Stalinu knjige in denar ter ga spodbujal. Stalin je presenetil sošolce ne le s tem, da je sprejel starejšega moškega, temveč tudi, da se je dobival z njim na javnih mestih. Leta 1888 je oče odšel iz domačega kraja ter pustil družino brez podpore. Govorice pravijo, da je bil ubit v spopadu v krčmi, ko je bil pijan, drugi pa pravijo, da so ga videli v Gruziji leta 1931. Stalin je pri osmih letih začel obiskovati šolo v Gori. Stalin in večina sošolcev so bili iz Gruzije in govorili svoj jezik. Učitelji so se jim posmehovali zaradi tega. Tudi ko je govoril rusko, so ga učitelji zasmehovali zaradi njegovega naglasa. Njegovo zapletanje s socializmom se je začelo na univerzi. Stalin se je v letih študija včlanil v Gruzijsko demokratsko socialno organizacijo in začel propagirati marksizem. Leta 1899 je bil zaradi tega izključen iz univerze. Desetletje je delal za “podzemno” vlado v Caucasusu. Vdan je bil Leninovemu nauku v močno socialistični stranki. Tako so mu dodelili mesto v centralnem odboru leta 1912. Nekateri zgodovinarji pravijo, da je bil v resnici vohun, ki je hotel uničiti Leninovo stranko, vendar o tem ni dovolj dokazov. Leta 1913 si je spremenil ime v “Stalin”, kar v ruščini pomeni “jeklen”.

Stalinova družina[uredi | uredi kodo]

Stalinova prva žena je bila Jekaterina Svanidze, s katero se je poročil 3 leta pred njeno smrtjo 1907. Na njenem pogrebu je Stalin povedal, da so vsa njegova ljubeča čustva do ljudi odšla z njeno smrtjo, ker lahko samo ona omehča njegovo srce. Z njo je imel sina Jakova Džugašvilija, s katerim se v poznejših letih ni razumel. Jakov je služil v Redeči Armadi in bil ujet blizu Nazisa. Nemci so Stalinu ponudili, da bi sina zamenjal za feldmaršala Von Paulusa, zajetega poveljnika uničene 6. armade, toda Stalin je ponudbo zavrnil in domnevno odgovoril »poročnik ni vreden toliko kot general.« Jakov je umrl, ker se je zagnal v električno ograjo, ki je stala v taborišču, kjer so ga zadrževali. Nekateri pravijo, da so ga Nemci prisilili, da je splezal na ograjo, drugi trdijo, da je šlo za samomor. Njegova druga žena Nadežda Alilujeva je leta 1932 naredila samomor, in sicer ustrelila se je po prepiru s Stalinom. Svoji hčerki je pustila »deloma osebno, deloma politično« sporočilo. Uradno je umrla zaradi bolezni, toda teorije so govorile, da jo je ubil celo sam Stalin, ki je na pogrebu rekel »Umrla je kot sovražnik! Z njo je imel dva otroka: sina, Vasilija, in hčerko Svetlano. Stalinova mama, ki je umrla leta 1937, ni imela pogreba. Stalin ji je celo pravil »stara vlačuga«, kar dokazuje, da sta imela zelo slab medosebni odnos. Marca 2001 je Ruska Neodvisna Televizija NTV odkrila Stalinovega vnuka v Novokuznetsku. Juri Davidov je za televizijo povedal, da mu je oče govoril o tem, da je on otrok Stalina, toda to naj bi vlada zamolčala. Otrok naj bi bil sin neke Lide in spočet v Sibiriji.

Stalinova smrt: 1. marca leta 1953, po celonočni večerji z notranjim ministrom Lavrentijem Berijo ter bodočim premierom Georgijem Malenkovim, Nikolajem Bulganinom ter Nikito Hruščovom, se je v svoji sobi Stalin zrušil, verjetno zaradi kapi, ki je ohromila celo desno polovico telesa. Njegovi stražarji so mislili, da samo dlje spi, saj so imeli navodila, da ga ne smejo motiti. Posledično so kap ugotovili šele popoldne. Umrl je štiri dni kasneje, 5. marca 1953, star 74 let. Pokopan je bil 9. marca 1953. Uradno je umrl zaradi notranje krvavitve.

Baje se je notranji minister Lavrentij Berija hvalil pred Hruščovom, da je on, Berija, Stalina »spravil s poti«. Govorilo se je, da naj bi Stalina zastrupil z Warfarinom, strupom brez okusa, ki preprečuje strjevanje krvi. Obdukcija je pokazala številne notranje krvavitve, predvsem v možganih in želodcu. Vzroki za odstranitev Stalina naj bi bila predvsem njegova čustvena neuravnovešenost. Njegovi sodelavci so se namreč bali, da bo Stalin začel vojno z ZDA, ali pa da jih bo dal pobiti v montiranih procesih.[navedi vir]

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]