Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Samomòr (tudi suicíd, latinsko sui caedere - ubiti samega sebe) je dejanje, s katerim človek sam namerno povzroči svojo smrt, oziroma si vzame življenje.

Suicidologi menijo, da je tisto, kar navaja k pojavu samomora, v bistvu protislovna zmes težnje po smrti in nebogljenega klica na pomoč, tako imenovanega apela, naslovljenega na okolje prizadetega. Ta zakonitost se najočitnejše pokaže pri samomorilskem poskusu (imenovan tudi tentamen suicidii ali parasuicid), ko se samomorilno dejanje zaradi različnih okoliščin ali prevladovanja apela v motivaciji dejanja ne konča s smrtjo.

Vsebina 1 Študije samomorilnosti 2 Pojavnost samomora 2.1 Samomorilnost v Sloveniji 2.2 Kako lahko prepoznamo samomorilca? 2.3 Opozorilni dejavniki 3 Depresija 4 Pogledi na samomor 4.1 Religije 4.1.1 Krščanstvo 4.1.2 Judovstvo 4.1.3 Islam 4.1.4 Japonska 4.1.5 Svetovanje in pomoč v stiski 5 Zunanje povezave

[uredi] Študije samomorilnosti

Največ študij samomora je makrosociološke, v zadnjem času pa tudi mikrosociološke narave; zgledujejo se po temeljnem tovrstnem delu francoskega sociologa Emila Durkheima, ki je postavil znano tezo, da samomor obratno sorazmeren integraciji družbene skupine, katere del je posameznik. Po Durkheimu in zlasti v zadnji desetletjih so se čisti sociološki poskusi razlage samomorilnih mehanizmov začeli prepletati s psihološko in psihoanalitsko naravnanimi tezami, napredek psihofarmakologije pa je oživil biokemične razlage samomorilnih vzgibov; ta pojav od nekdaj spremljajo tudi posamezne evropske ter azijske filozofije in religije. Suicidologija je postala veda, v kateri je povezanih več disciplin in kultur.

Pragmatična pomoč samomorilno ogroženim osebam poteka bolj ali manj brez upoštevanja razvoja suicidologije in se naslanja predvsem na spoznanja in izkušnje psihiatrične oz. kliničnopsihološke vede. To je tako imenovana prevencija samomorilnosti, ki se v Evropi povezuje zlasti z E. Ringlom, dunajskim nevropsihiatrom, ustanoviteljem Mednarodne zveze za prevencijo samomora.

[uredi] Pojavnost samomora

Statistični podatki o samomoru so precej zanesljivi. Letna statistika vsakoletno izhaja v blitenu Svetovne zdravstvene organizacije. Pogostost samomora je razmeroma stalna oziroma se počasi spreminja. Drugače je s pogostostjo samomorilskih poskusov, saj se tu ne more zanesljivo ugotoviti dejanskega stanja. Statistike se namreč nanašajo le na število oseb, ki so bile sprejete na zdravljenje po poskusu samomora. Mednarodna študija Evropskega regionalnega urada Svetovne zdravstvene organizacije iz 1994, ki raziskovalno zajema nekaj območij posameznih zahodnoevropskih držav, vprašanja pogostosti samomorilnih poskusov ni natančneje pojasnila. Dejstvo je, da je samomorilskih poskusov precej več kot samomorov, po podatkih omenjene publikacije okoli 10- do 15-krat več. Kvalitativne razlike med statističnima populacijama oseb, ki so končale s samomorom in tistih, ki so ostale pri samomorilnem poskusu, kažejo da je samomor pojav, ki zadeva zlasti moške in stare ljudi, samomorilski poskus pa je bistveno pogostejši pri mladih osebah ženskega spola.

[uredi] Samomorilnost v Sloveniji

Slovenija je s samomori močno obremenjena. Po znanih podatkih za Kranjsko je bil 1863 koeficient samomora 3 (število smrti zaradi samomora na 100.000 prebivalcev v enem letu); 1890 je bil ta količnik 6,8. Ko se je v tridesetih letih 20. stoletja uveljavil red v jugoslovanski statistiki, je Slovenija izkazovala že količnik 19,4; poslej je ta številka rasla in se (razen 1990, ko je bila 27,7) od 1976 ni več spustila pod 30. Slovenija je bila 1993 med 47 državami, ki jih je zajela svetovna zdravstvena statistika, s količnikom samomora 30,9 na 6. mestu.

Od leta 1970 Psihiatrična klinika Ljubljana, v sodelovanju z več statističnimi službami, spremlja in objavlja podatke o pogostosti in demografski ter osnovni medicinski in sociološki sestavi populacije, ki v Sloveniji umira zaradi samomora. S posredovanjem Ministrstva za zdravje spodbuja zdravstvene ustanove, da prijavljajo kliniki primere samomorilskih poskusov. Tako kot povsod po svetu, so tudi v Sloveniji številčni podatki o teh sicer nezanesljivi, vendar pa njihova masa zadostuje za statistično ugotavljanje tako imenovanih uspelih in neuspelih samomorilnih dejanji.

V 25 letih je bilo v Sloveniji opravljenih več raziskav, ki naj bi prispevale k pojasnjevanju pogostosti in dinamike samomorilnosti v Sloveniji, kar je v bistvu tudi ena od oblik slovenske dediščine. Psihiatrična služba si prizadeva zmanjšati samomorilno tveganje med najbolj ogroženima skupinama prebivalstva, to so duševno bolni, alkoholiki.

Članek ima pomanjkljiv slog. Pri urejanju upoštevajte pravila slogovnega priročnika.

[uredi] Kako lahko prepoznamo samomorilca?

Večina ljudi, ki naredi samomor, pred tem opozori na svoj namen. Samomor prijatelja ali znanca lahko preprečimo, če prepoznamo, da je ogrožen, opozorilne znake pa vzamemo resno in temu primerno reagiramo. Depresija in čustvene krize, ki pogosto vodijo do samomora, so prepoznavne in ozdravljive.

75 odstotkov vseh, ki naredijo samomor, pred samomorom opozori o svoji nameri prijatelja ali družinskega člana. Vse samomorilne grožnje in poskuse samomora je treba jemati resno.

[uredi] Opozorilni dejavniki

Prejšnji poskusi samomora Približno polovica ljudi, ki naredi samomor, si je pred tem že poskušala vzeti življenje.

Govorjenje o smrti ali samomoru Samomorilne osebe pogosto odkrito ali prikrito govorijo o tem z izjavami kot sta na primer »Mojim bi bilo bolje brez mene.« ali »Za vse sem kriv, najbolje, da izginem.« Včasih dajejo vtis, kot da bi se nekam odpravljali ali se poslavljali.

Urejanje zadev in nevsakdanja dejanja Ljudje, ki razmišljajo o samomoru, pred tem pogosto poskušajo urediti svoje poslovne in denarne zadeve. Nekateri podarjajo svojo lastnino in dragocenosti ali pospravijo hišo, drugi poskušajo poplačati dolgove, tretji napišejo oporoko.

[uredi] Depresija

Depresiven človek je potrt, brez interesa in zadovoljstva ob vsakdanjih dejavnostih in ima vsaj 5 od naslednjih simptomov, ki trajajo več kot dva tedna:

• motnje spanja,
• motnje apetita in nenadna nihanja telesne teže,
• neobičajno počasno ali hitro govorjenje,
• zmanjšana želja po spolnosti,
• utrujenost in pomanjkanje energije,
• občutki manjvrednosti, samoobtoževanja ali krivde,
• težja koncentracija, počasno razmišljanje ali izrazita neodločnost,
• težje izpolnjevanje vsakdanjih obveznosti,
• občutki neobvladovanja svojega življenja,
• govorjenje o smrti ali samomoru.

Tveganje je še večje če so prisotni še:

• občutki obupa in brezizhodnosti,
• huda tesnoba, nemir ali razdražljivost,
• huda nespečnost,
• uživanje alkohola ali drugih drog.

Z človekom za katerega sumimo da bo naredil samomor se mirno pogovorimo, ne kregamo, najdemo mu tudi strokovno pomoč.

[uredi] Pogledi na samomor

Različne kulture so smatrale samomor različno; kot sramoto, greh, smrtno kazen ali nekaj normalnega v neki situaciji ter kot častno smrt.

[uredi] Religije

[uredi] Krščanstvo

V večini krščanskih ločin se samomor smatra kot greh. V Bibliji to ni omenjeno. Samomor kot greh sta uvedla Sveti Avguštin in Sveti Tomaž Akvinski. Ker je življenje dar boga in in je samomor proti naravni ureditvi.

Katekizem Katoliške Cerkve (1992) piše o samomoru v točkah od 2280 do 2283. Samomor je tu še vedno obravnavan kot greh, vendar ne absolutni.

[uredi] Judovstvo

Judovstvo ceni to življenje, zato je samomor smatran kot zanikanje Božje vsemogočnosti na svetu. V ekstremnih okoličinah pa so dovoljeni če imajo izbiro med smrtjo in izdajo vere. (960 Sicari judov je v Masadi naredilo kolektivni samomor raje kot bi bili zavojevani in zasužnjeni z strani Rimljanov. Vsak moški je ubil svojo ženo in otroke, potem so se med sabo pobijali dokler ni še zadnji ubil samega sebe.)

[uredi] Islam

Samomor ni dovoljen. Smatran je kot znak nevere. Ampak če skupaj s seboj ubiješ še nevernike je to drugače. Samomorilski napadi so za nekatere skupine nujni v boju proti okupatorju.

[uredi] Japonska

• Harakiri

[uredi] Svetovanje in pomoč v stiski

V Sloveniji so se razvile tudi telefonske svetovalne službe, ki skušajo prestreči samomorilna dejanja med čustveno prizadetimi osebami v prebivalstvu oziroma ublažiti depresivno reakcijo po izgubi svojca zaradi samomora.

Te so:

• Klic v duševni stiski (vsak dan, 19-7h) - (01) 520-99-00
• Sopotnik (24 ur na dan) - 080 22-23
• Samarijan (24 ur na dan) - 080 11-13
• Za-te (vsak dan, 16–22) - (01) 234-97-83
• Tvoj telefon (po, to, če, pe, 10–18) - (05) 720-17-20
• SOS telefon za ženske in otroke (delovniki 12–22, sobote, nedelje in prazniki 18–22) - 080 11-55
• Galfon za geje in lezbijke (vsak dan, 19:00–22:00) - (01) 432-40-89
• Mladi mladim (vsak delavnik, 15-17h) - (01) 510-16-75
• Tom telefon (24 ur na dan) - 080 12-34

[uredi] Zunanje povezave