Sveto pismo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Biblija)
Skoči na: navigacija, iskanje
Biblija
Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Chráskov prevod Svetega pisma, ponatis iz leta 1925
Evangeliom Sz. Lükacsa - katoliško Sveto pismo v prekmurščini. Prevedel ga je Mikloš Küzmič.
Dalmatinova Biblija

Sveto pismo ali Biblija (iz starogrške besede βιβλια: biblia, kar pomeni knjige[1]) je sveta knjiga krščanstva. Sestavljata jo dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza, po hebrejsko Tanak, predstavlja sveto knjigo tudi za pripadnike judovske vere in izhaja še iz časov pred Jezusom Kristusom.

Sveto pismo je najbolj brana knjiga v zgodovini. Prevedena je v več kot 2.400 jezikov. Ima velik pomen za današnjo kulturo in kot delo jo lahko gledamo iz različnih strani: kot versko ali zgodovinsko knjigo, saj vsebuje mnogo podatkov o zgodovini Judov ter dogajanju v Palestini ob začetku našega štetja.

Stara zaveza je večinoma pisana v hebrejščini, deloma tudi v aramejščini in grščini, Nova zaveza pa samo v grščini. Prvi prevod Stare zaveze v grščino se imenuje Septuaginta. Nastal je v 3. in 2. stoletju pr. n. št. Ime izvira iz domnevnega števila prevajalcev - 70. Prvi prevodi Svetega pisma v latinščino so bili narejeni iz grške Septuaginte in nosijo skupno ime Vetus Latina. Iz izvirnih jezikov pa je Sveto pismo v latinski jezik prvi prevedel sveti Hieronim v 4. stoletju. Prevod se imenuje Vulgata (latinsko: splošno razširjena). Večina prevodov v evropske jezike je temeljila prav na Vulgati. Njegov zapis je bil tudi najbolj cenjen v srednjem veku. Danes pa se prevaja skoraj izključno iz izvirnega hebrejskega, aramejskega in grškega besedila.

Številčenje Svetega pisma - razdelitev posameznih knjig na poglavja in vrstice je v 13. stoletju naredil angleški kardinal Stephen Langton. Njegovo številčenje uporabljamo še danes in ga je sprejelo tudi Judovsko Sveto pismo.[2]

Delitev[uredi | uredi kodo]

Sveto pismo je sestavljeno iz 72 knjig, od katerih jih Stara zaveza vsebuje 45, Nova zaveza pa 27. (Pozor: Nekatere krščanske skupnosti, kot so evangeličani, Jehovove priče in druge, uporabljajo Sveto pismo z 39 knjigami Stare zaveze, ker ne priznavajo sedmih devterokanoničnih knjig.) Obstajajo pa tudi novozavezne devterokanonične knjige, ki jih je prav tako sedem, te pa so: Pismo Hebrejcem, Jakobovo pismo, 2. Petrovo pismo, 2. Janezevo pismo, 3. Janezevo pismo, Judovo pismo in Razodetje (in niso sporne za nobeno skupnost). O zgodovini vključevanja knjig v kanon glej članek Svetopisemski kanon.

Seznam knjig[uredi | uredi kodo]

Stara zaveza (45 knjig)

Postava (Tora, Pentatevh - Peteroknjižje)
Preroki
Zgodnji preroki
Poznejši preroki
Veliki
Mali
Spisi (Hagiografi - sveti pisatelji)
Veliki
Mali
Devterokanonične knjige
Zgodovinske
Modrostne
Preroške
Dodatka

Nova zaveza (27 knjig)

Zgodovinske
Modrostne
Preroške

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Stara zaveza se začne z Mojzesovimi knjigami, ki vsebujejo zgodbe o stvarjenju sveta in človeka, očakih judovskega ljudstva, denimo o Noetu in svetovnem potopu ter Abrahamu ter njegovi družini. Vključujejo tudi zakone, ki naj bi jih Mojzes med begom iz Egipta prejel na gori Sinaj. Biblija se nadaljuje s knjigami, ki opisujejo življenje Judov v Palestini. Te vključujejo zgodbe o sodnikih, Samsonu, kralju Davidu in drugih. V preroških knjigah so opisana dela prerokov.

Nova zaveza vsebuje štiri evangelije, ki opisujejo življenje in dela Jezusa Kristusa. Apostolska dela govorijo o zgodovini kristjanov po Jezusovi smrti. Sledijo apostolska pisma (Pavlova, Pismo Hebrejcem, dve Petrovi, Jakobovo, Judovo in tri Janezova). Sveto pismo se zaključi z Apokalipso ali Janezovim razodetjem, ki opisuje vizijo konca sveta apostola Janeza.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ . Ta beseda izhaja iz druge grške besede - βυβλος: byblos, ki pomeni papirus. Njen izvor iščemo v imenu feničanskega mesta Biblos, ki je bilo znano kot izvoznik papirusa.
  2. ^ Règine Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, Ljubljana, 2003, stran 149.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]