Drugi vatikanski koncil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Drugi vatikanski koncil
Datum 11. oktober 1962 - 8. december - 1965
Priznavajo rimskokatoliška Cerkev
Sedevakantisti
nekateri tradicionalni katoličani
Prejšnji koncil Prvi vatikanski koncil
Naslednji koncil [[]]
Sklical blaženi Janez XXIII.
Predsedujoči blaženi Janez XXIII., Božji služabnik Pavel VI.
Prisotnost Koncila se je udeležilo 2.860 koncilskih očetov; 254 jih je umrlo med samim koncilom in 297 jih je bilo imenovanih med koncilom[1]
Teme razgovorov

obnova bogoslužja, dovoljenje za uvedbo narodnega jezika namesto latinščine, uvedba somaševanja kakor tudi stalnega diakonata.
Približanje katoliške Cerkve današnjemu svetu, »podanašnjenje« (aggiornamento).
Spodbuda za večjo in dejavnejšo vlogo vernikov (laikov).
Približanje drugim krščanskim Cerkvam in vključitev v ekumensko gibanje.

Koncil se je zavzel tudi za dialog z drugimi verstvi in celo z neverniki.
Dokumenti in izjave

Sacrosanctum Concilium - Konstitucija o svetem bogoslužju (B)
Lumen Gentium - Dogmatična konstitucija o Cerkvi (C)
Christus Dominus Odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi (Š)
Presbyterorum Ordinis - Odlok o službi in življenju duhovnikov (D)
Perfectae Caritatis – Odlok o sodobni obnovi redovniškega življenja (R)
Optatam Totius – Odlok o duhovniški vzgoji (DV)
Apostolicam Actuositatem – Odlok o laiškem apostolatu (LA)
Inter Mirifica – Odlok o družbenih občilih (O)
Gravissimum Educationis –Izjava o krščanski vzgoji (KV)
Ad Gentes Divinitus – Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve (M)
Nostra Aetate – Izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev (NV)
Dignitatis Humanae – Izjava o verski svobodi (VS)
Dei Verbum - Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju (BR)
Gaudium et Spes – Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu (CS)
Unitatis Redintegratio – Odlok o ekumenizmu (E)


Orientalium Ecclesiarum – Odlok o katoliških Vzhodnih Cerkvah (VC)
Seznam ekumenskih koncilov
Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor (bolje znan kot Drugi vatikanski koncil) je bil ekumenski koncil Rimskokatoliške Cerkve. Koncil je leta 1962 sklical papež Janez XXIII., ki pa je umrl pred koncem koncila. V nadaljevanju je koncil vodil papež Pavel VI. Koncil se je zaključil leta 1965.

Potek koncila[uredi | uredi kodo]

Papež Janez XXIII. je sklical Drugi vatikanski koncil manj kot sto let po predhodnem Prvem vatikanskem koncilu, kar se je mnogim zdelo prezgodaj in nepotrebno. Vendar pa je Janeza XXIII. vodila močna želja, da bi temeljito moderniziral Cerkev. Njegova želja po spremembah je bila tako intenzivna, da je napovedal sklic koncila že januarja 1959 - manj kot tri mesece po tem, ko je bil izvoljen za papeža. Papeška bula Humanae salutis, s katero je uradno sklical koncil, je izšla 25. decembra 1961.

Koncil se je začel 11. oktobra 1962 kljub nasprotovanju tradicionalistov, ki so trdili, da po razglasitvi papeške nezmotljivosti (na Prvem vatikanskem koncilu) nov koncil sploh ni potreben. Veliko udeležencev pa se je strinjalo z Janezom XXIII., da mora Cerkev razumeti znamenja časov in začeti s prenovo. Po smrti Janeza XXIII. so nekateri tradicionalisti mislili, da bodo lahko delo koncila ustavili, vendar pa je novoizvoljeni papež Pavel VI. nadaljeval z usmeritvijo svojega predhodnika in že takoj izjavil, da je treba odpreti okna in Cerkev temeljito prezračiti.

Številni verniki ocenjujejo Drugi vatikanski koncil kot prelomni dogodek v zgodovini Rimskokatoliške Cerkve in krščanstva nasploh. Nekateri teoretiki celo ločijo »predkoncilsko« in »pokoncilsko« Cerkev. Nekateri pomembnejši rezultati koncila:

  • Koncil je temeljito prenovil potek liturgije, uvedel bogoslužje v domačem jeziku in ukinil prevlado latinščine.
  • Koncil je podal smernice za večjo in aktivnejšo vlogo laikov pri bogoslužju in pri upravljanju cerkvenih zadev. S tem se je Cerkev začela razvijati v smeri večje demokratičnosti.
  • Koncil je aktualiziral službo stalnega diakona (pred tem je bil diakonat samo stopnica na poti do mašniškega posvečenja).
  • Koncil se je zavzel za ekumensko zbliževanje različnih krščanskih Cerkva in tudi manjših krščanskih skupnosti. Prvič po dolgih stoletjih so bili na koncil povabljeni tudi predstavniki drugih krščanskih Cerkva.
  • Koncil se je zavzel tudi za dialog z drugimi (nekrščanskimi) verami. Podariti velja, da je pred tem Cerkev videla druge vere zgolj kot zmote, po sklepih koncila pa je treba v vsaki veri videti elemente Božjega razodetja, le da je to razodetje v drugih verah manj popolno kot v krščanstvu.

Koncilski očetje[uredi | uredi kodo]

Koncila se je udeležilo 2.860 koncilskih očetov; 254 jih je umrlo med samim koncilom in 297 jih je bilo imenovanih med koncilom[2].

Koncilski dokumenti[uredi | uredi kodo]

Konstitucije[uredi | uredi kodo]

Odloki[uredi | uredi kodo]

Izjave[uredi | uredi kodo]

Poslanice[uredi | uredi kodo]

  • Poslanica vsem ljudem - ob začetku koncila
  • Poslanice različnim stanovom - ob sklepu koncila

Galerija[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nadškofijski ordinariat v Ljubljani. Koncilski odloki: 2. vatikanski vesoljni cerkveni zbor. str. 46-47. 
  2. ^ Koncilski odloki: 2. vatikanski vesoljni cerkveni zbor, 2004, str. 46-47