Devterokanonične knjige
Devterokanonične knjige so tiste knjige Svetega pisma stare zaveze, ki jih Judje in nekateri kristjani (zlasti protestanti) ne štejejo za svete. Devterokanonične knjige so bile v svetopisemski kánon (izbor) uvrščene kot druge (grško δευτερος [devteros] = drugi) - tj. pozneje kot protokanonične knjige. Protestanti pravijo devterokanoničnim knjigam apokrifi in jim ne priznavajo Božjega navdiha.
Med devterokanonične (oziroma apokrifne) knjige Stare zaveze uvrščano sedem knjig (ena od njih ima še dodatno poglavje) in dva dodatka k protokanoničnima knjigama:
- Judita
- Tobit (ponekod Tobija)
- 1. knjiga Makabejcev
- 2. knjiga Makabejcev
- Knjiga modrosti
- Sirah
- Baruh
- Jeremijevo pismo -dodatno 6. poglavje Baruhove knjige
- Estera (grška) - dodatek k protokanonični Esterini knjigi
- Dodatki (grški) k Danielu - dodatek k protokanonični Danielovi knjigi
Novo zavezo sestavlja 27 knjig, ki jih sprejemajo (skoraj) vse različne krščanske skupnosti. Nekatere od knjig so bile uvrščene v svetopisemski kanon pozneje - tem knjigam pravimo devterokanonične knjige Nove zaveze. To so:
- Pismo Hebrejcem (Heb)
- 2. Petrovo pismo (2 Pt)
- 2. Janezovo pismo (2 Jn)
- 3. Janezovo pismo (3 Jn)
- Jakobovo pismo (Jak)
- Judovo pismo (Jud)
- Razodetje (Apokalipsa) (Raz)
