Starokatoliška cerkev

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Izraz Starokatoliška cerkev označuje krščansko Cerkev, ki izhaja iz katoliškega izročila, vendar pa ni povezana z Rimskokatoliško cerkvijo.

Najbolj znane in najbolj številčne so Starokatoliške cerkve v Nemčiji, Avstriji in Švici. Nastale so po Prvem vatikanskem koncilu (1870) na pobudo tistih katolikov, ki niso hoteli sprejeti koncilske dogme o papeški nezmotljivosti in jih je zato Rimskokatoliška cerkev izobčila. Najostrejši kritik koncila je bil münchenski profesor cerkvene zgodovine Ignaz von Döllinger. Menil je, da je s koncilskimi sklepi ogrožena in odpravljena prastara ureditev Cerkve, v kateri ima glavno vlogo škofovska služba. Po novem papež ni več prvi med enakimi, pač pa ima višjo oblast kot vsi drugi škofje. Döllinger je bil sicer proti razkolu z Rimom, vendar pa kompromisa ni bilo možno doseči in Rimskokatoliška cerkev je Döllingerja izobčila. Po tem so se Döllingerjevi somišljeniki zavzeli za ustanovitev samostojne Starokatoliške Cerkve.

Nekoliko drugačno zgodovino ima Starokatoliška cerkev na Nizozemskem (nekateri jo imenujejo tudi Janzenistična cerkev). Nadškofija v Utrechtu je delovala v okviru Rimskokatoliške Cerkve od konca 7. stoletja. Leta 1723 je prišlo do spora s papežem, ki ni hotel potrditi nadškofa Corneliusa van Steenovena, ki so ga izbrali Nizozemci. Ta nadškof pa je hitro postavil še nekaj sebi podrejenih škofov in vodil nadškofijo neodvisno od Rima. Papež je uporniške škofe izobčil in leta 1853 postavil svojo lastno garnituro škofov, ki so jih začeli imenovati »novi katoliki«. Istočasno se je prejšnjih nizozemskih škofov in njihovih somišljenikov prijelo ime »starokatoliki«. Po Prvem vatikanskem koncilu so ti starokatoliki prevzeli pokroviteljstvo nad novonastalimi starokatoliškimi Cerkvami v Nemčiji, Avstriji in Švici in poskrbeli tudi za apostolsko nasledstvo starokatoliških škofov po Evropi (to pomeni, da je škofovsko posvečenje starokatoliških škofov veljavno po rimskokatoliških in po pravoslavnih merilih).

Po tem je bilo ustanovljenih še več Starokatoliških Cerkva (npr. na Češkem, Slovaškem, Poljskem, v ZDA, itd). Večina starokatoliških Cerkva je danes povezanih v Utrechtsko zvezo. Cerkve iz Utrechtske zveze so v polnem občestvu med seboj, poleg tega pa še z Anglikansko cerkvijo in z neodvisno Filipinsko cerkvijo.

Teološki nauk Starokatoliških cerkva[uredi | uredi kodo]

Starokatoliki imajo veliko skupnega z Rimskokatoliško cerkvijo in s pravoslavnimi Cerkvami:

Nekaj razlik v primerjavi z drugimi krščanskimi Cerkvami:

  • Priznavajo samo dogme, ki so bile sprejete na prvih sedmih ekumenskih koncilih - tj. pred veliko shizmo
  • Laikom dajejo več možnosti pri odločanju o cerkvenih zadvah
  • Od leta 1873 ne zahtevajo duhovniškega celibata
  • Od leta 1877 uporabljajo pri bogoslužju domači jezik
  • Dopuščajo tudi žensko duhovništvo (prva ženska, ki so jo posvetili v duhovnico, je bila Angela Berlis leta 1996)
  • Dopuščajo razvezo zakonske zveze in ponovno poroko
  • Zavračajo tajno spoved v rimskokatoliški obliki - kot zakrament štejejo spokorno bogoslužje
  • Nasprotujejo pretiranemu čaščenju svetnikov
  • Ne zahtevajo obveznega posta, pač pa to prepuščajo osebni odločitvi posameznika

Starokatolištvo je že od začetka ekumensko usmerjeno in dobro sodeluje tudi s protestantskimi verskimi skupnostmi.

V naših krajih[uredi | uredi kodo]

V času Avstro-Ogrske se je starokatolištvo razširilo tudi po slovenskih krajih. Ozemlje današnje Slovenije je spadalo pod starokatoliško župnijo na Dunaju.

V stari Jugoslaviji je Vidovdanska ustava iz leta 1921 Starokatoliško cerkev izrecno navajala med dopuščenimi Cerkvami (člen 21). Od 1918 je bila za slovensko ozemlje pristojna župnija v Zagrebu, leta 1936 je bila ustanovljena župnija v Ljubljani, pozneje pa še v Celju in Mariboru.

Leta 1946 je bila v Sloveniji ustanovljena samostojna Starokatoliška cerkev Slovenije. Komunistična oblast je to do neke mere podpirala, da bi se zoprstavila Rimskokatoliški cerkvi, vendar ta Cerkev nikoli ni imela veliko članov.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]