Prvi vatikanski koncil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Prvi Vatikanski koncil je vodil papež Pij IX. in je bil prekinjen "za nedoločen čas"
Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Prvi vatikanski koncil je bil ekumenski koncil Rimskokatoliške cerkve. Koncil je leta 1868 sklical papež Pij IX. z bulo Aeterni Patris. Koncilska zasedanja so potekala v letih 1869-70, do uradnega zaključka pa je prišlo šele leta 1960, čeprav koncil formalno sploh ni končan.

Potek koncila[uredi | uredi kodo]

Koncil se je začel konec leta 1869 s svečanim odprtjem na dan Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december) - datum, ki je bil papežu posebno pri srcu, saj je le nekaj let prej razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju.

Papež Pij IX. je sklical koncil predvsem zato, da bi dobil s strani škofov potrditev za svoje ideje, ki jih je zapisal v okrožnici Syllabus Errorum leta 1864. V tej okrožnici je papež obsodil celo vrsto družbenih pojavov: racionalizem, materializem, liberalizem, socializem oziroma komunizem, ločevanje Cerkve od države, versko svobodo, ipd.

Na koncilu naj bi govorili o zgoraj naštetih pojavih, na dnevnem redu pa se je kmalu pojavila še ena točka: papeška nezmotljivost. Pij IX. je menil, da bi bilo neprimerno, če bi sam predlagal diskusijo o tem vprašanju, vendar pa je vprašanje kmalu postalo zelo aktualno in sprožilo vroče debate. Nekateri udeleženci koncila nikakor niso verjeli v papeževo nezmotljivost, od ostalih pa jih je precej menilo, da bi bilo nespametno to uradno objaviti kot dogmo - predvidevali so, da bi taka dogma bolj koristila nasprotnikom Cerkve kot pa Cerkvi sami. Med nasprotniki je izstopal tudi hrvaški škof Josip Juraj Strossmayer, ki je zamisli nasprotoval v odmevnem govoru.[1] Med nasprotniki je bil tudi Slovenec Jernej Legat, ki se je udeležil koncila kot tržaško-koprski škof.

Okoli 60 (od 744) udeležencev je protestno zapustilo koncil dan pred glasovanjem. Nadškof Antonio Maria Claret y Clara, spovednik španskega dvora in ustanovitelj Klaretinskih misijonarjev, je ostro obsodil njihov bojkot in se zavzel za potrditev papeškega primata in za dogmo o papeški nezmotljivosti. Pozneje je bil razglašen za blaženega (1934) in za svetnika (1950) kot edini udeleženec koncila, ki ga je doletela ta čast. Pri glasovanju je 533 udležencev koncila glasovalo za papeško nezmotljivost in le 2 proti.

Zaradi nasprotovanja dogmi o papeški nezmotljivosti je velika skupina teologov (zlasti z nemškega govornega področja) izstopila iz Rimskokatoliške Cerkve in ustanovila Starokatoliško Cerkev.

Koncil je prekinila francosko-pruska vojna, ki je izbruhnila 9. julija 1870, in združevanje Italije (zavzetje Rima 20. septembra 1870 - ozemlje papeške države je bilo priključeno Italiji). Papež je 20. oktobra 1870 preložil nadaljevanje koncila na nedoločen, poznejši, čas. Uradno koncil ni bil zaključen do leta 1960, ko je njegov konec razglasil papež Janez XXIII., ki je že načrtoval Drugi vatikanski koncil.

Prvi vatikanski koncil lahko označimo kot triumf ultramontanizma - prepričanja, da je treba Cerkev urediti čimbolj centralizirano in da mora imeti papež v Cerkvi absolutno oblast.

Koncilski dokumenti[uredi | uredi kodo]

Na koncilu so sprejeli le dve konstituciji:

  • Dei Filius (Dogmatična konstitucija o katoliški veri) govori o splošnih temah in je bila sprejeta brez nasprotovanja;
  • Pastor aeternus (Dogmatična konstitucija o Kristusovi Cerkvi) pa govori o papeškem primatu in o papeški nezmotljivosti;

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]