Celibat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Celibát je prepoved poročanja in spolnih odnosov katoliških duhovnikov in menihov (obeh spolov), pa tudi menihov v nekaterih hindujskih in budističnih redovih. Spolna abstinenca je bila v okviru Rimskokatoliške Cerkve dokončno uvedena v času Clunyjske reforme na Tridentinskem koncilu, predvsem zaradi dednega prava.

Celibat je lahko odvisen od stopnje posvečenja. V Rimskokatoliški Cerkvi je celibat predpisan za duhovnike-mašnike in za škofe. Diakoni so lahko poročeni, če gre za stalni diakonat in ne le za vmesno stopnjo na poti k mašniškemu oziroma škofovskemu posvečenju.

V pravoslavju velja pravilo, da poročen moški lahko prejme diakonsko ali mašniško posvečenje, ne more pa prejeti škofovskega posvečenja. Po drugi strani pa večina pravoslavnih Cerkva ne dopušča poroke za moške, ki so pred tem že prejeli posvečenje.

Boj za celibat v katoliški cerkvi[uredi | uredi kodo]

Na koncile so vprašanje celibata uvrstili šele v 4. stoletju, ko so se na cerkvenih zborih izoblikovale nekakšne stranke samcev in terjale, da se morajo poročeni duhovniki ločiti od žena ali se vsaj vzdržati vsakršnega spolnega občevanja. Toda škof Pafnucij, ki sam sicer ni bil poročen, se je postavil ob bok oženjenim in preprečil, da bi jim ukazali dolžnost spolne abstinence.

Nekaj generacij kasneje se je gibanje okrepilo. V Španiji je vzniknilo novo gibanje za celibat, ki se je razširilo v južno Francijo in Italijo. V Rimu so poskušali uskladiti različne interese in odločili, da bodo še sprejemali v duhovniški stan poročene može, toda kdor se je dal posvetiti, se je moral odreči spolnemu občevanju. Kdor bi se temu uprl, zanj je papež Inocenc I. predvidel kazen.

Še ob koncu 7. stoletja, zlasti na koncilu v Trullu, so potrdil upravičenost šege, da smejo poročeni duhovniki živeti z ženo pod isto streho. Le če so koga posvetili za škofa, se je morala žena odpraviti v samostan, in če bi se kak duhovnik poročil po posvetitvi, bi mu odvzeli dostojanstvo. Zelo počasi se je v naslednjih stoletjih uveljavil še za nižjo duhovščino. Zlasti močan je bil odpor na Vzhodu. Vprašanje celibata je bilo potem eden poglavitnih razlogov odcepa pravoslavne cerkve.

Kljub mnogim pomislekom in klicem so marsikod duhovniki zavračali celibat. Zlasti je bil močan odpor v Milanu, kjer je bil oženjen ves kler in se pri tem skliceval na svetega Ambrozija.

Toda celibat so podpirali še dalje močnejši meniški redi, prav tako pridobi gibanje podporo v ljudstvu. Leta 1018 je papež Benedikt VII. ukazal, da bodo poslej otroci duhovnikov tlačani cerkve in da se nikdar več ne bodo mogli osvoboditi. Soproge duhovnikov so postopoma prištevali kot priležnice.

Leta 1022 je papež Benedikt VIII. na sinodi v Pavii razglasil, da se moški, ki so že prejeli duhovniško posvečenje, ne smejo več poročiti. Poudariti je treba, da je prepoved veljala samo v tem vrstnem redu. Šele leta 1139 je papež Inocenc II. na Drugem lateranskem koncilu dokončno potrdil tudi prepoved v drugi smeri: od takrat naprej že poročeni moški ne smejo biti posvečeni. V vmesnem obdobju so se številni moški najprej poročili in šele potem postali duhovniki, vendar tudi to ni bilo zaželeno.

Sprejeti ukrepi[uredi | uredi kodo]

Papež Leon IX. (1049 - 1055) je po silnih zmedah znova utrdil cerkev in je šel še korak naprej. Povsem dosledno zdaj duhovnikom zaukažejo devištvo - kdor prekrši to zapoved, greši ne le zoper disciplino, temveč je obtožen krivoverstva. Leta 1059 se v Rimu sestal koncil in določil, da laiki ne smejo več prisostvovati maši, ki jo bere duhovnik, ki ima v hiši ženo. Gonilna silnica tega boja je bil toskanski menih Hildebrand, ki je leta 1073 zasedel papeški prestol kot Gregor VII. Leto zatem je koncil v Rimu vse zakonske zveze duhovnikov uradno razveljavil in vsako zvezo med duhovniki in ženskami označil kot vlačugarstvo, »fornicatio«. Vsi duhovniki, ki imajo še žene, so jih morajo nagnati. Toda razposlati so morali posebne pooblaščence, da bi strli odpor duhovščine severno od Alp.

Na koncilih v Mainzu, Erfurtu, Parizu so večkrat razpravljali o tem ukrepu, kar je povzročilo več spopadov. Minilo je še nekaj desetletij, da se je celibat nato uveljavil po vsem Zahodu. Vprašanje celibata je tlilo skozi ves srednji vek, do Martina Luthra, ki je podal nov povod za cerkveni razkol.

Reformacija[uredi | uredi kodo]

Prvi, ki je znova načel vprašanje duhovniške ženitve, je bil Melanchthon, nemški teolog, rojen leta 1497, ki je zagovarjal, da bi samo začasno odpravili celibat, medtem ko bi končno odločitev prepustili koncilu. Posvetni duhoven velike stolice v Zürichu, Ulrich Zwingli, se je bolj trdno zavzel za odpravo tega instituta in je bil med reformatorji iz vrst duhovniškega stanu tudi prvi, ki se je res poročil. Tega že približno pol stoletja ni storil noben drug duhovnik. Leto dni kasneje mu je sledil Martin Luther. Tudi tretji veliki reformator, Calvin, se je poročil, ko mu je bilo trideset let.

Zgled verskih vodnikov je sprožil svojevrstno seksualno revolucijo med mladimi duhovniki, ki so se pridružili reformaciji. Ocenjujejo, da ni minila niti prva nova generacija duhovnikov, ko je v protestantskih deželah popolnoma izginil celibat.

Tridentinski koncil[uredi | uredi kodo]

Na tem koncilu so znova spregovorili o duhovniških zakonih in uveljavili nazadnjaške nazore. Duhovnikom so znova ukazali, da so se dolžni držati zaobljube devištva v najstrožji obliki.

Pravoslavna cerkev[uredi | uredi kodo]

Vzhodne pravoslavne Cerkve upoštevajo prvo skupino celibatnih ukrepov, namreč tiste, ki so bili sprejeti še pred veliko shizmo: škofje sploh ne smejo biti poročeni, za nižjo duhovščino pa velja prepoved poroke po duhovniškm posvečenju. Pred posvečenjem se bodoči pop lahko poroči, saj pravoslavne Cerkve ne upoštevajo ukrepov, ki so bili sprejeti v katoliški Cerkvi po razkolu.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Morus (1961): Zgodovina seksualnosti, (Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 121 - 123).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]