Opus Dei

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Osebna prelatura Opus Dei
Pripadnost Katoliška cerkev
Območje Ves svet (Osebna prelatura)
Prelatska Cerkev Sveta Marija miru (Rim)
Število vernikov 88.245 (2010)
Število duhovnikov 2.015 (2010)
Prelat Javier Echevarría
Ustanovitev osebne prelature 28. november 1982
Ustanovitelj Jožefmarija Escrivá de Balaguer
Datum ustanovitve 2. oktober 1928
Spletni stran

Osebna prelatura svetega križa in Opus Dei (splošno znana kot Opus Dei; (latinsko Božje delo)) je organizacija Rimskokatoliške cerkve. 2. oktobra 1928 jo je ustanovil španski duhovnik Josemaría Escrivá de Balaguer, ki ga je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnika.

Cilj organizacije naj bi bil »prispevati k Cerkvenemu poslanstvu oznanjanja katoliške vere s širjenjem splošnega klica k svetosti«. Kristjane vseh družbenih razredov spodbuja k vsakdanjemu življenju v trdni veri, posebej s posvečevanjem dela. Pri tem mnogo ljudi vidi povezavo s sklepom drugega vatikanskega cerkvenega zbora.

Opus Dei ima približno 87.000 članov v 90 državah.[1] Njegov sedež s prelatsko cerkvijo je v Rimu. Papež Janez Pavel II. je organizacijo leta 1982 povzdignil v svojo osebno prelaturo.

Organizacija izjavlja, da so njene dejavnosti nudenje duhovne ureditve in skrbi svojim članom in mnogim drugim. Člani se ukvarjajo tudi s številnimi socialnimi dejavnostmi: Opus Dei upravlja nekatere bolnišnice, šole in izobraževalne centre. Te ustanove se med drugim nahajajo v ZDA, Španiji, Mehiki, na Portugalskem, na Filipinih in v Venezueli.

Drugi vatikanski koncil je spomnil, da so vsi, ki so krščeni, poklicani k temu, da hodijo za Kristusom, da živijo evangelij in ga dajo spoznati drugim. Cilj Opus Dei je prispevati k temu evangelizacijskemu poslanstvu Cerkve. Zato med vernimi kristjani vseh stanov spodbuja življenjski slog, ki je popolnoma skladen z vero v vsakdanjih okoliščinah, še posebej ob posvečevanju dela.

Za dosego tega cilja nudi Prelatura dejavnosti duhovnega izobraževanja in pastoralno skrb predvsem lastnim vernikom, pa tudi mnogim drugim ljudem.

Takšna pastoralna skrb spodbuja k življenju evangeljskega nauka s pomočjo krščanskih kreposti in posvečevanja dela. Posvečevati delo za vernike Prelature pomeni, da delajo v skladu s Kristusovim duhom: da popolnoma opravljajo svoje dolžnosti, da bi tako dajali slavo Bogu in služili drugim, in da s tem prispevajo k posvečevanju sveta in omogočajo, da je duh evangelija navzoč v vseh časnih dejavnostih.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

  • 2. oktober 1928: Escrivá trdi, da ga je Bog v duhovnih vajah v Madridu navdihnil, da bi ustanovil Opus Dei kot pot svetosti za vsakovrstne ljudi v poklicnem delu in v izvrševanju rednih dolžnosti kristjana. Ime »Opus Dei« je nastalo pozneje. Ustanovitelj ga ni začel uporabljati pred začetkom tridesetih let, četudi je že od samega začetka v govoru in v svojih spisih, ki so govorili o tem, kar trdi, da od njega Bog zahteval, govoril o Božjem delu.
  • 14. februar 1930, Madrid: Escrivá trdi, da mu je med obhajanjem svete maše Bog razodedel, da je Opus Dei namenjen tudi ženskam.
  • 1933: Odpre se prvi center Opus Dei, Akademija DYA za univerzitetne študente, kjer predavajo pravo in arhitekturo.
  • 1934: DYA postane študentski dom. Od tam so ustanovitelj in prvi člani organizirali dejavnosti krščanske izobrazbe in širili sporočilo Opus Dei med mladimi. Pomemben del tega prizadevanja je bila kateheza in pomoč ubogim in bolnim na obrobju Madrida. Escrivá je o svoji dejavnosti vedno obveščal škofa v Madridu in lahko že od prvega trenutka računal na njegovo podporo in blagoslov.
  • V kraju Cuenca izide njegova knjiga Consideraciones espirituales, ki je predhodnik Poti.
  • 1936: Španska državljanska vojna. Preganjanje kristjanov je doseglo višek. Escrivá se je moral zateči v različne kraje. Prisilna prekinitev apostolske dejavnosti ga je prisilila, da je začasno prekinil načrt širjenja apostolskega dela Opus Dei v tujino.
  • 193: Ustanovitelj in nekaj članov Opus Dei so prečkali Pireneje čez prelaz v Andorri in prišli na področje, kjer Cerkve niso preganjali.
  • 1938: Escrivá je iz Burgosa nadaljeval svoje apostolsko delovanje.
  • 1939: Escrivá se je vrnil v Madrid. Opus Dei se je širil v druga španska mesta. Začetek Druge svetovne vojne je preprečil širjenje v druge države.
  • 14. februar 1943: Escrivá je trdil, da mu je med med mašo Bog pokažal pravno rešitev, ki bi omogočila posvetitev duhovnikov Opus Dei - Duhovniško družbo svetega križa.
  • 25. junij 1944: Madridski škof je posvetil v duhovnike tri vernike Opus Dei: Álvara del Portilla, Joséja María Hernándeza de Garnica in Joséja Luisa Múzquiza.
  • 1946: Escrivá se je preselil v Rim, od koder je v naslednjih letih potoval po vsej Evropi ter postavljal temelje za delo Opus Dei v različnih deželah.
  • 24. februar 1947: Sveti sedež je podelil Opus Dei prvo papeško odobritev.
  • 29. junij 1948: ustanovitev Rimskega kolegija svetega križa. Skozenj je od takrat šlo veliko vernikov Opus Dei, da bi bili deležni globoke osebne in pastoralne izobrazbe, hkrati pa so dovršili svoje študije na različnih papeških univerzah v Rimu.
  • 16. junij 1950: Papež Pij XII. je podelil Opus Dei dokončno odobritev. Ta odobritev je omogočila sprejem poročenih ljudi v Opus Dei in pridruženje škofijskih duhovnikov Duhovniški družbi svetega križa.


  • 1952: V Pamploni so ustanovili Splošni študijski center v Navarri, ki je pozneje postal Univerza v Navarri.
  • 12. december 1953: Ustanovitev rimskega kolegija svete Marije. To je center, namenjen intenzivnemu duhovnemu, teološkemu in apostolskemu izobraževanju žensk Opus Dei z vsega sveta.
  • 1957: Sveti Sedež je zaupal Opus Dei prelaturo Yauyos v Peruju.
  • 21. november 1965: Papež Pavel VI. je v rimski četrti Tiburtino odprl Center Elis. To je središče, namenjeno strokovnemu izobraževanju mladih. Opus Dei je zaupal upravljanje bližnje župnije.
  • 1969: Sklic izrednega generalnega kongresa Opus Dei v Rimu. Namen kongresa je bil preučiti preoblikovanje v osebno prelaturo - pravno osebo, ki jo je predvidel Drugi vatikanski koncil in se je zdela primerna za pastoralni pojav Opus Dei.
  • 1970: Escrivá je odpotoval v Mehiko, da bi opravil molitveno devetdnevnico pred Marijo v Guadalupu. Srečal se je z več tisoč ljudmi, med katerimi je bil uspešen s krščanskimi katehezami.
  • 26 junij 1975: Escrivá je umrl v Rimu. Tega dne je Opus Dei pripadalo približno 60.000 oseb.
  • 7. julij 1975: postavitev Marijinega svetišča v Torreciudadu v pokrajini Huesca (Španija).
  • 15. september 1975: Generalni volilni kongres za naslednika ustanovitelja izvoli Álvara del Portilla.
  • 28. november 1982: Janez Pavel II. je razglasil Opus Dei za osebno prelaturo - pravno osebo, primerno njegovi teološki in pastoralni naravi. Za prelata je imenoval Álvara del Portilla.
  • 19. marec 1983: Formalna izdaja papeške bule, s katero je Opus Dei postal osebna prelatura.
  • 1985. V Rimu so ustanovili Rimski akademski center svetega križa, ki je leta 1998 postal Papeška univerza svetega križa.


  • 6. januar 1991: del Portillo prejme škofovsko posvečenje.
  • 17. maj 1992: Razglasitev Escrivája za blaženega na Trgu svetega Petra v Rimu.
  • 23 marec 1994: V Rimu nekaj ur po svoji vrnitvi z romanja v Sveto deželo umre Álvaro del Portillo.
  • 20. april 1994: papež je imenoval Javierja Echevarría za prelata Opus Dei in tako potrdil njegovo izvolitev na Generalnem volilnem kongresu Opus Dei v Rimu.
  • 6. januar 1995: Janez Pavel II. je podeli Echevarríi škofovsko posvečenje.
  • 6. oktober 2002: Janez Pavel II. je Escrivája razglasil za svetnika.

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Poklicanost vseh k svetosti[uredi | uredi kodo]

Dogmatična konstitucija Katoliške cerkve Lumen gentium piše: »Vsi kristjani, naj bodo kateregakoli stanu ali položaja, so poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni. S to svetostjo pa tudi v zemeljski družbi prispevajo k temu, da življenje postaja bolj človeško.« Za Escrivája je že od leta 1928 zasedala poklicanost vseh k svetosti osrednje mesto v njegovem učenju: »Svetost ni nekaj za privilegirane,« je poudaril leta 1930, »kajti Bog kliče vsakogar, od vsakega pričakuje ljubezen, od vseh, naj bodo kjerkoli, ne glede na njihov stan, poklic ali zaposlitev.« S posebno vztrajnostjo je od samega začetka opominjal, da imajo vsi krščanski verniki duhovniško dušo in sodelujejo pri Kristusovem duhovništvu. Članom Opus Dei je 11. marca 1940 pisal: »Ko z duhovniško dušo postavljamo sveto mašo v središče našega notranjega življenja, si prizadevamo biti z Jezusom, med Bogom in ljudmi.«

Krščanski poklic, poklicanost k apostolatu[uredi | uredi kodo]

Drugi vatikanski koncil je 1965 v odloku Apostolicam Actuositatem opozoril, da so vsi verniki po svoji krstni posvetitvi poklicani k intenzivnemu apostolatu, kajti »krščanski poklic je namreč že po svoji naravi tudi poklicanost k apostolatu«. [2].

Odprtost[uredi | uredi kodo]

Escrivá piše, da »Gospod hoče, da njegovi otroci na vseh poštenih poteh sejejo seme razumevanja, odpuščanja, sožitja, ljubezni, miru«.[3]. Prilika o sinu, ki se je oddaljil od očetove hiše in se znašel v najbednejši izmed sužnosti, se konča s praznovanjem znova najdene ljubezni (Lk 15,11–32). Glede kateregakoli trenutka omahovanja Escrivá piše: »Jezus Kristus, ki je Bog, ki je človek, me razume in mi stoji ob strani.« [4]

Božje otroštvo[uredi | uredi kodo]

Kristjan je božji otrok v moči krsta. Duh Opus Dei poudarja to temeljno resnico krščanstva, kakor uči ustanovitelj: »Božje otroštvo je temelj duha Opus Dei.« Torej osebnostna vzgoja, ki jo nudi Prelatura, v vsakem verniku prebuja živo zavest o položaju božjih otrok in mu pomaga, da se vede skladno s to resničnostjo; to prinaša zaupanje v božjo previdnost, preprostost v odnosu do Boga, globoko občutje dostojanstva vsakega človeka, bratstvo med ljudmi, pravo krščansko ljubezen do vseh stvari, ki jih je ustvaril Bog, vedrino in optimizem.

Vsakdanje življenje[uredi | uredi kodo]

Vsak kristjan lahko išče svetost v okoliščinah svojega življenja in v dejavnostih, ki jih opravlja. Escrivá piše: »Normalno vsakodnevno življenje je lahko sveto in polno Boga in Gospod nas kliče, naj posvetimo naša vsakdanja opravila, kajti prav v tem je kristjanova popolnost.« Zato so za kristjana pomembne vse kreposti: vera, upanje in ljubezen ter človeške kreposti: velikodušnost, delavnost, pravičnost, zvestoba, veselje, iskrenost itd. Kristjan posnema Kristusa tudi z življenjem teh kreposti. Med navadne stvari, na katerih mora kristjan graditi lastno posvečevanje in katerim mora zatorej vtisniti krščansko razsežnost, spadata pri večini ljudi tudi zakon in družina. »Krščanski zakon ni samo družbena ustanova niti ni zdravilo za človeške slabosti; je pristna nadnaravna poklicanost.«

Posvetitev dela[uredi | uredi kodo]

Posvečevanje običajnega dela je osnova, na kateri sloni celotno duhovno življenje kristjana. Posvečevati delo pomeni, da ga opravljamo z največjo možno človeško popolnostjo (profesionalno usposobljenostjo) in s krščansko popolnostjo (iz ljubezni do božje volje in v služenju ljudem). Po duhu Opus Dei more biti delo, poklicna dejavnost, ki jo vsakdo opravlja v svetu, posvečeno in lahko postane pot posvečevanja: »Ker ga je sprejel Kristus, postane delo odrešena in odrešujoča dejavnost. Ni samo okvir, v katerem človek živi, ampak sredstvo in pot svetosti, dejstvo, ki ga je mogoče posvetiti in nas posvečuje.« Katero koli pošteno delo je – neodvisno od tega, ali je v očeh ljudi pomembno ali ne – priložnost, da damo čast Bogu in služimo drugim. »Smo ljudje z ulice, normalni kristjani, vključeni v gibanje družbe, in Gospod hoče, da smo sveti, apostolski prav v našem poklicnem delu; namreč hoče, da se posvečujemo v svojem poklicu, da posvečujemo svoj poklic in da z njegovo pomočjo pomagamo drugim, da se posvečujejo.« Posvečevati delo, posvečevati se z delom, posvečevati druge s pomočjo dela.

Svoboda[uredi | uredi kodo]

Verniki Opus Dei uživajo enake pravice kot vsi drugi državljani in so podobno podvrženi istim dolžnostim. Pri političnih, ekonomskih, kulturnih in podobnih izbirah delujejo z osebno svobodo in odgovornostjo, brez kakršne koli zahteve, da vključujejo Cerkev ali Opus Dei v svoje odločitve, in ne da bi jih predstavljali kot edine združljive z vero. Iz tega sledi spoštovanje svobode in mnenj drugih ljudi.

Življenje molitve in odrekanja[uredi | uredi kodo]

Duh Opus Dei je usmerjen h gojenju molitve in pokore, kar naj podpira prizadevanja za posvečevanje vsakodnevnih dejavnosti. Zato verniki Prelature vključujejo v svoje življenje nekaj stalnih krščanskih pobožnosti: meditacijo, vsakdanjo udeležbo pri sveti maši, spoved, branje in premišljevanje evangelija itd. Pobožnost do Marije ima v njihovem srcu pomembno mesto. Poleg tega z namenom, da bi posnemali Jezusa, opravljajo tudi dejanja odrekanja, posebej tista, ki pripomorejo k zvestemu opravljanju dolžnosti in napravljajo življenje prijetnejše za druge, pa tudi odpoved majhnim ugodjem, post, miloščino itd. Kot duhovnosti za navadne kristijane, Opus Dei se osredotoča na izvajanje žrtve, ki se nanašajo na običajne dolžnosti s poudarkom na ljubezni in radosti. Poleg tega člani Opus Dei v celibatu izvajajo "telesni mrtvičenje", kot so občasno spanje brez blazine ali na tleh, post ali ostati tiho za določene ure dneva.[5] Tudi to je osnova mnogih kritičnih napadov na Opus Dei in primerjanj z verskimi ločinami. Kritiki trdijo, da je samozatajevanje "vprašljiva" praksa, ki meji na mazohizem. Zagovorniki Opus Dei napade odbijajo s trditvami, da je telesna pokora tradicionalni katoliški običaj, ki je sicer res običajen tudi za verske ločine; in po vzoru svetnikov, kot na primer, Tomaž More, mati Terezija ali Janez Pavel II, ki se s pasom za hlače redno bičal. [6]

Enotnost življenja[uredi | uredi kodo]

Kristjan, ki tako živi zna uskladiti in poenotiti prijateljstvo z Bogom, vsakodnevna opravila in krščansko prizadevanje v osebnem apostolatu, dokler ne pride do »preproste in trdne enotnosti življenja«, kar je izraz, ki ga je skoval Escrivá in povzema njegovo razumevanje krščanskega življenja. »Enotnost življenja,« trdi Ecsrivá, »je bistven pogoj za vse, ki se hočejo posvečevati v navadnih okoliščinah svojega dela, svojih osebnih in družbenih odnosov.« Kristjan, ki dela sredi sveta, ne sme »živeti nekakšnega dvojnega življenja: po eni strani notranjega življenja, življenja odnosa z Bogom; na drugi strani pa – kot nekaj drugačnega in ločenega – družinskega, poklicnega in družbenega življenja.« Nasprotno, »življenje je eno samo, sestavljeno iz mesa in duha, in to mora biti – v duši in telesu – sveto in polno Boga.«

Organizacija in dejavnosti[uredi | uredi kodo]

Organizacija[uredi | uredi kodo]

Javier Echevarría prelat Opus Dei
Rafael Arias (na sredini), regionalni vikar Opus Dei v Sloveniji.

Opus Dei vodi prelat skladno s kanonskim pravom in lastnim statutom Prelature. Trenutno (2012) je to Javier Echevarría. Prelat — in v njegovem imenu njegovi vikarji — izvaja jurisdikcijo v Opus Dei, je ordinarij Prelature. Prelaturo Opus Dei urejajo določbe splošnega prava Cerkve, apostolska konstitucija Ut sit in lastni statut - Zakonik posebnega prava Opus Dei. Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 vsebuje temeljne predpise o pravni obliki osebne prelature (kan. 294-297).

Duhovniki, ki sestavljajo duhovniški zbor Prelature, so popolnoma odvisni od prelata. Ta določa njihove pastoralne zadolžitve, ki jih vršijo v tesni povezanosti s škofijsko pastoralo. Prelatura je odgovorna za njihovo ekonomsko vzdrževanje.

Verniki laiki so odvisni od prelata v tem, kar zadeva posebno poslanstvo Prelature. Podrejeni so civilnim oblastem na enak način kot drugi državljani in cerkvenim oblastem enako kot ostali katoliški laiki.

Pri vodenju Opus Dei se prelat opira na dva sveta, Centralni svet za žensko vejo in Generalni odbor za moško. Oba imata sedež v Rimu. Vodenje v Prelaturi je kolegialno: prelat in njegovi vikarji vselej izvajajo svoje naloge v sodelovanju z ustreznimi sveti, ki so večinoma sestavljeni iz laikov. Generalni kongres Prelature, ki se ga udeležijo člani iz različnih držav, kjer je navzoč Opus Dei, je običajno sklican vsakih osem let. Na teh kongresih se proučuje apostolsko delo Prelature in se prelatu predlagajo smernice za prihodnje pastoralne aktivnosti. Na kongresu prelat na novo imenuje svoje svète. Pri vodenju Opus Dei se prelat opira na dva sveta, Centralni svet za žensko vejo in Generalni odbor za moško. Prelatura je razdeljena na področja ali ozemlja, imenovana regije. Na čelu vsake regije — katere območje lahko sovpada z območjem države ali pa ne — je regionalni vikar in ob njem dva sveta: Regionalni svet za ženske in Regionalni odbor za moške.

Centri so ženski ali moški. V vsakem izmed njih je lokalni svet, ki ga vodi laik — direktorica ali direktor — in vsaj še dva vernika Prelature. Za posebno duhovniško oskrbo vernikov določenega centra določi ordinarij Prelature duhovnika iz svojega duhovniškega zbora. Nobena vodstvena funkcija, razen funkcije prelata, ni dosmrtna.

Vsi verniki poskrbijo za svoje osebne in družinske potrebe s svojim rednim poklicnim delom. Poleg lastnega vzdrževanja prispevajo verniki in sodelavci Opus Dei tudi h kritju stroškov pastoralnih potreb Prelature.

Ti stroški so v glavnem omejeni na vzdrževanje in izobraževanje duhovnikov Prelature, na potrebe sedeža prelatske kurije — in regionalnega vodstva ali delegacij — ter na gmotno pomoč potrebnim, ki jo nudi Prelatura. Verniki Opus Dei seveda pomagajo tudi cerkvam, župnijam itd.

Verniki Opus Dei[uredi | uredi kodo]

Po vatikanskem letopisu naj bi Opus Dei vključeval 1.800 duhovnikov, ostali člani pa so laiki. Približno četrtino vsega članstva predstavljajo numerari. Numerari so najvišji razred članov Opusa Dei. Zavezani so k celibatu in življenju v centrih organizacije, ves svoj prosti čas in denar pa posvečajo Opusu Dei. Deležni so posebnega izobraževanja o filozofiji in teologiji Rimskokatoliške cerkve. Večina jih opravlja posvetne poklice, nekateri pa poklicno usmerjajo apostolske dejavnosti Opus Dei ali pa zasedajo položaje v upravi prelature. Take zadolžitve so zanje navadno le začasne. Numerari so glavni duhovni usmerjevalci ostalih članov in so na razpolago prelaturi, pripravljeni na preselitev po njenem ukazu. Prav tako vodstvo iz njihovih vrst navadno izbira kandidate za duhovnike. Pomembno je, da član ne postane numerar samo zato, da bi kasneje postal duhovnik.

Od numerarov nižja stopnja so pridruženi člani, agregati. Prav tako so zavezani k celibatu, vendar navadno ne živijo znotraj ustanov organizacije ter tej niso na voljo za preselitev, ker morajo, denimo, skrbeti za člana družine ali pa upravljati podjetje. Ostale obveze so dokaj podobne kot pri numerarih.

Supernumerari so najmanj zavezani organizaciji. Lahko so poročeni in lahko živijo, kjerkoli hočejo. Predstavljajo večino članstva in organizaciji pomagajo v mejah okoliščin, v katerih živijo. Kljub temu niso drugorazredni člani.

Tako ženska in moška veja organizacije imata takšno razdelitev članstva. Čeprav ženske, četudi so numerari, ne morejo biti posvečene v duhovniški stan, prejemajo enako filozofsko in teološko izobrazbo kot moški člani.

V ženski veji obstajajo še pomočnice numerarov. Te skrbijo za hišna opravila v centrih Opusa Dei.

Aktivnosti[uredi | uredi kodo]

Glavno apostolsko dejavnost Opus Dei uresničuje vsak član posebej, s tem ko ravna na svojo lastno pobudo, s svojo svobodo in odgovornostjo.

Opus Dei kot ustanova pomaga navadnim ljudem, da bi pri svojih vsakodnevnih dejavnostih živeli v skladu s svojo krščansko vero. Pomaga jim s tem, da jim nudi duhovno pomoč in jih usmerja, da bi to dosegli. Širi sporočilo o poklicanosti vseh k svetosti – ideji, da Bog vsakega človeka kliče, da postane svet – še posebno preko poklicnega dela in vsakodnevnih dejavnosti. Zato so organizirane duhovne obnove, tečaji filozofije in teologije, duhovno vodenje itd. najprej za člane, pa tudi za vse, ki si želijo prejemati duhovno pomoč.

Obstajajo tudi druge organizirane pobude, v katerih Opus Dei skrbi za doktrinalni in duhovni vidik. To so vedno neprofitne dejavnosti, ki nudijo storitve poučevanja, dobrodelnosti ali podobnega družbenokoristnega značaja ter vključujejo kulturne centre, šole in univerze, študentske domove, mladinske klube, kmetijske šole in zdravstvene domove.

V času svojega pontifikata je papež Janez XXIII. zaupal Opus Dei vzpostavitev apostolske dejavnosti v rimskem predmestju Tiburtino, kjer so ljudje živeli v zelo težkih razmerah in trpeli vse vrste pomanjkanja. Nekaj let kasneje, 21. novembra 1965, je papež Pavel VI. odprl Center ELIS (italijansko Educazione, Lavoro, Istruzione, Sport) – vzgoja, delo, izobraževanje, šport), namenjen poklicnemu usposabljanju mladih, zaposlenih na tem območju. To je bil eden od dosežkov tistega dela, ki ga je naročil papež.

Papež Pavel VI. je prispel v Center ELIS v spremstvu več koncilskih očetov. Tam ga je pričakal ustanovitelj in množica ljudi iz soseske. Ko je videl te ljudi in uresničenje “apostolskih sanj” je papež objel Escrivája rekoč: “Tukaj je vse, prav vse Opus Dei (Božje delo).” [7].

Nasprotja[uredi | uredi kodo]

Podpora[uredi | uredi kodo]

Pripadnost Opus Dei ni skrivnost. Zaradi statuta, ki ureja Opus Dei, je kakršnakoli tajnost izrecno prepovedana. Poleg tega kolegi, prijatelji in znanci članov vedno vedo za njihovo pripadnost. Kljub temu pa člani nimajo nobenega razloga za poudarjanje in javno izražanje svoje pripadnosti, saj je iskanje svetosti v Opus Dei nekaj osebnega, področje njihovega zasebnega življenja.

Álvaro del Portillo, nekdanji Prelat Opus Dei, naslednik Escrivája, je dejal, da je katerikoli trditev, da je Escrivá podpiral Hitlerja "čista laž" in del "žaljive kampanje"[navedi vir] . Portillo in drugi so navedli, da je Escrivá označeval Hitlerja kot "pogana", "rasista", in "tirana" [8].

Opus Dei centralni sedež v Rimu

V romanu Dana Browna Da Vincijeva šifra je Opus Dei prikazan negativno; opis v tej knjigi je organizacija zavrnila v javnem pismu.[9]

Zavračanje[uredi | uredi kodo]

V angleško govorečem svetu je največji kritik Opus Dei spletna skupnost Opus Dei Awareness Network (ODAN), organizacija, ki obstaja z namenom, »da osvešča, poučuje in pomaga vsem ljudem, ki so padli pod vpliv in bili oškodovani od Opus Dei. ODAN vodi Diane DiNicola, mati nekdanje članice Tammy DiNicola. Drugi večji kritik je Maria Carmen del Tapia, bivša članica, ki je bila v Opus Dei na višjem položaju več let.

Kritiki navajajo, da je Opus Dei »intenzivno skrivnosten« - člani praviloma ne razkrivajo svoje pripadnosti Opus Dei. Opus Dei je bil obtožen zavajajočega in agresivnega pridobivanja novih članov z močno hvalo rekruta, prirejanjem socialnih druženj (npr. astronomske teme) z namenom iskanja članov in zahtevanjem rednih pisnih poročil od članov o tem, kdo bi bil lahko potencialni rekrut.

Slovenski tednik Mladina je objavil več pretežno kritičnih člankov. Mišo Alkalaj [10][11][12] opisuje organizacijsko strukturo Opus Dei. Navaja, da je aktivnih sodelavcev organizacije verjetno mnogo več kot je objavljeno število članov, celo do milijon ljudi. Člani niso poimensko znani, kar izhaja iz jasnih pravil, ki jih je zapisal ustanovitelj Escrivá v temeljni knjigi 999 pravil Pot (Camino #190: »Število članov mora ostati tajno; še več, z nečlani se o tem ne sme govoriti. Nihče ne sme nikomur izdati, da je član Opusa Dei.«). Zapovedana tajnost pripadnosti Opus Dei je zlasti vprašljiva zaradi načina dela, ki predvideva vrivanje članov v vse družbene strukture (Camino #202 »Poseben način izvajanja apostolskega poslanstva organizacije so (položaji) v javnih službah, še posebno direktorski.«), kar naj bi opravičevalo opravljivo ime Octopus Dei (Božja hobotnica). Avtor navaja tudi različne škandale, v katere naj bi bila vpletena organizacija zaradi kopičenja moči in denarja.

Del kritik leti na Opus Dei zaradi načina novačenja članov. V ZDA je izšla knjiga Vodnik za starše po Opusu Dei (angleško Parent's guide to Opus Dei)[13]. Opus Dei naj bi imel vse temeljne značilnosti novodobnih sekt, ki uporabljajo posebne metode manipuliranja. Eden izmed svetovalcev, ki pomagajo pri povratku nekdanjih članov iz škodljivih sekt priča, da je pomagal okoli 20 nekdanjim članom Opus Dei pri izstopu in ocenjuje organizacijo kot zelo podobno posesivnim sektam [14].

Nekatere kritike Opus Dei se opirajo na domnevno sporno osebnost ustanovitelja. Po številnih pričevanjih naj bi aktivno podpiral Francov pro-fašistični režim v Španiji. V tem okolju se je oblikovala izrazita usmerjenost proti vsem levičarskim gibanjem, kar je ekstremno izraženo v pričevanjih nekaterih sodelavcev in očevidcev.

Pater Vladimir Feltzmann, kasneje pomočnih kardinala v Westminstru v Angliji je izpričal, da je Josemaría Escrivá simpatiziral s Hitlerjem [15]. Feltzmann priča celo, da je Escriva vztrajal na tem, da je s Hitlerjevo pomočjo Francova vlada rešila krščanstvo pred komunizmom in dodal: »Hitler proti Judom, Hitler proti Slovanom pomeni Hitler proti komunizmu« [16]. Franz Schaefer navaja analizo pravil Opus Dei, v 999 točkah Poti, ki naj bi dokazovale fašistoidno avtoritarnost učenja Escrivaja[16]

Kritiki Opus Dei opisujejo kot skrivnostno avtoritativno organizacijo, ki meji na versko ločino oziroma kult, povezan z desničarsko politiko po vsem svetu. V preteklosti naj bi sodelovala s politiko generala Franca, saj je bilo nekaj njegovih ministrov članov Opus Dei. Pridih kulta ji dajejo tudi določene zahteve do nekaterih članov, ki se morajo redno telesno kaznovati. Opus Dei povezujejo tudi z naglo smrtjo papeža Janeza Pavla I.. Zaradi prikrivanja identitete članov se je pojavilo tudi prepričanje, da je Opus Dei tajna združba. Italijanska skupščina je leta 1986 o tem uvedla celo preiskavo, po kateri so razsodili, da Opus Dei to ni. Po mnenju nekaterih naj bi bila organizacija tudi preveč konzervativna, posebej zaradi domnevnega podrejenega položaja žensk.

Odgovori na zavračanje[uredi | uredi kodo]

Peter Berglar, nemški zgodovinar in član Opus Dei, je pisal, da je "veliko obrekovanje" povezovati Hitlerja in fašistične režime z Opus Dei.[17] . Več sodelavcev Escrivája je navedlo, da je vedno zavračal diktature. [18] [19]

Pisatelj John Allen, Jr. je leta 2005 napisal knjigo, kjer piše, [20] da te trditve temeljijo na razumevanju Opus Dei. Razložil je, da je veliko žensk Opus Dei, ki so zelo dobre voditeljice v poslovnem okolju, modi, umetnosti, šolstvu, socialnem delu, itd. Polovica voditeljev Opus Dei so ženske, in te ženske vodijo tudi moške. Res je tudi, pravi, da Opus Dei uči, da ženske so zelo dobre skrbnice za svoje družine. Kot je dejal Escrivá, ženske učijo po naravi.

Verniki Prelature opravljajo svoje delo evangelizacije v različnih okoljih družbe, v kateri delujejo. Zato se njihovo delovanje ne omejuje na kakšno posebno področje, denimo na izobraževanje, pomoč bolnikom ali invalidom. Poslanstvo Prelature je spomniti vse kristjane, da morajo – ne glede na to, kakšni dejavnosti se posvečajo – sodelovati v iskanju krščanskih rešitev za probleme družbe in stalno pričevati za svojo vero.

Papež Janez Pavel II. naj bi bil velik podpornik organizacije. Njegov predstavnik za odnose z javnostjo, Joaquin Navarro-Valls, je eden najbolj znanih članov Opus Dei.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ John Coverdale (2002). Uncommon Faith: The early years of Opus Dei, 1928-1943. Four Courts Press. 
  2. ^ "Rafael Arias: Drugi vatikanski koncil in Opus Dei,". Družina. 4. avgusta 2012. Pridobljeno dne 30. 8. 2012. 
  3. ^ Jožefmarija Escrivá de Balaguer. Kovačnica. str. št. 373. 
  4. ^ Jožefmarija Escrivá de Balaguer. Kovačnica. str. št. 182. 
  5. ^ ABC News "Opus Dei: A Return to Tradition, David Ruppe.". Pridobljeno dne 2001-06-18. 
  6. ^ "Samokaznovanje in pokora.". Pridobljeno dne 27.01.2010, Dnevnik. 
  7. ^ Rafael Arias: Drugi vatikanski koncil in Opus Dei, Družina, 4. avgusta 2012, vpogledano 2012-08-30
  8. ^ Pilar Urbano (1995). "El hombre de Villa Tevere". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2006-12-10. Pridobljeno dne 2007-01-28. 
  9. ^ [1]
  10. ^ Mišo Alkalaj (25. 9. 2000,). "Opus Dei". Mladina. Pridobljeno dne 29. 3. 2012. 
  11. ^ Mišo Alkalaj (2. 10. 2000,). "Opus Dei (II. del)". Mladina. Pridobljeno dne 29. 3. 2012. 
  12. ^ Mišo Alkalaj (10. 10. 2000,). "Opus Dei (III. del)". Mladina. Pridobljeno dne 29. 3. 2012. 
  13. ^ Jure Trampuš (10. 10. 2000). "Vodnik za starše po Opusu Dei (ang.: Parent's guide to Opus Dei)". Mladina. Pridobljeno dne 29. 3. 2012. 
  14. ^ David Clark (14. 5. 2006). "Abbott Koloff: Opus Dei members: Da Vinci distorted". Daily Record. Pridobljeno dne 29. 3. 2012. 
  15. ^ Barry James: Rocky Road to Sainthood for a 'Choleric' Cleric (Neravna pot k svetništvu za koleričnega duhovnika) , The New York Times, 14. april 1992, vpogledano 2012-03-29
  16. ^ 16,0 16,1 The Unofficial Opus Dei FAQ (Neuradna stran vprašanj in odgovorov o Opus Dei), Franz Schaefer, schaefer@mond.at, vpogledano 2012-03-29
  17. ^ Berglar 1994
  18. ^ Julián Herranz, En las afueras de Jericó: Recuerdos de los años con san Josemaría y Juan Pablo II, Rialp 2008
  19. ^ Messori, Vittorio (1997). Opus Dei, Leadership and Vision in Today's Catholic Church. Regnery Publishing. ISBN 0-89526-450-1. 
  20. ^ John Allen (2005). Opus Dei: An Objective Look Behind the Myths and Reality of the Most Controversial Force in the Catholic Church. Doubleday Religion. ISBN 0-385-51449-2. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

2004 ISBN=961-222-499-4

  • Hutchison, Robert: Opus Dei (v slovenščino prevedel Andrej Poznič), 2002, Ljubljana, COBISS.SI-ID: 121031168
  • John Paul II. Sacred Congregation for Bishops. (23 August 1982). Vatican Declaration on Opus Dei. — v mrežu tukaj
  • LE TOURNEAU, Dominique, What Is Opus Dei?, Dublin, 1987. (o.t.: L’Opus Dei, Paris, 1984).
  • Luciani, Albino Cardinal (John Paul I) (25 July 1978). »Seeking God through everyday work«. Il Gazzettino Venice. — v mrežu tukaj
  • Messori, Vittorio (1997). Opus Dei, Leadership and Vision in Today's Catholic Church. Regnery Publishing. ISBN 0-89526-450-1.  — v mrežu tukaj
  • Ratzinger, Joseph Cardinal (Benedict XVI) (9 October 2002). »St. Josemaria: God is very much at work in our world today«. L'Osservatore Romano Weekly Edition in English, p. 3. — v mrežu tukaj
  • Tornelli, Andrea: Escriva, ustanovitelj Opus Dei, 2004 Družina ISBN 961-222-499-4

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]