Španska državljanska vojna
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Španska državljanska vojna | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
|
|||||||
| Udeleženci | |||||||
 Španska republika Sovjetska zveza Mednarodne brigade |
 Nacionalisti Tretji rajh_crowned.svg){kind=small} Italija |
||||||
| Poveljniki | |||||||
| Manuel Azaña Julián Besteiro Lluís Companys Francisco Largo Caballero Juan Negrín Indalecio Prieto |
Francisco Franco Gonzalo Queipo de Llano Emilio Mola José Antonio Primo de Rivera José Sanjurjo Juan Yagüe |
||||||
| Žrtve | |||||||
| ~500,000[1] | |||||||
Španska državljanska vojna je državljanska vojna, ki je potekala v Španiji in njenih kolonijah med uporniškimi nacionalističnimi in vladnimi republikanskimi silami. Sama vojna je trajala od 17. julija 1936 do 28. marca 1939.
Končala se je s porazom levičarjev in s tem se je začela dolgoletna fašistična diktatura generala Franca.
Vsebina |
[uredi] Politično ozadje
- Glejte glavni članek Politično ozadje španske državljanske vojne.
 |
Članek ima pomanjkljiv slog. Pri urejanju upoštevajte pravila slogovnega priročnika. |
[uredi] UPOR V VOJSKI
17. februarja 1936 je general Francisco Franco Bahamonde, poveljnik čet v Španskem Maroku, skupaj z drugimi generali in visokimi oficirji španske armade sprožil upor proti zakoniti vladi Casaresa Quiroge v Madridu. V dveh dneh se je upor razširil po vsej Španiji in nemudoma prerasel v državljansko vojno, ki je trajala dve leti in 254 dni in je terjala miljon človeških življenj. Španska državljanska vojna je bila vrhunec dolgega obračunavanja v politični in javni areni Španije, a tudi posledica zatona dežele kot gospodarske in kolonialne sile. V svoj vrtinec je potegnila številne tuje posameznike in celo države. Bila je znanilka najstrašnejšega spopada v zgodovini človeštva-druge svetovne vojne. Neposredno je bila državljanska vojna posledica kaotičnega stanja in neredov, ki so izbruhnili po zmagi ljudske fronte oziroma levice (to so sestavljali republikanci, leva republikanska zveza, socialisti, komunisti, trockisti, sindikalisti in anarhisti) na volitvah 16. februarja 1936. Brž, ko se je razvedelo, da je ljudska fronta prepričljivo zmagala (levica 256, center 52, desnica 165 sedežev), je izbruhnila reakcija na vladavino desničarske vlade v letih 1933-35: ponekod so se vrata jetnišnic na stežaj odpirala; kmetje, ki so bili ogoljufani za agrarno reformo, so začeli s silo jemati veleposestniško zemljo; v prvih štirih mesecih vladavine vlada ljudske fronte- v tistem obdobju je postal voditelj ljudske fonte Azana predsednik republike- je bilo 113 generalnih in 218 delnih stavk, požganih je bilo 170 cerkva, 69 klubov in 10 sedežev časopisov, številni uradi in domovi kapitalistov... Premier Casares Quiroga, ki ni bil sposoben uvesti discipline v levici, je zalučal izziv fašistom, katerih duhovni vodja je bil mladi Jose Antonio Primo De Rivera: »V odnosih do fašizma je vlada vojskujoča se stranka« Fašisti, nezadovoljni generali in monarhisti so ta izziv sprejeli. V zgodovini Španije je bilo dosti državnih udarov- pronunciamentos. Toda že od vsega začetka so uporniki, ki so si za upor izbrali geslo »sin novedades« (vse je mirno), govorili, da njihov upor ni navaden »pronunciamento« , temveč »alzamiento«-prava vstaja: »obračun z mračnimi silami, ki bi rade uničile vse svetle tradicije in slavo Španije.«
[uredi] SMRT GENERALOV IN PESNIKOV
Značilno je, da prve žrtve na ozemlju pod nadzorstvom upornikov niso bili civilisti, ampak pretečno vojaki in oficirji, ki so ostali zvesti republiki. General Mola je bil eden izmed glavnih upornikov, ki je rekel: »Potrebno je širiti teror. Ustvariti moramo vtis, da smo mi gospodarji... Vsakogar, ki odkrito ali prikrito podpira ljudsko fronto, moramo ustreliti...« Tako je general Mola dal ustreliti svojega neposrednega predstojnika in se je oklical za poveljnika šestega vojaškega okrožja. Seznam generalov in drugih višjih oficirjev, ki so ostali zvesti zakoniti madridski vladi in so jih uporniki zato pobili, je dolg: general Miguez Nunez de Prado, general Jose Fernandez Villa Abrille, general Enrique Salcedo, Claridad Pita in drugi. V Tetuanu so med drugimi ustrelili bratranca Franca, ker je bil zvest republiki. Uporniki so ubili tudi osemintridesetletnega pesnika Federica Garcia Lorca, ki je osem let poprej zablestel s svojim »Romancero Gitano«. Verjetno so bili njegovi morilci »guardia civiles«, ki jih je Garcia Lorca v pesmi primerjal z grobim suknom njihovih uniform. Močno je odmevala tudi smrt Joseja Antonia Prima de Rivera, ustanovitelja falange, ki ga je vlada dala zapreti pred izbruhom državljanske vojne. Novembra so mu republikanci sodili in ga usmrtili, čeprav mu je predsednik Azana prej dvakrat s posredovanjem rešil življenje. 31. decembra leta 1936 so uporniki umorili tudi pisatelja in filozofa Miguela Unamuno, avtorja »Tragičnega smisla življenja«, zaradi govora, ki ga je imel v dvorani univerze v katerem je rekel, da ta odpor je »rak v narodovem telesu, ki bo zarezal v živo zdravo telo kot kirurg«. Od vsega začetka so uporniki izvajali popolno in neusmiljeno strahovlado, ki je bila izraz njihove lastne negotovosti. Prihajalo je ne samo do posamičnih, ampak tudi do množičnih pobojev. Po nekaterih ocenah so bile izgube v vrstah cerkvenih oseb takele: umorjenih je bilo 12 škofov, 283 nun, 4184 duhovnikov in 2365 menihov. Strahovlada je nadaljevala in se je vedno bolj množila: ljudi so polivali s bencinom in sežigali, može so bičali in pretepali do smrti vpričo žena in otrok, ujetniki so si morali kopati grob, v katerega so uporniki marsikoga tudi živega zagrebli...
[uredi] PODVIG FRANCA
Ob začetku državljanske vojne je bil Franco samo eden izmed najpomembnejših generalov (skupaj z Godedom in Sanjurjem), vendar je imel to prednost, da je poveljeval izkušenim četam, zlasti mavrskim oddelkom in tujski legiji v Španskem Maroku. Že od vsega začetka se je Franco obrnil za pomoč na Mussolinija in nato na Nemce. Že oktobra 1936 so ga določili za poveljujočega generala vseh uporniških sil in za šefa vlade, toda v uradnem razglasu je pisalo »poglavar države«. Prvega oktobra 1936 je general Franco prevzel vodstvo nacionalistične Španije in orisal značilnosti svoje »široko totalitarne vladavine«, ki jih je določala: ukinitev splošnih volitev in regionalne avtonomije; pravično in postopno obdavčitev; versko svobodo in nov konkordat z Rimom; v zunanji politiki ukinitev vseh »sovjetskih zvez« in krepitev odnosov z »narodi, ki so nam sorodni po rasi, jeziku in ideologiji«. 19. aprila 1937 sta se dve glavni nacionalistični skupini (falangisti in tradicijonalisti oz. monarhisti) združili v eno samo stranko, v tradicionalistično špansko falango. Vse druge stranke so bile razpuščene.
[uredi] NA POMOČ REPUBLIKI
Že konec julija 1936 se je začela tuja intervencija. Vsezvezni centralni svet sindikatov Sovjetske zveze je poslal republikancem 12 miljonov rubljev pomoči. SZ in Mehika sta začeli pošiljati republikancem vojaško opremo, v tujini so se začeli zbirati prostovoljci, člani internacijonalnih brigad, ki so priskočili na pomoč republikanski vladi, zavedajoč se, da tako ne samo podpirajo zakonito špansko vlado, ampak da stopajo v boj proti fašizmu in nacionalizmu, ki sta čedalje nevarno ogrožala Evropo in svet. V dveh letih se je kakih 40 000 tujcev prijavilo v sedem brigad, ki so se bojevale skupaj z republikanskimi četami proti frankistom. Največ članov internacionalnih brigad je dala Francija; Nemčija, Avstrija; Italija, ZDA, Britanija in Jugoslavija. Med »prostovoljci« na frankistični strani so bili najštevilnejši Italijani, ki so se skupaj s Portugalci, Nemci, irskimi katoličani in ruskimi belogardisti bojevali proti republikancem. Toda pomoč ni bila zastonj. Zanjo je španska republika plačala z zlatom. Španija je bila pred državljansko vojno četrta država na svetu po zlatih rezervah. Republikanska vlada se je hotela zavarovati, da ne bi zlato prišlo v roke frankistov, če bi Madrid padel, in zato je poslala zlato v SZ. SZ je bila izbrana zato, ker je kazalo, da je edina resnična zaveznica republikanske vlade.
[uredi] ZIMA PORAZA
Zadnja zima je terjala hude žrtve med republikanci. Preskrba je bila skoraj povsod šepala, zlasti zaradi pomanjkanja prevoznih sredstev in slabe organizacije. Morala republikancev je nevarno usihala. Ko je 26. Januarja Barcelona brez odpora padla v roke nacionalistov se je začela panika. Množica beguncev je začelo beg proti Franciji. Tudi obkoljeni Madrid ni mogel več dolgo vzdrževati. Petega marca je cello izbruhnil upor proti zakonitemu režimu, in 28. Marca je nacionalistična armada, po 28 mesecev obleganja, zmagoslavno vkorakala v špansko prestolnico. Španska državljanska vojna je bila končana. Toda morija se je nadaljevala. Do Francove smrti je pa bil vsak pogovor o tej temi bil prepovedan. Španska državljanska vojna ni bila samo strašno očiščrnja za špansko ljudstvo, ampak je bila tudi za številne sodobnike iz Evrope in iz drugih celin pretresljivo in globoko doživetje. Morda ni nihče tako prepričljivo kot angleški pesnik Auden izrazil nepremagljive sile, ki je ljudi toliko narodnosti in celo nazorov vlekla v Španijo pomagat republiki: Mnogi so slišali klic na oddaljenih rtih, Dremavih poljanah, zgubljenih otokih ribičev, Ali v pokvarjenih mestnih središčih, slišali klic in se selili kakor galebi ali kot cvetna semena. Kot klopi so se držali dolgih ekspresov, ki se opotekajo po krivičnih deželah, ponoči, skozi alpske predore. Pluli so čez oceane, Pešačili preko prelazov. Vsi darovali so svoja življenja.
Kaj je tvoj cilj? Sezidati pravično mesto? Bom ga sezidal. Skleniti samomorilsko pogodbo, doživeti romantično smrt? Dobro, sprejemam, zakaj Jaz sem tvoja izbira in odločitev. Da, jaz sem Španija.
Na splošno navajajo, da je na obeh straneh državljanska vojna terjala približno en miljon padlih, pobitih, umorjenih. K temu je treba še prišteti približno četrt miljona usmrčenih v leti povojne Francove straho-vlade. Saj je ta vlada trajala do Francove smrti 20. novembra 1975. Po Francovi smrti je malokdo upal, da bo Španija brez večjih težav »gladko« smuknila izpod diktature v parlamentarno demokracijo. Četudi prehod ni bil gladek in četudi Španijo še vedno pretresajo nekatere skupine teroristov, je Španija zaplula v demokratične vode pod kraljem Juanom Carlosomki ga je bil Franco predstavil že leta 1969 kot svojega naslednika.
[uredi] PREGLED VLAD ŠPANIJE
1868 – 1874 ___ Serrano Prim ___ Prva republika
1874 – 1931 ___ Obnovljena monarhija
1931 – 1936 ___ Druga republika
1936 – 1975 ___ Frankov režim ___ Obnovljena monarhija
1975 ___ Juan Carlos ___ Demokracija
[uredi] Potek
- Glejte glavni članek Potek španske državljanske vojne.
- Glejte tudi Kronologija španske državljanske vojne.
[uredi] Politično dogajanje
- Glejte glavni članek Politično dogajanje španske državljanske vojne.
- Glejte tudi Španska revolucija.
[uredi] Opombe
- ^ Različni zgodovinarji določajo različno število žrtev od 500,000 do 1.000,000. Podatek je po knjigi: Hugh Thomas, The Spanish Civil War (2001), str. xviii & 899–901.
[uredi] Glej tudi
 |
Ta vojaškozgodovinski članek je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi. |
