Adolf Hitler

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Adolf Hitler
Adolf Hitler in Yugoslavia crop2.JPG

Nemški kancler
Mandat:
30. januar 193330. april 1945
Predhodnik: Kurt von Schleicher
Naslednik: Karl Dönitz

Vodja države
Mandat:
2. avgust 193430. april 1945
Predhodnik: Paul von Hindenburg (kot predsednik)
Naslednik: Karl Dönitz (kot predsednik)

Rojstvo: 20. april 1889
Braunau ob reki Inn pri Linzu, Zgornja Avstrija, tedaj Avstro-Ogrska
Smrt: 30. april 1945
Berlin, Tretji rajh
Politična stranka: Nacionalsocialistična nemška delavska stranka
Zakonec: Eva Braun

Adolf Hitler [ádolf hítler], nemški diktator in nacistični voditelj avstrijskega rodu, * 20. april 1889, Braunau ob reki Inn pri Linzu, Zgornja Avstrija, tedaj Avstro-Ogrska, † 30. april 1945, Berlin Nemčija.

Od julija 1921 predsednik nationalsocialistične nemške delavske stranke, je novembra 1923 s pučem na Bavarskem poskušal zrušiti Weimarsko republiko. S prvim delom knjige „Moj boj“ (napisano v zaporu, objavljeno 1925) je oblikoval antisemitično in rasno ideologijo nacionalsocializma.

30. januarja 1933 je predsednik države, Paul von Hindenburg, Hitlerja imenoval za kanclerja Nemčije. V nekaj mesecih je njegov režim s terorjem, izrednimi odloki, prepovedmi organizacij in strank uničil pluralistično demokracijo, zvezni značaj države in pravni sistem takratne Nemčije. Politične nasprotnike so zapirali v koncentracijska taborišča, jih mučili in morili. Hitler je tudi med tako imenovanim Röhmovim pučem dal pomoriti nasprotnike v lastnih vrstah. Hindenburgovo smrt 2. avgusta 1934 je izkoristil za to, da združi položaj kanclerja države s položajem njenega predsednika.

Nemce judovskega porekla se je po 1933 vse bolj izločalo in onemogočalo, posebno po sprejetju tako imenovanih Nürnberških zakonov septembra 1935. S svojimi ukazi za ponovno oborožitev vojnih sil in za zasedbo Porenja(1936) je Hitler 1936 prelomil Versajski mirovni sporazum. Nacistični propagandni aparat je njegovo gospodarsko, socialno in zunanjo politiko predstavljal kot velike uspehe, kar je Hitlerju v Nemčiji vsaj do 1939 zagotavljalo neverjetno priljubljenost.

1938 je prevzel neposredno vodenje oboroženih sil in izsilil priključek Avstrije. Münchenški sporazum (30. september 1938), ki mu je dovolil pripojiti Sudetske dežele k nemškemu rajhu, je prelomil že 15. marca 1939, ko je razbil preostanek Čehoslovaške. Z ukazom za napad na Poljsko je septembra 1939 sprožil začetek druge svetovne vojne v Evropi. 31. julija 1940 je sporočil vodjem nemške vojske, da je sklenil napasti Sovjetsko zvezo. Operacija »Unternehmen Barbarossa« se je začela 22. junija 1941 in njen cilj je bil osvojiti »življenjski prostor na vzhodu«.

Med drugo svetovno vojno so nacisti in njih sostorilci zakrivili številne množične zločine in genocid. Poleti leta 1939 je Hitler izdal ukaz, da se pripravi  »evtanazija odraslih«. V  »Akciji T4« (september 1939-avgust 1941) so umorili več kot 70.000 duševno bolnih in duševno in telesno invalidnih, vsaj še drugih 190.000 ljudi pa so sistematično umorili z drugimi metodami nacistične evtanazije. V holokavstu je bilo umorjenih približno 5,6 do 6.3 milijonov Judov, v Porajmosu pa do 500.000 Sintov in Romov. Hitler je ukazal bistvene korake pri pomoru Judov, o poteku holokavsta so ga obveščali.[1] Njegova zločinska politika je kriva za vojno z milijoni mrtvih in za uničenje velikega dela Nemčije in Evrope.

Rodbina in mladost[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v mestecu Braunau ob reki Inn, 90 km zahodno od Linza, v deželi Zgornja Avstrija, takrat na meji Avstro-Ogrske. Oče Alois Hitler, rojen kot Alois Schicklgruber, je bil carinski uradnik (čeprav po poklicu čevljar), mati Klara Pölzl pa očetova nečakinja in tretja soproga. Oče Alois Schicklgruber, nezakonski sin Marije Anne Schicklgruber (včasih pisano Schickelgruber), je že štiridesetleten prevzel priimek svojega krušnega očeta Johana Georga Hiedlerja v spremenjeni pisavi. O rodu Adolfa Hitlerja so se pogosto širile z dokazi slabo podkrepljene razlage, po katerih naj bi bili njegovi predniki judovskega rodu. Danes je znano, da so takšne razlage neosnovane.

Alois Hitler je imel skupno šest otrok, od katerih sta odrasla le Adolf in najmlajša sestra Paula. Očeta je Adolf Hitler v življenjepisu Mein Kampf opisal kot »vzkipljivega tirana«, vendar ni navedel ravnanja, ki bi bilo do otrok bolj trdo, kot je bilo takrat v navadi. Po pričevanjih znancev je bil oče Alois do žene in otrok hladen in grob.

Adolf kot deček

Adolf Hitler je v Linzu dokončal pet let osnovne šole in tam preživel večino svojega otroštva. Že v tistem času ga je veselilo risanje. Mesto Linz je Hitler hotel kasneje spremeniti v kulturno prestolnico Evrope z galerijami, knjižnicami, operami, gledališči, muzeji in podobnim. Tam je tudi nameraval preživeti starost, ko bi se upokojil.

Leta 1907 se je preselil na Dunaj, da bi študiral slikarstvo, vendar so ga na Akademiji lepih umetnosti dvakrat zavrnili. Preživljal se je s prodajanjem slik, čestitik in božičnih ter novoletnih voščilnic in izdelovanjem plakatov, saj ni želel študirati arhitekture, kot so mu priporočili na akademiji. Istega leta mu je umrla mati. Družinski zdravnik, ki je ni mogel rešiti pred smrtjo (umrla je za rakom na prsih), je bil po naključju Jud, Eduard Bloch. Zadnje dni življenja decembra 1907 ji je ta judovski zdravnik z morfijem lajšal hude bolečine, prihajal tudi ponoči in brez plačila in tega Hitler ni nikoli pozabil. Do izselitve v ZDA je zdravnik Bloch v Linzu lahko še naprej nemoteno opravljal svojo prakso in jo lahko tudi prodal (za Himmlerja, Heydricha in Kaltenbrunnerja je bil "nedotakljiv").[2] Eduard Bloch je po preselitvi v ZDA ameriškemu psihologu Charlesu Langerju (s sodelavci) pomagal izdelati osebni profil Adolfa Hitlerja, v katerem je napovedal tudi njegov samomor.[3]

Do svojega petindvajsetega leta je Hitler živel na Dunaju, mestu, ki ga je sovražil, potem pa se je preselil v München. Vsa ta leta je bil brez poklica. Sovražil je alkohol (izkušnja z očetom), bil je nekadilec in vegetarijanec ter osebno precej skromen. Bolehal je za Basedowovo boleznijo (bolezen ščitnice - posledica so izbuljene oči in slab vid - namesto z očali si je pomagal z močnim povečevalnim steklom) in proti koncu življenja še za Parkinsonovo boleznijo (tresavica leve roke).[4]

Prva svetovna vojna in vstop v politiko[uredi | uredi kodo]

Zaradi nezadovoljstva nad ureditvijo Avstro-Ogrske se je leta 1913 izognil vpoklicu v vojsko in pobegnil v München. Tam se je že leta 1914 zaradi pomanjkanja denarja prostovoljno javil v nemško vojsko in se ob izbruhu prve svetovne vojne pridružil bavarski vojski. Hitlerju je vstop v vojno prinesel nekaj čisto novega. Tu se je končno lahko enačil z drugimi in imel enake možnosti kot ostali. 7. oktobra 1916 je bil ranjen v bitki na Somi. Marca 1917 se je vrnil na fronto, kjer je bil zaradi dobrega bojevanja odlikovan z železnim križcem prve in druge stopnje. Kasneje se je na tej fronti zastrupil z iperitom in konec vojne dočakal v bolnišnici, s činom poddesetnika.

Bil je razočaran in zagrenjen. Tako kot ostali vojaki se je spraševal o smislu vojne, ki je tako dolgo trajala. Iz bolnišnice se je vrnil v München, kjer je delal pri armadi in sodeloval pri obračunavanju z levico.

Hitlerjev vpliv na množice[uredi | uredi kodo]

Jeseni leta 1919 je Hitler začel doživljati svoj politični prodor. Stopil je v Nemško delavsko stranko, ki jo je kmalu preimenoval v Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko (NSDAP - National sozialistische Deutsche Arbeitspartei). Do leta 1923 se je povezala z ostalimi nacionalističnimi zvezami bavarske prestolnice.

24. februarja leta 1920 je Hitler prvič govoril zbrani množici in dosegel velik uspeh. Kmalu je odkril, da lahko s svojim entuziastičnim govorjenjem vpliva na množice in je znal spraviti najrazličnejše ljudi na zborovanjih v trans. To Hitlerjevo delovanje na množice je bil dolgo časa edini politični kapital, ki pa je močno vplival tudi nanj. Ugotovil je, da lahko obvladuje množice in to ga je naredilo izredno samozavestnega.

Novembra leta 1923 so ga obsodili na pet let zapora zaradi poskusa državnega udara, pri čemer je bilo ubitih 16 nacistov in trije policisti. Hitler je v zaporu ostal le devet mesecev, na račun desničarskih simpatizerjev v sodstvu weimarske republike. In je bil tako izpuščen še pred božičem leta 1924.

Hitlerjev vzpon[uredi | uredi kodo]

Po vrnitvi iz zapora se je njegov položaj na skrajni desnici nemške politike utrdil. Leta 1927 je organiziral Hitlerjevo mladino (nemško Hitler Jugend) za dečke stare od 15 do 18 let, za dekleta pa Bund Deutscher Mädel in za ženske Frauenschaften.

Leta 1928 so bile v Nemčiji parlamentarne volitve, kjer je Hitlerjeva stranka dobila le 2 odstotka glasov. Zlom newyorške borze leta 1929 je zelo zamajal že tako krhko gospodarstvo v Nemčiji, kar je Hitler izkoristil v svoj prid. 14. septembra 1930 je prišlo do novih volitev, kjer je Hitlerjeva stranka prišla v parlament kot druga najmočnejša stranka.

Leta 1932 so bile predsedniške volitve, na katerih sta sodelovala tedanji predsednik Paul von Hindenburg in Hitler. Po dveh krogih je zmagal Hindenburg s 53 odstotki glasov. Hitler se je sedaj videl v vlogi kanclerja, za kar se je potegoval preostanek leta. Po številnih političnih spletkah mu je 30. januarja leta 1933 končno uspelo. Postal je nemški kancler.

Nato je hotel oblikovati novo vlado in si s tem zagotoviti podporo za svoje načrte. Pri tem je popolnoma zmanipuliral Hindenburga, tako da je ta 5. marca 1933 razpisal nove volitve. Hitlerjeva stranka (NSDAP) je pri tem dobila 44 odstotkov glasov. Ker je potreboval absolutno večino, se je povezal z DNVP (Deutsche Nationale Volkspartei - Nemška narodna ljudska stranka). To mu je omogočilo nenadzorovano vladanje. Vse politične nasprotnike so aretirali in jih kasneje odvedli v koncentracijska taborišča. Tja so kasneje zapirali tudi homoseksualce, pripadnike verskih sekt, potepuhe, delomrzneže, prostozidarje ter Rome in Jude. S sprejetjem zakonodaje je legaliziral lastno diktaturo. Edini nedotaknjeni ustanovi sta bili Cerkev in armada, ker se je zavedal, da bi bilo njuno maščevanje usodno za njegov režim.

Že zelo postarani predsednik Hindenburg je zdravstveno vedno bolj slabel. Hitler je v tem videl sijajno idejo. Wernerju von Blombergu, ministru za obrambo, je predlagal, da bi postal Hindenburgov naslednik. S tem naj bi izboljšal razmere v vojski in mornarici. Nemška vojska ga je pri tem podprla in si s tem zapečatila svojo usodo. S tem je Hitler pridobil vso oblast.

Domneval je, da ga hoče Ernst Röhm, vodja SA, odstraniti. Med njima se je vnel prepir, neugoden za takratne razmere. Hindenburg je od Hitlerja zahteval takojšno ureditev države. V nasprotnem primeru bi bil prisiljen oddati armadi nadzor nad državo. 28. junija so Röhma izključili iz oficirske zveze, armada pa je javno prestopila na Hitlerjevo stran.

2. avgusta 1934 je predsednik Hindenburg umrl in Hitler je prevzel njegove dolžnosti. Združil je vlogo kanclerja in predsednika ter postal vrhovni poveljnik oboroženih sil in državni poglavar, postal je vodja države, Führer.

Hitlerjevo delovanje v drugi svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Leta 1936 je ponovno zasedel demilitarizirano (po mirovni pogodbi iz Versaja) Porenje, na kar pa se Francija in Velika Britanija nista odzvali. Nato je 12. marca 1938 prisilil Avstrijo v združitev z Nemčijo (t.i. anšlus) pri čemer so sodelovali avstrijski nacisti in simpatizerji.

Hitler je imel izdelan načrt, ki je govoril o ciljih nemške politike in o tako imenovanem Lebensraum – življenjskem prostoru, ki naj bi ga Nemčija zavzela.

Leta 1936 se je Hitler skupaj z Benitom Mussolinijem vmešal v špansko državljansko vojno. 9. in 10. novembra leta 1938 je prišlo do tako imenovane kristalne noči, ko so požgali sinagoge, izropali judovska podjetja in 30 tisoč moških poslali v koncentracijska taborišča.

Ukinil je vojno ministrstvo in ustanovil organizacijo, ki je v drugi svetovni vojni postala znana kot Vrhovna komanda oboroženih sil.

10. aprila 1938 je Avstrija formalno potrdila priključitev k Nemčiji, kar imenujemo anšlus. Tako so bila odprta vrata proti Češkoslovaški in celotni jugovzhodni Evropi. Hitler je načrtoval nenadni napad na Češkoslovaško, pri tem pa naj bi rešil tudi vprašanje Sudetskih Nemcev.

Britanski predsednik vlade Neville Chamberlain je pomišljal o ukrepih zaradi sprejema Hitlerjevih zahtev. Ta mu je pojasnil, da morajo Nemci, ki živijo na Češkem zaradi občutka manjvrednosti priti nazaj v Nemčijo. Pri tem naj bi Češkoslovaška ostala popolnoma nevtralna.

Nova zahteva je bila, da naj bi 1. oktobra Sudete zavzele nemške čete. Chamberlain je ugovarjal le nad tem, da Čehom, ki bodo zapuščali Sudete ne bo ponujena nobena odškodnina. Tako so Hitler, Mussolini, Edouard Daladier in Chamberlain podpisali münchenski sporazum, ki je nemški vojski dovolil, da 1. oktobra vkoraka v Češko. Predstavnika Češkoslovaške, ki sta protestirala, nista dosegla ničesar in nista bila niti uradno posvetovana. Hitler se je medtem pripravljal na osvojitev celotne Češke in Moravske. Tako je 14. marca 1939 pod pretvezo zaščite nad novo nastalo neodvisno državo zavzel Slovaško. Še isti dan je češki predsednik Emil Hacha sprejel ponujeno kapitulacijo in s tem podpisal konec svoje države. Naslednji dan je Hitler zmagoslavno prišel v Prago in Češkoslovaška je prenehala obstajati.

3. aprila 1939 je Hitler začel s pripravami za napad na Poljsko. 6. aprila je poljski zunanji minister podpisal sporazum o vzajemni pomoči z Veliko Britanijo, kar je kazalo na to, da se Poljska ob napadu ne bo kar tako uklonila.

Britanska vlada je 8. maja zavrnila sovjetski predlog o vojaški zvezi. Posledica tega je bila, da so se Sovjeti začeli vse bolj zbliževati z Nemci.

Hitler z Mussolinijem leta 1939

Hitler je 22. maja z Mussolinijem podpisal jekleni pakt – vojaško zavezništvo, kateremu se je nato pridružila še Japonska, medtem ko je z Rusijo sklenil pakt o nenapadanju. Hitler je vojno želel omejiti le na Poljsko, obenem pa se je bal vojne z Veliko Britanijo in Francijo, zato ju je zavajal z lažnimi obljubami o miru.

Da bi se izognil britanski intervenciji, je datum napada na Poljsko ves čas prestavljal, 1. septembra pa se je končno odločil za napad. Velika Britanija in Francija ob tem nista storili nič, Hitlerju pa sta vojno napovedali šele 3. septembra.

9. aprila 1940 je Hitler napadel Dansko in Norveško, 10. maja pa Belgijo in Nizozemsko. Njegova naslednja žrtev je bila Francija, ki je 22. junija z njim podpisala premirje. Francijo so razdelili na dva dela; na osvojeni del s sedežem v Parizu in na neosvojeno vichysko Francijo, kjer je maršal Petain sodeloval z Nemci.

15. avgusta se je Hitler odločil za bombni napad na Anglijo. S pomočjo radarjev se je Anglija ubranila nemškega napada, Hitler je tako doživel svoj prvi poraz.

Hitler je imel vse več težav z osvojenimi državami, usoden pa je bil napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. V odločilni bitki pri Stalingradu 31. januarja 1943 je Nemčija doživela velik poraz, ki je pomenil začetek konca tretjega rajha.

8. septembra 1943 je Italija kapitulirala in kasneje napovedala vojno Nemčiji.

6. junija 1944 so se ameriške in britanske vojaške sile izkrcale v Normandiji pri Calaisu. Hitler je bil takrat že živčna razvalina. Nemčija se je samo še branila, hrbet pa so mu obrnili tudi nekoč zvesti sodelavci, ki so spoznali, da ni več možnosti za zmago. 20. julija 1944 so nanj celo izvedli atentat, ki pa je bil neuspešen.

25. aprila 1945 so zavezniki vstopili v Berlin. Hitler je bil takrat že v svojem podzemnem bunkerju. 30. aprila se je poročil s svojo dolgoletno ljubico Evo Braun, nato pa skupaj z njo naredil samomor.

Ideologija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Mein Kampf
Vabilo na zborovanje NSDAP v Münchenu aprila 1923: „Govoril bo naš vodja Adolf Hitler“

Hitler je med svojim zaporom 1923-1924, večinoma brez tuje pomoči, spisal prvi del manifesta »Moj boj«. Avtobiografije ali nadomestka za 25 točk strankinega programa pri tem ni imel pred očmi.[5] Hitler je v delu predstavil svoj poleti 1919 privzet antisemitizem, katerega politični cilj je bil, »da se Jude izloči«. Osrednja misel je bil boj ras, ki da krmili zgodovino človeštva in v katerem nujno zmaga »pravica močnejšega«.[6] Belim severnim Evropejcem, predvsem Nemcem, tako imenovani »Arijski rasi«, je bilo po njegovem usojeno, da vladajo svetu. Njih svetovni zgodovinski smrtni sovražnik so mu bili Judi, ki so ravno tako stremeli po nadvladi, tako da naj bi prej ali slej prišlo do apokaliptične končne bitke z njimi.[7] Ker jim manjka lastna moč in narod, skušajo uničiti vse ostale rase kot »parazit v telesu drugih narodov«[8] Ker jim je gon po prevladi in po uničenju vsajen v njihovo raso, Arijska rasa lahko preživi le, če Jude iztrebi. V eni od opazk je o nemških Judih rekel naslednje:

»Ko bi enkrat ob začetku vojne ali pa med njo dvanajst ali petnajst tisoč teh hebrejskih pokvarjencev zaplinili tako, kot je na fronti doletelo na sto tisoče naših najboljših nemških delavcev iz vseh družbenih slojev, milijoni žrtev ne bi bili zaman. Ravno nasprotno: ko bi pravočasno pospravili dvanajst tisoč teh barab, bi verjetno rešili življenje milijonu dostojnih, za bodočnost dragocenih Nemcev.«[9]

To še ni dokaz za kakršenkoli načrt uničenja, potrjuje pa Hitlerjevo pripravljenost zagrešiti genocid.[10] Njegova zamisel, z vojno osvojiti »življenjski prostor« (Lebensraum) na vzhodu, je imela cilj »uničiti judovski boljševizem«, to je, kar mu je Sovjetska zveza pomenila,[11] in »brezobzirnim ponemčenjem« področij v vzhodni Evropi. Zanj pri tem ni šlo za kulturno-jezikovno asimilacijo, ki jo je ostro zavrnil kot »bastardizacijo«, saj po njegovem konec koncev vodi do samouničenja lastne rase.[12] Šlo mu je naseljevanje Nemcev na osvojenih ozemljih, ki jih spremljajo s pregon (»izseljevanje«), pobijanje ali zasužnjenje obstoječega prebivalstva.[13] Po Kershawu je tako »Hitler zgradil trden miselni most med iztrebljanjem Judov in vojno z Rusijo za "življenjski prostor"«[14] Na tej ideološki osnovi je bilo treba s silo osvojiti Vzhodno Evropo vse do Urala »kot dopolnitev in naselitveno področje« nacionalsocialističnega nemškega rajha.[15] Hitlerjeva ideja o življenjskem prostoru sloni na geopolitičnih teorijah Karla Haushoferja, vendar pa gre dlje kot vsi dotedanji cilji nemških nacionalistov, Hitler definira osvojitev Vzhodne Evrope kot poglavitni zunanjepolitični vojni cilj NSDAP in hkrati tudi kot sredstvo za dolgoročno gospodarsko samozadostnost in hegemonijo Nemčije v temeljito preurejeni Evropi.[16]

Iz Hitlerjevega rasizma sledi tudi njegovo razvrednotenje vse »šibkih«, kot manjvrednih bitij pravice do življenja: »močnejši mora vladati in se s šibkimi ne sme mešati, če noče žrtvovati svoje lastne veličine ».[17] Navzven je Slovane ocenjeval kot »manjvredno raso«, ki ni državotvorna in ki ji zato v prihodnje morajo vladati visoko vredni Germani. [18] Navznoter je med drugim zahteval prisilno sterilizacijo dedno bolnih, rejo ljudi in evtanazijo.[19] Tako je povedal na zboru stranke v Nürnbergu leta 1929 rekel: «Če se v Nemčiji rodi vsako leto milijon otrok in bi se 700.000-800.000 od najšibkejših odstranilo, potem bi konec koncev morda prišlo do povečanje moči.«[20] Te misli pripisujejo predstavnikom nemške rasne higiene kot sta Alfred Ploetz in William Sound Mayer.[21] Prizadelo je predvsem ljudi z invalidnostjo. Ideja Hitlerjeva ideja o »rasno tujih«, »asocialnih« ali »degeneriranih« je vključevala tudi skupine, kot so najprej Roma in Sinti, ki jih v »Mein Kampf« ne omenja,[22] pa homoseksualce[23] in krščanske pacifiste, ki so po Hitlerju idealistično zablodeli in zato v boju za preživetje politično nevarni nasprotniki.[24] Po 1933 so nacisti umorili številne člane teh skupin.

Proti demokraciji, delitvi oblasti, parlamentarizmu in pluralizmu je Hitler postavil neomejen princip vodenja: vsa oblast v stranki in državi bi morala izhajati iz ne voljenega, temveč z aklamacijo potrjenega »Vodje naroda«. To naj bi imenoval vodje na nižjih ravneh, ti pa dalje vodje na naslednji nižji ravni. Na vseh ravneh naj bi pri »podrejenih« veljala slepa poslušnost in brezpogojna zvestoba njihovemu »vodji«. Ta ideja o vodji se je po 1800 širila v sodobni nacionalizem in se po 1900 spremenila v samoumevno hrepenenje proti-demokratičnega tabora po »cesarju vseh ljudi« ali po avtoritarnem, vojaškem kanclerju, kot je bil Otto von Bismarck. Paravojaška organizacija nacistične stranke je nastala po njenem vzgledu, saj je Hitler že v Linzu bil izpostavljen kultu Georga von Schönererja. Na Dunaju so nanj delovali antisemitski govori Karl Luegerja, ki ga navaja kot »tribuna ljudi«, katerega orožje je bila njegova beseda.[25] Po uspešnem pohodu Mussolinija na Rim novembra 1922 se je zavzemal za vlogo nacionalnega vodje in prevzel v italijanski fašizem zakoreninjen »kult vodje« in voluntaristično razumevanje politike.[26] Kot dokaz za svojo pravico do vodstva trdi Hitler, da je do svoje ideologije prišel na Dunaju leta 1913 kot samouk in da se je ta »granitni« temelj njegovih dejavnosti od takrat komajda spremenil.[27] Schonerer in Lueger sta mu sicer odprla oči za »judovsko vprašanje« in od njiju ima prepričanje, da so Judje v vseh različicah tujek v narodu; njegovo lastno raziskovanje pa ga je pripeljalo do spoznanja, da sta marksizem in judovstvo eno in isto, s čimer se je njegovo podzavestno sovraštvo pred 1909 zgostilo v »pogled na svet«.[28]

Hitler je vse življenje bil rimokatolik in je verjel v osebnega Boga, razumel ga je kot »vsemogočnega« ali »vsevednega«, kot moč, ki deluje skozi zgodovino. Ustvaril je nemški narod, mu usodil oblast nad narodi in posameznike, kot je on sam, izbral za njegove vodje. Tako je prenesel svetopisemski pomen Izraelitov kot izbranega naroda na Nemce in ga vključil v rasistični pogled nacionalnega socializma na svet. V politiki je ta pomen zanj imel enkratno, edinstveno veljavo.[29] V skladu s programom NSDAP, ki je kot sestavni del »morale in moralnega občutka germanske rase« potrjeval veroizpovedi presegajoče »pozitivno krščanstvo« proti »judovsko-materialističnemu duhu«, je Hitler politični antisemitizem razglasil kot voljo Boga in sebe kot njenega izvršitelja: »Zatorej mislim danes, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: ker se branim Juda, se borim za delo Gospoda«. Zastopal je tako radikalen »odrešeniški antisemitizem«, ki se ga je neomajno držal vse do svojega samomora in ki ga je vedno znova poudarjal kot jedro svojega mišljenja.[30] Iz neuspeha gibanja »Proč od Rima« gibanje Schonererja je zaključil: nacionalsocializem mora obe uveljavljeni cerkvi in njune nauke kot »dragoceno podporo za obstoj našega naroda« spoštovati, jih ščititi in preprečevati konfesionalno sektaštvo. Še tako veren protestant in katolik lahko sodeluje v NDSAP brez konflikta vesti. Schonererjev boj proti Cerkvi ni mislil na dušo ljudstva in je bil taktična napaka; prav tako tudi Luegerjevo misioniranje Judov, namesto da se za cilj postavi odgovor na »vprašanje preživetja človeštva«.[31] Od vplivov po letu 1918 je pohvalil le Gottfrieda Federja.[32] Hitler je prevzel skoraj vse njegove ideje okoli sodobnega antisemitizma, socialni darvinizem in psevdo-znanstveni biologizem. Fritz Fischer sodi:

Kar pa se sovraštva do Judov in vojne za Življenjski prostor tiče, Hitler ni originalen, temveč je potomec široke struje v nemški in avstrijski družbi pred prvo svetovno vojno[...]. Z ozirom na pogoje, ki so omogočili njegov vpliv in njegov vzpon, pa tudi njegov pogled na svet, spada globoko v zgodovino 19. in 20. stoletja

Po 1980 je za krščanske socialiste, nemško nacionalne in za češke nacionalne socialiste običaj, da so socialne demokrate, marksiste in avstro-orgske Jude metali v isti koš.[33] Številne posamezne motive svojih zgodnjih predavanj kot je domnevno nomadstvo Judov in njihova domnevna nesposobnost, kar se umetnosti, kulture in državotvornosti tiče, je Hitler prevzel iz številnih novih izdaj nemških antisemitov, ki si jih je verjetno 1919-1920 izposojal pri Münchenskem nacionalsocialistu Friedrichu Krohnu. Med njimi so bili H. Naudh (Judje in nemška država, 12. izdaja, 1891), Karl Eugen Dühring (Judovsko vprašanje kot vprašanje rasnega značaja,, 5. izdaja, 1901) Theodor Fritsch (Priročnik o judovskem vprašanju, 27. izdaja 1910), Houston Howard Chamberlain (Temelji 19. stoletja, 1912), Ludwig Wilser (Germani, 1913), Adolf Wahrmund (Zakon nomadstva in judovska prevlada dandanes, München 1919) in nemški prevod Protokolov starešin Ziona, ki ga je Ludwig Müller von Hausen objavil 1919.[34] Hitler je kot pred njim Feder »Protokole« uporabljal[35] kot dokaz za domnevno »judovsko svetovno zaroto«.[36]

Prvi del »Mojega boja« je v času 1925-1932 bil prodan približno 300.000-krat in zaradi številnih recenzij splošno znan v javnosti.[37] Znani pa so bili samo Hitlerjevi zunanjepolitični in strankarski cilji, ne pa njegova rasna teorija.[38] Med vodilnimi politiki v tujini je komajda kdo knjigo prebral.[39] 1926 objavljen drugi del Nacionalsocialistično gibanje podrobnejše opisuje Hitlerjeve ideje na področju zunanje politike, nalog in strukture NSDAP, vendar se mu je posvečalo še manj pozornosti. Hitlerjeva druga knjiga iz leta 1928 se je podrobneje posvetila njegovemu antisemitizmu, rasizmu in njegovim načrtom na področju politike populacije, vendar je ostala neobjavljena.

Da bi naciste izpostavili kot hinavce, ki jim ni verjeti, so politični nasprotniki ciljali na razlike med Hitlerjevim rasnim idealom in njegovo pojavo. Tako navaja Fritz Gerlich v katoliškem časopisu Der gerade Weg leta 1932 »strokovno mnenje«, ki ga je sestavil »rasni higienik« Max von Gruber leta 1923 ("obraz in glave slabe rase, mešanec ... ") in je po rasnih merilih Hans FK Güntherja prišlo do zaključka, da Hitler pripada »vzhodnjaško-mongolski rasni mešanici«.[40] Gerlicha so predvsem zaradi te kritike leta 1934 umorili. Kritika Hitlerja in nacistične ideologije kulta je po 1933 živela kot nevarna šala: »Plavolas kot Hitler, visok kot Göbbels, vitek kot Göring in čednosten kot Rohm[41]

Rodovnik[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
12. Johann Hiedler
 
 
 
 
 
 
 
8. Martin Hiedler (=14.)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
13. Maria Anna Neugeschwantner
 
 
 
 
 
 
 
4. Johann Georg Hiedler
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
9. Anna Maria Göschl (=15.)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
2. Aloys Schicklgruber, preim. v Aloys Hitler
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
5. Maria Anna Schicklgruber
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Adolf Hitler
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
6. Johann Baptist Pölzl
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Klara Pölzl
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
14. Martin Hiedler (=8.)
 
 
 
 
 
 
 
10. Johann Nepomuk Hüttler
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
15. Anna Maria Göschl (=9.)
 
 
 
 
 
 
 
7. Johanna Hüttler
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
11. Eva Maria Decker
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Glej tudi[uredi | uredi kodo]


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ian Kershaw: Adolf Hitler und die Realisierung der nationalsozialistischen Rassenutopie. In: Wolfgang Hardtwig: Utopie und politische Herrschaft im Europa der Zwischenkriegszeit. Oldenbourg, München 2003, S. 143.
  2. ^ Brigitte Hamann: Hitlers Wien. München 1998, S. 53–57.
  3. ^ The Mind of Adolf Hitler. The Secret Wartime Report, Basis Books, 1972, ISBN 0-465-04620-7
  4. ^ Ellen Gibbels: Hitlers Parkinson-Krankheit: zur Frage eines hirnorganischen Psychosyndroms. Springer, 1990, ISBN 3-540-52399-5, S. 93.
  5. ^ Othmar Plöckinger: Geschichte eines Buches: Adolf Hitlers „Mein Kampf“: 1922–1945. München 2011, S. 34, 49 in 70.
  6. ^ Barbara Zehnpfennig: Hitlers Mein Kampf: eine Interpretation. Fink, 2000, ISBN 3-7705-3533-2, S. 266.
  7. ^ Hans-Ulrich Wehler: Der Nationalsozialismus: Bewegung, Führerherrschaft, Verbrechen 1919–1945. Beck, München 2009, ISBN 3-406-58486-1, S. 49.
  8. ^ Wolfgang Benz: Geschichte des Dritten Reiches. Beck, München 2000, ISBN 3-406-46765-2, S. 130.
  9. ^ Adolf Hitler: Mein Kampf, Band 1, München 1933, S. 772 f.; zitiert nach Wolfgang Benz: Vorurteil und Genozid. Ideologische Prämissen des Völkermords. Böhlau, Wien 2010, S. 92.
  10. ^ Alexander Meschnig: Der Wille zur Bewegung: Militärischer Traum und totalitäres Programm. Eine Mentalitätsgeschichte vom Ersten Weltkrieg zum Nationalsozialismus. Transcript, 2008, ISBN 3-89942-955-9, S. 166, Fn 14.
  11. ^ Ian Kershaw: Hitler. 1889–1936. Stuttgart 1998, S. 299.
  12. ^ Adolf Hitler: Mein Kampf. 5. Auflage 1940, S. 428; referiert bei Anja Stukenbrock: Sprachnationalismus: Sprachreflexion als Medium kollektiver Identitätsstiftung in Deutschland (1617–1945). Walter de Gruyter, Berlin/New York 2005, ISBN 3-11-018278-5, S. 429.
  13. ^ Doris Lindner: Schreiben für ein besseres Deutschland. Königshausen & Neumann, 2002, ISBN 3-8260-2257-2, S. 52; Susanne Heim (Hrsg.): Autarkie und Ostexpansion. Pflanzenzucht und Agrarforschung im Nationalsozialismus. Wallstein, Göttingen 2002, ISBN 3-89244-496-X, S. 36.
  14. ^ Ian Kershaw: Hitler. 1889–1936. Stuttgart 1998, S. 325.
  15. ^ Rolf-Dieter Müller: Der Zweite Weltkrieg. Klett-Cotta, Stuttgart 2004, ISBN 3-608-60021-3, S. 109.
  16. ^ Birgit Kletzin: Europa aus Rasse und Raum. Lit Verlag, 2000, ISBN 3-8258-4993-7, S. 40 und 24.
  17. ^ Adolf Hitler: Mein Kampf. Eine Abrechnung. 1925, S. 312; zitiert bei Jasmin Waibl-Stockner: „Die Juden sind unser Unglück“: Antisemitische Verschwörungstheorien und ihre Verankerung in Politik und Gesellschaft. Lit Verlag, 2009, ISBN 3-643-50019-X, S. 133.
  18. ^ Othmar Plöckinger: Geschichte eines Buches: Adolf Hitlers „Mein Kampf“: 1922–1945. München 2011, S. 14.
  19. ^ Horst Möller, Udo Wengst: Einführung in die Zeitgeschichte. Beck, München 2003, ISBN 3-406-50246-6, S. 142.
  20. ^ Hans-Walter Schmuhl: Rassenhygiene, Nationalsozialismus, Euthanasie. Von der Verhütung zur Vernichtung „lebensunwerten Lebens“, 1890–1945. 2. Auflage, Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen 1992, ISBN 3-525-35737-0, S. 152.
  21. ^ Leopold Pammer: Hitler und seine Vorbilder. Tredition, ISBN 978-3-86850-002-8, S. 127.
  22. ^ Wolfgang Wippermann: Auserwählte Opfer? Shoah und Porrajmos im Vergleich. Eine Kontroverse. Frank & Timme, 2005, ISBN 3-86596-003-0, S. 26 ff.
  23. ^ Till Bastian: Homosexuelle im Dritten Reich. Beck, München 2000, ISBN 3-406-45917-X, S. 25.
  24. ^ Ernst Willi Hansen, Gerhard Schreiber, Bernd Wegner: Politischer Wandel, organisierte Gewalt und nationale Sicherheit: Beiträge zur neueren Geschichte Deutschlands und Frankreichs. Festschrift für Claus-Jürgen Müller. Oldenbourg, München 1995, ISBN 3-486-56063-8, S. 212.
  25. ^ Adolf Hitler: Mein Kampf. Eine Abrechnung. 1925, S. 107, 116 und 197 f.; referiert bei Brigitte Hamann: Hitlers Wien. München 1998, S. 409 f.
  26. ^ Kurt Bauer: Nationalsozialismus: Ursprünge, Anfänge, Aufstieg und Fall. UTB, 2008, ISBN 3-8252-3076-7, S. 117.
  27. ^ Adolf Hitler: Mein Kampf. Eine Abrechnung. 1925, S. 21; zitiert nach Barbara Zehnpfennig: Hitlers Mein Kampf: eine Interpretation. 2000, S. 46.
  28. ^ Ian Kershaw: Hitler. 1889 bis 1945. 2009, S. 58 f.
  29. ^ Anton Grabner-Haider, Peter Strasser: Hitlers mythische Religion. Theologische Denklinien und NS-Ideologie. Böhlau, Wien/Köln/Weimar 2007, ISBN 3-205-77703-4, S. 152–156; Michael Hesemann: Hitlers Religion. Pattloch, München 2004, ISBN 3-629-01678-2, S. 18; Christian Dube: Religiöse Sprache in Reden Adolf Hitlers: Analysiert anhand ausgewählter Reden aus den Jahren 1933–1945. 2005, S. 168.
  30. ^ Saul Friedländer: Das Dritte Reich und die Juden. Beck, München 2007, ISBN 3-406-56681-2, S. 87–128; Zitat S. 113.
  31. ^ Adolf Hitler: Mein Kampf. Eine Abrechnung. 1925, S. 127 und 131–133; dazu Brigitte Hamann: Hitlers Wien. München 1998, S. 357 und 418.
  32. ^ Elisabeth Kraus: Die Universität München im Dritten Reich: Aufsätze Teil II. Utz, 2008, ISBN 3-8316-0726-5, S. 43.
  33. ^ Brigitte Hamann: Hitler’s Vienna. The Truth about his formative years. In: Gerhard A. Ritter, Anthony J. Nicholls, Hans Mommsen (Hrsg.): The Third Reich Between Vision and Reality: New Perspectives on German History 1918–1945. 2003, S. 179 ff.
  34. ^ Reginald H. Phelps (Hrsg.): Hitlers „grundlegende“ Rede über den Antisemitismus. In: VfZ 16/1968, Heft 4, S. 397–399, Fn 21–34 (PDF; 5,55 MB).
  35. ^ Othmar Plöckinger: Geschichte eines Buches: Adolf Hitlers „Mein Kampf“: 1922–1945. München 2011, S. 18.
  36. ^ Wolfgang Wippermann: Rassenwahn und Teufelsglaube. Frank & Timme, 2005, ISBN 3-86596-007-3, S. 138.
  37. ^ Othmar Plöckinger: Geschichte eines Buches: Adolf Hitlers „Mein Kampf“: 1922–1945. München 2011, S. 4–6 und 240.
  38. ^ Othmar Plöckinger: Geschichte eines Buches: Adolf Hitlers „Mein Kampf“: 1922–1945. München 2011, S. 543.
  39. ^ Rainer F. Schmidt: Die Außenpolitik des Dritten Reiches 1933–1939. Klett-Cotta, 2002, ISBN 3-608-94047-2, S. 22.
  40. ^ Zitiert nach Tobias Ronge: Das Bild des Herrschers in Malerei und Grafik des Nationalsozialismus: Eine Untersuchung zur Ikonografie von Führer- und Funktionärsbildern im Dritten Reich. Lit Verlag, 2011, S. 243.
  41. ^ Zitiert nach Tobias Ronge: Das Bild des Herrschers in Malerei und Grafik des Nationalsozialismus: Eine Untersuchung zur Ikonografie von Führer- und Funktionärsbildern im Dritten Reich. 2011, S. 242.

Biografije[uredi | uredi kodo]

  • Kershaw, Ian, Hitler, Cankarjeva založba, 2012, prev. Janko Lozar in Marjana Karer (COBISS)
  • Fest, Joachim, Hitler : Eine Biographie , Frankfurt/M, Berlin, Dunaj : Propyläen, 1974 - v nemščini(COBISS)
  • Haffner, Sebastian, Hitler, Mladinska knjiga, 2006, orig. naslov Anmerkungen zu Hitler, prev. Stanko Jarc (COBISS)
  • Canjko, Zvonko, Adolf Hitler in tretji rajh : vzpon in vladavina, zaton in propad, samozal., 2000 (COBISS)

Originalni dokumenti[uredi | uredi kodo]

  • Hitler, Adolf, Moj boj, Mavrica, 2006 (COBISS)
  • Speer, Alber, Spomini, Maribor : Obzorja, 1989, prev. in spremna beseda Branko Avsenak (COBISS)
  • Rauschning, Hermann, Gespräche mit Hitler, v nem., 1. izd. - New York : Europa, cop. 1940 (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Adolf Hitler
Hitlerjevo življenje in nazori
Smrt | Družina | Dom | Zadnja volja in oporoka | Zdravje | Moj boj | Politični nazori | Govori | Vegetarijanstvo
Upodobitve Hitlerja
Knjige o Hitlerju | Propad | Hitler v popularni kulturi | Zmaga vere | Triumf volje