Operacija Barbarossa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Operacija Barbarossa
Del druge svetovne vojne
Original German plan
Datum 22. junij 1941 – december 1941
Prizorišče Poljska, Belorusija, Ukrajina, Moldavija, Litva, Latvija, Estonija, Rusija
Rezultat začasna zmaga sil osi
Udeleženci
Zastava Tretjega rajha Tretji rajh
Zastava Romunije Romunija
Zastava Finske Finska
Zastava Kraljevine Italije Kraljevina Italija
Zastava Madžarske Madžarska
Zastava Slovaške Slovaška
Zastava Hrvaške NDH
Flag of the Soviet Union Sovjetska zveza
Poveljniki
Zastava Tretjega rajha Adolf Hitler

Zastava Tretjega rajha Franz Halder
Zastava Tretjega rajha Wilhelm Ritter von Leeb
Zastava Tretjega rajha Fedor von Bock
Zastava Tretjega rajha Gerd von Rundstedt
Zastava Romunije Ion Antonescu
Zastava Kraljevine Italije Giovanni Messe
Zastava Kraljevine Italije Italo Gariboldi
Zastava Finske Carl Gustaf Emil Mannerheim

Flag of the Soviet Union Stalin

Flag of the Soviet Union Georgij Žukov
Flag of the Soviet Union Aleksander Vasiljevski
Flag of the Soviet Union Semjon Budjoni
Flag of the Soviet Union Kliment Vorošilov
Flag of the Soviet Union Semjon Timošenko
Flag of the Soviet Union Markian Popov
Flag of the Soviet Union Fjodor Kuznecov
Flag of the Soviet Union Dimitrij Pavlov† (usmrčen)
Flag of the Soviet Union Ivan Tjulenev

Moč
~3.9 milijonov vojakov,
3,600 tankov,
4,389 letal[1]
~3.2 milijonov na začetku ( pozneje 5 milijonov )
12-15,000 tankov,
35-40,000 letal[2]
Žrtve
918,000 mrtvih in ranjenih .[3]


2,093 letal [4]
2,758 tankov
okoli 802,191 mrtvih,[5] izgube 3.000.000
in okoli 3,300,000 ujetih.[6][7]
21,200 letal [8][9][10]
20,500 tankov

Operacija Barbarosa je bilo kodno ime za invazijo oboroženih sil Sil osi na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941.

V nedeljo, 22. junija 1941, se je zgodaj zjutraj brez vojne napovedi začela operacija Barbarossa ali napad na Sovjetsko zvezo. Nemška letala so napadla sovjetska letališča in že v prvem naskoku večino uničila. V tek se je pognala trimilijonska armada, 150 nemških divizij in 37 divizij, sestavljenih iz Italijanov, Romunov, Madžarov ter Fincev.

Nemške sile so bile razporejene v 3 armadne skupine:

  • Armadna skupina Sever, ki je imela osnovno nalogo da zavaruje ruska pristanišča v Baltskem morju in vzpostavi kopensko povezavo s Finsko.
  • Armadna skupina Center je imela za osnovni cilj uničenje jedra ruske Rdeče armade in ob uspešnem napredovanju zavzetje živčnega in komunikacijskega centra Rusije Moskvo.
  • Armadna skupina Jug je imela za osnovno nalogo prodor do kavkaških naftnih polj, kar naj bi zagotovilo popolno avtonomijo nemške industrije.

Že prvi dan napada je padel Brest-Litovsk, najpomembnejša utrdba na osrednjem delu fronte, odpor sovjetske vojske je bil slabo voden in organiziran. Prodor je bil tako silovit, da so nemške tankovske enote daleč za sabo puščale cele sovjetske divizije, ki jih je pozneje obkoljevala pehota. Odrezani so se vdajali ogromni deli Rdeče armade. Zmeda je bila tudi zaradi sporazuma s Hitlerjem neznanska. Napadene sovjetske enote so, denimo, spraševala višja poveljstva, kaj naj storijo, ker streljajo na njih. Do konca septembra, ko je odpor postal bolj organiziran in učinkovit, je Sovjetska zveza utrpela izjemno hude izgube. Kljub temu je napad najprej zastal na osrednjem delu fronte, medtem ko so na jugu nadaljevali prodor, ki se je ustavil šele na vzhodnih mejah Ukrajine. Tu so Nemce marsikje sprva pričakali kot osvoboditelje izpod Stalinove tiranije. Toda zaradi zelo grobega ravnanja s prebivalstvom so Sovjeti sprejeli vojno kot »domovinsko vojno«. Tudi Stalinov primež je popustil. Ko je prvič po napadu javno spregovoril, je ljudi ogovoril z »bratje in sestre« in ne s »tovariši«, dovolil je verske obrede, oficirjem je vrnil privilegije in časti, ki jih ni bilo od revolucije naprej. Poleg tega je pozval komuniste v sovražnem taboru in okupiranih državah, naj pomagajo prvi državi socializma. Jeseni 1941 je Hitler po kratkem zastoju sprožil nov napad, ki je trajal do decembra. Nemške in finske enote so obkolile Leningrad, na osrednjem delu fronte pa so Nemci že videli vodni stolp Himke v Moskvi. Dlje niso prišli, tako zaradi vedno hujšega odpora kot zaradi zime, kakršne niso bili vajeni. Cena je bila visoka, Hitler je izgubil četrtino svoje armade. Teh izgub ni mogel nadomeščati, medtem ko je Stalin svoje izgube nadomeščal v razmerju ena proti pet. Tako je Stalin iz Kremlja v začetku decembra 1941 sprožil pri že na pol izpraznjeni Moskvi veliko protiofenzivo, ki je trajala vse do pomladi 1942. V protiofenzivi so bile ponekod Nemške enote potisnjene nazaj za 150 do 200 kilometrov.

Vreme[uredi | uredi kodo]

Morje blata, ki je v jeseni  1941 poplavilo Wehrmacht je povzročilo skoraj popolno zastavitev ofenzive, vse dokler ceste niso začele zaradi mraza zmrzovati. Hladno vreme, pa je prineslo, popolnoma nov sklop problemov. Zima od 1941-1942 je bila ena izmed najbolj hudih v ruski zgodovini. Operacija Barbarossa naj bi se zaključila samo v dveh mesecih in pred nastopom Ruske zime. Nepripravljeni nemški vojaki so se borili v poletnih uniformah, te so bile lahke in niso bile primerne za izvajanje zimskih operacij. Zima pa je tudi je povzročila, da Wehrmacht ni mogel uporabiti svoje ključne prednosti- mobilnosti.

Rusi na drugi strani, pa so bili na zimo pripravljeni in so imeli pravo opremo za zagotavljanje delovanja vojske v takšnih ekstremnih razmerah. Wehrmact je obupno hitel z transportom razpoložljivih zalog toplih oblačil in zimskih maziv na fronto, vendar so se zaloge izkazale za nezadostne in neprimerne. Wehrmacht je bil na skrajni meji svojih dobavnih zmožnosti, za zimsko vreme pa se je izkazalo, da je nepremostljiva težava.

Wehrmacht je bil popolnoma nepripravljen na prihod ruske zime, še več, Wehrmacht ni bil pripravljen niti na normalno zimo. Zima med letom 1941- 1942 pa ni bila normalna zima, ampak ena izmed najbolj mrzlih zim v zgodovini Rusije, pravzaprav so bile vse zime v vojni ene izmed najbolj mrzlih v evropski zgodovini. Operacija Barbarossa je temeljila na ideji, da nemški Wehrmacht porazi rusko Rdečo armado, preden nastopi zima. Omejitve Nemške vojne industrije in razpoložljivi človeški resursi so zahtevali hitro končanje operacije. Nemčija bi bila v primeru dolgotrajne vojne v slabšem položaju izčrpavanja. Tako je Barbarossa v bistvu bila operacija, v kateri so Nemci uporabili svojo polno bojno silo v upanju, da zagotovijo odločno zmago, pred nastopom zime. Taktiki in logistiki, ki so bili zadolženi za zimska oblačila so bili kritizirani zaradi negativnega mišljenja. V Nemškem primeru ni kritike o neustreznosti zimske kampanje, saj načrt za zimsko kampanjo sploh ni obstajal. Nemški vojaki, ki so začeli kampanjo z lahkimi poletnimi oblačil so nosili enake uniforme še ko je prišla jesen. Poveljniki, ki so zaprosili za zimsko opremo, že na začetku jeseni, so sprva bili ignorirali, nato pa kritizirani. Nemški vojaki so se tako še naprej borili v svojih lahkih poletnih uniformah. Tudi ko je nastopila zima, ni bilo prizadevanja za pošiljanje tople zimske opreme na Rusko bojišče. To se zdi skoraj nemogoče, saj je Nemčija srednjeevropska država, ki pozna mrzle zime. Poleg tega, ni govora, da Nemški poveljniki ne bi predvidevali, da bodo topla oblačila potrebna do začetka decembra 1941, če ne že prej. Še celo v novembru ni bilo  prizadevanja zagotoviti vojakom zimskih oblačil. Poročilo o pomanjkanju zimskih oblačil je doseglo propagandnega ministra Goebbelsa, ki je spodbujal nacionalno zbiranje zimskih oblačil za Nemške vojake na ruski fronti (že v avgustu 1941). Vodstvu Wehrmachta pa ta ideja zaradi takšnih in drugačnih razlogov ni bila všeč, zato so jo opustili (predvsem zaradi prerekanja znotraj organizacijske strukture Wehrmachata).

Problemi[uredi | uredi kodo]

Zaradi hladnega vremena so se pojavili številni problemi, eden izmed najbolj očitnih problemov je bil seveda nepripravljenost Wehrmachta na mrzlo zimo. Ruska zima je huda tudi za tiste, ki so ustrezno opremljeni. Še pred zimo pa je nastal drug problem, več tedenski neprekinjen dež je ustvaril globoko lepljivo blato, ki imobilizira vse kar je na kolesih in tako izniči Nemško taktično prednost- Blitz krieg. Dež je brez premora močil Nemške vojake, blato pa jim je segalo do kolen. Stvari pa so se samo še poslabšale v novembru, deževje so nadomestili hladni zimski vetrovi, ki so povzročali ozebline in druge bolezni, ki so povezane s zimo.  Videti je bilo, kot da Nemški Rajh nima ustreznih sredstev za svoje vojake, vendar to ni bilo res. Zaradi logističnih težav, so se uniforme kopičile doma v Nemčiji, namesto da bi te koristili na fronti vojaki. Zaradi pomika fronte proti vzhodu, so oskrbovalne poti postale preveč raztegnjene, kar je povzročilo neučinkovito dostavljanje opreme. Prednost je bila dana  orožju in nabojem, zimske uniforme pa so ostale v skladiščih v Rajhu. Drug problem je bila oprema sama. Njihova oprema ni bila namenjena za zimske dejavnosti. Nemška vozila so v hudi zimi preprosto zmrznila in jih ni bilo mogoče vključiti, če pa so se že vključila pa so imela težave s zasneženim terenom. Tudi mazila, ki so jih uporabljali Nemci niso bila zadostna, saj to ta bila namenjena za Nemške bolj mile zime, v hudih ruskih zimah pa so preprosto zmrznila in tako onesposobila opremo. Naslednji problem so bili Konji. Oboji Rusi kot Nemci so se za delavne živali zanašali na konje, vendar nemški konji niso bili primerni za Rusko zimo.

Geografska Širina[uredi | uredi kodo]

Tako kot mrzla Ruska zima je tudi geografska širina Rusije pripomogla k zmagi Rusov. Zaradi same velikosti Rusije so se dobavne poti zelo raztegnile kar je zelo otežilo oskrbo z nujno potrebnimi dobrinami. Geografska velikost Rusije pa je negativne posledice pustila tudi pri Nemških vojakih samih, saj je geografska širina povzročala disorientacijo in celo depresijo med Nemškimi enotami. Zaradi neprekinjenega napredovanja po obširnem Ruskem podeželju, skoraj brez sledu civilizacije, so nemški vojaki dobili občutek osamljenosti in brezupnosti. Preko močnih psiholoških posledic, ki so nastale zaradi bojevanje v Sovjetskem zaledju, pa so se pojavile tudi težave pri manevriranju enot. Zaradi premikanja enot brez motoriziranih vozil se je njihova fleksibilnost zelo zmanjšala, tako kot tudi njihova sposobnost, da točno ob pravem trenutku podprejo svoje enote na kriznih točkah.

Taktika ožgane zemlje[uredi | uredi kodo]

Zaradi velike geografske širine je Sovjetska zveza sklenila, da bo uporabila taktiko, s katero bo veliko geografsko obsežnost Rusije uporabila proti svojim sovražnikom. Odločili so se, da bodo uporabili taktiko požgane zemlje. To je vojaška strategija, s katero umikajoče vojaške enote uničijo ali razstrelijo vse, kar je na njihovi poti, samo zato, da bi odvzele napredujoči vojski resurse, ki so potrebni za preživetje. Hrano, zatočišče, naravne vire, proizvodnjo, komunikacije, ali karkoli drugega, kar bi lahko bilo koristno za napredujočo vojsko. Taktika požgane zemlje ima uničujoč vpliv na civilno prebivalstvo. Rusi pa so jo uporabljali z veliko krutostjo in učinkovitostjo, vse v okviru neposrednega naročila Stalina. Na tisoče tovarn v Ukrajini je bilo uničenih ali odstranjenih, jez Dniprohes, največji jez največje hidroelektrarne v Ukrajini je bil uničen, glavna ulica Kijeva je bila prekopana in razstreljena, za kolektivne kmetije je bilo odrejeno, da uničijo ali ubijejo svoje pridelke in živali ali pa jih predajo umikajoči se vojski. Gospodarstvo Sovjetske Ukrajine je bilo skoraj popolnoma uničeno s strani umikajoče Rdeče armade. Taktika požgane zemlje je imela bistven vpliv na vojno na vzhodni fronti, več kot polovica žrtev na vzhodni fronti je bilo civilistov. To je bilo prvič v zgodovini vojskovanja, da so civilne žrtve odtehtale vojaške žrtve. Taktika požgane zemlje medtem, ko je uničila vire napredujoči vojski, je pustila tudi velik vpliv na civilno prebivalstvo, za sabo je pustila bedo in revščino.

Geografski dejavniki[uredi | uredi kodo]

Ruska geografija ima ključen pomen za neuspeh operacije Barbarossa. Ovirala je Nemške ukrepe in jim preprečevala, da uporabijo svojo celotno maso, ekonomijo, koncentracijo sil in mobilnost. Rusija leži v Evrazijskem osrčju, to je nora količina naravnih virov, energije in je ključ do hegemonije na vodilnih svetovnih trgih. Nemci so to vedeli in so poskušali zasesti to ozemlje, preden jim njihova lastna sredstva pogrejo. Če bi Rusija pristala nekako pod nadzor Nemčije, bi ta takoj postala grožnja za skoraj vse celine sveta. Vsi zgodovinski poskusi napada na Rusijo, kažejo, da ima geografija eno izmed najpomembnejših vlog v obrambi te države.

Nemčija se je hotela prebiti skozi rusko fronto in zasesti vse strateške točke pomembne za zmago, vendar pa se je tukaj pojavil problem ruskih geografskih ovir. Pomembne so tri geografske enote, prva je Uralsko gorovje, ki deluje kot nekakšna naravna utrdba. Prav tako je na območju severne Rusije tako imenovana Tajga, zelo gosto poraščen gozd, ki ovira mobilnost motoriziranih enot, zaloge komajda pridejo do svoje destilacije in omogoča prednost tistemu, ki bolje pozna teren. Nazadnje, pa se tukaj pojavijo še velike dolgočasne ravnine imenovane Stepe, ki so idealne za motorizirane enote. Te tri značilnosti terena so skupaj recept za katastrofo ob napadu na Rusijo, še posebej za vojsko, ki ni dobro pripravljena za takšne vrste terena in na nenadne spremembe podnebja.

Vpliv rek, gozdov, močvirij in step je pri vodenju vojaških operacij star kot vojna sama. Odkar so se bojevale vojne, je vsak poveljnik, visokih in nizkih činov enako logično uporabiti naravne značilnosti terena v svojo korist in za slabši položaj sovražnika. Zahodno obzidje Sovjetske zveze, to je območje med srednjo Evropo in gorovju Ural, obsega ogromno razprostrtost po evropskih standardih. Vendar pa to obzidje obsega le del Sovjetske zveze, njeno prostranstvo onkraj Urala pa je še bolj obsežno. Res je, da je zahodna Rusija geografska razdelitev celine, ampak nobena druga evropska država, se ne more pohvaliti s velikostjo in številom naravnih ovir, ki ščitijo ta del Sovjetske sfere. V vsem tem velikem prostranstvu, je samo ena velika reka, ki teče od zahoda proti vzhodu in ob enem zagotavlja vstop v notranjost Sovjetske zveze, ta reka je Pripjat. Ampak, Pripjat in njeni pritoki tvorijo tak labirint močvirij, da razvodnica  pri reki Pripjat pomeni oviro namesto prehod v notranjost Sovjetske zveze. Praktično vsi drugi potoki in reke v Sovjetski zvezi  tečejo od severa proti jugu, čeprav je tudi nekaj rek, katerih tok poteka v nasprotni smeri. Napadalec, ki se približuje z zahoda se tako sooča z eno fizično oviro za drugo. Ko napadalec napreduje v notranjost države proti vzhodu, te ovire postanejo le še bolj mogočne. Reke Dnjester, Bug, Neman in Dvina so primeri običajnega koncepta naravnih ovir v obliki vodotokov. Razvodja rek Dnjeper, Don, in Volge pa pomenijo oviro z izredno težavnostjo. Poleg tega so pritoki teh vodnih površin s kombinacijo z glavnimi rekami primer popolnega obrambnega sistema . Pogled na pritoke reke Dnjester na 1:300.000 zemljevidu, na primer, pokaže, da noben vojaški arhitekt ne bi mogel bolje položiti ovir, kot jih je sama izoblikovala reka Dnjester.

V osrednji in zahodni Evropi in na Balkanskem polotoku, leta 1941 že dolgo ni bilo več močvirnatih površin. Zahodna Rusija po drugi strani, pa je bila še vedno bogata z njimi. Na nekaterih območjih teh močvirij je bila zgrajena strateška železnica, poleg železnic pa še nekaj cest. Poleg teh nekaj umetnih objektov slika močvirij na začetku petdeseteih let ostaja še naprej nespremenjena. Ker so močvirja del rečnih sistemov, tvorijo dvojno oviro. Naravne ovire, kot so območja reke Pripjat, ki blokirajo pristope do osrednje evropske Rusije in močvirne in vodne ovire, kot so tiste, ki jih je izdelala reka Volkhov ali spodnji tok Volge, ni mogoče najti nikjer v osrednji in zahodni Evropi.

Potem so tu še ruski gozdovi, ki so večinoma združevati z močvirju. Evropska Rusija je  zelo gozdnato območje med katerim so nastala močvirja, osrednji del evropske Rusije je bogat z gozdovi, južni del evropske Rusije je praktično brez gozda. Pravzaprav je Evropska Rusija  edina regija na celini, ki ima poleg izsušene stepe in peščenih ravnin še tipičen puščavski značaj. Severna Evropska Rusija, praviloma so to močvirnate površine gozdov severno in severovzhodno od Valdai hribovja. To območje ni primerno za mobilno vojskovanje, še posebej ne za velike oklepne formacije. Odločilni udarci za ofenzivo, morajo zato pasti v osrednji in južni del evropske Rusije. V osrednjem delu evropske Rusije leži Smolensk- moskovska ledeniška morena, od katerega zahodni podaljšek, je pri Nemcih poznan kot Orsha koridor. To je razvodnica med Črnim in Kaspijskem morju na jugu in Baltskim in Belem morju na severu. Tu so tudi izviri rek Dnjeper, Dvine, Lovate in Volge. Dostop do tega grebena je bistvenega pomena pri katerem koli vodenju vojaških operacij v zahodnem delu evropske Rusije. Vendar pa so zahodne dostopne točke do Orsha koridorja zaščitena s širokim pasom močvirij in gozdov, ki se raztezajo od Pripjat močvirja mimo Velikije Luki in do Leningrada. Ob prebitju skozi ta pas, pa se napadalec še vedno sooča z razvodjema Dona in Volge. Četudi sovražnik doseže Volgo, se bo sovražnik, ki napreduje iz zahoda znašel le na zunanji strani obzidja Sovjetske sfere; Pred njim leži še gorovje Ural, za tem pa še obširna Sibirija.

Reke[uredi | uredi kodo]

vsaka reka je vojaška ovira, ki ima določeno stopnjo vpliva na ofenzivo, kot tudi obrambne operacije. Ta vpliv se še posebej kaže v Rusiji, kjer imajo reke in potoki številne nenavadne lastnosti. Kot sem omenil že prej, glavne reke predstavljajo zelo obširne ovire za katerega koli napadalca iz zahoda. Prisilni prehodi teh rek, tako predstavljajo vsakdanjo dejavnost Nemškega vojaka. Na začetku Ruske kampanje, je Nemška vojska lahko priskrbela številne terenske sile in častnike z mirnodobnem usposabljanjem v tehniki prisiljenega prečkanja rek- ti so bili zelo učinkoviti pri prečkanju rek. Ta slika se je hitro spremenila, ko je kampanja terjala svoj ​​davek smrtnih žrtev. Surove zamenjave so bile daleč od dobro usposobljenih in samozavestnih borečih se moških  mirnodobne vojske. V letu 1941 so bila vsa rečna prečkanja zelo uspešna, mnoga od teh s  presenetljivo hitrostjo. Kasneje pa je bilo z prečkanji veliko problemov, razlog je ležal v naravi vodotokov in sestavi Nemške vojske. Medtem, ko so si reke v Nemčiji in Franciji bolj ali manj podobne, ima vsaka reka v Rusiji svoje posebnosti. Ena reka ne zagotavlja merilo za naslednjo; izkušnje, pridobljene na Dvini ne ustrezajo samodejno za Lovat. Ena karakteristika pa je le enaka pri vseh Ruskih rekah; vzhodni breg reke je višji od zahodnega, kar eni strani daje odločilno prednost. V mnogih primerih ima prednost celo napadalec, gosta vegetacija na bližnji obali olajša pristop k reki, omogoča prikrivanje enot in s tem presenečenje sovražnika katerega vidljivost in področje ognja so omejene.Drugačna situacija je predstavljena z značilnim ruskim terenom, in sicer s širšimi močvirnatim nižinam, ki ležijo ob enem ali obeh bregovih reke in ne nudijo nobenega kritja. Te nižine so izjemno pogoste v evropski Rusiji. Te nižine predstavljajo nenavadno hude probleme za napadalca. Prehod je zelo zapleten; terja visok davek smrtnih žrtev in porabi veliko časa, še težja pa je gradnja mostov.

Boj na stepah[uredi | uredi kodo]

Izraz stepe pomenijo neobdelane velike travnate površine, in se lahko uporabljajo za opis velikega  območja bivše Sovjetske zveze. Ukrajina je postala žitnica za Rusijo, in vsa stepnata zemljišča zahodno od Volge so se vedno bolj uporabljala za kmetijske namene. Sovjetska zveza je veliko dosegla na področju predelave step v kmetijska območja.

Med drugo svetovno vojno so Nemške sile prodrle le na zahodne dele tega območja step. Na območju Nogajskajske stepe so potekale velike vojaške operacije, to je območje med v spodnjem predelu reke Dnjeper in med Azovskem morju. To je bila močna kmetijska regija, ki si komajda zasluži ime stepa. Stepe na krimskem polotoku pa so bile prepredene z  bombažnimi nasadi, nekatera območja pa so imela celo sadovnjake. Tudi stepe ob reki Don so bile delno predelane v agrarna območja. Od vsega ozemlja, ki so jih Nemci zasegli v drugi svetovni vojni, je le Kalmiška stepa med reko Don in reko Terek ohranila značaj brez drevesne travnate površine.

V zmernih sezonah pozno spomladi, poleti in zgodaj jeseni je stepa idealno bojišče za oklepne in motorizirane enote. Velika ravna površina je dostopna iz vseh svojih delov, in ima le eno resno oviro, tako imenovane Balke. To so grape, v mnogih primerih z visokimi in strmimi pobočji, poraščene s grmičevjem in goščavo. Veliko večji problem kot Balke pa predstavlja sama odprtost step. Balkam se je moč izogniti, sovražnikovemu letalstvu, ki je zaradi pomanjkanja kritja na odprtem prostoru zelo učinkovito pa ne. Poleg nekaj Balk, posameznih dreves in posameznih kmetij tako rekoč na stepah ni nobenega drugega kritja. V začetnih spopadih na ruskih stepah so imeli Nemci premoč v zraku, takrat je pomanjkanje kritja Ruse postavilo v slabši vojaški položaj.

Eden izmed glavnih problemov pri bojevanju v sušnih stepah je oskrba s pitno vodo. Vsaka enota mora imeti svoj tovornjak za oskrbo s pitno vodo, nič manj pomembni pa niso številni drugi dejavniki, ki so značilni za to vrsto terena. Kot že omenjeno razen Balk skoraj da ni kritja, to povzroča močno ranljivost enot pred topniškim ognjem in letalstvu. Bombe in izstrelki imajo v takšnem okolju še posebej močan fragmentacijski učinek. Med daljšimi postanki, je bilo potrebno vkopati, toda nekatere še  hujše probleme pa je povzročilo pomanjkanje lesa. Brez lesa, ni bilo mogoče zakuriti ognja v terenskih kuhinjah in ni bilo mogoče postaviti zavetišča. V stepah, les postane zelo cenjen resurs, predvsem pa v zimskem času. Zime v stepah pa so zelo krute, niti gore niti gozdovi ne oslabijo vzhodnih vetrov. Veter poriva sneg po planjavah, akumulira pa se lahko samo v edinih prisotnih depresijah, v Balkah. Balke pa so edini kraji, ki ponujajo zavetje za vozila in može. Rezultat tega je začaran krog nikoli se ne končanega boja proti snegu. Brez dobro organiziranih pošiljk goriva za ogrevanje, vojaške enote ne morejo preživeti zime v stepah. Bela maskirna obleka in bele barve za vozila so prav tako nepogrešljive.

Tako kot zima tudi jesen prinaša svoje težave. Jesen korenito spremenil podobo stepe. Majhne depresije se napolnijo z vodo in velika območja ravnin so prekrita z vodo. Odtaljena prst postane mokra; začne se blatna sezona. Za nekaj tednov med to sezono se konvoj čet, niti posamezna vozila ne morejo premakniti skoraj za nikakršno razdaljo, razen krajših.

Poletje v stepah izpostavlja oborožene sile še z eno nevarnostjo, z namerno zanetenem požarom. Poleti leta 1942 so Rusi večkrat del suhe stepe zažgali. Požari nikoli niso bili takšne razsežnosti, da bi bili vojaki v neposredni nevarnosti, so pa bili prisiljeni v hitro spremembo položaja. Vendar pa so plameni uničili strelivo in opremo, ki je ni bilo mogoče takoj evakuirali.

Nazadnje pa je stepa idealno pristanišče za padalske operacije, tudi na največjem obsegu. Teren ponuja povsem neoviran prostor za pristajanje tako padalcev kot tudi jadralnih letal. Te prednosti v vojni niso izkoristili niti Nemci niti Rusi.

Operacije v Gozdovih in močvirjih[uredi | uredi kodo]

Za Rusijo so na splošno značilni veliki, strnjeni gozdovi, ki so večinoma nastali na močvirnatih površinah, kar še dodatno otežuje bojevanje na takšnem terenu. Takšni gozdovi se začnejo na zahodu Poljske in se raztezajo globoko v Rusko notranjost. Za opis gozdov, ki se po navadi združujejo s močvirji ni mogoče uporabiti univerzalnih značilnosti. Tla in teren se razlikujejo od kraja do kraja in so odvisna od sezonskih in podnebnih vplivov. Zemljevidi pogosto dajejo izkrivljeno sliko. Območje Pripjat, na primer, ne vsebuje samo zaplate peščenih tal z visokimi sestoji lesa, ampak tudi dobro poseljena območja obdelovalnih zemljišč s podeželskimi cestami, zgrajenimi na nasipih. Kar koli že zemljevid prikazuje, da je močvirje primerno za prečkanje ali ne, ni mogoče verjeti. Podnebje zelo močno vpliva na to močvirnato območje. Na primer nenadna poletna nevihta lahko uniči vse načrte poveljnikov, saj nešteto velikih in malih vodotokov zahteva neskončno število mostov. V času nemškega vpada leta 1941 so nemški višji in nižji poveljniki pokazali težnjo po izogibanju velikih gozdov in močvirij. V državi, ki je bogata z gozdovi in močvirji kot zahodnoevropska Rusija pa je takšna taktika  možna le v omejenem obsegu. Pomanjkanje odprtega prostora kmalu prisili vojake v spopade v gozdnem terenu.  V naglici Nemškega napredovanja oklepne enote, kot tudi pehotne enote niso mogle temeljito počistiti sovražnika v obširnih gozdovih. Potem ko je bila prebita Ruska linija, so se Sovjeti  preprosto umaknili v globine gozdov in močvirij in se še naprej borili. Takšne in taktike zaseganja nemškega orožja so bile osnova za partizansko odporniško gibanje na ruskih tleh.

Obramba in umik v gozdnatem subalpinskem terenu[uredi | uredi kodo]

Čeprav so vzhodni Karpati izven Ruskega območja, so bili prizorišče ruskih Operacij v obeh svetovnih vojnah. Geografska lokacija in značilnosti terena daje Karpatom še posebej pomemben strateški pomen. Tam, kjer je močno poraščeno alpsko sredogorje, se branilcu odpirajo različne taktike pri opravljanju svoje dejavnosti. Aktivna obramba, zadrževalni ukrepi in vzpostavitev sistema zavarovanih cestnih blokad, so le nekatere od metod, ki se lahko uporabljajo na takšnem terenu. Po drugi strani pa lahko napadalec prikrije svoje sile med pripravljanjem pred ofenzivnem delovanju. Ti pogoji se ne nanašajo le na Karpate ampak tudi podoben teren v drugih delih sveta. Karpati kažejo tipične značilnosti subalpinskega gorovja; prekriti so z gozdovi, ki dosegajo vrhove gorovja. Povprečna nadmorska višina gorovja je od 609 do 1066 metrov na vzhodu, 1219 do 1667 v osrednjem sektorju in 1219 do 2286 metrov na zahodu. Mreža avtocest, gozdnih cest in železnic, je temu primerno ustrezna. Glavne prometne povezave so lahko odprte tudi v zimskem času, vendar potrebujejo redno vzdrževanje in pluženje snega. Populacija je bila sestavljena iz zelo pazljivih kmetov, splavarjev in pastirjev in nekaj obrtnikov v večjih krajih. Podnebje v tem povišanem gozdnem območju je svežo skozi vse leto. Topla oblačila, je potrebno hraniti na zalogi ves čas, tudi v poletnih mesecih, saj so noči na splošno hladne, še posebej v višjih legah. Zime so po navadi zelo mrzle in zasnežene, ampak če so vojaki primerno opremljeni, so podnebne razmere znosne. Priprava obrambe vzdolž gorskih verig in uporaba posebnih vojaških enot, lahko vplivajo pomembne resurse in človeške vire; defenzivni sektorji, so lahko celo dvakrat tako široki, kot tisti, dodeljeni enotam na normalnem terenu. Nemške enote  v Karpatih niso imele na voljo dovolj časa in materiala za pripravo zadovoljivih obrambnih položajev. Kljub temu jim je uspelo zdržati svoj položaj, dokler dogodki na drugih področjih niso narekovali strateške odločitve, da se Wehrmacht taktično umakne iz svojih položajev.

   

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Bergström, p130
  2. ^ Bergström 2007, p. 131-2: Uses Soviet Record Archives including the Rosvoyentsentr, Moscow; Russian Aviation Research Trust; Russian Central Military Archive TsAMO, Podolsk; Monino Air Force Museum, Moscow.
  3. ^ Boog, H, Germany and the Second World War, VoI. 4: The Attack on the Soviet Union (Oxford, 1994)
  4. ^ Bergström 2007, p 118: Sources Luftwaffe strength returns from the Archives in Freiburg.
  5. ^ Krivosheev, G.F, 1997, p.96. Documented losses only
  6. ^ About the German Invasion of the Soviet Union
  7. ^ THE TREATMENT OF SOVIET POWS: STARVATION, DISEASE, AND SHOOTINGS, JUNE 1941- JANUARY 1942
  8. ^ Bergström, p117
  9. ^ Krivosheyev, G. 1993
  10. ^ Note: Soviet aircraft losses include all causes

Zunanje povezave (v angleščini)[uredi | uredi kodo]