Moskovski kremelj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Moskovski kremelj

Moskovski kremelj (rusko Московский Кремль) je najbolj poznan kremelj v Rusiji. Je zgodovinski objekt, ki leži na majhni vzpetini ob kolenu reke Moskve v neposredni bližini Rdečega trga v Moskvi ter obsega palače Kremlja, katedrale in znameniti zid, ki obdaja ves kremelj. Zgradba služi kot uradna rezidenca predsednika Rusije.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Sprva so tu v 11. stoletju zgradili leseno trdnjavo, ki pa je tako kot večji del preostalega mesta večkrat pogorela. Leta 1328 je Moskva postala prestolnica Velike kneževine in s tem najpomembnejše mesto Rusije. V Kremlju je postalo pretesno za povečan dvor velikega kneza Ivana Kalite in poglavarja duhovščine, metropolita, ki se je preselil iz Vladimira v Moskvo. Svoj novi dvorec si je knez postavil na ploščadi vzhodno od trdnjave, poleg tega pa so tam zgradili še dvorec za metropolita, nekaj cerkva, dva sabora in »hanski dvor«, ki je bil namenjen odposlancem tatarskega hana. V letih 1339 do 1340 so okrog novih in starih poslopij postavili iz hrastov debel steno, ki je zajela tudi podnožje griča ob reki. Malo pred tem, leta 1331, je vse to dobilo ime Kremelj, kar je ruska različica kesede kremlos v pomenu besede »grič nad reko«. Pozneje se je pomen besede razširil, tako da sodobni slovarji razlagajo besedo »kremelj« kot »mestno trdnjavo v starih ruskih mestih«. Leta 1365 je vse pogorelo - celo hrastove stene. Namesto njih je Dimitrij Donski ukazal zgraditi stene in ostale zgradbe iz kamenja. V letih od 1367 do 1368 so postavili novo obzidje in razširili Kremelj proti vzhodu do današnjega Rdečega trga.

Moskovski kremelj v dobi Carja Ivana III.

Moskovski veliki knez Ivan III. je v 15. stoletju začel graditi cerkve in palače, ki so še danes starodavno jedro Kremlja. Odslej je tu sedež Ruske države. Kamnite stene, stolpi in cerkve so zdaržali več stoletij. Mnogokrat so jih napadli tuji sovražniki, zidovi so se ponekod porušili in deloma so jih nadomeščali z lesom. Zato so leta 1480, ko se je deželaže dokončno rešila tatarskega jarma, sklenili, da se bodo znova lotili izgradnje Kremlja. Namesto kamnitih sten in stolpov so postavili opečnate, ki stoje še danes na istem mestu. Pri gradnji so sodlovali ruski in italijanski mojstri. Dva kilometra in pol se vlečejo kremeljske stene visoke od 5 do 19 metrov.

Spasskijski stolp

Debele so pet metrov, opeko pa po starem načinu veže malta, v katero so bili zamešani jajčni beljak in mleta slama. Dvajset stolpov je varovalo kremeljske sabore ter knežji in metropolitski dvorec; najznamenitejši med njimi je Spasski stolp, ki so ga zgradili leta 1491, visok pa je 67 metrov.[1]

Car Peter Veliki je sicer dal leta 1712 preselil prestolnico v Peterburg, vendar je moskovski Kremelj še naprej ostal (druga) rezidenca ruskih carjev.

Načrt Kremlja leta 1917

Palače so dozidavali vse do zadnjega. Hruščov je dal zgraditi veliko kongresno palačo, v kateri so imeli partijske kongrese. Velika dvorana sprejme okoli pet tisoč gledalcev, sicer pa jo uporabljajo tudi kot prireditveno dvorano za operne in baletne predstave ter velike spektakle. Hruščov je dal odpreti Kremelj za obiskovalce; območje kjer so državne ustanove pa je še vedno zaprto. Od treh velikih vstopnih vrat v Kremelj so le ena dostopna obiskovalcem. Marca leta 1917 je dal Lenin sem preseliti državno in partijsko vodstvo. Od takrat dalje so iz Kremlja vladali tudi Stalin, Hruščov (oba sta v Kremlju tudi živela), Brežnjev, Andropov, Černenko, Gorbačov, Jelcin, Putin in Medvedjev. Sedež Ruske vlade in parlamenta pa je v marmornati beli palači imenovani »bela hiša« na drugem koncu Kalininskega prospekta ob reki Moskvi.

Car-zvon
Car-top

Znotrja kremeljskega obzidja stojita dva železna velikana, ki nista nikoli služila svojemu namenu in sta še dodatni zanimivosti Kremlja. To sta tako imenovana »car-top« in »car-zvon«.

»Car-zvon« je največji zvon na svetu saj tehta 200 ton. Visok je 5,87 m, njegov premer pa znaša 6,6 m. Po večletnih pripravah so zvon ulili leta 1735. Toda, ko je bil zvon narejen, je nastal problem kako 200 tonskega orjaka dvigniti v zvonik. Skoraj dve leti so se ukvarjali s to nalogo in navsezadnje bi jo najbrž le rešili, če se ne bi stvari obrnile čisto drugače. Maja 1737 je namreč v Kremlju izbruhnil velik požar, med katerim se je od zvona odlomil enajst ton težak kos. Kako se je to zgodilo ni popolnoma jasno, predvideva pa se, da so goreča bruna, ki so verjetno padla v livarsko jamo v kateri je še vedno stal uliti zvon, zvon razžarela, potem pa je nekako v jamo prišla voda in zvon je počil. Devetindevedeset let po požaru je zvon ležal v jami, potem pa so ga leta 1836 dvignili iz jame in ga postavili na mesto kjer stoji še danes.

Nedaleč stran stoji »car-top«, tudi znamenitost posebne vrste. Tega 40-tonskega velikana so ulili v 16. stoletju. Cev kalibra 890 mm je dolga 5,34 m. Okrašena je z raznimi ornamenti in liki, okrog ustja cevi pa je ulita podoba carja Fjodorja Ivanoviča na konju. Leta 1835 so topu dodali še topovski podstavek s kolesi (lafeto) in pred top v piramido zložili štiri velike železne krogle. Pri tem je treba povedati, da top ni bil namenjen za streljanje s kroglami, ampak naj bi ga napolnili z mešanico iz kosov svinca, železa in kamnov. Usoda tega livarskega rekorderja je manj žalostna kot usoda zvona, saj se mu vsa stoletja odkar stoji sredi Kremlja ni zgodilo nič hudega, res pa je da tudi nikoli ni služil svojemu namenu. Oba železna velikana sta danes predvsem turistični znamenitosti in pa dokaz tega, kaj vse so včasih znali in česa vsega so se lotevali.

Galerija slik[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Stanič, Janez, Znana in neznana Sovjetska zveza, Mladinska knjiga, 1978

Glej tudi[uredi | uredi kodo]