Belorusija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Рэспубліка Беларусь (v beloruščini)
Республика Беларусь (v ruščini)
Republika Belorusija
Zastava Belorusije Emblem  Belorusije
HimnaDziaržaŭny himn Respubliki Bielaruś
Državna himna Republike Belorusije

Lega Belorusije
Lega Belorusije (temno zeleno):      na Evropski celini
Glavno mesto
(in največje mesto)
Minsk
53°55′N, 27°33′E
Uradni jeziki beloruščina, ruščina
Upravljanje Predsedniška republika
 -  predsednik: Aleksander Lukašenko
 -  ministrski predsednik: Mihail Mjasnikovič
neodvisnost od Sovjetske Zveze 
 -  Razglašena: 27. julij 1990 
 -  Priznana: 25. december 1991 
Površina
 -  skupaj: 207.595 km² (85.
Prebivalstvo
 -  ocena 2014: 9.468.154Upad[1] (91.)
 -  gostota: 45.8/km² (142.)
BDP (PKM) ocena 2013
 -  skupaj: 152,305 milijarde USD[2] 
 -  na prebivalca: 16,308 USD[2] 
BDP (nominalno) ocena 2013
 -  skupaj: 72,912 milijarde USD[2] 
 -  na prebivalca: 7,807 USD[2] 
Gini (2011) 26,5 
HDI (2013) 0,786 (visok) (53.)
Valuta Beloruski rubelj (BYR)
Časovni pas UTC+3
Vrhnja domena (TLD) .by
Klicna koda +375

Republika Belorusija je celinska država v Vzhodni Evropi z glavnim mestom Minsk. Belorusija na zahodu meji na Poljsko in Litvo na severozahodu na Latvijo, na vzhodu na Rusijo ter na jugu na Ukrajino.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Slovani іn Balti so se naselili na območju današnje Belorusije med 6. in 8. stoletjema. V 9. in 10. stoletju so začele nastajati prve beloruske države: Pološka (Połackaje), Turovska (Turaŭskaje) in Smolenska (Smalenskaje) kneževine ter nekaj manjših.

V 13. stoletju je na tedanjem beloruskem območju (le-to je v onem času vključevalo tudi Podlaško vojvodstvo današnje Poljske in Smolensko oblast Rusije) in na območju sosednje Litve ter deloma Ukrajine nastala Velika litovska kneževina, katere uradni jezik je bila tedanja beloruščina. Nekaj časa sta Velika kneževina in sosednja Poljska imeli skupne vladarje, a sta ostajali ločeni in neodvisni državi.

Leta 1569 sta se Velika litovska kneževina in Kraljevina Poljska zedinili v Republiko obeh narodov. Nova država je imela prav posebno državno ureditev. Položaj kralja - velikega kneza ni bil deden, temveč so kandidate zanj volili na polsplošnih volitvah (volilno pravico je imela okoli četrtina prebivalstva). Kralj - veliki knez je bil odgovoren pred dvodomnim parlamentom imenovanim Sejem. Sejem je imel pravico celo odpustiti kralja - velikega kneza s položaja.

Leta 1791 je Sejem Republike obeh Narodov sprejel prvo v Evropi in drugo na svetu ustavo kot dokument, ki določa splošno ureditev države, imenovano Ustava tretjega maja. Namen te ustave je bil modernizirati državo, zagotoviti razmere za bolj učinkovito delovanje oblasti in tudi še bolj demokratizirati Republiko (med drugim postopoma odpraviti podložništvo kmetov in dodeliti volilno pravico širšemu krogu prebivalcev).

Reforme v Republiki niso ugajale trem njenim absolutističnim sosedam (Avstriji, Prusiji in Rusiji), zato so jo v letih 1772, 1792 in 1795 istočasno napadale, jo dokončno premagale in razdelile medse njeno ozemlje. Takrat je Belorusijo anektirala Rusija.

Potem, ko je leta 1917 ruski imperij pretresla oktobrska revolucija, so Belorusi 25. maja leta 1918 razglasili nastanek samostojne Beloruske ljudske republike (belorusko Biełaruskaja narodnaja respublika). Leta 1919 so oblast prejeli komunisti in so Belorusijo priključili Sovjetski zvezi kot Belorusko sovjetsko socialistično republiko. Po sovjetsko-poljski vojni je leta 1921 zahodnja polovica beloruskega ozemlja pripadla II Republiki Poljski.

Med drugo svetovno vojno od leta 1941 do leta 1944 je Belorusijo okupirala nacistični Tretji rajh. Glavno mesto Minsk je bilo tedaj tretje najbolj porušeno mesto v Evropi (po Varšavi in Berlinu).

Po vojni je zedinjena Belorusija ponovno postala ena republik Sovjetske zveze, samo še najzahodnejši kos je pripadal Poljski (večina današnjega Podlaškega vojvodstva).

Ko je leta 1986 v ukrajinskem Černobilu eksplodiral reaktor jedrske elektrarne, je bila Belorusija najbolj prizadeta dežela.

27. julija leta 1990 je Belorusija razglasila samostojnost in neodvisnost od Sovjetske zveze.

Leta 1994 je bila sprejeta Ustava Republike Belorusije, na prvih predsedniških volitvah pa je bil izvoljen Aleksander Lukašenko (belorusko Alaksandr Łukašenka).

Lukašenko je po le nekaj letih demokracije vzpostavil avtoritarno oblast zasnovano na represiji opozicijskih strank, pregonu neodvisnih množičnih medijev in nevladnih organizacij, goljufijah na volitvah in rusifikacijski politiki. Leta 2006 je režim Lukašenka zadnja diktatura v Evropi.

Zgodovinski simboli[uredi | uredi kodo]

Beloruska zastava do leta 1919 in med letoma 1991 in 1995
Stari beloruski grb

Zgodovinsko utemeljeni simboli beloruske državnosti in beloruskega naroda so drugačni od tistih, ki jih trenutno uporablja Lukašenkov režim. Grb Belorusije je bil vse od časa Velike litovske kneževine kot skupne belorusko-litovske države (13. - 16. stoletje) jezdec z dvignjenim mečem, t.i. Gonja (bel. Pahonia, lit. Vytis), zgodovinsko zastavo pa sestavljajo trije vodoravni pasovi: dva bela in rdeči med njima. V času Sovjetske zveze so zgodovinske simbole zamenjali novi, komunistični. Po osamosvojitvi (1990) so se leta 1991 vrnili zgodovinski simboli, a jih je že leta 1995 Lukašenko ponovno zamenjal s komunističnimi. Podobna je bila usoda himne. Tradicionalni himni sta Šli bomo v strnjenih vrstah (bel. My vyjdziem ščylnymi radami) in Mogočni Bog (bel. Mahutny Boža). Trenutno uradno sprejeta je himna Beloruske sovjetske socialistične republike iz časov Sovjetske zveze z nekoliko spremenjenim besedilom.

Državna ureditev[uredi | uredi kodo]

Belorusija je predsedniško-parlamentarna republika.

Glava države in najvišji predstavnik izvršne oblasti je predsednik države.

Zakonodajno oblast izvaja dvodomni parlament - Narodni zbor (bel. Nacyjanalny schod).

Sodno oblast predstavljajo sodišča s Najvišjim in Ustavnim sodiščema na čelu.

Mednarodna skupnost ne priznaje legitimnosti in legalnost trenutnega predsednika Aleksandra Lukašenka ne Narodnega zbora zaradi protiustavnega podaljšanja predsednikovega mandata, očitnih prevar med predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami ter številnih kršitev državljanskih pravic.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Belorusija se nahaja na Vzhodnoevropski ravnini.

V Belorusiji je več kot 11000 jezer. Največje reke so Njemen (Nioman), Pripjat (Prypiać) in Dneper (Dniapro). Ozemlje Belorusije je razmeroma plosko in je bogato močvirij. Najbolj močvirnata regija je Polesje (Paleśsie).

Najvišja točka Belorusije je Držinska gora (Dziaržynskaja hara) - 345 metrov nadmorske višine. Najnižja je na reki Nemen - 90 m. n.v.

Gozdovi zavzemajo 36 % beloruskega ozemlja.

Belorusija se nahaja v območju celinskega podnebja.

Naravna bogastva[uredi | uredi kodo]

Dolgo je veljalo, da na območju Belorusije skoraj ni naravnih bogastev. Danes pridobivajo predvsem les in manjše količine nafte, zemeljskega plina, železove rude, dolomita, gradbenega peska, gline, krede, granita, šote in drugo.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Leta 2003 je v Belorusiji živelo 9 898 600 ljudi.

Osnovne narodne in narodnostne skupine Belorusije so: Belorusi 80 %, Rusi 12 %, Ukrajinci 2,9 %, Nemci 2,1 %, Latvijci 1,2 %, Cigani in Poljaki 0,6 %.

Veroizpovedi[uredi | uredi kodo]

Po presoji strokovnjakov je 60 - 70 % Belorusov pravoslavne veroizpovedi, 15 - 20 % katoliške, 5 - 10 % so člani drugih cerkva in verskih skupin (protestanti, grkokatoliki (bel. unijaty) in drugi). Od sovjetske dobe se širi tudi ateizem.

Konec 18. stoletja je bilo okoli 70 % Belorusov grkokatoliške veroizpovedi, 15 % katoliške, 7 % je bilo judov in samo 6 % pravoslavnih. Leta 1839 so ruske oblasti, ki so bile leta 1795 anektrirale Belorusijo, prepovedale grkokatoliško vero ter so z nasiljem primorale Beloruse sprejeti rusko pravoslavje.

Od leta 1994, ko je oblast v državi prevzel Aleksander Lukašenko, je pravoslavna cerkev privilegirana. Tudi gospodarsko, saj so ji kot edini verski skupnosti dodelili pravico trgovati z alkoholom in tobačnimi izdelki. Leta 2003 sprejet nov zakon o verskih skupnostih zagotavlja pravoslavni cerkvi še bolj dominanten položaj v Belorusiji.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Belarus The regions of the Republic of Belarus as well as all cities and urban settlements of more than 10,000 inhabitants.". City Population. Pridobljeno dne 8 september 2014.  (v angleščini)
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 "Report for Selected Country Groups and Subjects". IMF. 2013. Pridobljeno dne 8 september 2014.  (v angleščini)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]