Veliki diktator

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Veliki diktator
(The Great Dictator)

Filmski platak
Režiser: Charlie Chaplin
Producent: Charlie Chaplin
Scenarist: Charlie Chaplin
Igralci: Charlie Chaplin
Paulette Goddard
Jack Oakie
Avtor glasbe: Charlie Chaplin
Meredith Willson
Direktor fotografije: Karl Struss
Roland Totheroh
Montaža: Willard Nico
Harold Rice
Studio: Charles Chaplin Film Corporation
Distribucija: United Artists
Datum izida: 15. oktober 1940 (New York)
7. marec 1941
Dolžina: 124 minut[1]
Država: ZDA
Jezik: angleščina
ssperanto
Proračun: 2 milijona $
Dohodek: 2.000.000 $[2]
Profil IMDb

Veliki diktator (angleško The Great Dictator) je ameriški komično-dramski protinacistični film, premierno prikazan septembra 1940. Film je popolno avtorsko delo Charlija Chaplina: napisal je scenarij in glasbeno podlago, ga produciral, režiral in v njem odigral glavno vlogo, kar je običajno za njegove filme. To je bil njegov prvi pravi zvočni film in tudi njegov finančno najuspešnejši film.[3] Chaplin je bil eden redkih filmarjev, ki je v Hollywoodu snemal neme filme še v obdobju zvočnega filma,

V času premiere so bile ZDA uradno še v stanju miru z Nacistično Nemčijo. Film prikazuje presunljivo in sporno[4] podobo Adolfa Hitlerja, Benita Mussolinija, fašizma, antisemitizma in nacistov, ki se jim posmehuje kot »ljudem strojem, s strojnim umom in strojnimi srci«.

Chaplinov film je sledil le devet mesecev po prvi hollywoodski parodiji Hitlerja, kratkem filmu You Nazty Spy! s strani Three Stooges, ki je bil premierno prikazan januarja 1940.[5] Chaplin je svoj film načrtoval že več let pred tem. Hitler je bil pred tem alegorično zasmehovan tudi v nemškem filmu Das Testament des Dr. Mabuse Fritza Langa. Chaplin je v svoji avtobiografiji iz leta 1961 zapisal, da če bi bil vedel za obseg grozodejstev nacističnih koncentracijskih taborišč, filma ne bi mogel posneti.[6]

Zgodba[uredi | uredi kodo]

Med bitko v zadnjih mesecih prve svetovne vojne se protagonist, neimenovani vojak (naveden v odjavni špici kot židovski brivec, igra ga Charlie Chaplin), bori na strani centralnih sil v vojski izmišljenega države Tomainia[7] in komično zapleta v rovih v bojnih prizorih. Ko sliši izčrpanega pilota poveljnika Schultza moledovati za pomoč, ga poskuša rešiti. Vkrcata se na bližnje Schultzevo letalo, vzletita in se za las izogneta strelom sovražnika s tal. Poveljnik razkrije, da nosi pomembne dokumente, ki bi lahko v vojni prinesli zmago. Toda letalu zmanjka goriva in strmoglavita na močvirje. Oba preživita, toda brivec trpi za popolno izgubo spomina. Ko pridejo reševalci, jim poveljnik Schultz preda dokumente, toda povedo mu, da je vojne konec in da je Tomainia izgubila.

Več let kasneje brivca odpustijo iz bolnišnice, Adenoid Hynkel (prav tako ga igra Chaplin), neusmiljeni diktator Tomainie, pa začne v državi preganjati Žide, s pomočjo ministra za notranje zadeve in propagando Garbitscha ter ministra za vojno Herringa. Simbol Hynkelovega fašističnega režima je »dvojni križ«, na trenutke, ko je jezen, govori makaronsko parodijo nemščine. Njegov prvi govor iz jezika Tomainie simultano prevaja pretirano jedrnat angleško govoreči novinar.

Chaplin kot Adenoid Hynkel

Brivec, ki ni vedel za Hynklov vzpon na oblast, se vrne v svojo brivnico v židovski geto. Ko se upre pisanju besede »Žid« na svojo brivnico s strani pripadnikov SA, mora pred njimi bežati, pri tem mu pomaga soseda Hannah, ki jih nekaj udari s ponvijo. Skupina pripadnikov SA ga skoraj linča, ko posreduje Schultz, zdaj častnik visokega čina v Hynklovem režimu. Čeprav ugotovi, da njegov rešitelj ob koncu vojne ni arijec, kot si je bil zamišljal, mu vrne uslugo in ukaže vojakom naj ne ukrepajo proti brivcu ali Hannah, čeprav ta vrže predmet v glavo vojaka.

Hynkel omili svoj odnos do Židov v poskusu, da bi od židovskega finančnika dobil posojilo za podporo režima. Na spodbudo Garbitscha Hynkel postane obseden z idejo, da bi postal diktator sveta, v enem od prizorov pleše z velikim napihljivim globusom na prvo dejanje Wagnerjeve opere Lohengrin.

Načrtuje zavzetje sosednje države Osterlich (Avstrija) in potrebuje posojilo za financiranje invazije. Ko ga židovski finančnik zavrne zaradi preganjanja Židov, Hynkel v nasprotju z Garbitschevim nasvetom ponovno uvede in še zaostri preganjanje Židov. Ko Schultz, ki je naklonjen Židom, nasprotuje pogromu, ga Hynkel ožigosa kot podpornika demokracije in izdajalca ter ga da zapreti v koncentracijsko taborišče. Brivec se izogne vojakom, ki so slišali za aretacijo, s skrivanjem na strehi njegovega soseda g. Jaeckela s Hannah, vseeno pa požgejo njegovo brivnico. Schultz pobegne v geto, kjer začne izdelovati načrt za strmoglavljenje Hynklovega režima skupaj s Hannah, brivcem in ostalimi tamkajšnjimi prebivalci. Predlaga samomorilsko misijo, s kateri bi razstrelili palačo; udeleženec bi bil izbran z metodo skrivanja kovanca v puding. Toda Hannah ta načrt prepreči, ko skrije kovance v vse pudinge. Za tem vojaki preiščejo geto v iskanju Schultza. Ta se z brivcem skriva na strehi, toda zajamejo ju in obsodilo na koncentracijsko taborišče.

Chaplin kot Hitler in Jack Oakie kot Benzino Napaloni

Hynklu prvotno nasprotuje Benzino Napaloni, diktator Bacterie (Italija), v načrtih zavzetja Osterlicha, in celo načrtuje razglasitev vojne. Toda ravno v trenutku, ko podpiše vojno napoved, ga pokliče Napaloni. Povabi ju z ženo v svojo palačo in na ogled vojaške parade, da bi ga navdušil s prikazom vojaške moči in psihološko vojno, toda sprejem se konča katastrofalno. Po nekaj nesoglasjih se med obema voditeljema vname komični spopad s hrano, vseeno dosežeta dogovor, ki pa ga Hynkel nemudoma prekrši in nadaljuje z invazijo. Hannah in drugi iz geta so se preselili v Osterlich, da bi ušli Hynklu, toda zdaj se spet znajdejo v njegovem režimu.

Schultz in brivec pobegneta iz taborišča v vojaških uniformah Tomainie. Mejni stražniki zamenjajo brivca za Hynkla, ki sta si na zunaj skoraj enaka. Nasprotno pa Hynkel ob streljanju na race pade v vodo, vojaki ga zamenjajo za brivca in aretirajo. Brivca, ki je po sili razmer prisiljen prevzeti Hynklovo identiteto, prepeljejo v glavno mesto Osterlicha, da bi imel zmagoviti nagovor. Garbitsch v napovedi Hynkla množici obsodi svobodo govora in se zavzame za podreditev Židov. Nato ima brivec buren govor, v katerem obrne Hynklova antisemitska prepričanja ter razglasi, da sta Tomainia in Osterlich zdaj svobodna naroda in demokraciji. Poziva k človečnosti na splošno, da bi se osvobodili diktatur ter z uporabo znanosti in napredkom ustvarili boljši svet.

Hannah, zdaj revna delavka v vinogradu v Osterlichu, sliši brivčev nagovor po radiu in je začudena, ko jo ta nagovori neposredno: »Hannah, me slišiš? Kjerkoli že si, poglej v nebo, Hannah. Oblaki se dvigajo. Sonce se prebija skozi njih. Iz teme prihajamo na svetlobo. Prihajamo v nov svet, prijaznejši svet, kjer se bodo ljudje dvignili nad svoje sovraštvo, pohlep in brutalnost. Poglej v nebo, Hannah. Človeška duša je dobila krila in končno začenja leteti. Leti v mavrico — v luč upanja, v prihodnost, veličastno prihodnost, ki pripada meni, tebi in vsem nam. Poglej v nebo, Hannah. Poglej v nebo!« Ko vstane, jo g. Jaeckel vpraša: »Hannah, si slišala to?«. Z gesto roke ga utiša, reče: »Poslušaj« in obrne svoj obraz, sijoč od radosti in upanja, proti soncu.[8]

Igralska zasedba[uredi | uredi kodo]

  • Charlie Chaplin kot judovski brivec v getu, glavni protagonist. Brivec je vojak v prvi svetovni vojni in izgubi spomin za dvajset let. Kasneje ga lovi Hynkel. Spoprijatelji se s Schultzem in postane führer Tomainie.
  • Paulette Goddard kot Hannah, brivčeva soseda. Živi v getu zraven brivnice. Pomaga brivcu proti vojakom Tomainie.
  • Charlie Chaplin kot Adenoid Hynkel, glavni atagonist. Hynkel je diktator Tomainie (parodija Nemčije in Adolfa Hitlerja)[9] in s svojimi vojaki preganja Žide. Schultza da aretirati in njegovi vojaki lovijo brivca. Kasneje ga aretirajo lastni vojaki, ko ga zamenjajo za brivca.
  • Jack Oakie kot Benzino Napaloni, dikator Bacterie, parodija italijanskega diktatorja Benita Mussolinija.[9]
  • Reginald Gardiner kot poveljnik Schultz, vojak Tomainie, ki se bori v prvi svetovni vojni in do tridesetih let napreduje do visokega čina. Njegovim vojakom prepove preganjanje Židov, toda Hynkel ga da aretirati, za tem pa postane brivčev zaveznik. Kasneje vodi invazijo Osterlicha in pomaga brivcu, da postane führer.
  • Henry Daniell kot Garbitsch, parodija Josepha Goebbelsa[9] ter Hynklov zvest minister za notranje zadeve in propagando.
  • Billy Gilbert kot Herring, parodija Hermanna Göringa[9] ter Hynklov minister za vojno. Je tudi izumitelj, katerega neuspešni izumi jezijo Hynkla.
  • Grace Hayle kot gospa Napaloni, žena Benzina, ki kasneje pleše s Hynklom.
  • Carter De Haven kot veleposlanik Bacterie.
  • Maurice Moscovich in Emma Dunn kot g. in ga. Jaeckel, starejši par, ki prijateljuje s Hannah.
  • Bernard Gorcey kot g. Mann.
  • Paul Weigel kot g. Agar.

Produkcija[uredi | uredi kodo]

Jürgen Trimborn v svoji biografiji nacističnega propagandnega filmarja Lenija Riefenstahla trdi, da sta si Chaplin in francoski filmar René Clair ogledala Riefenstahlov film Triumf volje skupaj, ko so ga predvajali v muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Filmar Luis Buñuel se je spominjal, da je Claira učinkovitost filma navdajala z veliko grozo, menil je, da tega filma ne bi smeli predvajati, drugače je Zahod pogubljen. Na drugi strani pa se je Chaplin filmu huronsko smejal. Zagotovil mu je številne elemente za film Veliki diktator, s pomočjo večkratnih ogledov filma je uspel tako uspešno posnemati Hitlerjeve značilnosti. Verjetno se je odločil za snemanje Velikega diktatorja prav ob gledanju Riefenstahlovega filma.[10] Hynklov nagovor ob shodu v nemško-zveneči žlobudravščini je karikatura Hitlerjevega govorniške sloga, ki ga je Chaplin podrobno preučil v filmskih novicah.[11]

Film je režiral Chaplin (njegov polbrat Wheeler Dryden je bil pomočnik režiserja), zanj je tudi napisal scenarij in ga produciral. V veliki meri je posnet v Charlie Chaplin Studios in drugih lokacijah po Los Angelesu. Nazorne prizore iz prve svetovne vojne so posneli v bližnjem kanjonu Laurel. Filmsko glasbo sta napisala Chaplin in Meredith Willson. Snemanje se je pričelo septembra 1939 in zaključila šest mesecev kasneje.

Chaplin v prizoru z globusom.

Pri delu sta ga spodbujala stopnjevanje nasilja in preganjanje Židov s strani nacistov v tridesetih letih, razsežnost česar so mu osebno razkrili evropski židovski prijatelji in drugi umetniki. Represivna narava in militaristična naganjanja Tretjega rajha so bila v tistem času že splošno znana. Leta 1942 je Ernst Lubitsch posnel film To Be or Not To Be, ki se je ukvarjal s podobnimi temami, celo ponovno je bil lik Hitlerja zamenjan. Vseeno je Chaplin kasneje povedal, da če bi bil vedel za obseg grozodejstev nacističnih zločinov, filma ne bi mogel posneti.[3] Tak pogled je postal po razkritju nacističnih okrutnosti pogost, saj je trajalo skoraj dvajset let, da je nekdo našel pravo perspektivo za satiro tega obdobja.[12]

Ko sta se Hitler in nacistična stranka zavihtela na oblast, je Chaplinova priljubljenost po svetu dosegla vrhunec; leta 1931 so mu oboževalci sledili po Berlinu, kjer je razjezilo naciste, ki so objavili knjigo Juden sehen dich an, v kateri je opisan kot »gnusen židovski akrobat« (čeprav Chaplin ni bil Žid). Prijatelj Ivor Montagu mu je poslal knjigo, za katero je vedno verjel, da je bila izvor Velikega diktatorja.[13] Podobnost brkov Hitlerja in Chaplina je bila splošno poznana. V tridesetih letih so to opazili tudi producenti risank in komedij. Chaplin se je odločil izkoristiti to podobnost, da bi dal svojemu Potepuhu »oddih«.[14]

Charlienov sin Charles mlajši je opisal, kako je njegovega očeta preganja podobnost izvora med Hitlerjem in njim. Zapisal je:

Njuni usodi sta bili diametralno nasprotni. Eden je spravil milijone v jok, drugi pa je cel svet spravil v smeh. Oče je ob misli na Hitlerja vedno zatrepetal, delno zaradi groze, delno zaradi očaranosti. »Samo pomisli«, je dejal nelagodno, »on je norec, jaz pa komik. Toda lahko bi bilo tudi obratno.«[15]

Chaplin je zgodbo pisal v letih 1938 in 1939, snemati pa začel septembra 1939, teden dni pa začetku druge svetovne vojne. Snemanje je trajalo skoraj šest mesecev. V dokumentarnem filmu iz leta 2002 o snemanju filma The Tramp and the Dictator so bili predstavljeni novo-odkriti posnetki filmske produkcije (posnel jih je Chaplinov starejši polbrat Sydney), ki prikazujejo Chaplinov prvotni poskus filmskega konca posnetega, preden je padla Francija.[3] V dokumentarnem filmu je navedeno, da je bil film ne le poslan Hitlerju, ampak da je očividec potrdil njegov ogled filma.[3] To trditev je zavrnil Hitlerjev arhitekt in prijatelj Albert Speer.[16] Hitlerjev odziv na film ni dokumentiran, toda ogledal naj bi si ga dvakrat.[17]

Nekatere oznake na izložbenih oknih v judovskem getu v filmu so napisane v esperantu, jeziku, ki ga je Hitler obsojal kot židovsko zaroto za internacionalizacijo in uničenje nemške kulture, izumitelj jezika L. L. Zamenhof je bil namreč poljski Žid.[18]

Židovski brivec in Potepuh[uredi | uredi kodo]

Chaplin (kot brivec) raztreseno poskuša obriti Goddard (kot Hannah) v sliki iz napovednika filma.

Ni soglasja o odnosu med filmskih židovskim brivcem in Chaplinovim stalnim likom Potepuha, toda večina strokovnjakov vidi brivca kot variacijo. Znani francoski filmski režiser François Truffaut je razkril, da je v začetku produkcije filma Chaplin dejal, da ne želi igrati Potepuha na zvočnem filmu, zato ima brivca za popolnoma drug lik.[19] Toda pri Turner Classic Movies so razkrili, da je več let kasneje Chaplin priznal povezavo med njima: »Obstaja razprava o tem, če je neimenovani židovski brivec mišljen kot Potepuhova zadnja inkarnacija. Čeprav v svoji avtobiografiji brivca pogosto imenuje Potepuh, je Chaplin leta 1937 zatrdil, da ne bo igral Potepuha v zvočnih filmih«.[20] V spominih My Life je Chaplin zapisal: »Seveda! Kot Hitler sem lahko nagovarjal množice kolikor sem hotel. In kot Potepuh sem lahko ostal tiho.« V svoji kritiki je Roger Ebert zapisal, da »Chaplin strogo gledano ni igral Potepuha«, toda tudi da je »postavil Potepuha in še 1,5 milijona svojega denarja na kocko, da bi osmešil Hitlerja.«[21]

Med kritiki, ki vidijo brivca za ločen lik, je tudi Stephen Weissman, ki v svoji knjigi Chaplin: A Life govori, da je Chaplin tu »opustil svojo tradicionalno pantomimo in lik Potepuha«.[22] Kritik Mark Bourne se uklanja Chaplinovim besedam: »Drži, brivec spominja na Potepuha bolj kot le površno, nosi celo značilen klobuk melona in palico. Toda Chaplin je bil jasen da brivec ni Potepuh in da Veliki diktator ni film o Potepuhu[23] The Scarecrow Movie Guide tudi vidi brivca kot ločen lik.[24]

V nasprotju z njim pa Annette Insdorf v svoji knjigi Indelible Shadows: Film and the Holocaust piše, da je »bilo nekaj nenavadno primernega, da je Potepuh oponašal diktatorja, saj sta bila leta 1939 Hitler in Chaplin morda dva najbolj znana človeka na svetu. Tiran in potepuh sta obrnila vloge v filmu Veliki diktator, zaradi česar je lahko večni izobčenec nagovoril množice...«[25] Tudi Kathryn Bernheimer v knjigi The 50 Greatest Jewish Movies zapiše, da je »kar se je odločil povedati v Velikem diktatorju, vendar, ravno kar bi pričakovanju od Potepuha. Filmski učenjaki so pogosto opazili, da Potepuh spominja na židovsko stereotipno figuro odpadnika...«[26]

Več kritikov govori o preoblikovanju Potepuha v židovskega brivca. V knjigi Boom and Bust: American Cinema in the 1940s Thomas Schatz zapiše, da je »Chaplinov Potepuh prenesen v revnega židovskega brivca«,[27] Colin Shindler pa v Hollywood in Crisis: Cinema and American Society, 1929-1939 zapiše, da je »Vsestranski Potepuh spremenjen s posebnim namenom v židovskega brivca, katerega država bo vsak čas posrkana v totalitarno kraljestvo Adenoida Hynkla«.[28] Tudi v knjigi A Distant Technology: Science Fiction Film and the Machine Age J. P. Telotte piše, da »se je lik Potepuha tukaj reinkarniral v lik židovskega brivca.«[29]

Dvostranska diskusija o odnosu med brivcem in Potepuhom je objavljena v knjigi Erica L. Floma Chaplin in the Sound Era: An Analysis of the Seven Talkies, kjer zaključi:

Morda bi bila razlika med obema likoma bolj jasna, če se Chaplin ne bi zanašal na element zmešnjave, da je pritegnil gledalce. Z zamenjavo identitet v Velikem diktatorju, sta podobnosti med brivcem in Potepuhom dovoljevala Chaplinu, da se je po osebnosti oddaljil od svojega starega lika v smislu karakterizacije, toda tudi izkoristil zunanjo podobnost. Podobna karakterna narava brivca in Potepuha je bila morda Chaplinov poskus, da zadrži svojo priljubljenost pri gledalcih, od katerih mnogi do leta 1940 niso videli nemega filma. Chaplin je mora ustvaril nov karakter iz starega, toda vseeno je računal na to, da bo Charliejeva osebnost privabila gledalce v kinematografe za njegov prvi korak v svet zvočnega filma in k filmu z najbolj drzno politično konotacijo do tedaj.[30]

Sprejem[uredi | uredi kodo]

Film je bil po premiernem predvajanju dobro sprejet in priljubljen v ZDA, leta 1941 je bil drugi najbolj gledani film leta.[31] Priljubljen je bil tudi v Združenem kraljestvu, kjer je v kinematografe privabil 9 milijonov gledalcev,[32] kljub Chaplinovim strahovom, da gledalci v času vojne ne bi marali komedije o diktatorju.

V času produkcije je britanska vlada napovedala, da bo prepovedala njegovo prikazovanje v Združenem kraljestvu, zaradi politično nekorektnega prikaza Nacistične Nemčije.[33] Toda, ko je bil film izdan, je bilo Združeno kraljestvo že v vojni z Nemčijo, zato je bil film zdaj dobrodošel zaradi svoje jasne propagandne vrednosti. Leta 1941 je bila britanska premiera v londonskem Prince of Wales Theatre. Film je bil prepovedal v več državah Evrope, lastnik kinematografa pa je bil zaradi njegovega prikazovanja oglobljen.[34] Na koncu je postal najbolj gledal Chaplinov film z 11 milijoni gledalcev po svetu.

To je bil njegov prvi pravi zvočni film, ki se mu je pomagal otresti obtožb staromodnosti po njegovem predhodnem filmu skoraj brez dialogov Moderni časi, izdanem leta 1936, ko je bil nemi film od konca dvajsetih let že opuščen. Vseeno tudi Veliki diktator vsebuje nekaj nemih prizorov, ki so v skladu s Chaplinovimi starejšimi filmi. Ob tem pa so nekateri gledalci pričakovali, da bo Chaplin snemal neme filme še naprej.[35]

Leta 1997 ga je ameriška Kongresna knjižnica izbrala za ohranitev v okviru Narodnega filmskega registra zaradi njegove »kulturne, zgodovinske ali estetske vrednosti«.[36] Leta 2000 ga je ameriški filmski inštitut uvrstil na 37. mesto lestvice 100 Years... 100 Laughs stotih najboljših filmov stoletja.[37]

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Film je bil nominiran za pet oskarjev:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "The Great Dictator (U)". British Board of Film Classification (v angleščini). 9. december 1940. Pridobljeno dne 3. novembra 2012. 
  2. ^ Jones, Lon (4. marec 1944). "Which Cinema Films Have Earned the Most Money Since 1914?.". The Argus (Melbourne, Vic.: 1848-1956) (v angleščini) (Melbourne, Vic.: National Library of Australia). str. 3 Supplement: The Argus Weekend magazine. Pridobljeno dne 6. avgusta 2012. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 Branagh, Kenneth (Narrator). Chaplin and Hitler: The Tramp and the Dictator. BBC. 2002.
  4. ^ Prince of Wales Theatre (2007). Theatre Programme, Mama Mia! (v angleščini). London. 
  5. ^ Waller, J. Michael. Fighting the War of Ideas Like a Real War (v angleščini). Lulu.com. str. 101. ISBN 978-0-615-14463-4. 
  6. ^ Chaplin, Charlie (1964) My Autobiography, p.392, »Had I known of the actual horrors of the German concentration camps, I could not have made The Great Dictator, I could not have made fun of the homicidal insanity of the Nazis.«
  7. ^ Ime države je prikazano na naslovnicah več časnikov v 14. in 15. minuti filma, ki pišejo o koncu prve svetovne vojne, kot je: The Tomainia Post z naslovom »Riots In Tomainia!«.
  8. ^ Eidenmuller, Michael E. "The Great Dictator (U)". American Rhetoric (v angleščini). Pridobljeno dne 1. aprila 2012. 
  9. ^ 9,0 9,1 9,2 9,3 "The Great Dictator". Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno dne 26. januar 2013. 
  10. ^ Trimborn, Jürgen (2007). Leni Riefenstahl: A Life (v angleščini). Macmillan. str. 123–124. ISBN 978-0-374-18493-3. 
  11. ^ R. Cole (2001), "Anglo-American Anti-fascist Film Propaganda in a Time of Neutrality: The Great Dictator, 1940". Historical Journal of Film, Radio and Television, 21(2): 137-152. "[Chaplin sat] for hours watching newsreels of the German dictator, exclaiming: 'Oh, you bastard, you!Predloga:'"
  12. ^ "Hitler In The Movies (U)". schikelgruber.net (v angleščini). Pridobljeno dne 4. maja 2013. 
  13. ^ Stratton, David (21. februar 2002). "The Tramp and the Dictator". Variety. Archived at HighBeam Research.
  14. ^ Kamin, Dan; Scott Eyman (2011). The Comedy of Charlie Chaplin: Artistry in Motion (v angleščini). Scarecrow Press. str. 154–155. ISBN 978-0-8108-7780-1. 
  15. ^ Singer, Jessica (September 14, 2007). "THE GREAT DICTATOR". Brattle Theatre Film Notes.
  16. ^ "Charlie Chaplins Hitler-Parodie: Führer befiehl, wir lachen!" (v nemščini). Pridobljeno dne 4. maja 2013. 
  17. ^ Wallace, Irving; Wallace, David; Wallace, Amy; Wallace, Sylvia (February 1980). The Book of Lists 2. p. 200.
  18. ^ Hoffmann, Frank W.; William G. Bailey (1992). Mind & Society Fads. Haworth Press. ISBN 1-56024-178-0. , p. 116: "Between world wars, Esperanto fared worse and, sadly, became embroiled in political power moves. Adolf Hitler wrote in Mein Kampf that the spread of Esperanto throughout Europe was a Jewish plot to break down national differences so that Jews could assume positions of authority.... After the Nazis' successful Blitzkrieg of Poland, the Warsaw Gestapo received orders to 'take care' of the Zamenhof family.... Zamenhof's son was shot... his two daughters were put in Treblinka death camp."
  19. ^ Truffaut, François (1994). The films in my life (v angleščini). Da Capo Press,. str. 358. ISBN 978-0-306-80599-8. 
  20. ^ "The Great Dictator:The Essentials" (v angleščini). Turner Classic Movies. Pridobljeno dne 21. decembra 2010. 
  21. ^ Roger Ebert (27.september 2007). "The Great Dictator (1940) [review]". Chicago Sun-Times (v angleščini). Pridobljeno dne 31. decembra 2010. 
  22. ^ Weissman, Stephen (2008). Chaplin: A Life (v angleščini). Arcade. ISBN 978-1-55970-892-0. 
  23. ^ Mark Bourne. "The Great Dictator:The Chaplin Collection" (v angleščini). DVD Journal. Pridobljeno dne 31. december 2010. 
  24. ^ The Scarecrow Video Movie Guide (v angleščini). Sasquatch Books. 2004. str. 808. ISBN 978-1-57061-415-6. 
  25. ^ Insdorf, Annette (2003). Indelible shadows: film and the Holocaust (v angleščini). Cambridge University Press. str. 410. ISBN 978-0-521-01630-8. 
  26. ^ Bernheimer, Kathryn (1998). The 50 greatest Jewish movies: a critic's ranking of the very best (v angleščini). Carol Publishing. str. 212. ISBN 978-1-55972-457-9. 
  27. ^ Schatz, Thomas (1999). Boom and bust: American cinema in the 1940s (v angleščini). University of California Press. str. 571. ISBN 978-0-520-22130-7. 
  28. ^ Shindler, Colin (1996). Hollywood in crisis: cinema and American society, 1929-1939 (v angleščini). Psychology Press. str. 258. ISBN 978-0-415-10313-8. 
  29. ^ Telotte, J.P. (1999). A distant technology: science fiction film and the machine age (v angleščini). Wesleyan University Press. str. 218. ISBN 978-0-8195-6346-0. 
  30. ^ Flom, Eric (1997). Chaplin in the sound era: an analysis of the seven talkies (v angleščini). McFarland. str. 322. ISBN 978-0-7864-0325-7. 
  31. ^ FILM MONEY-MAKERS SELECTED BY VARIETY: 'Sergeant York' Top Picture, Gary Cooper Leading Star New York Times (1923-Current file) [New York] December 31, 1941: 21.
  32. ^ Ryan Gilbey (2005). The Ultimate Film: The UK's 100 most popular films (v angleščini). London: BFI. str. 240. 
  33. ^ Friedrich, Otto (1997 (reprint)). City of Nets: A Portrait of Hollywood in the 1940's (v angleščini). Berkeley and Los Angeles: University of California Press. str. 27–28. ISBN 0520209494. 
  34. ^ Prince of Wales Theatre (2007). Theatre Programme, Mama Mia! (v angleščini). London. 
  35. ^ Okuda, Ted; David Maska (2005). Charlie Chaplin at Keystone and Essanay: Dawn of the Tramp (v angleščini). iUniverse. str. 232. 
  36. ^ "Films Selected to The National Film Registry, 1989-2010". Library of Congress. Pridobljeno 3.2.2012.
  37. ^ America's Funniest Movies. AFI's 100 Years...100 Laughs. Retrieved February 3, 2012.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Chaplin and American Culture: The Evolution of a Star Image. Charles J. Maland. Princeton, 1989.
  • National Film Theatre/British Film Institute notes on The Great Dictator.
  • The Tramp and the Dictator, directed by Kevin Brownlow, Michael Kloft 2002, 88 mn.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]