Benito Mussolini

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Benito Mussolini
Portret
Rojstvo 29. julij 1883({{padleft:1883|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1]
Q99950?
Smrt 28. april 1945({{padleft:1945|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:28|2|0}}) (61 let)
Q2485134?
Državljanstvo Flag of Italy (1861-1946).svg Kraljevina Italija
Poklic politik, novinar, učitelj in diplomat
Podpis Benito Mussolini Signature.svg

Benito Amilcare Andrea Mussolini, italijanski fašistični diktator, * 29. julij 1883, Dova di Predappio, Emilija - Romanja, Kraljevina Italija, † 28. april 1945, Milano, Italija.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Zgodnja leta[uredi | uredi kodo]

Benito Mussolini se je rodil v majhni vasici Predappio v provinci Forli v deželi Emilija - Romanja. Njegov oče Alessandro je bil po poklicu kovač, njegova mati Rosa Maltoni pa je bila učiteljica. Ime je dobil po mehiškemu reformističnemu predsedniku Benitu Juárezu. Tako kot njegov oče je postal socialist. Mussolini je imel tudi brata Armanda, ki je pozneje postal glavni urednik vodilnega fašističnega časopisa Il Popolo d'Italia.

Leta 1902 je emigriral v Švico, vendar mu tam ni uspelo najti stalne zaposlitve in je bil zaradi potepuštva aretiran in nato izgnan nazaj v Italijo, kjer je moral odslužiti vojaško obveznost. Po odsluženi vojski se je leta 1908 pridružil uredništvu lokalnega časopisa v takrat avstrijskem mestu Trento (nemško Trient), istočasno pa je napisal novelo. Leta 1912 je postal urednik socialističnega časopisa Avanti; takrat je bil na strani maksimalističnega (revolucionarnega) krila italijanske socialistične stranke, ki je na kongresu v Reggio d´Emilia julija 1912 izključila reformiste in tako obsodila italijansko ekspanzijo v Libiji.

Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil za strogo nevtralnost Italije, kar je bila tudi uradna politika socialistične stranke. Oktobra 1914 pa si je premislil in zagovarjal pogojno nevtralnost. Posledici sta bili odstop z mesta urednika Avantija in spor s socialistično stranko. Ustanovil je svoj časnik Popolo d´Italia, kjer je s svojimi članki podpiral vstop Italije v vojno na strani antante, kmalu pa je pokazal tudi svoja prej zatrta nacionalistična in vojnohuskaška čustva. Maja 1915 je Italija napadla Avstro-Ogrsko, Mussolinija so v vojsko vpoklicali avgusta istega leta. Med vojno je celo dosegel čin korporala. Leta 1917 je bil zaradi rane na nogi odpuščen iz vojske, istega leta se je vrnil v Milano na mesto urednika Popolo d´Italia.

Ustanovitev fašistične stranke in pohod na Rim[uredi | uredi kodo]

Po koncu vojne je v Italiji vladalo razočaranje, saj se ni mogla vrniti v mirne tirnice, ostala pa je brez dela ozemelj, obljubljenih v londonskem paktu. Časnikar Mussolini je menil, da poleg Notranjske, Primorske in Istre, Italiji pripadata tudi Reka (relativna italijanska večina) in Dalmacija (neznatno število Italijanov). Ameriški predsednik Woodrow Wilson je preprečil namere Italije, da dobi vsa ta ozemlja, zato ga Mussolini leta 1919 v svojem časniku napade: Mussolini je nasprotoval tudi ustanovitvi Društva narodov, češ da: »za utrditev miru zadošča zveza med ZDA, Veliko Britanijo, Francijo, Italijo in Japonsko.«[navedi vir]

Spomladi leta 1919 je Mussolini s somišljeniki ustanovil zvezo Fasci di Combattimento ali Zvezo borcev. To je bila dokaj pisana druščina nekdanjih vojakov, futuristov, oficirjev, nekdanjih socialistov in anarhosindikalistov. Objavili so tudi program, ki je bil zmes revolucionarnih, socialnih in nacionalističnih tez (npr. ženska volilna pravica, progresivno obdavčenje kapitala, starostno in invalidsko zavarovanje). Najpomembnejša točka programa je bila »revalorizacija vojne«. Takrat so se Mussolinijevi arditi že spopadali z bivšimi Benitovimi tovariši, socialisti. Kmalu po ustanovitvi prvega faša, so fašisti uničili uredništvo Avantija v Milanu. Policija dostikrat ni preprečevala fašističnih napadov, nanje je celo gledala z naklonjenostjo. Na prvih povojnih volitvah novembra 1919, sta fašistična lista in Mussolini popolno pogorela, saj so zbrali le 1,7 % glasov. Zmagovalci volitev so bili socialisti s slabo tretjino glasov. Socialistični delavci pa so v sprevodu mimo Mussolinijevega »brloga« nosili krsto z napisom Benito Mussolini. Neuspeh je Musssolinija prizadel, upadla mu je samozavest, nekaj časa pa je celo razmišljal o umiku iz politike. Vendar so mu njegovi napadalni članki v Popolu d´Italia vendar prinesli srečo in Mussolinijev vpliv je začel rasti. Fašizem je bil sprva omejen le na Milano, nato so v letu 1920 začele fašistične skvadre rasti kot gobe po dežju, največkrat kot obramba pred dejanji socialistov. Zato so skvadre ustanavljali in podpirali tudi veleposestniki in podjetniki. Fašistične skupine so bile dosti bolje oborožene kot levičarske, saj so orožje večkrat dobili neposredno iz vojašnic. Sledilo je obdobje »Bienia rossa«, ko so delavci zasedali tovarne, kmetje pa veleposestva. Srednjih in višjih slojev se je polotil strah in začeli so množično podpirati naraščajoči fašizem. Tudi policija je mižala pred nasiljem fašističnih skvader. Fašistična stranka (italijansko Partito nazionale fascista)je bila ustanovljena novembra 1921, ko je bil Mussolini že poslanec. Neprestano kaotično stanje in spopadi so pri mnogih ljudeh porajali potrebo po »čvrsti roki«. Mussolini pa je kot vodja stranke ponujal prav to, zato so ga podprli pripadniki srednjega razreda, aristokracije in lastniki velikih tovarn.

V oktobru 1922 je Musolini s svojo stranko izvedel pohod na Rim, vendar se nanj ni odpravil peš, ampak se je tja odpeljal z vlakom. V tem pohodu je zahteval prevzem oblasti. Ob vsesplošnem nasilju fašističnih oboroženih skupin - črnih srajc, je kralj Viktor Emanuel III. vodenje vlade ponudil Mussoliniju. Musolini je postal Duce ali voditelj, ki je vodil Italijo kot diktator.

Odpravil je demokracijo in vse politične stranke razen fašistične. Tajna policija je zapirala in odstranjevala njegove nasprotnike. Časopisi in radijske postaje so bili prisiljeni objavljati fašistična načela in Mussolinijeve govore. S sporazumom z Vatikanom je pridobil naklonjenost katoliške cerkve. Fašisti so organizirali množična zborovanja, na katerih so poveličevali Mussolinija. Pod njegovim vodstvom je Italija postala vzor za fašistične sisteme tudi v drugih državah.

Asimilacija pridobljenih ozemelj in osvajanja pred drugo svetovno vojno[uredi | uredi kodo]

Mussolini je želel Italijo popeljati nazaj k veličini antičnega imperija. Zato je uporabljal mnoge simbole antičnega Rima (na primer sveženj šibja s sekiro). Iz Italije je želel narediti veliki imperij, ki bi segal tudi v Afriko. Zato je leta 1935 napadel Abesinijo oziroma Etiopijo in jo leto kasneje priljučil kot italijansko kolonijo, kralj Viktor Emanuel III. pa je postal abesinski cesar. Ker je Italija po njegovem po prvi svetovni vojni dobila premalo ozemlja, se je začel povezovati s Hitlerjem. Pomagal pa je tudi španskim nacionalistom pod vodstvom generala Franca v španski državljanski vojni. Leta 1939 je napadel Albanijo in prisilil kralja Ahmeda Zoguja, da je zapustil deželo. Viktor Emanuel III. pa je postal še albanski kralj.

Druga svetovna vojna in odstavitev[uredi | uredi kodo]

Konec[uredi | uredi kodo]

Mussolinija so pred koncem vojne ujeli italijanski partizani in ga brez sodnega postopka skupaj z njegovo spremljevalko Claro Petacci 28. aprila 1945 ustrelili in trupli obesili na bencinski črpalki sredi Milana.

Njegova vnukinja Alessandra je znana političarka.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


  1. ^ Zapis #118585967 // Gemeinsame NormdateiLeipzig: Deutschen Nationalbibliothek, 2012—2014. Pridobljeno dne 9. april 2014.