Primorska
Primórska (tudi Slovensko Primorje, Primorska Slovenija) je zahodni del Slovenije.
Primorska je pokrajina in hkrati zgodovinska regija v zahodnem delu Slovenije. Poimenovanje deloma izhaja iz imena historične kronske dežele v času Habsburške monarhije, ki se je v letih 1813 in 1918 imenovala Avstrijsko primorje, in v katerega okvir je spadal tudi slovenski del ozemlja. Danes se v Sloveniji pojem Primorske, ki sicer ne predstavlja enotne gospodarske ali upravne regije, deli v grobem na dve tradicionalni regiji, in sicer Goriško ter Slovensko Istro, oziroma na tri statistične regije: Goriška , Obalno - kraška in Notranjsko - kraška. Goriška regija je dobila svoje poimenovanje po mestu Gorica, ki je danes v Italiji ter po deželi Goriški in Gradiški, ki je tu obstajala pred 1918. Slovenska Istra obsega severni del polotoka Istre, kjer s pristaniščem Koper tvori pomorsko povezavo Slovenije s svetom. Pogosto se k Primorski prišteva še slovenske predele Furlanije-Julijske krajine[1].
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
[uredi] Avstrijsko Primorje
Avstrijsko Primorje je bila posebna kronska dežela, in je vključevala mejno grofijo Istro, pokneženo grofijo Goriško in Gradiško ter svobodno mesto Trst, kjer je bil tudi sedež. Avstrijsko Primorje je bilo narodnostno mešano in sicer so tu živeli večinoma Slovenci in Hrvati ter Istrani, Furlani, Nemci in Italijani. Kot enota je prenehalo obstajati leta 1918 ob razpadu Avstro-Ogrske.
[uredi] Prva svetovna vojna
V prvi svetovni vojni je na tem območju potekala Soška fronta, ki se je odprla leta 1915, ko je Italija z Londonskim paktom stopila na stran antante in napovedala vojno Avstro-Ogrski. Na tej bojni črti je potekalo dvanajst ofenziv, v zadnji so združene avstro-ogrske in nemške čete prebile fronto in pognale italijansko vojsko v neorganiziran umik. Ta bitka, ki se je začela 17. oktobra 1917 je znana kot čudež pri Kobaridu. Kljub uspehom centralnih sil pa sta se ob hkratnem bližajočem se koncu vojne in kapitulaciji držav centralnih sil morali avstro-ogrska in nemška vojska umakniti. Italija je začela z uresničevanjem določb iz Londonskega pakta ter začela zasedati obljubljena ozemlja, med njimi tudi s Slovenci poseljene dele Primorske. Soška fronta je uničila velik del Primorske, zaradi bližine fronte pa se je bilo prisiljeno izseliti veliko lokalnega prebivalstva.
[uredi] Primorska med obema svetovnima vojnama
Primorska je bila po vojni na milost in nemilost prepuščena volji zmagovitih antantnih držav. Po premirju med Avstro-Ogrsko in antantno vojsko je italijanska vojska zasedla ozemlje do črte, določene z Londonskim paktom, ponekod pa jo je celo prekoračila. To je bila črta Trbiž-Predel-Mangart-Podbrdo-Idrija-Snežnik-Kvarner. Njihove enote so se celo približale Ljubljani, kjer pa jih je ustavila enota srbskih vojakov, ki jih je tja poslala Narodna vlada v Ljubljani. Na mirovni konferenci v Parizu je bilo po dolgotrajnih pogajanjih med Italijo in Kraljevino SHS določeno, da naj se državi sami sporazumeta o poteku meje. Tako je bila 12. novembra 1920 podpisana Rapalska pogodba, ki je doloila mejo med obema državama. Italija je z njenim podpisom pogojevala priznanje Kraljevine SHS. Tako je v Italiji ostalo več kot 300 tisoč Slovencev ter velik del slovenskega narodnostnega ozemlja. Že v začetku italijanske oblasti se je pokazalo, da italijanska država ne kaže nobenega zanimanja za pravice Slovencev in Hrvatov ter je začela s takojšnjim spreminjanjem slovanskega značaja pokrajine. V okviru Italije se je primorsko ozemlje imenovalo Julijska krajina, in je obsegala Goriško, Trst, Istro in nekdanje avstrijske okraje: idrijskega, postojnskega, ilirsko-bistriškega in trbiškega. Po letu 1923 so prej enotno upravno-politično enoto razdelili na province, tako da Slovenci v nobeni niso imeli večine.
Med prvo svetovno vojno je bila Goriška zaradi soške fronte gospodarsko uničena, nova meja pa je pretrgala tradicionalne gospodarske in prometne povezave z zaledjem, kar je hudo prizadelo regijo. Večina gospodarskih panog je prišla v last Italijanov, Slovenci pa so bili odvisni predvsem od kmetijstva, ki pa je je bilo revno in razdrobljeno. Italijanska država je v duhu italijanizacije pokrajine s pomočjo bank načrtno odkupovala prezadolžena slovenska in hrvaška posestva in tja naseljevala koloniste iz drugih delov Italije. Veliko Slovencev in Hrvatov se je bilo primorano zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov in splošne gospodarske krize prisiljeno odseliti, mnogi pa so se odselili spričo raznarodovalne italijanske politike, ki je še večji zagon dobila po vzponu fašizma leta 1922. Veliko Slovencev se je izselilo v Jugoslavijo, mnogi pa tudi v prekooceanske dežele. Slovenska narodna skupnost je do srede tridesetih let izgubila večino že sicer šibke gospodarske podlage, zbrane v zadrugah, posojilnicah in hranilnicah. Kot osrednja organizacija primorskih Slovencev je delovalo društvo Edinost, ki je vsaj na začetku povezovalo vse politične smeri in si prizadevalo v danih razmerah ohraniti jezikovne in šolske pravice ter kulturne in gospodarske ustanove.
Po letu 1922 je začelo naraščati fašistično nasilje, pa tudi sicer so bili fašisti v Julijski krajini najmočnejša sila že pred fašističnim prevzemom oblasti v državi 28. oktobra 1922. Fašizem ni priznaval manjšin in je med drugim razglašal manjvrednost Slovanov. 13. julija 1920 je bil s stran italijanskih fašistov požgan slovenski Narodni dom v Trstu, izvajali pa so še druge ekscese. Tako so na primer v tako imenovanih kazenskih ekspedicijah po primorskih mestih in vaseh uničevali šole, delavske in kulturne domove, župnišča itd. Pri tem početju so imeli odkrito podporo italijanskih oblasti. Raznarodovanje na Primorskem je postalo sistematično. Slovenščina je bila odpravljena s sodišč, uradov, javnih napisov in nagrobnikov na pokopališčih, sčasoma pa so jo prepovedali tudi pri cerkvenem bogoslužju. Razpuščena so bila tudi slovenska društva in knjižnice. Kljub prepovedi in pritiskom pa se je slovenščina v Cerkvi obdržala še naprej. Oktobra 1923 je bila sprejeta Gentilejeva šolska reforma, s katero so ukinili okoli 400 slovenskih in hrvaških šol.
Do leta 1927 so vse šole postale italijanske, za poitalijančevanje in fašizacijo slovenske mladine pa so vzpostavili posebne organizacije. Fašizem je pri Slovencih izzval splošen odpor, od spontanega kot tudi do oboroženega. Ilegalni odpor je v Julijski Krajini sprožila organizacija Orjuna iz Jugoslavije, ki je zaradi izgubljenih ozemelj gojila sovraštvo do Italije in fašizma ter je izvajala teroristične, zastraševalne in druge akcije. Leta 1924 je poleg Orjune nastala še organizacija za Slovence in Hrvate v Julijski Krajini, in se je imenovala TIGR ter je nastala iz želje po radikalnejšem odporu proti italijanski fašistični politiki. Njen glavni namen je bil z nasilnimi akcijami zbuditi pozornost svetovne javnosti, ustrahovati organizatorje raznorodovalne politike, Slovence pa spodbuditi k uporu in jih navdati z upanjem v možnost združitve z matično domovino. Glavne akcije so bile požigi fašističnih šol in ustanov, pa tudi napadi na oddelke fašistične milice in posamezne fašiste. Proti osumljencem je država organizirala sojenja posebnega sodišča za zaščito države. Prvo večje sojenje je bilo v Pulju leta 1929, naslednje pa je bilo leta februarja 1930 v Trstu, ko so zaradi eksplozije v uredništvu fašističnega časnika Il popolo di Trieste razkrinkali organizacijo in obsodili njene voditelje. Štirje, to so bili Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš ter Alojz Valenčič so bili obsojeni na smrt in ustreljeni v Bazovici. Številni drugi pa so bili obsojeni na takšne in drugačne kazni. Revolucionarna dejavnost je tako za nekaj časa zamrla, ponovni zagon pa je dobila v letih pred drugo svetovno vojno. Tako so revolucionarji požigali italijanska skladišča, razstrelili progo pri Trbižu ter izvajali razne sabotaže. Tajna policija pa je organizacijo leta 1940 odkrila in obtožene so obsodili na drugem tržaškem procesu decembra 1941, med njimi pet na smrtno kazen. To so bili Pinko Tomažič, Viktor Bobek, Ivan Vadnal, Simon Kos in Ivan Ivančič. Fašistične oblasti pa kljub ukrepom niso mogle preprečiti, da se Primorci ne bi vključevali v nastajajoče osvobodilno gibanje, ki so ga dojemali kot nadaljevanje odpora proti fašizmu.
[uredi] Primorska v drugi svetovni vojni in po njej
V drugi svetovni vojni so se Primorci množično vključevali v narodnoosvobodilni boj in se borili proti fašizmu ter za priključitev matični domovini. Spričo tega tudi domobransko gibanje na Primorskem, imenovano Slovenski narodni varnosti zbor, ni imelo večjega uspeha. Konec vojne so Primorci pričakali na strani zmagovitih držav zaveznikov, in začel se je boj za zahodno mejo.
Jugoslovanska zasedba slovenskega in hrvaškega ozemlja, ki ga je Italija dobila po prvi svetovni vojni, in pa Trsta in delov Julijske krajine maja 1945 je sprožila ostro reakcijo Britancev in Američanov ter grožnjo z vojaških spopadom. Jugoslavija je v končni fazi popustila in do 12. junija 1945 se je jugoslovanska armada morala umakniti za 20. junija z devinskim sporazumom določeno Morganovo linijo, ki je Julijsko krajino razdelila na cono A in cono B. Kljub jugoslovanskim zahtevam pa v cono A ni bilo vključeno ozemlje Beneške Slovenije, Rezije in Kanalske doline. Na pariški mirovni konferenci pa je za mesto Trst Jugoslavija predlagala poseben položaj sedme jugoslovanske republike.
10. februarja 1947 je bila podpisana mirovna pogodba, s katero je Jugoslavija dobila celotno cono B Julijske krajine, iz cone A pa še Kras, del Vipavske doline do Gorice, dolino Soče do Bovca in Predila, Brda in Breginjski kot. Z začetkom veljavnosti mirovne pogodbe 15. septembra 1947 pa je nastalo tudi Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki je bilo ravno tako razdeljeno na cono A in cono B.
Zaradi meje so bile med Italijo in Jugoslavijo stalne napetosti. 9. maja 1952 so zahodne sile s tako imenovanim Londonskim sporazumom hotele prepustiti cono A STO Italiji, čemur se je Jugoslavija uprla. 8. oktobra 1953 pa sta Velika Britanija in ZDA objavili namero, da bosta ukinili cono A STO in jo prepustila Italiji. V ta namen je Italija osredotočila svoje sile na mejah cone, vendar je v znak nasprotovanja enostranski odločitvi enako storila tudi Jugoslavija in prišlo je do tako imenovane tržaške krize. V Jugoslaviji so se začele množične manifestacije, okrepili pa so tudi vojaške enote z rezervisti, s čimer je Tito dal vedeti, da vprašanja brez sodelovanja Jugoslavije ne bodo rešili. Velike sile so tako ocenile resnost razmer in se raje odločile za reševanje konflikta po diplomatski poti. Po pogajanjih je bil 5. oktobra 1954 podpisan drugi Londonski memorandum, s katero je cona A STO pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Pri tem so državljani na obeh straneh meje imeli tudi pravice do izbire državljanstva in do izselitve bodisi v Italijo, bodisi v Jugoslavijo. Končna določitev meje med državama pa je bila sprejeta po dolgotrajnih pogajanjih 10. novembra 1975 z Osimskimi sporazumi. Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 sta Italija in Slovenija potrdili Slovenijo kot naslednico tistih jugoslovanskih pogodb, ki zadevajo Slovenijo in slovensko prebivalstvo.
[uredi] Večja mesta
Nova Gorica, Koper, Izola, Ajdovščina, Tolmin, Sežana, Bovec, Idrija
[uredi] Gospodarstvo
Tradicionalne gospodarske panoge in območja, ki v veliki meri temeljijo na naravnih razmerah, so poljedelstvo, vinogradništvo in sadjarstvo v Vipavski dolini, Goriških Brdih ter Koprskih brdih, živinorejsko-poljedelsko območje s pašništvom v višje ležečih delih Koprskih brd in Brkinov, vinogradniško-živinorejsko območje višjega ležečega kraškega sveta ter območje z obmorsko gospodarsko usmeritvijo neposredno ob obali. Na severu na Kambreškem in v Banjšicah, kmetijstvo kljub blagemu vplivu sredozemskega podnebja po soški dolini, nima večje vloge vloge, ima pa zato večjo vlogo gozd kot prevladujoča oblika rabe tal v pokrajini.
Kmetijstvo je bilo že od nekdaj zelo pomembno. Na tem območju so v nasprotju z drugimi pokrajinami Slovenije gojili oljke, vinsko trto, določene vrste južnega sadja in zgodnje zelenjave. Marsikje, zlasti na Krasu, so v ospredju manj donosne dejavnosti, veliko nekdaj skrbno obdelanih zemljišč pa je danes neobdelanih in opuščenih, zlasti na območjih odseljevanja prebivalstva in slabših naravnih možnosti. V porastu pa je danes predvsem pridelava sadja in vina.
Posebna je bil tudi sestava gospodarstva na obali z ribištvom, solinarstvom in pomorstvom. Kmetovanje pa so spremljale številne dopolnilne dejavnosti, povezane predvsem z bližino večjih obalnih mest, predvsem Trsta. Zaradi majhnosti Tržaškega zaliva ribolov danes nima večjega gospodarskega pomena, večji pomen ima predvsem gojenje školjk in solinarstvo. Industrija je bila pred letom 1945 slabo razvita, zgoščena je bila le v nekaj krajih, ki so po drugi svetovni vojni ostali v Italiji. Pomembnejšo vlogo je imela izolska industrija, kljub skromnim zalogam pa je bila razmeroma pomembna dejavnost premogovništvo. Na razvoj gospodarstva sta po drugi svetovni vojni vplivala predvsem dva dejavnika, in sicer nova državna meja ter pospešen razvoj industrije, ki je zmanjšal prevladujoč pomen kmetijstva. Po osamosvojitvi Slovenije postaja vse pomembejši dejavnik tudi državna meja s Hrvaško. Z razvojem industrije so zrasla nova gospodarska središča, kar je povzročilo spremembe v zaposlitveni strukturi prebivalstva. Sprva je prevladovalo zaposlovanje v tovarnah, kasneje pa se je okrepilo zaposlovanje v storitvenih dejavnostih. Glavne industrijske panoge so postale lesnopredelovalna, kovinska, kemična, živilska industrija ter industriji prometnih sredtev in gradbenega materiala. Na Kambreškem in v Banjšicah sta nosilni gospodarski dejavnosti, pomembni za vso državo, sta industrija cementa in gradbenih izdelkov ter proizvodnja električne energije iz soških hidroelektrarn, v manjšem obsegu pa je prisotnih tudi nekaj drugih dejavnosti. Najpomembnejša industrijska središča so Nova Gorica, Šempeter pri Gorici, Anhovo, Koper, Izola, Ajdovščina, Sežana in Ilirska Bistrica.
Obmorskost in obmejnost krepita vlogo terciarnega sektorja. Vse bolj so v ospredju turizem, promet, trgovina in pristaniška dejavnost. Osrednji območji gospodarskega razvoja sta obalni del Koprskih brd ter Goriška ravan s spodnjo in srednjo Vipavsko dolino. Koprsko pristanišče pa se je po drugi svetovni vojni do danes razvilo v pomembno jadransko pristanišče, njegov pomen pa raste. Ponekod obmejni položaj z Italijo izkoriščajo za razvoj specializiranih turistično-gostinskih storitev in igralništva. Zlasti ob morju pa je pomemben poletni turizem s raznovrstno paleto spremljajočih dejavnosti, kjer od turističnih mest prednjačita Piran in Portorož. Turistično pomembni so še nekateri kraji v notranjosti, zlasti Lipica s konji lipicanci in znamenite Škocjanske jame. Pomembno vlogo pa turizem igra tudi v dolini Soče.
[uredi] Viri in opombe
- Jože Pirjevec: "Trst je naš!": boj Slovencev za morje (1848-1954). Ljubljana: Nova revija, 2008.
- Dušan Nećak, Božo Repe: Oris sodobne obče in slovenske zgodovine. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2003.
- Milica Kacin Wohinz, Marta Verginella: Primorski upor fašizmu 1920-1941. Ljubljana: Slovenska matica, 2008.
- Slovenija - pokrajine in ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||
 |
Ta članek o geografiji Slovenije je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi. |
