Primorska

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
     Primorska narečna skupina
1 – Šavrinsko narečje
Vir: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
Primorska

Primórska (tudi Slovensko primorje, primorska Slovenija) je zahodni del Slovenije. Primorska je tisti predel slovenskega naselitvenega prostora med Furlansko nižino, Jadransko obalo ter Kranjsko, kjer so razširjena narečja, ki spadajo v primorsko narečno skupino.

Poimenovanje deloma izhaja iz imena historične kronske dežele v času Habsburške monarhije, ki se je v letih 1813 in 1918 imenovala Avstrijsko primorje (nemško Österreichisches Küstenland). Primorska, ki sicer ne predstavlja enotne gospodarske ali upravne regije, obsega Goriško regijo, Obalno - kraško regijo in zahodni del Furlanije-Julijske krajine[1].

Goriška regija je dobila svoje poimenovanje po mestu Gorica, ki je danes v Italiji ter po deželi Goriški in Gradiški, ki je tu obstajala do leta 1918. Obalno - kraška regija obsega Kras in severni del istrskega polotka, kjer s pristaniščem Koper tvori pomorsko povezavo Slovenije s svetom.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prihod Slovanov na ozemlje Primorske[uredi | uredi kodo]

Prihod Slovanov na današnje ozemlje Primorske omenja že Pavel Diakon v svojem delu Zgodovina Langobardov (»Historia Langobardorum«): v njej je opisana zgodovina Langobardov od začetkov leta 560 do konca leta 740; knjiga vsebuje tudi važne podatke o prvotnem prihodu slovanskih plemen v Beneško Slovenijo, oziroma na najbolj zahodni predel slovenskega naselitvenega prostora. Med drugim, v tej knjigi Pavel Diakon omenja tudi bitko med Langobardi in slovanskimi bojevniki leta 670 ob reki Nadiži:

"Broxas dicitur, non longe a Foroiuli....ad ponte Natisonis fluminis"

Med najstarejšimi viri, ki omenjajo prisotnost Slovanov na današnjem ozemlju Primorske je listina rižanskega zbora (italijansko Il Placito del Risano). To je naziv zapisnika rižanskega zbora, ki se je odvijal najverjetneje leta 804, v kraju Rižana blizu Kopra. Rižanski zbor je sklical gradeški patriarh Fortunat. Udeležili so se ga predstavniki istrskih mest in kaštelov, predsedovali pa so mu trije cesarjevi odposlanci. V njej je, med drugim, zapisana obveza vojvode Janeza, ki je predstavljal tedanjo frankovsko oblast nad deželo, da bo Slovane, ki so se nastanili v okolico mest, pregnal v tiste kraje, v katerih mestom ne bodo povzročali škode na poljih in v gozdovih.[2]

V poznem srednjem veku je bilo današnje ozemlje Primorske razdeljeno med raznimi gospostvi (Kranjska vojvodina, Goriška grofija, Oglejski patriarhat, Beneška republika), ki so se potegovala za prevlado nad ozemljem, ki se razprostira ob jadranski obali med Slavnikom in Posočjem

Od leta 1524 do 1527 je Primož Trubar prebival v Trstu, kjer je postal osebni strežnik škofa Petra Bonoma in spoznal kalvinistične in cvinglijanske ideje ter spise Erazma Rotterdamskega.

Italijanski menih Alasia da Sommaripa je, med svojim prebivanjem na Devinskem gradu med letoma 1601 in 1612, sestavil in leta 1607 objavil prvi italijansko-slovenski slovar »Vocabolario Italiano e Schiavo«, v katerem je navedel tudi primere praktične konverzacije v slovenskem jeziku, ki nam omogoča spoznati, kako je v tistih časih zvenel slovenski pogovorni jezik:

• P. Signore venite à cena, ch'è hora. Goſpud poite vechieriat, ker ie vra.
• V. Andiamoci prima à ſcaldar vn puco. poimo poprei ano malo ſe ſegret.
• P. Venite, che v'è buon fuoco. puite, da ie dober oggn.
• V. Hauete più triſto vino, di quello, c'habbiamo beuuto à Duino.
imate cuiſſa vina, coi tiſte, ker ſmo pile y Duino.
• P. N'habbiamo bene ancora noi di cosi buno, ma è più caro.
imamo tudi mi tolicai dobriga, ma ie vech drago.

Avstrijsko Primorje[uredi | uredi kodo]

Avstrijsko primorje je bila posebna kronska dežela, ki je bila ustanovljena leta 1848 po ukinitvi Ilirskega kraljestva. Vključevala je mejno grofijo Istro, pokneženo grofijo Goriško in Gradiško ter svobodno mesto Trst, kjer je bil tudi sedež.

spremembe mej

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

V prvi svetovni vojni je na tem območju potekala Soška fronta, ki se je odprla leta 1915, ko je Italija z Londonskim paktom stopila na stran antante in napovedala vojno Avstro-Ogrski. Na tej bojni črti je potekalo dvanajst ofenziv, v zadnji so združene avstro-ogrske in nemške čete prebile fronto in pognale italijansko vojsko v neorganiziran umik. Ta bitka, ki se je začela 24. oktobra 1917, je znana kot Čudež pri Kobaridu.

Kljub uspehom centralnih sil pa sta se ob hkratnem bližajočem se koncu vojne in kapitulaciji držav centralnih sil morali avstro-ogrska in nemška vojska umakniti. Italija je začela z uresničevanjem določb iz Londonskega pakta ter začela zasedati obljubljena ozemlja, med njimi tudi s Slovenci poseljene dele Primorske. Soška fronta je uničila velik del Primorske, zaradi bližine fronte pa se je bilo prisiljeno izseliti veliko lokalnega prebivalstva.

Fašistična italijanizacija slovenske manjšine v Italiji in Primorcev[uredi | uredi kodo]

Primorska je bila po vojni na milost in nemilost prepuščena volji zmagovitih antantnih držav. Po premirju med Avstro-Ogrsko in antantno vojsko je italijanska vojska zasedla ozemlje do črte, določene z Londonskim paktom, ponekod pa jo je celo prekoračila. To je bila črta Trbiž-Predel-Mangart-Podbrdo-Idrija-Snežnik-Kvarner. Njihove enote so se celo približale Ljubljani, kjer pa jih je ustavila enota srbskih vojakov, ki jih je tja poslala Narodna vlada v Ljubljani.

Rumeni karton
Rdeči karton
Prikaz naselitvenih prostorov narodov znotraj Avstro-Ogrske (na podlagi ljudskega štetja leta 1910) ter del slovenskega naselitvenega prostora, ki je bil dodeljen Italijanski kraljevini na podlagi Rapalskega sporazuma (1920). - Razdelitev avstro-ogrskega ozemlja, ki jo je določila rapalska pogodba, in naknadna priključitev Reke Italiji, je dala možnost 390-tisočim Italijanom, da so prešli pod italijansko upravo (Le 15.000 italijanskih dalmatincev je ostalo na delu ozemlja, ki je bil dodeljen Kraljevini SHS). Istočasno pa se je znašlo v Italijanski kraljevini 320.000 Slovencev, od katerih je 190.000 prebivalo na skoraj izključno s Slovenci naseljenem območju (Tolmin, Gorica-okolica, Sežana, Dolina, Dekani, Marezige, Podgrad, Jelšane, Materija, Idrija, Postojna in Ilirska Bistrica), in okoli 170.000 Hrvatov.[3]

Na pariški mirovni konferenci je bilo po dolgotrajnih pogajanjih med Italijo in Kraljevino SHS določeno, naj se državi sami sporazumeta o poteku meje.

Tako je bila 12. novembra 1920 podpisana Rapalska pogodba, ki je določila mejo med obema državama: Italija je z njenim podpisom priznala Kraljevino SHS. V zameno pa je Italija pridobila velik del slovenskega naselitvenega prostora, na katerem je prebivalo več kot 320.000 Slovencev, in del hrvaškega naselitvenega prostora, na keterem je prebivalo približno 170.000 Hrvatov.

Razdelitev Julijske krajine na Province: Goriška (modra barva), Tržaška (zelena), Puljska (rumena) in Reška (rdeča)

V okviru Italije se je primorsko ozemlje imenovalo Julijska krajina in je obsegalo Goriško, Trst, Istro in nekdanje avstrijske okraje: idrijskega, postojnskega, ilirskobistriškega in trbiškega. Po letu 1923 so prej enotno upravno-politično enoto razdelili na province, tako da Slovenci v nobeni niso imeli večine.

Goriška je bila med prvo svetovno vojno zaradi soške fronte gospodarsko uničena, nova meja pa je pretrgala tradicionalne gospodarske in prometne povezave z zaledjem, kar je hudo prizadelo regijo. Večina gospodarskih panog je prišla v last Italijanov, Slovenci pa so bili odvisni predvsem od kmetijstva, ki pa je je bilo revno in razdrobljeno.

Že v začetku italijanske oblasti se je pokazalo, da italijanska država ne kaže nobenega zanimanja za pravice Slovencev in Hrvatov, saj je začela s takojšnjim spreminjanjem slovanskega značaja pokrajine. Italijanska država je v duhu italijanizacije pokrajine s pomočjo bank načrtno odkupovala prezadolžena slovenska in hrvaška posestva in tja naseljevala koloniste iz drugih delov Italije. Veliko Slovencev in Hrvatov se je bilo zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov in splošne gospodarske krize prisiljenih odseliti, mnogi pa so se odselili spričo raznarodovalne italijanske politike, ki je še večji zagon dobila po vzponu fašizma leta 1922.

Veliko Slovencev (nad 30.000) se je izselilo v Jugoslavijo, mnogi pa tudi v prekooceanske dežele. Slovenska narodna skupnost je do srede tridesetih let izgubila večino že sicer šibke gospodarske podlage, zbrane v zadrugah, posojilnicah in hranilnicah. Kot osrednja organizacija primorskih Slovencev je delovalo društvo Edinost. To je vsaj na začetku povezovalo vse politične smeri in si prizadevalo v danih razmerah ohraniti jezikovne in šolske pravice ter kulturne in gospodarske ustanove.

Rumeni karton
Rdeči karton
Letak s prepovedjo uporabe slovanskega jezika na javnih mestih.
Goriški skladatelj Lojze Bratuž je 25. decembra 1926 umrl, potem ko so ga fašisti prisilili požreti strojno olje, ker si je upal v cerkvi voditi pevski zbor, ki je pel nabožne pesmi v slovenskem jeziku.

13. julija 1920 so italijanski fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu, izvajali pa so še druge ekscese. Tako so na primer v tako imenovanih kazenskih ekspedicijah po primorskih mestih in vaseh uničevali šole, delavske in kulturne domove, župnišča itd. Pri tem početju so imeli odkrito podporo italijanskih oblasti.

Fašistično zatiranje slovensko govorečih prebivalcev Primorske se je še bolj okrepilo po letu 1922, oziroma s fašističnim prevzemom oblasti v Italiji, ki se je zgodil 28. oktobra 1922. Fašizem ni priznaval manjšin in je med drugim poudarjal manjvrednost Slovanov. Raznarodovanje na Primorskem je postalo sistematično. Slovenščino so ukinili na sodiščih, uradih, javnih napisih in nagrobnikih na pokopališčih, sčasoma pa so jo prepovedali tudi pri cerkvenem bogoslužju. Razpuščena so bila tudi slovenska društva in knjižnice. Oktobra 1923 je bila sprejeta Gentilejeva šolska reforma, s katero so ukinili okoli 400 slovenskih in hrvaških šol. Kljub prepovedi in pritiskom pa se je slovenščina v Cerkvi obdržala še naprej.

Antifašizem na Primorskem[uredi | uredi kodo]

Do leta 1927 so vse šole postale italijanske, za poitalijančevanje in fašizacijo slovenske mladine pa so vzpostavili posebne organizacije.

Skupine italijanskih nacionalistov in fašistov so nenehno razgrajale po Trstu ter drugih primorskih in istrskih mestih, da bi ustrahovale Slovence in Hrvate. Plačani fašistični zločinci so jih nekaznovano pobijali ter uničevali njihovo imetje
Alojz Zidar, Slovenski narod pomni in obtožuje, Založba Lipa 1999

Fašizem je pri Slovencih izzval splošen odpor, od spontanega kot tudi do oboroženega. Ilegalni odpor je v Julijski Krajini sprožila organizacija Orjuna iz Jugoslavije, ki je zaradi izgubljenih ozemelj gojila sovraštvo do Italije in fašizma ter je izvajala teroristične, zastraševalne in druge akcije.

Duhovniki so bili od leta 1920 združeni v Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je dejansko bdel nad vsem življenjem Primorcev.[4]

Leta 1924 je poleg Orjune nastala še organizacija za Slovence in Hrvate v Julijski Krajini, in se je imenovala TIGR. Nastala je iz želje po radikalnejšem odporu proti italijanski fašistični politiki. Njen glavni namen je bil z nasilnimi akcijami zbuditi pozornost svetovne javnosti, ustrahovati organizatorje raznorodovalne politike, Slovence pa spodbuditi k uporu in jih navdati z upanjem v možnost združitve z matično domovino. Glavne akcije so bile požigi fašističnih šol in ustanov, pa tudi napadi na oddelke fašistične milice in posamezne fašiste.

V trajen spomin na štiri obsojence "Prvega tržaškega procesa" je bil postavljen spomenik na kraju njihove usmrtitve v Bazovici pri Trstu.

Proti osumljencem je država organizirala sojenja posebnega sodišča za zaščito države. Prvo večje sojenje je bilo v Pulju leta 1929, naslednje pa je bilo februarja 1930 v Trstu, ko so zaradi eksplozije v uredništvu fašističnega časnika Il popolo di Trieste razkrinkali organizacijo in obsodili njene voditelje. . Štirje, to so bili Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš ter Alojz Valenčič so bili obsojeni na smrt in ustreljeni v Bazovici. Številni drugi pa so bili obsojeni na takšne in drugačne kazni. Uporniška dejavnost slovenskih rodoljubov je tako za nekaj časa zamrla, ponovni zagon pa je dobila v letih pred drugo svetovno vojno: izvedene so bile razne sabotaže, kot na primer požigi skladišč in razstrelitev želežniške proge pri Trbižu. Tajna policija pa je organizacijo leta 1940 odkrila in obtožene so obsodili na drugem tržaškem procesu decembra 1941, med njimi pet na smrtno kazen. To so bili Pinko Tomažič, Viktor Bobek, Ivan Vadnal, Simon Kos in Ivan Ivančič. Po italijanskem napadu na Jugoslavijo so Fašistične oblasti še bolj poostrile zatiralne ukrepe proti Slovencem na Primorskem, a kljub temu jim ni uspelo preprečiti, da bi se Primorci množično vključevali v nastajajoče odporniško gibanje, ki so ga dojemali predvsem kot nadaljevanje odpora proti fašizmu.

«Bisogna sterminare tutti i maschi di questa stirpe maledetta!»
(Pokončati je treba vse moške tega prekletega plemena!)
Benito Mussolini, Gorica 31. julija 1942[5]

Primorska v drugi svetovni vojni in po njej[uredi | uredi kodo]

Po kapitulacij Italije, 8. septembra 1943 so se Primorci množično vključevali v narodnoosvobodilni boj pod vodstvom Osvobodilne fronte in se borili proti fašizmu ter za priključitev matični domovini.

Primorsko so zasedli nemški okupatorji in jo vklučili v Operacijsko Cono Jadranskega Primorja (nemško Operazionszone Adriatisches Küstenland).

Vrhovni plenum OF je takoj potem, 16. septembra 1943, proglasil priključitev Slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji. Ta sklep je 3. oktobra v Kočevju potrdil Zbor odposlancev slovenskega naroda. Tako je v takratnih razmerah slovensko Primorje postalo del slovenskega državnega ozemlja.[6] Spričo tega tudi domobransko gibanje na Primorskem, imenovano Slovenski narodni varnostni zbor, ni imelo večjega uspeha.

... Kranjci nas (Primorce) v bistvu ne marajo, ker jih opozarjamo na njihovo veliko krivdo: na udinjanje mnogih med njimi tujcu in pripravlejnst povezovati se z njimi proti lastnim bratom. Tega greha Primorci, razen redkih izjem, v glavnem nismo storili, zato so nam tuje vse diskusije v zvezi z narodno spravo, ki razdvajajo Slovence v osrednji Sloveniji, in ostajamo ponosni na partizanske spomenike, ki v mogočnem loku obdajajo Trst in Gorico.
Prof. Jože Pirjevec, Primorski dnevnik 10. aprila 2014
Rumeni karton
Rdeči karton
Rdeči karton
Proglas priključitve Slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji
Osvobojena območja ob kapitulaciji Italije (sepember 1943)
Nemška Operacijska cona Jadranskega Primorja (OZAK) je obsegala Furlanijo, Primorsko, Notranjsko, Dolenjsko, Ljubljano, Istro in Reko [7]

1. maja so IX. Korpus in odredi IV. Jugoslovanske armade osvojili Trst in Gorico, kmalu nato pa še celotno Istro. Konec vojne so Primorci pričakali na strani zmagovitih držav zaveznikov in začel se je diplomatski boj za zahodno mejo. Vojna vihra je na območju Primorske terjala približno 7300 žrtev med pripadniki Osvobodilne fronte in njihovimi sodelavci ter smrt približno 5600 civilistov.[8]

Jugoslovanska zasedba slovenskega in hrvaškega ozemlja, ki ga je Italija dobila po prvi svetovni vojni, in pa Trsta in delov Julijske krajine maja 1945 je sprožila ostro reakcijo Britancev in Američanov ter grožnjo vojaškega spopada. Jugoslavija je v končni fazi popustila in do 12. junija 1945 se je jugoslovanska armada morala umakniti za Morganovo linijo, ki je bila 20. junija določena z devinskim sporazumom. Morganova linija je Julijsko krajino razdelila na cono A in cono B. Kljub jugoslovanskim zahtevam pa v cono A ni bilo vključeno ozemlje Beneške Slovenije, Rezije in Kanalske doline. Na pariški mirovni konferenci pa je za mesto Trst Jugoslavija predlagala poseben položaj sedme jugoslovanske republike.

Svobodno tržaško ozemlje

10. februarja 1947 je bila podpisana mirovna pogodba, s katero je Jugoslavija dobila celotno cono B Julijske krajine, iz cone A pa še Kras, del Vipavske doline do Gorice, dolino Soče do Bovca in Predila, Brda in Breginjski kot. Z začetkom veljavnosti mirovne pogodbe 15. septembra 1947 pa je nastalo tudi Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki je bilo ravno tako razdeljeno na cono A in cono B. 15. september velja v Sloveniji kot državni praznik vrnitve Primorske k matični domovini (vendar ta dan ni dela prost dan). Za nekatere pa je za Primorsko bolj pomemben datum 16. septembra 1943, ko je vrhovni plenum OF proglasil priključitev Slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji.

Zaradi meje so bile med Italijo in Jugoslavijo stalne napetosti. 9. maja 1952 so zahodne sile z Londonskim sporazumom hotele prepustiti cono A STO Italiji, čemur se je Jugoslavija uprla. 8. oktobra 1953 pa sta Združeno kraljestvo in ZDA objavili namero, da bosta ukinili cono A STO in jo prepustili Italiji. V ta namen je Italija osredotočila svoje sile na mejah cone, vendar je v znak nasprotovanja enostranski odločitvi enako storila tudi Jugoslavija in prišlo je do tržaške krize. V Jugoslaviji so se začele množične manifestacije, okrepili pa so tudi vojaške enote z rezervisti, s čimer je Tito dal vedeti, da vprašanja brez sodelovanja Jugoslavije ne bodo rešili. Velike sile so tako ocenile resnost razmer in se raje odločile za reševanje konflikta po diplomatski poti. Po pogajanjih je bil 5. oktobra 1954 podpisan Londonski memorandum, s katero je cona A STO pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Pri tem so državljani na obeh straneh meje imeli tudi pravice do izbire državljanstva in do izselitve bodisi v Italijo, bodisi v Jugoslavijo. Na delu Primorske, ki je bil dodeljen Italiji, je ostalo približno 65.000 Slovencev.

Končna določitev meje med državama pa je bila sprejeta po dolgotrajnih pogajanjih 10. novembra 1975 z Osimskimi sporazumi.

Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 sta Italija in Slovenija potrdili Slovenijo kot naslednico tistih jugoslovanskih pogodb, ki zadevajo Slovenijo in slovensko prebivalstvo.

Večja mesta[uredi | uredi kodo]

Nova Gorica, Koper, Izola, Ajdovščina, Tolmin, Sežana, Bovec, Idrija.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Tradicionalne gospodarske panoge in območja, ki v veliki meri temeljijo na naravnih razmerah, so poljedelstvo, vinogradništvo in sadjarstvo v Vipavski dolini, Goriških Brdih ter Koprskih brdih, živinorejsko-poljedelsko območje s pašništvom v višjeležečih delih Koprskih brd in Brkinov, vinogradniško-živinorejsko območje višjega ležečega kraškega sveta ter območje z obmorsko gospodarsko usmeritvijo neposredno ob obali. Na severu na Kambreškem in v Banjšicah kmetijstvo kljub blagemu vplivu sredozemskega podnebja po [[soška dolina|soški dolini]} nima večje vloge vloge, ima pa zato večjo vlogo gozd kot prevladujoča oblika rabe tal v pokrajini.

Kmetijstvo je bilo že od nekdaj zelo pomembno. Na tem območju so v nasprotju z drugimi pokrajinami Slovenije gojili oljke, vinsko trto, določene vrste južnega sadja in zgodnje zelenjave. Marsikje, zlasti na Krasu, so v ospredju manj donosne dejavnosti, veliko nekdaj skrbno obdelanih zemljišč pa je danes neobdelanih in opuščenih, zlasti na območjih odseljevanja prebivalstva in slabših naravnih možnosti. V porastu pa je danes predvsem pridelava sadja in vina.

Soline v bližini

Posebna je bila tudi sestava gospodarstva na obali z ribištvom, solinarstvom in pomorstvom. Kmetovanje pa so spremljale številne dopolnilne dejavnosti, povezane predvsem z bližino večjih obalnih mest, predvsem Trsta. Zaradi majhnosti Tržaškega zaliva ribolov danes nima večjega gospodarskega pomena, večji pomen ima predvsem gojenje školjk in solinarstvo.

Industrija je bila pred letom 1945 slabo razvita, zgoščena je bila le v nekaj krajih, ki so po drugi svetovni vojni ostali v Italiji. Pomembnejšo vlogo je imela izolska industrija, kljub skromnim zalogam pa je bila razmeroma pomembna dejavnost premogovništvo. Na razvoj gospodarstva sta po drugi svetovni vojni vplivala predvsem dva dejavnika, in sicer nova državna meja ter pospešen razvoj industrije, ki je zmanjšal prevladujoč pomen kmetijstva. Po osamosvojitvi Slovenije postaja vse pomembejši dejavnik tudi državna meja s Hrvaško. Z razvojem industrije so zrasla nova gospodarska središča, kar je povzročilo spremembe v zaposlitveni strukturi prebivalstva. Sprva je prevladovalo zaposlovanje v tovarnah, kasneje pa se je okrepilo zaposlovanje v storitvenih dejavnostih. Glavne industrijske panoge so postale lesnopredelovalna, kovinska, kemična, živilska industrija ter industriji prometnih sredstev in gradbenega materiala. Na Kambreškem in v Banjšicah sta nosilni gospodarski dejavnosti, pomembni za vso državo, industrija cementa in gradbenih izdelkov ter proizvodnja električne energije iz soških hidroelektrarn, v manjšem obsegu pa je prisotnih tudi nekaj drugih dejavnosti. Najpomembnejša industrijska središča so Nova Gorica, Šempeter pri Gorici, Anhovo, Koper, Izola, Ajdovščina, Sežana in Ilirska Bistrica.

Koprsko pristanišče

Obmorskost in obmejnost krepita vlogo terciarnega sektorja. Vse bolj so v ospredju turizem, promet, trgovina in pristaniška dejavnost. Osrednji območji gospodarskega razvoja sta obalni del Koprskih brd ter Goriška ravan s spodnjo in srednjo Vipavsko dolino. Koprsko pristanišče pa se je po drugi svetovni vojni do danes razvilo v pomembno jadransko pristanišče, njegov pomen pa raste.

Ponekod obmejni položaj z Italijo izkoriščajo za razvoj specializiranih turistično-gostinskih storitev in igralništva. Zlasti ob morju pa je pomemben poletni turizem s raznovrstno paleto spremljajočih dejavnosti, kjer od turističnih mest prednjačita Piran in Portorož. Turistično pomembni so še nekateri kraji v notranjosti, zlasti Lipica s konji lipicanci in znamenite Škocjanske jame. Pomembno vlogo pa turizem igra tudi v dolini Soče.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Primorska je bila že od davnih časov narodnostno mešano področje naseljeno s Slovenci in Hrvati ter Istrani, Furlani, Italijani in Nemci.

Iz podatkov ljudskega štetja iz leta 1910 izhaja, da je na ozemlju dela Primorske, ki danes pripada Sloveniji, živelo približno 180.000 Slovencev in 40.000 Italijanov; na ozemlju Avstrijskega Primorja, ki danes pripada Italiji (Gorica, Gradiška, Tržič, Trst, Dolina, Milje) pa je bilo naseljenih približno 200.000 Italijanov in približno 90.000 Slovencev.[9]

Po drugi svetovni vojni je na delu Primorske, ki danes pripada Sloveniji, živelo približno 200.000 Slovencev in 30.000 Italijanov; v Italiji pa je ostalo približno 300.000 Italijanov in 100.000 Slovencev (vključno s slovenci iz Beneške Slovenije)[10]

Znameniti primorci[uredi | uredi kodo]

Iacobus Handl Gallus.GIF Ivan Nabergoj.jpg Simon Gregorčič.jpg Frančišek Borgia Sedej.jpgJulius Kugy.jpg Max Fabiani 1902.jpg Alojz Gradnik 1925.jpg Edvard Rusjan.jpg Srečko Kosovel.jpg Bartol Pict.jpg Igo Gruden 1928.jpg Kosmač Pict.jpg
 ·I. Gallus ·Nabergoj ·Gregorčič ·Sedej ·J. Kugy ·Max Fabiani ·Gradnik ·Rusjan ·Kosovel ·V. Bartol ·Igo Gruden ·Kosmač
Jože Babič.jpg Ciril Zlobec.jpg Tikara Pict.jpg
 ·Babič ·C. Zlobec ·Tinkara Kovač

Kultura[uredi | uredi kodo]

V 19. stoletju sta bili Trst in Gorica, poleg Ljubljane in Celovca, med glavnimi zarišči slovenskega intelektualnega in političnega življenja. Gorica je bila med drugim sedež mogočne metropolje, v katero sta bili vključeni tudi tržaško-koprska in ljubljanska škofija. Med drugim je bilo v Gorici semenišče, okoli katerega se je razvijalo plodno intelektualno življenje, ki je prispevalo k formaciji literarnih ustvarjalcev, kot na primer Simona Gregorčiča. V Trstu, v katerem je na začetku 20. stoletja prebivalo več Slovencev kot v Ljubljani, pa se je ustvarila bogata slovenska gospodarska elita, ki jo je, po prvi svetovni vojni, strlo protislovensko delovanje italijanskega fašizma.

Himna Primorcev (neuradna)[uredi | uredi kodo]

Vstala Primorska je slovenska rodoljubna pesem (slovenske ljudske pesmi) in (neuradna) himna Primorcev. Avtor besedila je Lev Svetek-Zorin, uglasbil pa jo je Rado Simoniti.

Priljubljena je postala v obdobju narodnega boja Slovencev proti fašizmu, ko je bila vsa Primorska po Rapalski pogodbi priključena Italiji.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Enciklopedija Slovenije IX, Ljubljana 1995, f 342, 343 (COBISS)
  2. ^ Boris Gombač, Atlante storico dell'Adriatico orientale, Bandecchi & Vivaldi Editori, Pontedera 2007, ISBN 978-88-8641-327-8, Str. 43
  3. ^ Boris Gombac, Atlante storico dell'Adriatico orientale, Bandecchi&Vivaldi Editore, Pontedera 2007
  4. ^ Granda, Stane (2008). Mala zgodovina Slovenije. Celje: Celjska Mohorjeva družba. str. 266. COBISS 242039296. 
  5. ^ Alojz Zidar,Slovenski narod pomni in obtožuje, Založba Lipa 1999
  6. ^ Zgodovina Slovencev, stran 804, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979
  7. ^ en.wiki/Italian Social Republic
  8. ^ Slovenski zgodovinski atlas, Nova Revija (cit.)
  9. ^ Boris Gombač – Atlante storico dell’Adriatico orientale – Stampa: Bandecchi & Vivaldi, Pontedera, 2007 - ISBN 978-88-8641-327-8
  10. ^ Slovenski zgodovinski atlas, Nova revija, Ljubljana 2011 – ISBN 978-961-6580-89-2

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Jože Pirjevec: "Trst je naš!": boj Slovencev za morje (1848-1954). Ljubljana: Nova revija, 2008.
  • Dušan Nećak, Božo Repe: Oris sodobne obče in slovenske zgodovine. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2003.
  • Milica Kacin Wohinz, Marta Verginella: Primorski upor fašizmu 1920-1941. Ljubljana: Slovenska matica, 2008.
  • Slovenija - pokrajine in ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]