Rezija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Korito (Coritis, Korütö), zadnja vas pred zatrepom doline

Rezija (rezijansko: Rezija, italijansko: Resia, furlansko: Resie, beneško: Rèxia) alpska dolina v severovzhodni Italiji. Njeno področje predstavlja tudi istoimensko občino v Videmski pokrajini (italijanska dežela Furlanija-Julijska krajina). Rezija meji na slovenski občini Kobarid in Bovec, sicer pa še na italijanske občine Beneške Slovenije – Chiusaforte (Kluže), Lusevera (Bardo), Resiutta (Na Bili) in Venzone (Pušja Ves). Od Trsta je oddaljena okrog 90 km, od Vidma (Udine) pa okrog 35 km. Iz Slovenije je najhitreje dostopna preko mejnega prehoda Rateče ali Učja. Po podatkih iz leta 2004 ima Rezija 1244 prebivalcev. Dolina obsega površino 119 km².

Rezijanska naselja[uredi | uredi kodo]

Naselja v dolini so Ravanca (Prato), Bila (San Giorgio), Osojane (Oseacco), Njiva (Gniva), Liščaca (Lischiazze), Solbica (Stolvizza), v zatrepu doline pa Korito (Coritis), vendar prebivalci v njem niso nastanjeni skozi vse leto.

Rezijani[uredi | uredi kodo]

Rezijani predstavljajo vzhodno-alpske slovanske prebivalce Rezijanske doline, ki so zaradi geografske lege doline razvili značilno rezijansko govorico in kulturo. Rezijanščina se v dialektu razlikuje od vasi do vasi, nekateri jo imajo za slovanski mikrojezik, nekateri pa za slovensko narečje.Prvi zapis v rezijanščini je Očenaš iz 18. stoletja, ki je na ogled v cerkvi v Bili (San Giorgio). Rezijanščina je konec 20. stoletja dobila tudi svoj prvi pravopis.Zaradi gospodarskih razmer se prebivalstvo Rezije sooča z izseljevanjem in s posledično nizko rodnostjo, vse to pa po drugi strani vpliva na manjšanje kroga ljudi, ki uporabljajo rezijanščino. Rezijani so bili le delno vključeni v slovensko etnogenezo; čeprav se v slovanski družbi izrekajo za Slovence (Slavince) in v italijanski družbi za Italijane, ohranjajo tudi domačo pokrajinsko-govorno etnično zavest.[1] Slovenci so to dolino počastili s poimenovanjem dveh ulic; ena »Rezijanska ulica« je v Ljubljani, druga pa v Mariboru.

Rezijansko ljudsko izročilo[uredi | uredi kodo]

Rezijanske ceremonije, pesmi, plesi in pravljice so samonikle in so v 20. stoletju našle mnoge predelave. Njihovo izročilo so uporabili slovenski skladatelji Alojz Srebotnjak, Jani Golob, Aldo Kumar in drugi.

Rezijanska mitologija vsebuje pripovedi o divjih ženah (dujačesah), ki jih poznamo tudi drugod po Sloveniji. Posebnost rezijanskega mitološkega izročil so pripovedi dveh o močnih, samotarskih orjakih-junakih- o tihotapcu Lölu Kotliču, ki je obračunal z žandarji, in o zaščitniku vasi Dardaju[2], in ki glede na kriterij Georgesa Dumézila spadata med junake Vāyujevega tipa[3]. Posebnost je tudi neopredeljivo zlobno bajeslovno bitje Grdinica, ki nastopa tudi v otroški televizijski seriji Zverinice iz Rezije.

Demografska preglednica[uredi | uredi kodo]

Rezijanski Očenaš


Galerija[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Makarovič, Gorazd (2008). Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke: Novoveške etnične identitete pred slovensko narodno zavestjo. Slovenska matica, Ljubljana. Str. 218-219.
  2. ^ Dapit Roberto, Kropej Monika, Šmitek Zmago (1999): Visoko v gorah, globoko v vodah. Didakta, Radovljica, str. 43-44.
  3. ^ Dumézil Georges (1987): Tridelna ideologija Indoevropejcev. Škuc, Ljubljana, str. 61-65.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]