Alpe

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ledenik Aletsch v Bernskih Alpah, Švica.

Alpe so gorski sistem v osrednji Evropi, ki se razteza v 1200 km dolgem loku med Genovskim zalivom in reko Donavo pri Dunaju. So najvišje in najbolj gosto poseljeno gorovje Evrope, pokrivajo ozemlja Francije, Italije, Avstrije, Švice, Nemčije, Liechtensteina in Slovenije.

Alpe zavzemajo površino približno 200 000 km², na njihovem območju pa prebiva okoli 20 milijonov ljudi. Število prebivalcev se spreminja glede na letni čas, saj je za Alpe značilna sezonska in turistična poselitev v višjih predelih. Tu se nahajajo večje bolj ravne površine, ki poleti služijo kot pašniki in nemalokrat pozimi kot smučišča. Gorovje leži na poti med osrednjo ter južno Evropo, zaradi česar ima zgodovinski pomen zlasti kot tranzitna pot. Alpe so gospodarsko pomembne kot stičišče turizma, kmetijstva, gozdarstva, pridobivanja električne energije na hidroelektrarnah ter izkopavanja soli in železove rude.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Manjše gorske skupine v Alpah zlahka definiramo med posameznimi prelazi, definicija večjih skupin pa je zelo raznolika. Italijanska razdelitev iz leta 1924 oz. 1926 deli Alpe na Zahodne, Osrednje in Vzhodne, na 26 sekcij in 112 skupin.[1] Julijske Alpe po tej definiciji vključujejo tudi Gorski Kotar, Julijske Predalpe pa celotno Istro.[2] Švicarska krovna planinska organizacija SAC (Schweizer Alpenclubs) uporablja delitev bolj ali manj po mejah kantonov [3], nemške zveze pa imajo svojo razdelitev za Vzhodne Alpe.[4]

Novejši poskus poenotenja razdelitve celotnih Alp sega v leto 2006, ko jo je definiral Sergio Marazzi v okviru SOUISA (Suddivisione orografica internazionale unificata del Sistema Alpino, Mednarodna standardizirana orografska razdelitev Alp).[5] Po SOUISA razdelimo Alpe na dva dela (Vzhodne in Zahodne Alpe, razmejitev poteka preko Bodenskega in Komskega jezera), 5 velikih sektorjev (Jugozahodne, Severozahodne, Centralne vzhodne, Severne vzhodne in Južne vzhodne Alpe), 36 sekcij, 31 relativnih sektorjev, 132 podsekcij in 30 relativnih sektorjev. Na spodnjem seznamu so zraven še najvišji vrhovi posameznih skupin, oštevilčenje je enako kot na sliki.

Razdelitev Alp na 5 velikih sektorjev (različne barve) in 36 sekcij (SOIUSA).

Zahodne Alpe[uredi | uredi kodo]

Jugozahodne Alpe

  • 1. Ligurske Alpe (Punta Marguareis, 2661 m)
  • 2. Primôrske Alpe (Monte Argentera, 3297 m), včasih tudi Maritimske Alpe
  • 3. Provansalske Alpe in Predalpe (Tete de l'Estrop, 2961 m)
  • 4. Kotijske Alpe (Monviso, 3841 m)
  • 5. Dofinejske Alpe (Barre des Écrins, 4102 m), včasih tudi Dauphinske Alpe
  • 6. Dofinejske Predalpe (Grande Tete de l'Obiou, 2790 m)

Severozahodne Alpe

Mt. Blanc iz zraka
  • 7. Savojske Alpe (Mont Blanc, 4810 m), včasih tudi Grajiške Alpe
  • 8. Savojske Predalpe (Haute Cime des Dents du Midi, 3257 m)
  • 9. Peninske Alpe (Monte Rosa, 4634 m)
  • 10. Lepontinske Alpe (Monte Leone, 3552 m)
  • 11. Luganske Predalpe (Pizzo di Gino, 2245 m)
  • 12. Bernske Alpe v širšem smislu (Finsteraarhorn, 4274 m)
  • 13. Glarnske Alpe v širšem smislu (Tödi, 3620 m)
  • 14. Švicarske Predalpe (Schilthorn, 2970 m)
Delitev na tri dele, 26 sekcij in 112 skupin iz leta 1924.

Vzhodne Alpe[uredi | uredi kodo]

Centralne vzhodne Alpe

  • 15. Zahodne Retijske Alpe (Piz Bernina, 4049 m)
  • 16. Vzhodne Retijske Alpe (Wildspitze, 3772 m)
  • 17. Zahodne Ture (Großglockner, 3798 m)
  • 18. Vzhodne Ture (Hochgolling, 2863 m)
  • 19. Koroško-Štajerske Alpe (Eisenhut (mountain)|Eisenhut, 2441 m), kamor sodijo Krške Alpe
  • 20. Štajerske Predalpe (Ameringkogel, 2184 m), vključuje tudi Kobansko s Košenjakom

Severne vzhodne Alpe

Alpe
  • 21. Severne Tirolske apnenčaste Alpe (Parseierspitze, 3040 m)
  • 22. Bavarske Alpe (Großer Krottenkopf, 2657 m)
  • 23. Tirolske skrilaste Alpe (Lizumer Reckner, 2884 m)
  • 24. Severne Salzburške Alpe (Hochkönig, 2941 m)
  • 25. Salzkammergut in Zgornjeavstrijske Alpe (Hoher Dachstein, 2993 m)
  • 26. Severne Štajerske Alpe (Hochtor, 2369 m)
  • 27. Severne Spodnjeavstrijske Alpe (Hochstadl, 1919 m)

Južne vzhodne Alpe

  • 28. Južne Retijske Alpe (Ortler, 3905 m)
  • 29. Bergamske Alpe and Predalpe (Pizzo di Coca, 3052 m)
  • 30. Predalpe nad Brescio in Gardo (Monte Cadria, 2254 m)
  • 31. Dolomiti (Marmolada, 3342 m)
  • 32. Beneške Prealps (Col Nudo, 2472 m)
  • 33. Karnijske in Ziljske Alpe (Monte Coglians, 2780 m)
  • 34. Julijske Alpe v širšem smislu (Triglav, 2864 m), se delijo naprej na Julijske Alpe in Julijske Predalpe
  • 35. Koroško-Slovenske Alpe (Grintovec, 2558 m), se delijo naprej na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe
  • 36. Slovenske Predalpe (Porezen, 1630 m), se delijo naprej na Zahodne Slovenske Predalpe (Škofjeloško-Cerkljansko, Polhograjsko in Rovtarsko hribovje), Vzhodne Slovenske Predalpe (Posavsko hribovje) in Severovzhodne Slovenske Predalpe (Pohorje in Paški Kozjak).

Najvišji vrhovi Alp - štiritisočaki[uredi | uredi kodo]

Matterhorn
ime višina skupina
Mont Blanc 4810 m Savojske Alpe
Monte Rosa 4634 m Peninske Alpe
Dom 4545 m Peninske Alpe
Weisshorn 4505 m Peninske Alpe
Matterhorn 4478 m Peninske Alpe
Grand Combin 4314 m Peninske Alpe
Finsteraarhorn 4273 m Bernske Alpe
Aletschhorn 4192 m Bernske Alpe
Barre des Écrins 4102 m Dolfinejske Alpe
Gran Paradiso 4061 m Savojske Alpe
Piz Bernina 4049 m Zahodne Retijske Alpe
Weissmies 4023 m Peninske Alpe

Prvi se je na vse glavne alpske štiritisočake povzpel Karl Blodig (okrog leta 1900).

Geologija[uredi | uredi kodo]

Geološka karta Alp.

Alpe so nastale postopoma, procesi iz različnih geoloških obdobij so opazni kot gorske skupine zgrajene iz različnih kamnin. V mezozoiku se je edina tektonska plošča, na kateri je stala supercelina Pangea, razklala na Lavrazijo na severu in Gondvano na jugu, vmes pa je bilo morje Tetis[6]. Proti koncu mezozoika, v pozni kredi, sta obe celini stisnili morje med njima, pri čemer se je morsko dno dvignilo v gorsko verigo od Gibraltarja, preko Alp in Himalaje do Indonezije. Nastanek Alp je torej manjši del tega procesa, ki traja še danes, ko Alpe rastejo na stiku afriške in evrazijske plošče.[7]

Alpe so večinoma zgrajene iz morskih sedimentnih kamnin, nekaj je tudi magmatskih intruzij, na primer granitna na Adamellu (3539 m, Južne Retijske Alpe, Italija).

Že Kelti so v Alpah kopali bakreno rudo, Rimljani so začeli izkoriščati tudi nahajališča zlata in železa.[8] Bogata so tudi nahajališča kristalov[9], na primer cinabarita, ametista in kamene strele.

Ledeniki[uredi | uredi kodo]

Poledenitve v obdobju miocena so povzročile značilne erozijske oblike[7], ki jih je sredi 19. stoletja opazil in pojasnil Louis Agassiz, oče koncepta ledene dobe.[10] Ledeniške doline so oblikovane v obliki črke U, s strmimi stenami in širokim dnom, erodiran material se kopiči v morenah na robu, v sredini ali na koncu ledenika.[11][10] V zadnjem stoletju je opazno izginjanje, umikanje in tanjšanje ledenikov, leta 1876 so alpski ledeniki pokrivali 1817 km², leta 1973 le še 1342 km². Tudi Triglavski ledenik[12] in Ledenik pod Skuto[13] sta se močno zmanjšala in se ne premikata več. Največji ledenik v Alpah je Aletsch (Bernske Alpe, Švica), ki je dolg 23,6 km in pokriva 117,6 km².

Hidrologija[uredi | uredi kodo]

Obsežna prodišča ob reki Tilment (Tagliamento).

Čeprav Alpe pokrivajo le ~11% Evrope, prispevajo 90% vode nižjeležečim predelom. Vodo se izkorišča v hidroelektrarnah, za namakanje in za pitje.[14] Kar 80% pitne vode v Milanu pride iz Alp[15][16][17], več kot 500 hidroelektrarn alpskega loka pa proizvede do 2900 KW elektrike vsako uro.[18] Velike evropske reke, kot so Ren, Rona, Pad, Inn (ki se izliva v Donavo, ki ne izvira v Alpah), pripadajo severnomorskemu in sredozemskemu povodju, običajno posebej ločimo še jadransko in črnomorsko) povodje. Gorske reke imajo velika nihanja vodostaja, zlasti spomladi zaradi taljenja snega, prinašajo velike količine proda.

Na robu Alp je Ženevsko jezero, ki je s 580 km² daleč največje alpsko jezero. Za primerjavo, Gardsko jezero (370 km²), Bohinjsko jezero (3,18 km²), Krnsko jezero (5,6 ha ali 0,056 km²).

Ekologija[uredi | uredi kodo]

Rastlinstvo[uredi | uredi kodo]

Planika (Leontopodium alpinum).

V alpskem svetu je bilo opisanih 13000 vrst[18] rastlin, ki rastejo na travnikih, v močvirjih, gozdovih (listnatih in iglastih) ter na kamniti podlagi (melišča, morene, gola skala).[19] Gozdna meja je različno visoka glede na usmerjenost pobočja (sever, jug) in lego posameznega območja v Alpah. Listnati gozd, ki ga sestavljajo bukev, hrast, jesen in beli javor, raste strnjeno do višine 1200 m na severni strani Alp, na južni pa do 1500 m, ponekod do 1700 m.[20] Nad listnatim gozdom je pas rušja (Pinnus mugo), nad njim pa pas nizkega grmičevja, zlasti dlakavega sleča (rododendron).[21] Alpske rože številnih vrst nad gozdno mejo so zaščitene in jih najdemo tudi do višine 4000 m. Verjetno najbolj prepoznavno alpski rožo - planiko (Leontopodium alpinum), najdemo na višinah med 1400 in 3400 m.[19]

Zaradi ekstremnih in stresnih razmer gorske rastline proizvajajo številne sekundarne metabolite, ki so zanimivi za farmacijo in medicino,[22] deli rastlin se uporabljajo jih tudi v zdravilstvu in za pripravo čajev.

Živalstvo[uredi | uredi kodo]

Alpski kozorog (Capra ibex).

Opisanih je bilo 30000 alpskih živali, od žuželk do medveda, nekatere vrste lahko preživijo zgolj v specifični mikroklimi nad ali pod snežno mejo.[18][23] Največja žival visokih gora je alpski kozorog (Capra ibex), ki so ga našli do višine 3000 m[24], gamsi (Rupicapra rupicapra) živijo nekoliko nižje.[25] V Vzhodnih Alpah še najdemo medveda (Ursus arctor), tudi v Sloveniji. Od glodavcev so najbolj znani svizci (Marmota marmota), ki večinoma živijo v podzemnih rovih nad gozdno mejo do višine 2700 m in pozimi hibernirajo.[25] Največje ptice so planinski orel (Aquila chrysaetos), ponovno naseljeni brkati ser (Gypaetus barbatus), zelo razširjena je tudi planinska kavka (Pyrrhocorax graculus).[26]

Plazilci, npr. modras (Vipera ammodytes) in gad (Vipera berus), živijo pod snežno mejo, planinski močerad (Salamandra atra) se je prilagodil na okolje tako, da leže žive mladiče. V potokih, bogatih s kisikom, živijo postrvi. Od žuželk so najbolj opazni metulji, zlasti iz rodu Parnassius, in zaščiteni alpski kozliček (Rosalia alpina).[27]

Tranzitne poti[uredi | uredi kodo]

Hudičev most (spodnji) v bližini Gotthardskega prelaza, prvi most na tem mestu je bil zgrajen leta 1230.

Preko Alp vodi veliko poti, cest in železnic predvsem v smeri sever-jug. Rimljani so čez prelaze zgradili prve prave ceste, med industrijsko revolucijo pa so položili prve železniške tire, mnoge skozi dolge predore. Danes je verjetno najbolj prometen alpski prelaz Brenner na nadmorski višini 1370 m med Italijo (Južna Tirolska) in Avstrijo (Tirolska). Mnogi visoki prelazi so pozimi zaprti zaradi snega in nevarnosti plazov, zaradi preusmeritve prometa skozi predore so danes pomembni predvsem zaradi turizma.

Najvišji cestni asfaltirani prelazi v Alpah so Col de I'Iseran (2770 m, Savojske Alpe, Francija), Stelvio (2757 m, Zahodne Retijske Alpe, Italija), Col Agnel (2744 m, Kotijske Alpe, Francija/Italija), najvišji slovenski prelaz je Vršič (1611 m, Julijske Alpe). Najvišja asfaltirana cesta (slepa ulica) v Alpah je cesta na Ötztalski ledenik (2830 m, Vzhodne Retijske Alpe, Avstrija), v Sloveniji pa Mangartska cesta (2072 m, Julijske Alpe).

Najdaljši železniški predori so bazni predor Lötschberg (34,5 km, Bernske Alpe, Švica), Simplon (19,8 km, Lepontinske Alpe, Italija/Švica) in Vereina (19,1 km, Zahodne Retijske Alpe, Švica), najdaljši v Sloveniji je karavanški (7976 m). Trenutno je v gradnji kar nekaj dolgih predorov, na primer bazni predor Gotthard, ki bo dolg 57,1 km in je sestavni del velikega švicarskega projekta AlpTransit, ki bo izboljšal povezavo med Francijo in Nemčijo na severu ter Italijo na jugu.[28]

Najdaljši alpski cestni predori so Gotthardski (16,9 km, Švica, med kantonoma Uri in Ticino), Arlberški (14 km, Avstrija, med Predarlsko in Tirolsko) in predor pod Mt. Blancom (11,6 km, Italija/Francija). Najdaljši predor v slovenskem delu Alp je avtocestni predor Karavanke (7864 m).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Od prazgodovine do Napoleona[uredi | uredi kodo]

Po zadnji ledeni dobi so se pozno paleolitske skupnosti naselile ob jezerih in v jamskih sistemih. Znana najdišča so v jamah pri Vercorsu blizu Grenobla (Dofinejske Predalpe, Francija), mostišča na jezeru Mondsee (Salzkammergut in Zgornjeavstrijske Alpe, Avstrija) in jamske poslikave ter petroglifi v Val Camonici (Bergamske Alpe, Italija).[29] Najbolj znan prazgodovinski dokaz migracij preko Alp je človeška mumija, poimenovana Ötzi, ki so jo našli blizu italijansko-avstrijske meje leta 1991.[30]

Kelti so se naselili v Švici 1500-1000 pr. n. š., na vzhodu so živeli Retijci, na zahodu pa Helveti in Alobrogi. Med drugim so kopali sol v bližini Salzburga, (halštatska kultura),[31] znani so bili po izdelavi okrašenega orožja in nakita (latenska kultura).[32][33]

Med drugo punsko vojno je Hanibal leta 218 pr. n. š. prečkal Alpe s 38 000 pešaki, 8000 konjeniki in 37 bojnimi sloni.[34] Čeprav ni natančno znano, kje je prečkal Alpe in ni materialnih dokazov prehoda vojske, gre za enega najbolj znanih antičnih vojaških pohodov. Rimljani so kasneje zgradili številne ceste čez alpske prelaze, ki so se uporabljale še daleč v sredni vek.[35] Rimljani so leta 121 pr. n. š. premagali Alobroge v dolini Rone, v galskih vojnah pod poveljstvom Julija Cezarja pa še Helvete 58 pr. n. š..[36] Rimljani so v Alpah ustanovili številna mesta, pogosto na starejših keltskih naselbinah npr. Aosto (Augusta Praetoria Salassorum), Lausanno (Lausodunon) in Partenkirchen (Partanum) s kopališči, vilami, arenami in templji. Ob propadu rimskega imperija so se v Alpah neselili Germani (Langobardi, Alemani, Bavarci in Franki).[37]

General Suvorov prečka Alpe (Vasilij Surikov, 1899).

V zgodnjekrščanskem obdobju so v Alpah zgradili prve samostane in cerkve, Frankovsko Karolinško cesarstvo je uvedlo fevdalizem. Večji del srednjega veka je v Alpah, zlasti na ozemlju današnje Švice, potekalo rivalstvo med cesarstvi/kraljestvi/vojvodinami iz nemškega, francoskega in italijanskega govornega območja. Da bi se zaščitili pred Habsburžani, so štirje kantoni razglasili neodvisnost leta 1291. Po številnih vojnah in pridružitvi dodatnih kantonov se je Švicarska konfederacija dokončno uveljavila kot neodvisna država v 16. stoletju.[38]

Napoleon Bonaparte je priključil nekaj alpskih dežel Franciji, leta 1798 pa ustanovil kratkoživo Helvetsko republiko. Po umiku zavezniške vojske z generalom Suvorovim čez zasneženi prelaz Panix (2404 m) v oktobru 1799, je Napoleon naslednje leto prečil z 40 000-glavo vojsko prelaz Veliki Sv. Bernard (2469 m) in zasedel praktično vse alpske dežele.[39]

Razvoj alpinizma[uredi | uredi kodo]

Obstaja le malo dokazov o prisotnosti praljudi na alpskih vrhovih. Skozi ves stari in srednji vek so vrhovi veljali za grozljiv svet, kjer domujejo zmaji in demoni, vraževerni ljudje so celo prečkali prelaze s prevezanimi očmi.[40] V srednjem veku sta opisana dva primera osvajanja vrhov, ki ju lahko štejemo za alpinistično dejanje. Antoine de Ville, je po ukazu francoskega kralja Karla VII. leta 1492 splezal na Mt. Aiguille (2085 m, Dofinejske Predalpe, Francija), vrh je bil nato neobiskan do leta 1834.[41][42] Še večjega spoštovanja pa je vreden vzpon na Rocciamelone (3538 m, Savojske Alpe, Italija). Vrh je osvojil križarski vitez Bonifacius Rotarius iz Astija leta 1358, ko se je vrnil iz neuspešne križarske vojne proti Turkom, ki jo je napovedal avignonski papež Klemen VI.. Zaobljubil se je, da se bo vzpel na prvo goro, ki jo bo zagledal po vrnitvi domov. Na vrh je prinesel bronasti triptih (51 × 53 cm) z napisom

hic me aportavit bonifacius rotarius civis astensis in honore d ni (domini) nri (nostri) yhu (Yesus) c (Christi) et beate marie virginis anno dn (domini) MCCCLVIII p mo (primo) septembri [43][44][45]

Šele v 18. stol. je alpski svet postal zanimiv, ko so njegovo romantično podobo javnosti predstavili Jean-Jacques Rousseau, Albrecht von Haller, Johann Wolfgang von Goethe, Friedrich Schiller in drugi, ki so spodbudili nastanek gorskega turizma. V območje večnega snega sta se prva podala benediktinski menih Placidus a Spescha (1752–1833) in naravoslovec Horace-Bénédict de Saussure (1740-1799). De Saussure je med drugim poskušal osvojiti Mt. Blanc, ker mu ni uspelo, je prvopristopnikom ponudil nagrado. Dr. Michel Paccard in Jacques Balmat sta vrh osvojila 1786, naslednje leto pa je uspelo tudi de Saussureju. Tudi do osvojitve Triglava že nekaj let prej, leta 1778, je prišlo na pobudo premožnega naravoslovca Žige Zoisa. Za znanstveniki in domačini so prišli gorniki in alpinisti, ki so 1857 ustanovili prvo planinsko društvo, angleški Alpine Club. V naslednjih letih so društva in zveze ustanovile tudi alpske države, s tem pa je bilo ustvarjeno okolje za organizirano obiskovanje gora. Slovensko planinsko društvo, predhodnica PZS, je bilo ustanovljeno 27. februarja 1893 v Ljubljani.

Svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Med prvo svetovno vojno sta preko Alp tekli soška in tirolska fronta, na katerih je veliko vojakov izgubilo življenje v snežnih plazovih, zlasti decembra 1916, ko so plazovi na obeh straneh pokopali 10 000 ljudi.[46]

Adolf Hitler je med drugo svetovno vojno Nemčiji priključil oziroma zasedel vse alpske države razen Švice, zgradil si je vilo v Berchtesgadenu. V zadnjih mesecih vojne so zavezniki zasedli ključne prelaze[47] in razblinili vsako upanje za ohranitev alpske trdnjave nacističnega režima (Alpenfestung). Naropane umetnine in zlato so po vojni našli v rudnikih soli na območju Altauseeja.[48]

Planšarstvo[uredi | uredi kodo]

Planšarstvo je poletna migracija ljudi in živali na višja območja, tradicionalna oblika živinoreje v Alpah že iz prazgodovinskih časov (4. tisočletje pr. n. št.),[49] ki preprečuje, da bi večino gora pod 2000 m prerastel gozd. Navada se je ohranila v vseh alpskih državah, čeprav v bistveno manjšem obsegu kot nekoč. Pastirji prevzamejo skrb za živali večjega števila lastnikov. Večina alpskih pašnikov je pod 2400 m.

Največ se pase goveda in ovc, v manjšem obsegu tudi koz in prašičev.[50]. Planšarstvo je pridobilo na pomenu po pandemiji kuge v srednjem veku, ker lahko majhno število pastirjev skrbi za velike črede živali. Zaradi sporov s samostani in meščani glede pašnih pravic je prihajalo spopadov[51] in pravih vojn v današnji Švici. Do bitke pri Morgartnu (1315) je prišlo zaradi spora okoli pašnih pravic med kantonom Schwyz in benediktinskim samostanom v Einsiedelnu, ki so ga podpirali Habsburžani.[52]

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Latinska beseda Alpes morda prihaja iz besed altus (visok) ali albus (bel), po poznoantičnem filologu Marusu Serviusu Honoratusu je beseda keltskega izvora in pomeni visoko goro. Možen je tudi izvor iz predindoevropske besede *alb (hrib), iz česar izhaja Albanija, pa tudi v rimskih časih Albania (dežela na vzhodnem Kavkazu) in Albania/Albany, starinski angleški izraz za Škotsko.[53].

Izraz Alpe se uporablja tudi za številna druga gorovja, na primer:

  • Apuanske Alpe (najvišji vrh Mt. Pisanino, 1946 m), v Italiji, del Apeninov
  • Dinarske Alpe, drugo ime za Dinarsko gorstvo (Maja Jezercë 2694 m), zahodni Balkan, najvišji predel so Prokletije
  • Transilvanske Alpe, drugo ime za Južne Karpate v Romuniji (Moldoveanu 2544 m)
  • Avstralske Alpe (Mt. Kosciuszko 2228 m)
  • Japonske Alpe (Mt. Kita 3193 m), na otoku Honšu
  • Montes Alpes, gorovje na Luni

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Comitato Geografico Nazionale Italiano (Hrsg.): Nomi e limiti delle grandi parti del Sistema alpino. In L'Universo. Anno Vili, n. 9, Firenze, 1926.
  2. ^ Planinski vestnik, maj 2006, str. 80-81 Pridobljeno 18. januar 2014.
  3. ^ Delitev po SAC
  4. ^ Franz Graßler: Alpenvereinseinteilung der Ostalpen (AVE). Alpenvereins-Jahrbuch. In: DAV, OeAV, AVS (Hrsg.): Berg '84. Band 108, 1984, S. 215–224.
  5. ^ Marazzi, Sergio (2012). SOIUSA - Suddivisione orografica internazionale unificata del Sistema Alpino , www.fioridimontagna.it, Pridobljeno 18. januar 2014.
  6. ^ Graciansky (2011), 1-2
  7. ^ 7,0 7,1 Gerrard, (1990), 16
  8. ^ Shoumatoff (2001), 49–53
  9. ^ Roth, 10–17
  10. ^ 10,0 10,1 Shoumatoff (2001), 63–68
  11. ^ Gerrard, (1990), 132
  12. ^ Triglavski ledenik
  13. ^ Ledenik pod Skuto
  14. ^ Chatré, Baptiste, et al. (2010), 5
  15. ^ Chatré, Baptiste, et al. (2010), 9
  16. ^ Benniston et al. (2011), 1
  17. ^ Price, Martin. Mountains: Globally Important Eco-systems". University of Oxford
  18. ^ 18,0 18,1 18,2 Chatré, Baptiste, et al. (2010), 8
  19. ^ 19,0 19,1 Reynolds, (2012), 43–45
  20. ^ Shoumatoff (2001), 75
  21. ^ Beattie (2006), 17
  22. ^ Kala, C.P. and Ratajc, P. 2012."High altitude biodiversity of the Alps and the Himalayas: ethnobotany, plant distribution and conservation perspective". Biodiversity and Conservation, 21 (4): 1115–1126.
  23. ^ Shoumatoff (2001), 90, 96, 101
  24. ^ Shoumatoff (2001), 104
  25. ^ 25,0 25,1 Shoumatoff (2001), 102–103
  26. ^ Shoumatoff (2001), 97–98
  27. ^ Shoumatoff (2001), 91
  28. ^ AlpTransit.ch – uradna stran
  29. ^ Beattie, (2006), 25
  30. ^ Luca Ermini et al., "Complete Mitochondrial Genome Sequence of the Tyrolean Iceman," Current Biology, vol. 18, no. 21 (30 October 2008), pp. 1687–1693.
  31. ^ Beattie, (2006), 25
  32. ^ Fleming (2000), 2
  33. ^ Shoumatoff (2001), 131
  34. ^ Lancel, Serge, (1999), 71
  35. ^ Prevas (2001), 68–69
  36. ^ Beattie, (2006), 27
  37. ^ Beattie, (2006), 31, 34
  38. ^ Beattie, (2006)
  39. ^ Shoumatoff (2001), 182–183
  40. ^ Fleming (2000)
  41. ^ "Mont Aiguille". Peakware, the World Mountain Encyclopaedia. Pridobljeno dne 2 January 2013. 
  42. ^ "L'ascension historique de 1492" [The historic ascent of 1492] (French). Mont-Aiguille.com. 2009-01-12. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2009-06-16. Pridobljeno dne 3 January 2013. 
  43. ^ Con Rotario sul Rocciamelone
  44. ^ L'alpinismo? E nato sul Rocciamelone (La Stampa, 30 julij 2008)
  45. ^ Priložnostna znamka
  46. ^ History Channel - na današnji dan, 13. december, 1916
  47. ^ Mitchell (2007), 7–10
  48. ^ Mitchell (2007), 10, 151
  49. ^ Barker, Graeme (1985). Prehistoric Farming in Europe. Cambridge: Cambridge University Press. str. 120. ISBN 0-521-22810-7. 
  50. ^ Barker 115
  51. ^ Švicarski zgodovinski leksikon
  52. ^ Švicarski zgodovinski leksikon
  53. ^ http://www.etymonline.com/index.php?allowed_in_frame=0&search=alps&searchmode=none Online etymology dictionary

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Pogled na Mali Dru v alpskem masivu Mont Blanc

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]