Rezijanščina
Rezijánščina (lastno ime rozajanski langač ali lengač) je slovensko narečje, ki se govori v Reziji, dolini v italijanskih Zahodnih Julijskih Alpah. Nekateri italijanski nacionalistični krogi kot npr. organizacija Identità e Tutela Val Resia trdijo, da je rezijanščina samostojen jezik, a je zakon o zaščiti slovenske manjšine v Furlaniji - Julijski krajini, ki ga je sprejel tamkajšnji deželni svet oktobra 2007, zaobjel tudi rezijanščino med slovenska narečja. Uvrščajo jo tudi med slovanske mikrojezike.
Zaradi izoliranosti rezijanščine od ostalega slovenskega govornega območja, ki je posledica naravne lege ter meddržavne meje med Italijo in Slovenijo, se rezijanska fonetika bistveno razlikuje od ostalih slovenskih narečij. Rezijanščina ima celo drugačno abecedo, ki vsebuje črko W. Na besedišče in naglas je bistveno vplivala italijanščina, rezijanščina pa je ohranila tudi veliko arhaizmov, ki se v sodobni slovenščini ne uporabljajo več. Rezijanščina je tudi edino slovensko narečje, ki je ohranilo aorist.
Rezijanščino govori okoli 1500 ljudi[navedi vir]. Od 2008 izhaja rezijanski časopis Näš glas.[1]
 |
Wikimedijina zbirka ponuja več gradiva o temi: Rezijanščina |
[uredi] Zunanje povezave
- Domača stran rezijanščine vsebuje med drugim rezijansko-slovenski slovar.
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
