Laščina (slovanski jezik)
 |
Članek ne navaja nobenega medbesedilnega sklica ali vira. |
| Lahščina | |
|---|---|
| Države: | Češka, Poljska (Šlezija, Hlučínsko) |
| Govorni predeli: | Srednja Evropa |
| Skupaj govorcev: | neznan |
| Na svetu: | Ni med prvih 100. |
| Rodovna razvrstitev: | indoevropski |
| Uradni položaj | |
| ni uradni jezik | |
| Usklajuje: | |
| Jezikovni kodi | |
| ISO 639-1: | |
| ISO 639-2(B): | |
| ISO 639-2(T): | |
| SIL: | |
Laščina je verjetno osamosvojeno narečje češkega jezika, pravzaprav prehodni jezik med češčino in poljščino, čeprav ga veliko ljudi[navedi vir] šteje za poseben jezik. Govori se na Češkem, v Šleziji, na Hlučinskem, Severovzhodnem Moravskem in v nekaterih vaseh na Poljskem ne daleč od Češke. Poljski jezikoslovci menijo, da je laščina poljsko narečje[navedi vir].
Laščina ima več različnih narečij. Njeno besedišče je tako različno, da je Poljaki in Čehi ne morejo razumeti.
V laščini izgovarjajo zveneča glasova dz, dž, ki jima v českem jeziku ustrezata c, č. V laškem jeziku ni dolgih in kratkih samoglasnikov kakor v poljskem in lužiškem jeziku. Narečja so tri: zahodno, vzhodno in južno narečje. 8% laškega besedišča predstavljajo nemške izposojenske, pravzaprav so prišle iz narečja Sudetskih Nemcev in šlezijske nemščine[navedi vir].
Pesnik Óndra Łysohorsky je v 20-ih in 30. letih 20. stoletja začel s načrti standardizacije laščine. Obenem je Łysohorsky v laščini napisal mnogo leposlovnih del. Govorci laščine so z veseljem sprejeli program in veliko književnikov je sledilo zgledu Łysogorskega, med njimi Jan Stunavsky, Jozef Šinovsky in Jura Hanys[navedi vir]. V drugi svetovni vojni so Nemci prepovedali laški jezik, po vojni pa je komunistični režim potisnil laščino v ozadje. Komunisti so bili mnenja, da je laščina zgolj češko narečje[navedi vir].
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
