Laščina (slovanski jezik)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lahščina
Države: Češka, Poljska (Šlezija, Hlučínsko)
Govorni predeli: Srednja Evropa
Skupaj govorcev: neznan
Na svetu: Ni med prvih 100.
Rodovna razvrstitev: indoevropski

 slovanski
  zahodnoslovanski
   češkoslovaški
    češčina
     laščina

Uradni položaj
ni uradni jezik
Usklajuje:
Jezikovni kodi
ISO 639-1:
ISO 639-2(B):
ISO 639-2(T):
SIL:

Laščina je verjetno osamosvojeno narečje češkega jezika, pravzaprav prehodni jezik med češčino in poljščino, čeprav ga veliko ljudi[navedi vir] šteje za poseben jezik. Govori se na Češkem, v Šleziji, na Hlučinskem, Severovzhodnem Moravskem in v nekaterih vaseh na Poljskem ne daleč od Češke. Poljski jezikoslovci menijo, da je laščina poljsko narečje[navedi vir].

Laščina ima več različnih narečij. Njeno besedišče je tako različno, da je Poljaki in Čehi ne morejo razumeti.

V laščini izgovarjajo zveneča glasova dz, dž, ki jima v českem jeziku ustrezata c, č. V laškem jeziku ni dolgih in kratkih samoglasnikov kakor v poljskem in lužiškem jeziku. Narečja so tri: zahodno, vzhodno in južno narečje. 8% laškega besedišča predstavljajo nemške izposojenske, pravzaprav so prišle iz narečja Sudetskih Nemcev in šlezijske nemščine[navedi vir].

Pesnik Óndra Łysohorsky je v 20-ih in 30. letih 20. stoletja začel s načrti standardizacije laščine. Obenem je Łysohorsky v laščini napisal mnogo leposlovnih del. Govorci laščine so z veseljem sprejeli program in veliko književnikov je sledilo zgledu Łysogorskega, med njimi Jan Stunavsky, Jozef Šinovsky in Jura Hanys[navedi vir]. V drugi svetovni vojni so Nemci prepovedali laški jezik, po vojni pa je komunistični režim potisnil laščino v ozadje. Komunisti so bili mnenja, da je laščina zgolj češko narečje[navedi vir].