Čakavščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Čakavščina
(Čakavica, Čakavščina, Čakavski jazik)
Materni jezik Hrvaška, Slovenija, Madžarska, ZDA, Avstrija (Gradiščanska)
Področje Južna Evropa
Etničnost Hrvati, nekaj Slovencev
Število maternih govorcev ca. 660.000  (2001)[navedi vir]
Jezikovna družina
Standardne oblike
Narečja
Jezikovne kode
ISO 639-3 svm (moliščina)
Seznam Linguist hrv-cha
Cakavstina-slo.PNG
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Čakavščina (hrvaško čakavština, čakavica, čakavsko narječje, v lastni govorici čakavščina, čakavski jazik, ter čokovščina, čokovski jazik, čokovsko noričje) je eno izmed treh največih hrvaških jezikovnih variantov pri kajkavščini in štokavščini. Največ govorcev živi v Dalmaciji in Istri. Gradiščanščina v Avstriji in na Madžarskem deloma izhaja iz čakavščine, ravno tako tudi moliščina v Italiji.

Mnogi jezik čakavskih Hrvatov označujejo kot dalmatski jezik, čeprav poznamo tudi dalmaščino, ki spada med romanske jezike. Veliko hrvaških jezikoslovcev in govorcev je mnenja, da je tudi čakavščina jezik in ne samo narečje.[navedi vir] Ima lastno književnost in knjižni jezik, med slovanskimi govori na Hrvaškem pa ima Čakavščina tudi najstarejši jezikovni spomenik.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Dialekti na Hrvaškem pred velikimi migracijami v 16. in 17. stoletju
Pod Tomislavovo vladavino je stara Hrvaška verjetno že obsegala skoraj vse področje, kjer se je utrdil čakavski govor, posegla pa je že tudi na področje štokavskega govora

Čakavščina je predstavljala prvi knjižni standard na Hrvaškem. Stara Hrvaška je obstajala vsaj od leta 830 in njeno središčno območje je bil ozek obmorski pas med Kranjsko in Dalmacijo, kjer se je razvil čakavski govor. Baški spomenik iz okrog leta 1000[1] je napisan v glagolici in v jeziku, v katerem se mešajo elementi čakavščine in tedaj zelo cenjene staro-cerkvene slovanščine.[navedi vir] Verjetno najstarejše ohranjeno besedilo, ki je povsem čakavsko, je Vinodolski zakonik, ki je bil izdan že leta 1288 in je obenem tudi najstarejši ohranjeni hrvaški pravni vir.[2] V preteklosti so Istarski razvod, v čakavščini spisan pravni akt , ki je služil razmejitvi istrskih komun, datirali v še starejše leto 1275, vendar pa so zaimenski pridevniki v tem aktu za 13. stoletje najverjetneje preveč razviti- slednje besedilo tako verjetneje datira v leto 1325 ali pa je kot ponaredek iz 15. stoletja sestavljeno iz starejših listin.[3] V čakavščini in glagolici je napisan tudi prvi hrvaški slovar, ki ga imenujemo Zadarski slovar.[navedi vir]

Prvi knjižni jezik na Hrvaškem ima veliko arhaičnih slovanskih elementov, saj so na področju zgodnje Hrvaške v liturgiji uporabljali staro-cerkveno slovanščino. V obmorski Dalmaciji in v stari dinarski Hrvaški so v čakavskem knjižnem jeziku še do 17. stoletja besedila zapisovali v glagolici,[navedi vir] v 17. stoletju pa so tamkaj čakavščino prenehali uporabljati za knjižni jezik, ker se je na njeno mesto že tedaj povzpela štokavščina.[1]

Zaton uporabe čakavskega jezika ima več vzrokov. Najstarejši vzrok izvira še iz predturških časov in sicer gre za razvoj bogate renesančne in humanistične književnosti v štokavskem Dubrovniku. Dubrovnik je leta 1358 prvič priznal nadoblast ogrsko-hrvaških kraljev, s čimer je mesto s svojo štokavsko okolico pričelo privzemati hrvaško regionalno identiteto, leta 1454 in 1459 pa je v nekih kraljevih listinah dobilo naziv ščit našega Dalmatinskega kraljestva.[4] Da se je regionalna povezava Dubrovnika s Hrvaško prijela, stoletje kasneje kaže renesančni pesnik Ivan Vidali iz Korčule, ki mesto imenuje za krono vseh hrvaških mest.[5] Zaradi velikega vpliva dubrovniške književnosti je čakavska književnost dobila močno konkurenco. Sam dubrovniški ijekavsko-štokavski govor je imel ključno vlogo pri tem, da so kasneje Hrvati za jezikovni standard določili prav ijekavsko obliko štokavščine.[1]

Drugi pomembni vzrok za zaton čakavskega jezika je širjenje štokavskih vplivov zaradi delovanja štokavskih duhovnikov s katoliških področij Bosne. Pri tem je veliko vlogo odigral frančiščanski verski red,[6] jezuit Kašić Bartol pa je leta 1604 napisal prvo delo o gramatiki hrvaškega jezika, pri čemer se je naslonil na bošnjaško ikavsko štokavščino.[7][8] Na sploh je imel bošnjaški jezik tedaj velik vpliv na razvoj hrvaškega knjižnega jezika.[9]

Tretji razlog za zaton čakavščine predstavljajo turški vpadi, ki so med 16. in 18. stoletjem na Balkanu sprožili velike migracije prebivalstva. Staro območje čakavščine je bilo v srednjem veku večje od današnjega: raztezalo se je v smeri jugozahodne Hrvaške in deloma tudi v Bosno. Čakavci so bili v stalnem stiku z Italijo in Dalmati, zato je čakavščina padla pod italijanski in dalmatski vpliv.[navedi vir] Med tem ko je kopenska čakavščina prevzela štokavske elemente, je otoška čakavščina ohranila arhaične elemente, zato se jezikoslovci pri preučevanju usmerjajo predvsem na raziskovanje slednje.[navedi vir] Po padcu Beograda se je ozemlje hrvaške države zaradi turških osvajanj zgolj v pol stoletja prepolovilo[10][11] Leta 1532 so Turki zavzeli Klis in Bosno, številni Hrvati pa so pobegnili na dalmatinske otoke in počasi asimilirali Dalmate, približno 100-200.000 Hrvatov pa je šlo v tujino,[12] bodisi na Kranjsko med Slovence, bodisi na Ogrsko (na današnjo Gradiščansko), na Moravsko ali pa v Spodnjo Avstrijo. Pobegnili so tudi v Italijo (Molize). V 18. stoletju se je iz čakavščine in kajkavščine izoblikovala gradiščanščina, pri čemer je bilo izgubiljenih veliko čakavskih potez. Na mnoga področja, kjer so poprej živeli čakavski Hrvati, so prišli štokavci, ki so v etničnem smislu večinoma pripadali bodisi Srbom bodisi Bosancem.[13][14] Zaradi obrambe proti Turkom so na področjih Vojne krajine nastajale oborožene vojaške skupnosti, večinoma sestavljene iz prebeglih turških graničarjev, ki so bili tedaj še večinoma kristjani, bodisi katoliški ali pravoslavni.[15][16] To je povzročilo prepletanje zahodnoštokavskega (zvečine bošnjaškega) govora z vzhodnoštokavskim (zvečine srbskim) in razširjanje na čakavska področja.[1] Kljub temu, da je senjska škofija na jugu kot knjižni jezik še nekaj časa uporabljala čakavščino, so štokavske doselitve in delovanje bošnjaških duhovnikov povzročili, da se je čakavščina že v 17. stoletju prenehala uporabljati.[1]

Četrti razlog za zaton uporabe čakavskega jezika leži v geografskem premiku političnega centra na Hrvaškem iz čakavskega juga na kajkavski sever. Po padcu Beograda se je ozemlje hrvaške države zaradi turških osvajanj prepolovilo in leta 1558 sta se slavonski in hrvaški sabor v močno okrnjeni hrvaški državi združila, tako da je bila delitev na dve banovini za vedno presežena.[10][11] To je imelo za posledico premikanje političnega težišča proti severu, na področje Zagreba in Varaždina, saj se je banska krajina, ki ji je načeloval odslej skupni ban, raztezala od Karlovca do Ivanića, torej na področju kajkavskega govora.[10][11] Ker sta v Zagrebu imela svoj sedež tako ban kot zagrebški nadškof, so se v 18. stoletju vzporedno z normiranjem hrvaškega književnega jezika na osnovi štokavščine (v Dalmaciji in tudi na območju današnje Slavonije) v Zagrebu in njegovi okolici pričele pojavljati težnje po normiranju hrvaškega jezika na osnovi kajkavskega govora.[7]

Govorci[uredi | uredi kodo]

Čakavski jezik govori približno 12% Hrvatov, med ta delež se prišteva tudi gradiščansko-hrvaško skupino. Otoško narečje govorijo na Korčuli, Mljetu, Hvaru, Braču in na Elafitskih otokih. Kopensko čakavščino pa govorijo v Istri, Vindolu, Zadru, Splitu in na Pelješacu.

Narečja[uredi | uredi kodo]

Čakavska narečja na področju Istre (po D. Brozoviću)      severno-čakavski      buzetski ali gornje-mirnovski      srednje-čakavski      južno-čakavski      jugozahodno-istrski

Dalibor Brozović je čakavske dialekte razdelil na šest skupin:[17]

  1. severno-čakavski ali ekavsko-čakavski dialekt na severovzhodu (okolica Vinodola in deli Istre; ekavska izgovorjava)
  2. srednje-čakavski ali ikavsko-ekavski čakavski dialekt (v srednji Dalmaciji in dve enklavi v Istri; ikavsko-ekavska izgovorjava)
  3. buzetski ali gornje-mirnovski dialekt (na severu Istre; ekavska izgovorjava)
  4. južno-čakavski ali ikavsko-čakavski dialekt (na jugu Dalmacije, v Istri pa na severozahodu; ikavska izgovorjava)
  5. jugo-zahodno istrski ali štokavsko-čakavski dialekt (na jugozahodu Istre; ikavska izgovorjava)
  6. Lastovski dialekt (na otoku Lastovo in je edini dialekt, ki ga v Istri ne najdemo; ijekavska izgovorjava)

Med tem, ko so ostali istrski govori v glavnem nastajali z mešanjem avtohtonih čakavskih govorov in štokavskih vplivov, buzetska čakavščina predstavlja ohranjeni avtohtoni govor,[18] ki poleg čakavskih vsebuje tudi slovenske elemente, slednji pa mu z vidika hrvaške dialektologije dajejo (nepravo) kajkavsko obeležje.[18] Za buzetsko čakavščino in slovenska narečja je npr. značilno, da zvočni soglasniki na koncu besede onemijo (npr. mräs, zop, moš), med tem ko pri štokavskih govorih postanejo polzvočni (slovensko in buzetsko -b>p, -d>t, z>s, ž>š)[19] Buzetsko čakavščino zaradi podobnosti s slovenščino Ribarić imenuje kajkavsko-čakavski dialekt, Małecki jo ima za čakavsko-slovenski dialekt, po drugi strani pa jo Ramovš in Šimunović tako kot Brozović obravnavajo le kot čakavščino.[18]

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Jezikoslovci ne znajo natačno opredeliti tipičnih lastnosti čakavščine, ker vsebuje arhaične staroslovanske elemente, ki so podobni bolgarščini. Takšna je npr. beseda jazik (jezik).[navedi vir] Nekatere druge značilnosti so:

  • Čakavščina v ednini prve osebe uporablja -n namesto -m. (jaz sem se v čakavskem prevodu glasi: ja san). Takšno obliko ednine prve osebe najdemo tudi v prekmurščini in tudi prleškem narečju (ges san, dja san).
  • Glas Đ (dž) čakavščina izgovarja kot dj, čeprav tudi v kajkavskih narečjih najdemo dj, tudi v medžimurskem narečju.[navedi vir]
  • Čakavščina ima v rodilniku, dajalniku, tožilniku, mestniku in orodniku -e izgovor, tako kot slovenščina. Npr. slovar čakavskega jezika je čakavsko ričnik čakavskega jazika, v moderni hrvaščini pa riječnik čakavskoga jezika. Med čakavščino in primorskoslovenskimi narečji je veliko podobnosti. Čakavski elementi so prisotni tudi v pesmih Srečka Kosovela.[navedi vir] Tudi čakavsko poimenovanje lastnega jezika z izrazom čakavščina kaže na podobnost s slovenščino.


Položaj čakavščine[uredi | uredi kodo]

V Jugoslaviji so čakavski jezik, ki je imel na Hrvaškem največjo tradicijo, potisnili v ozadje. V komunizmu pa so čakavski književnosti celo nasprotovali.

Od 1991 dalje je pričel nastajati novi čakavski knjižni jezik. Ansambel Ča-val pop rock prepreva v čakavskem jeziku, ta jezik pa preučujeta tudi Hrvaška akademija znanosti in umetnosti. V Crikvenici vsako leto izhaja Vindolski zbornik, v dalmatinskih mestih pa deluje čakavski radio.

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Kapović, M. (2008). Str. 104.
  2. ^ Lovrenović Ivan (2008). Str. 11.
  3. ^ Šivic-Dular, A. (2003): Str. 12.
  4. ^ Žanić, I. (2003). Str. 163.
  5. ^ Fisković, C. (1976). Str. 31.
  6. ^ več o tem glej v: Gabrić-Bagarić, D.a (2007).
  7. ^ 7,0 7,1 Knežević, S. (2007). Str. 41.
  8. ^ Raguž, D. (1997). Str. 9.
  9. ^ Bešker, I. (2006). Str. 304-314.
  10. ^ 10,0 10,1 10,2 Goldstein, I. (2008). Str. 88.
  11. ^ 11,0 11,1 11,2 Voje, I. (1994). Str 223.
  12. ^ UJEVIĆ, Mate, 1934, Gradišćanski Hrvati, 2. Auflage. Zagreb (Jeronimska knjižnica 426).
  13. ^ Nastavni vjesnik br.2/1996.
  14. ^ V 19. stoletju so prenagljena posploševanja zgodnjih slavistov omogočila, da je srbski jezikoslovec Vuk Stefanović Karadžić pri zavzemanju za srbski nacionalizem vse štokavce razglasil za Srbe, čeprav na zahodnem štokavskem področju ne obstajajo dokazi, da se je srbski etnonim v zgodnjem srednjem veku v celoti prekril z bodočim štokavskim področjem, poleg tega pa so se Neretljani in Bošnjaki, ki so nekaj časa res pripadali srbski plemenski zvezi, iz okrilja srbske etnogeneze postopoma izločili. Poleg tega se je štokavščina v hrvaškem ljudstvu pojavila že pred turškimi vpadi, etnična identiteta mnogih štokavskih govorcev pa je bila do 19. stoletja nedvomno hrvaška, kar je opozarjal že hrvaški Šulek Bogoslav. Več o tej tematiki glej v: NIikčević Milorad (2008). Fonemi ś, ź, 3, ć, đ u crnogorskom standardnom jeziku. Osijek, Institut za crnogorski jezik i jezikoslovlje “Vojislav P. Nikčević”, Filozofski fakultet Sveučilišta Josipa Jurja Strosmayera, str. 26; Voje Ignacij (1994):Nemirni Balkan. Ljubljana, DZS, str. 79; Zajc Marko (2006). Kje se slovensko neha in hrvaško začne. Slovensko-hrvaška meja v 19. in začetku 20. stoletja. Ljubljana, Založba Modrijan. Str. 109-110.
  15. ^ Goldstein, I. (2008). Str. 89, 96.
  16. ^ Voje, I. (1994). Str 229.
  17. ^ Vukušić, S.(1993). Str. 700-701.
  18. ^ 18,0 18,1 18,2 Kekez, S.(2006). Str. 384.
  19. ^ Kekez, S. (2006). Str. 386.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Božanić, J. : Čakavska rič, vol. 1.- 32., Književni krug Split.
  • Fisković, Cvito (1976). O renesansnom pjesniku Ivanu Vidalu Korčulaninu u službi svoga zavičaja Iz: Maštrović, Vjekoslav & Novak, Grga (ur.). Radovi Centra Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti u Zadru: Acta Centri Academiae scientiarum et artium Slavorum meridionalium Iadere constituti. Str. 29-48.
  • Gabrić-Bagarić, Darija (2007). Književnojezična norma franjevačkih pisaca 18. stoletja – sastavnica jezičnostandardizacijskih procesa. Iz:Rasprave instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje, št. 33.
  • Goldstein, Ivo (2008): Hrvaška zgodovina. Ljubljana, Društvo Slovenska matica.
  • Hamm, J., Hraste, M., Guberin, P.: Govor otoka Suska. Hrvatski dijalektološki zbornik 1, Zagreb 1956.
  • Hraste, M., Olesch, R., Šimunović, P.: Čakavisch-deutsches Lexikon, Band I-III, Köln-Wien, 1979 - 1983.
  • Kranjčević, M.: Ričnik gacke čakavšćine. Čakavski sabor, Otočac 2003.
  • Matoković-Dobrila, B.: Ričnik velovaroškega Splita, Denona, Zagreb 2004.
  • Roki-Fortunato, A. : Libar Viškiga jazika. Libar Publishing, Toronto 1997.
  • Šimunović, P.: Rječnik bračkih čakavskih govora, Brevijar, Supetar 2006.
  • Turina, Z., Šepić-Tomin, A.: Rječnik čakavskih izraza - područje Bakarca i Škrljeva, Riječko književno i naučno društvo, Rijeka 1977.
  • Velčić, N.: Besedar Bejske Tramuntane. Čakavski sabor i Adamić d.o.o, Cres-Lošinj 2003.
  • Voje, Ignacij (1994):Nemirni Balkan. Ljubljana, DZS.
  • Yoshamya, M.: Glossaries of east Kvarner (Baška, Rab, Vinodol) - dictionary, grammar and culture, vol. 1: 1224 p., ITG - Zagreb 2005.
  • Zajc, Marko (2006). Kje se slovensko neha in hrvaško začne. Slovensko-hrvaška meja v 19. in začetku 20. stoletja. Ljubljana, Založba Modrijan.

Zunanji viri[uredi | uredi kodo]