Piran
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Piran | |
|---|---|
 |
|
| Zemljevid: | Najdi.si, Geopedia.si |
| Nadmorska višina: | 16 m |
| Število prebivalcev: | 4143 |
| Poštna št./pošta: | 6330 Piran |
| Občina: | Piran |
| Pokrajina: | Primorska |
| Statistična regija: | Obalno - kraška regija |
| Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002. | |
Piran je pristaniško mesto na slovenski obali in središče občine Piran. Leži na samem rtu piranskega polotoka, v neposredni bližini Portoroža.
[uredi] Podnebje
S svojim submediteranskim podnebjem sodi med najtoplejše predele Slovenije. Veliko je sončnih dni. Padavin je malo (med 1000 in 1100 mm). Značilne so mile zime, temperature se le redko spustijo pod ničlo in prevroča poletja.
[uredi] Zgodovina Pirana
[uredi] Prve omembe in razvoj mesta skozi čas
Naselje se je začelo razvijati v zgodnjem srednjem veku, v prvem desetletju 7. stoletja se Piran prvič omenja v virih ( Piranon ). V 2. polovici 8. stoletja je skupaj z Istro prišel izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila Istra priključena k italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so Istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Piran je dobil leta 1274 statut, leta 1283 je sprejel oblast Benetk, ki je trajala do propada Beneške republike leta 1797, nato pa je do leta 1918( s prekinitvijo v obdobju frankovske oblasti )spadal pod Avstrijo. V času francoske oblasti je v njegovi bližini prišlo, do pomorske bitke med angleškimi ni francoskimi bojnimi ladjami, ta bitka je pozneje postala znana kot bitka pri Piranu. Med svetovnima vojnama je bilo to področje v Italiji, od leta 1947 do 1954 v coni B STO, ko pa je bila ta ukinjena, je Piran pripadel Jugoslaviji.
[uredi] Prebivalstvo in jezik
Staro mestno prebivalstvo je bilo romansko, pod vplivom Benetk je v novem veku prevladal beneški govor. Od začetka 9. stoletja so v mestno zaledje prodirali Slovani, ki so se doseljevali tudi v mesto, a njihov vpliv na jezikovno podobo Pirana je bil še več stoletji neznaten. Skladatelj Giuseppe Tartini je imel v Piranu glasbeno šolo, ki so jo obiskovali učenci iz vse Evrope.
[uredi] Strateška lega za razcvet trgovine
Naravna gospodarska danost Pirana sta obmorska lega in rodovitno zaledje, ki je že od srednjega veka spadalo k mestu. Na rtu Ronek je mejilo na ozemlje sosednje Izole, na rtu Savudrija pa na umaško območje. Po letu 1954 sta južni katastrski okoliš (Kaštel in Savudrija) piranskega okoliša pripadli LR Hrvatski.
Morje je omogočalo ribolov, solinarstvo in pomorsko trgovino, zaledje pa pridelavo sadja (grozdje, olive) ter vrtnin. Čeprav so Benetke v tem delu Jadrana nadzirale ves trgovski promet, se je Piran vanj uspešno vključil. To je omogočala proizvodnja kakovostne soli (solarne v Strunjanu, Luciji in Sečovljah), deloma tudi vina in olja.
Ob razglasitvi Trsta za svobodno pristanišče( leta 1719 )je bil Piran hkrati z drugimi Istrskimi mesti oškodovan v trgovskem pogledu, kar je zavrlo njegov razvoj. Piransko gospodarstvo je še naprej temeljilo na poljedeljstvu, ribištvu in proizvodnji soli, predvsem v sečoveljskih solinah, ki so bile edine primerne za preobrazbo v modernejši obrat.
[uredi] Zaščitnik mesta - Sveti Jurij
[uredi] Legenda
Sveti Jurij je zaščitnik mesta Piran. Krščanski vojak - vitez iz Kapadokije je kot svetnik in mučenec postal zaščitnik orožarjev in vojščakov, razglašen pa je bil za zaščitnika mnogih naselij. Redkokaterega svetnika opisuje toliko legend kot ravno sv. Jurija. Celo Dardanele so se nekoč imenovale Morska ožina svetega Jurija. Samo v Angliji so temu mučencu posvetili več kot 160 cerkva. Upodabljajo ga kot močnega, mladega moža v viteški opravi na belem konju. Njegova atributa sta ščit in sulica. Podoba svetega Jurija na konju v boju z zmajem spada med najbolj znane in pogoste upodobitve v krščanstvu. Krščanska legenda o njem temelji na poganskem izročilu o prihodu pomladi v deželo. Njegov praznik 24. aprila (preberite v nadeljevanju članka solinarsvo - solinarski praznik, ki se ga praznuje na praznik svetega Jurija ) zato pomeni vrnitev pomladi, vstajenje in napredek. najbolj znana legenda o svetem Juriju je zapisana v srednjeveški knjigi Legenda aurea, ki jo je napisal Jacobus de Voragine.
[uredi] Solinarstvo
[uredi] Pomen solin
Na območju današnje občine Piran so bile v preteklosti razvite različne gospodarske dejavnosti, prednjačile pa so kmetijstvo, ribištvo, pomorske dejavnosti, trgovina in solinarstvo. Solinarstvo in trgovanje s soljo sta bili tako pomembni za razvoj Pirana, da njuno omembo najdemo že v najstarejših ohranjenih piranskih statutih iz leta 1274.
Do prvih večjih zabeleženih tehnoloških izboljšav v solinah je prišlo v osemdesetih letih 14. stoletja, ko je mesto že dodobra sprejelo vladavino Beneške republike. Uvedli so tak način pridelave soli, kot so ga imeli na Paških solinah. Solinarji, mojstri s Paga, so prišli v Piran in pripravili solne bazene za nov način priprave tal v kristalizacijskih bazenih, kavedinih. Postopek vzgoje sedimentne plasti iz alg, sadre in solinskega blata na dnu bazenov za pobiranje soli, imenovane petola, je omogočil pridobivanje čiste in od tedaj za Piran značilno bele soli. Zaradi velikih količin pridelane bele soli in njene kakovosti je imel Piran stoletja dolgo velik ugled in pomen med mediteranskimi proizvajalci soli.
Konec 14. stoletja je visoki urad v Benetkah »Magistrato dei sali« dovolil piranski komuni in njenim solinarjem, da so lahko pridelali 3.500 modijev soli letno. Na solni bazen je bilo dovoljeno pridelati 2 modija soli, kar v današnjih utežnih enotah pomeni približno 1940 kg. Iz razpoložljivih arhivskih listin lahko sklepamo, da so imeli v piranski komuni 1.750 kristalizacijskih bazenov. Beneška republika je imela monopol nad pridelavo in prodajo soli na svojem ozemlju. Z lokalnimi komunami je sklepala pet- ali desetletne pogodbe, imenovane »Mercati dei sali«, s katerimi je urejala vse dejavnosti v zvezi s soljo ter delitev pridelka in zaslužka. Najstarejša tovrstna pogodba, ki je ohranjena v piranskem arhivu je iz leta 1375. Količina pridelane soli se je v naslednjih obdobjih večala. Piranski komuni je v obliki dajatev pripadalo 1/7 pridelane soli.
[uredi] Delo v solinah nekoč in danes
V solinah so solinarji delali celo leto. Zaradi oddaljenosti solin od Pirana so gradili solinarske hiše, v katerih so prebivale solinarske družine v času pridobivanja soli in začasno skladiščile družinski solni pridelek. Na še danes aktivnih predelih solin Lera, kjer so v začetku 20. stoletja, spremenili način proizvodnje soli, solinskih hiš ni več. Drugače je na opuščenem predelu Sečoveljskih solin, imenovanem Fontanigge, kjer ostanki solinskih hiš še danes dajejo značilen in prepoznaven pečat krajini. Za Fontanigge so značilne tudi vetrne črpalke, ki so jih solinarji začeli uporabljati v prvi polovici 19. stoletja in so solinarskemu področju dajale svojevrsten čar. Z njihovo pomočjo so izkoristili moč vetra in prečrpavali vodo iz nižjih v višje predele ter si tako olajšali delo in povečali učinkovitost. V tem obdobju je v piranskih solinah bilo aktivnih okoli 7.000 kristalizacijskih bazenov. Njihovo število se je spremenilo šele z modernizacijo Lere na začetku 20. stoletja.
Povezanost Pirana s solinami je močna še danes.
[uredi] Ohranjanje tradicije
Prav občina Piran s svojimi solinami uvršča Republiko Slovenijo v krog mediteranskih držav, v katerih se še vedno na tradicionalen in naraven način predeluje sol. Iz čiste morske vode, s pomočjo sonca, vetra in truda solinarjev je pridelana sol, na katero je občina Piran vsako leto znova ponosna.
[uredi] Kulturna dediščina
[uredi] Mestno obzidje
Najstarejše mestno jedro je bilo v 7. stoletju razdeljeno na četrti, ki so se imenovale po mestnih vratih: Miljska, Stolna, Osrednja in Poljska. Z razvojem mesta se je se je obzidje premikalo proti jugovzhodu in sproti vključevalo posamezne nove četrti, ki so nastale zunaj njega. Del obzidja, ki ga je obdajal najstarejši del mesta na področju rta, se v svojem poteku ni spreminjalo, potrebno pa ga je bilo večkrat obnoviti. V končni fazi širitve, ki je bila v 16. stoletju je tretje obzidje zaobjelo celoten polotok. V tem vmesnem času je nastalo tudi drugo obzidje, ki je vključevalo četrt Marčano. Največji del ohranjenega obzidja sodi v čas od začetka 15. do sredine 16. stoletja in je postalo sestavni del srednjeveške mestne strukture. Izjemno zgodovinsko vrednost ima njegov najobsežnejši ohranjeni ostanek na področju Mogorona, s katerim se zgodovinsko mestno jedro zaključuje.
Obzidje je nastalo postopoma, večji del pa prav takrat, ko se je spremenil način bojevanja zaradi uporabe smodnika, kar je zahtevalo nov način mestne obrambe. Po svojih oblikah se je mestno obzidje prilagajalo sredjneveškemu načinu vojskovanja. Do danes se je ohranilo sedem mestnih vrat, nekdanjih vhodov skozi obzidje v mesto.
- Prva Rašporska vrata v gotskem slogu so bila zgrajena v sklopu mestnega obzidja. Do njih lahko pridemo po Rozmanovi ulici.
- Druga Rašporska vrata so bila zgrajena leta 1470. Z njimi se zaključuje strnjen del tretjega obzidja s sedmimi stolpi. Imajo značilen zašiljen lok in še vidne kamnite tečaje vrat.
- Mestna vrata Marčana so bila zgrajena leta 1534. Vodijo v današnjo Ulico svobode. Grajena so v renesančnem slogu in tvorijo del tretjega obzidja.
- Miljska vrata iz 13. stoletja so med najstarejšimi ohranjenimi vrati v mestu. Ime so dobila po stari Miljski ulici v mestni četrti Punta, ki je vodila proti morju.
- Dolfinova vrata si najlepše ohranjena gotska vrata v mestu. Zgrajena so bila leta 1483, postavit jih je dal takratni župan Dolfin. Spoznamo jih po značilnem grbu s tremi delfini in so tudi edina vrata, ki so obdržala izvirno obliko-preprosto formo šilastega gotskega loka.
- Poljska vrata so iz 15. stoletja. Ob njih je nekoč stala cerkev ali kapela sv. Jakoba, ki je bila povezana z Ložo in nekdanjo Mestno hišo.
- Baročna vrata sv. Jurija so zlita s Sodno palačo, zato jih marsikateri potnik ne dojema kot samostojen objekt, pač pa kot del palače. Obnovljena so bila leta 1660.
[uredi] Trgi
[uredi] Tartinijev trg
Osrednji piranski trg je postal konec 13. stoletja, današnjo podobo pa je dobil v drugi polovici 19. stoletja. Z zasutjem mandrača so ustvarili prostorno tržno ploščad, okoli katere so zgradili vse pomembnejše ustanove in meščanske stavbe, od katerih se je v prvotnih oblikah ohranila le Gotska hiša imenovana Benečanka. Trg se je poimenoval po slavnem piranskem rojaku, violinistu in komponistu Giusseppu Tartiniju, ki je ime rodnega mesta ponesel daleč po Evropi. Na prostoru, kjer je sedaj Tartinijev trg, je bil nekoč mandrač za piranske ribiške čolne. Mandrač je bil nekoč zunaj mestnega obzidja, saj je najstarejše delno ohranjeno obzidje potekalo za današnjo Občinsko palačo, zunaj njega pa je samevala le cerkev sv. Petra. Leta 1818 so jo obnovili. To delo so zaupali arhitektu Pietru Nobileju. Neorenesančno Občinsko palačo na Tartinijevem trgu je med leti 1877-1879 načrtoval in gradil tržaški arhitekt Giovanni Righetti. Giuseppe Moso in Enrico Nordio sta med leti 1885-1891 vodila gradnjo nove Sodne palače ob zahodnem robu trga. Zaradi smradu, nečistoče in zdravstveno-higienskih razlogov so mandrač leta 1894 zasuli in pred novo Občinsko ter Sodno palačo uredili prostoren trg. Ob zgraditvi električne železnice, ki je mesto v letih 1909-1953 povezovala s Portorožem in Lucijo, so po trgu eliptično speljali tirnice iz. obračališče za cesta vozila. Motiv te ureditve se kaže tudi v zasnovi današnje elipsne ploščadi iz belega kamna, ki jo je ob 300-letnici Tartinijevega rojstva projektiral arhitekt Boris Podrecca.
[uredi] Kamnita stebra za zastave na Tartinijevem trgu
Stebra sta nastala v 15. stoletju in danes krasita vhod na Tartinijev trg. Njuno prvotno mesto je bilo pred staro Mestno hišo. Na prvem je uporabljen krilati lev sv. Marka. Pod njim je latinski napis, ki se v prevodu glasi: GLEJ KRILATEGA LEVA, KI GRABI OZEMLJE, MORJE IN ZVEZDE. Na desni strani je grb takratnega piranskega podestata in latinski napis, ki v prevodu pravi: TEBI, SEGREDO LUDOVICO, POŠTENI ZAŠČITNIK, V ČAST. Na levi strani stebra je občinski grb, pod njim pa dolžinske mere. Na drugem stebru je na sredini upodobljen sv. Jurij na konju, zaščitnik mesta, pod njim pa napis: Z NAŠIMI MOLITVAMI OSTAJAŠ VARNA, PIRANSKA ZEMLJA. Na desni strani stebra je petelinja noga, grb družine Malipiero, na levi strani pa neznan grb. Na tem stebru so izobešali mestno zastavo z belim poljem in rdečim križem - simbolom sv. Jurija.
[uredi] Trg 1. maj
Trg 1. maja ali Stari trg, kot se je prvotno poimenoval, je središče stare Punte. Nanj se stekajo glavne piranske ulice. Stari trg je bil upravno središče mesta vse do 13. stoletja. Tu je stala stara mestna palača. Do današnjega dne se je na trgu ohranila cerkev sv. Donata, zgrajena v prvi polovici XIV. stoletja. Na sredi trga stoji kamnit zbiralnik vode-deževnice. Zgradili so ga po hudi suši leta 1775. Na ploščad vodijo stopnice, ki jih krasita alegorična kipa Postave in Pravice. Na ščitu Postave beremo podatke o vodnjaku: letnico, opis namena gradnje in imena meščanov, ki so prispevali sredstva za njegovo gradnjo. Na ščitu Pravice pa so mestni grb, grb družine Marcello in grb rodbine Bemba.
[uredi] Palače
[uredi] Občinska palača
Benečani so ob svojem prehodu v Piran konec 13. stoletje, zunaj takratnega obzidja, ob mandraču, postavili Mestno hišo. Imela je romansko-gotski izraz: njena fasada je bila polna vzidanih grbov in napisanih plošč. Porušili so jo leta 1877. Poleg Stare mestne hiše so takrat porušili tudi nadhod, ki jo je povezoval z nekdanjo Mestno ložo. Novo občinsko palačo so dokončali dve leti pozneje. V njeni osrednji osi je v drugi etaži vzidana kamnita figura leva z odprto knjigo kot spomin na Serenissimo in na staro mestno hišo. Beneški lev s knjigo je bil vzidan na večini pomembnejših mestnih stavb: odprta knjiga je pomenila mir, zaprta pa vojno. V atriju palače so vzidane napisne plošče z nekaterimi grbi iz Stare mestne hiše ter poligonalni kamen s količinskim merami.
[uredi] Mestna loža
Stara mestna Loža je stala na mestu današnjih Obalnih galerij. Z ene strani je bila povezana z Mestno hišo, z druge pa s cerkvijo sv. Jakoba. V mestnih statutih iz leta 1384 je zapisano, da je bil v Loži urad kataverjev, varuhov občinskega premoženja. V njej so se zbirali mestni veljaki. Na njenem mestu so kasneje zgradili današnjo Kazino.
[uredi] Benečanka
Na stičišču Ulice IX. korpusa in Tartinijevega trga stoji rdeča stavba, najlepši primerek beneško-gotske arhitekture v Piranu. Zgrajena je bila sredi 15. stoletja in je najstarejša ohranjena hiša na Tartinijevem trgu. Njeno zunanjost krasijo izjemno lepo oblikovani arhitekturni členi in bogato kamnito okrasje. Najizrazitejši je vogalni gotski balkon. Med oknoma drugega nadstropja je vzidana kamnita plošča s stoječim levom.
[uredi] Tartinijeva hiša
Stavba spada med najstarejše hiše v tržnem stavbnem plašču. Mestne listine iz leta 1384 jo omenjajo kot gotsko stavbo »Casa Pizagrua«, a kasneje so njeno zunanjost predelali v neoklasicističnem slogu. V njej je bil rojen Giuseppe Tartini. Nazadnje je bila prenovljena v letih 1985-1991. V hiši je danes sedež Skupnosti Italijanov in je namenjena kulturnim prireditvam, razstavam ter različnim umetniškim delavnicam. V prvem nadstropju je Tartinijeva spominska soba s predmeti, ki jih je umetnik zapustil družini Tartini. Najzanimivejši eksponati so: Tartinijeva posmrtna maska, mojstrova violina, črtalnik, bakrorez z upodobitvijo Tartinijevih sanj in Tartinijev portret (olje na platnu). Med rokopisnim gradivom je zanimivo pismo violinistki, Tartinijevi učenki Maddaleni Lombardini, v katerem razlaga pravila lokovne tehnike.
[uredi] Sodna palača
Sodna palača je bila zgrajena na mestu, kjer je stal v 14. stoletje Fontik, skladišče za žito in moko, ki so mu v 16. stoletje dodali še stavbo mestne zastavljalnice.
[uredi] Gledališče Giuseppe Tartini
Prvotno je bilo mestno gledališče predvideno na prostoru nekdanje Mestne hiše oz. za njo. Zgradili so le novo Mestno palačo, prostor, ki je bil predviden za izgradnjo gledališča, pa je ostal nepozidan. Načrt za Tartinijevo gledališče je delo Gioachuna Grassija in Giacoma Zamattija, s poslikavo pa je sodeloval še slikar Napoleon Cozzi. Vhodni prostor in gledališka dvorana sta arhitektonsko razkošno urejena in obogatena s poslikavami.
[uredi] Baročna hiša
Baročna hiša je na vzhodni strani trga za celotno širino fasade pomaknjena iz črte tržnega plašča v tržni prostor. S svojo razgibanostjo in oblikovnim bogastvom ter kovano baročno balkonsko ograjo ustvarja živo nasprotje klasicističnemu arhitekturnemu slogu cerkve sv. Petra v neposredni bližini. Z glavno fasado je obrnjena na trg, kamor se skozi njen polkrožno zaključen obok v pritličju izteka Ulica svobode. Stavba je bila v baroku temeljito prezidana, vendar ima nedvomno srednjeveške osnove. Njena glavna fasada je zasnovana v treh nadstropjih. Vsa okna v nadstropjih so tipično baročna s skrbno izdelanimi kamnitimi okvirji in policami. Fasada se zaključuje s tremi polkrožnimi loki. Tudi južna stran je obrnjena na Tartinijev trg in je podobna glavnemu pročelju.
[uredi] Palača Apollonia (Zaccaria)
Nastala je z združitvijo dveh objektov in dozidavo na takratnem praznem prostoru proti morju. Nad vhodnimi vrati nameščena baročna kamnita plošča z grbom in napisom poroča o uspešni prenovi palače leta 1693. Tudi tu se kaže ambicioznost premožnejših piranskih družin pri urejanju stanovanjskih prostorov in neposredna povezava z modnimi trendi v Benetkah.
[uredi] Cerkve
[uredi] Stolna cerkev sv. Jurija
Nad strnjenim mestnim središčem kraljuje stolna cerkev sv. Jurija, ki daje mestu poseben pečat. O nastanku ni točnih podatkov, domneva pa se, da je nastala v XII. stoletju. V sedanji velikosti je bila sezidana v XIV. stoletju. Leta 1344 jo je na praznik sv. Jurija posvetilo devet škofov iz bližnje in daljne okolice. Svojo današnjo podobo je dobila po baročni prenovi leta 1637. Zvonik je bil dograjen leta 1608, krstilnica pa leta 1650. V teh letih so utrdili tudi grič, na katerem stoji cerkev. Podporno zidovje so zgradili leta 1641, na morski strani pa so grič utrdili s kamnitimi oboki. Gradnja obokov se je začela leta 1663 in je trajala do leta 1804. Zaradi erozije so bili že močno načeti, zato so jih leta 1998 obnovili. Leta 1737 je cerkev sv. Jurija dobila sedem marmornih oltarjev. Od ohranjenih umetnin si je zlasti vredno ogledati dve plastiki sv. Jurija. Večja izhaja iz 17. stoletja in je delo neznanega avtorja. manjša je posrebrena in so jo izdelali v piranski zlatarski delavnici. Stenske slike so delo beneške slikarske šole. Dve veliki platni (Maša v Bolseni in Čudež sv. Jurija) z začetka 17. stoletja je naslikal Angelo De Coster.
[uredi] Cerkev Marije Tolažnice (Ulica XI. korpusa)
Cerkev je bila sprva posvečena sv. Mihaelu. Njena prvotna oblika je iz leta 1439, v 17. stoletju (čas baroka) pa je bila renovirana; zato je tako zunaj kot tudi znotraj značilno baročna. Ob glavnem oltarju iz 18. stoletja visi slika Marije z otrokom. Oprema cerkve je zelo bogata: štiri slike, ki predstavljajo zgodbe iz življenja sv. Avguština, so najprej pripisovali F. Fontebassu, danes pa jih prisojajo G. P. Tiepola, učencu in nasledniku velikega Piazzette.
Najpomembnejša slika, ki je stala na glavnem oltarju, je bila »Marija s pasom«, delo G. P. Tiepola, ki so jo leta 1940 prenesli v Italijo. Pozornosti sta vredna tudi intarzirana strenska obloga in lesen okvir beneškega rezbarja Brustolona.
[uredi] Cerkev Marije Snežne (Bolniška ulica)
Ta cerkev je prvič omenjena leta 1404. Denar za njeno gradnjo je darovala bogata piranska gospa. Prezbiterij krasi baročni oltar iz 17. stoletja. Na zidovih v ladji visijo številne slike v lesenih, rezljanih okvirjih, ki jih je izdelal B. Marangona iz Mantove leta 1666. Glavna slika nad vhodom na vzhodni strani prikazuje čudež snega; datirana je v drugo polovico 17. stoletja. Leta 1969 so na slavoločni steni odkrili sliki Križanja in Oznanjenja.
Tabelna slika Oznanjenje je delo beneškega slikarja iz let okoli 1430, Križanje, ki je nameščeno v zašiljenem gotskem oboku, pa je nastalo nekoliko kasneje, v letih 1450 – 1460. Mogoče ga je pripisati mojstru Nicolaju di Antoniu iz Pirana, ki ga omenjajo arhivski viri in je deloval v Padovi.
[uredi] Cerkev sv. Frančiška (Bolniška ulica)
Ob minoritskem samostanu stoji cerkev sv. Frančiška. Pred njo se razprostira manjši trg, kjer je bilo nekdaj pokopališče. Gradnja cerkve in samostana sega v leto 1301. Sledovi stila v obdobju, v katerem je cerkev nastala, se klub številnim predelavam kažejo v prezbiteriju.
Današnja podoba notranjosti izhaja iz 17., zunanjost pa iz 19. stoletja. Levi vogal cerkvene ladje je okrašen v stilu kiparjev Lombardov; baldahin pred glavnim oltarjem iz začetka 16. stoletja je bil v 18. stoletju odstranjen in v 19. stoletju znova postavljen na prvotno mesto.
Najpomembnejše likovno delo, Marija z vsemi svetniki, ki ga je naslikal Vittore Carpaccio leta 1518, je do leta 1940, ko je bilo odpeljano v Italijo, krasilo edikulo. Cerkev sv. Frančiška se ponaša s pravcato galerijo slik iz 17. in 18. stoletja; napomembnejše so: Zadnja večerja, sliki papežev Aleksandra V. in Jurija II., Sv. Magdalena, Sv. J. Krstnik, Sv. Peter in sv. Pavel ter Samarijanka ob vodnjaku.
[uredi] Cerkev sv. Klementa oziroma sv. Marije Zdravja (Prešernovo nabrežje)
Cerkev je omenjena že v 13. stoletju. Sedanjo podobo je dobila po številnih prenovitvenih delih leta 1773 ter po temeljiti restavraciji leta 1890. Posvečena je bila enemu prvih rimskih papežev, sv. Klementu. Zaradi strahotne kuge, ki je v Istri razsajala v 17. stoletju, so cerkev preimenovali v cerkev sv. Marije Zdravja, ki je bila kakor sv. Rok priprošnjica pred kugo.
[uredi] Cerkev sv. Štefana (Židovski trg)
Ta cerkev je ena najstarejših v Piranu, v 13. in 14. stoletju pa je bila med najvažnejšimi cerkvenimi stavbami v mestu. Tu je imela sedež Bratovščina za srečno zadnjo uro, ki je molila in imela relikvije v glavni dvorani cerkve in tudi na podstrešju. V notranjosti cerkve so poleg skulptur sv. Štefana in sv. Lovrenca na oltarjih še slike slikarjev Jakoba in Mateja Palme.
[uredi] Cerkev sv. Petra
Prvotna cerkev iz leta 1272 je stala zunaj takratnega mestnega obzidja. Današnjo podobo ji je dal arhitekt Pietro Nobile leta 1818. Celotna kompozicija in fasada kažeta na akademsko čist klasicizem. Nad vhodnimi vrati je relief kiparja Antonia Bose, ki prikazuje izročanje ključev sv. Petru.
[uredi] Cerkev sv. Roka (Trg bratstva oziroma Rokov trg)
Cerkev naj bi nastala v 17. stoletju. Posvečena je sv. Roku, ki je potem, ko je na svoji poti v Rim pomagal ljudem, zbolelim za kugo, še sam zbolel in postal priprošnjik pred kužnimi boleznimi.
[uredi] Cerkev sv. Donata (Trg 1. maja)
Cerkev je bila zgrajena na pobudo družine Del Senno, ki je v Piran prišla v 13. stoletju, posvečena pa je bila mučeniku sv. Donatu. Svoji primarni funkciji je služila vse do leta 1824, nato pa so jo uporabili za občinsko skladišče. Leta 1940 so oltar prenesli v kapelo v Portorož. Današnjo podobo je cerkev dobila po prenovi konec 80. let 20. stoletja.
[uredi] Galerije, muzeji
[uredi] Mestna galerija Piran
Mestna galerija Piran je v Sloveniji in na obali eden najpomembnejših razstavnih prostorov. V domačih in evropskih likovnih krogih zavzema izredno pomembno mesto v predstavitvi moderne umetnosti. Do sedaj so v piranski galeriji razstavljali mnogi umetniki svetovnega slovesa. Tukaj se tudi odvijajo razstave ob mednarodnih srečanjih arhitektov, dogodek leta pa je vsekakor veliki piranski ex-tempore, na katerem sodeluje tudi več kot petsto umetnikov iz vse centralne Evrope.
[uredi] Muzej podvodnih dejavnosti Piran
Muzej podvodnih dejavnosti v Piranu ponuja ljubiteljem potapljanja, svetovne in naše pomorske zgodovine ter vsem, ki jim buri domišljijo čudovit skrivnosten podvodni svet, nemalo novih odkritij. V njem si lahko ogledate prikaze tehnik in pripomočkov za potapljanje oziroma podvodne dejavnosti od njegovih začetkov do danes. Prikazani so prvi starodavni skafandri in podvodne obleke, ki so se uporabljale pri nas, tlačilke za zrak ter regulatorji pritiska stisnjenega zraka, od katerih je eden iz leta 1880. Morda je edini tak še ohranjen na svetu. Tu je zbrana najrazličnejša druga stara potapljaška oprema za delovne, športne, vojaške in reševalne potope. Zbirka obiskovalca vodi skozi čas delovanja različnih vojnih mornaric na Jadranu in ob tem postavlja slovenske potapljače na njihovo zasluženo priznano mesto. Večina naših profesionalnih potapljačev se je namreč svojega poklica izučila v vojnih mornaricah, saj so se na območju Jadrana v novejši zgodovini zvrstile Avstro-ogrska cesarsko kraljeva mornarica, mornarica Kraljevine Jugoslavije, italijanska Kraljeva mornarica, nemška vojaška mornarica, jugoslovanska vojna mornarica in italijanska vojaška mornarica. V njih so kot delovni potapljači služili tudi Slovenci, ki so se tam izučili te dejavnosti in nato na kos naše obale prinesli različne šole, prakse in osebne izkušnje. Iz vsega so izluščili najboljše in to s pridom uporabili za uveljavitev njihove stroke pri nas. Tako muzejska zbirka predstavlja tudi nekakšen spomenik pionirjem slovenskega športnega, delovnega in vojaškega potapljanja. Muzej se nahaja na Župančičevi ulici 24. Tel.: 041685379, info: info@muzejpodvodnihdejavnosti.si
Pomorski muzej »Sergej Mašera« Prve pomorske zbirke v Piranu so bile postavljene v Mestnem muzeju, ustanovljenem leta 1954, ki je bil leta 1967 preimenovan v Pomorski muzej »Sergej Mašera«. Sedež ima v mogočni klasicistični palači Gabrielli ob pristanišču na Cankarjevem nabrežju. Takoj po ustanovitvi so v njem začeli preučevati zgodovino slovenskega pomorstva in pomorsko preteklost obalnega območja. Muzej zbira, preučuje in predstavlja pomorsko preteklost obalnega območja in gospodarske panoge, ki so vezane na morje. V njem si lahko ogledate arheološko zbirko o pomorskih poteh in trgovini od prazgodovine do srednjega veka in zbirko naselbinskih ostankov s kopnega in iz morja. Etnološka solinarska zbirka prikazuje postopek pridobivanja soli s pomočjo starih fotografij, maket, orodja in predmetov iz vsakdanjega življenja solinarjev. Etnološko ribiško zbirko bogatijo številni ladijski modeli, orodja in pripomočki za zasebni in industrijski ribolov ter prikazi različnih načinov predelave rib. V osrednji zgodovinski, etnološki in umetnostnozgodovinski zbirki pomorstva od srednjega veka do konca druge svetovne vojne so razstavljeni slavni Gruberjevi ladijski modeli, številni ladijski modeli različnih tipov ladij od galej do velikih jadrnic, instrumenti z ladij, mornarske uniforme, likovna dela slikarjev marinistov, različna ladijska oprema, fotografije z ladij in drugo. Pomorski muzej ima tri stalne zbirke zunaj svojega sedeža, in sicer: v vili sv. Marka v Porotorožu, v Tonini hiši v Sv. Petru in v Sečoveljskih solinah.
[uredi] Muzej solinarstva v Krajinskem Parku Sečoveljske soline
V krajinskem parku Sečoveljske soline je na ogled Muzej solinarstva. Kdaj so v Piranu začeli pridelovati sol, ni mogoče ugotoviti, zagotovo pa lahko trdimo, da so Pirančani veljali za marljive in delavne solinarje, ki so ves sloves mesta s soljo ponesli daleč po svetu. Poleg ribištva in obrti je prav tradicionalno solinarstvo omogočalo razcvet mesta. Zaradi pridelovanja soli v oddaljenih solinah so se meščani morali v času solne sezone preseliti v solinarske hiše, ki so stale v neposredni bližini solnih polj. Tako so imeli dve bivališči: mestno v času zime, pred poletjem pa so se s svojimi ladjicami odpravili v soline, kjer so ob delu dočakali jesen. Bivanje v solinah so si uredili v kamnitih hišah, kjer so imeli vse najnujnejše za življenje in delo na solinah. V temnih kleteh so skladiščili pridelano sol, v majhnih izbah so si privoščili kratek nočni počitek. Gospodinje so pekle kruh v posebnem kaminu zadaj za hišo. Kratek izsek iz življenja solinarjev prikazuje Muzej solinarstva, kjer si je mogoče ogledati obnovljeno solinarsko hišo in stari način pridelovanja soli.
[uredi] Druge mestne znamenitosti
- piranski zid,
- Tartinijev spomenik na Tartinijevem trgu,
- palača Benečanka,
- Prvomajski trg,
- Pomorski muzej, ...
[uredi] Prireditve v Piranu
[uredi] Piranski glasbeni večeri
Leta 1987 je Kulturno-umetniško društvo Karol Pahor organiziralo tedensko prireditev Piranske miniature, in tedaj se je porodila želja po oplemenitenju obalnega kulturnega življenja in po uveljavljanju vrhunskih domačih glasbenih ustvarjalcev; podkpreljena je bila z ljubeznijo do Pirana, njegovih arhitekturnih lepot in zavezanostjo tradiciji markantne osebnosti slovitega virtuoza Tartinija. Tako so leta 1979 nastali Piranski glasbeni večeri. Piranske koncerte organizira Avditorij Portorož vsak petek julija in avgusta v večernem hladu zvočnega Križnega hodnika v minoritskem samostanu, ob dežju v bližnji cerkvi sv. Frančiška, orgelske koncerte pa v cerkvi sv. Jurija v Piranu ali v verkvi Marije Rožnovenske v Portorožu. V vseh teh letih so se Piranski glasbeni večeri programsko in vsebinsko obogatili in izoblikovali prepoznaven profil, ki posega v širši slovenski in mednarodni kulturni prostor. Postali so sestavni del piranskega mestnega življenja, identitete in kulturnega ponosa.
[uredi] Mednarodni slikarski Ex tempore
Je tradicionalno mednarodno srečanje slikarjev, ki ga v Piranu že več kot 30 let, vsako leto septembra, organizirajo Obalne galerije. Vabimo Vas, da obiščete naše mesto v času Ex tempora, ko po ulicah, trgih in ob obali ustvarjajo slikarji. Po izboru mednarodne žirije so dela razstavljena v Mestni galeriji, v Križnem hodniku in na Tartinijevem trgu. Dogodek, ki si ga je vredno ogledati!
[uredi] Piranski dnevi arhitekture
Obalne galerije prirejajo vsako leto v mesecu novembru mednarodni simpozij Piranski dnevi arhitekture in na njih podeljujejo nagrado Piranesi. Začetek Piranskih dnevov arhitekture sega v leto 1983, ko se je v Obalnih galerijah pripravljala arhitekturna rasztava Skupine Kras, ki je v slovenski arhitekturi pomenila konec zavezanosti ožjim konvencijam ljubljanske šole za arhitekturo in dala prosto pot razgledovanjem po sodobnih svetovnih arhitekturnih tokovih. V samem začetku so hoteli Piranski dnevi bolj vzpostaviti neposredni stik domače arhitekture z aktualnim evropskim dogajanjem. Zaradi svoje mednarodno zastavljene usmeritve, selektivnega izbora sodelujočih, kontinuitete, predvsem pa visoke ravni strokovne razprave pa so z leti presegli meje domačega prostora in se oblikovali v pomembno središče za pregled aktualnega arhitekturnega dogajanja doma in v svetu.
[uredi] Primorski poletni festival
V sklopu Primorskega poletnega festivala tudi v Piranu potekajo številne prireditve. Njihova posebnost in lepota sta v tem, da se gledališke igre uprizarjajo na ulicah in trgih in tako slikovita arhitektura Pirana služi igram enkratna in nepozabna kulisa.
[uredi] Viri
- Enciklopedija Slovenije, 8. knjiga - XVI, založba Mladinska knjiga 2002, COBISS
- Piran - Pirano, Slobodan Simič - Sime, Ljubljana: inštitut za komunikacije in informatiko 1996, COBISS
- Piran, turistični vodnik, dijaki gimnazije Piran, Piran: Občina Piran, Lokalna turistična organizacija 1999, COBISS
- TIC Piran - turistično društvo Portorož, Portorož
[uredi] Slike
- (avtor ni znan) (26.04.2008); Slika srednjeveškega Pirana.http://www2.arnes.si/~osljdom4s/piran2002/images/piran1.jpg
- Alja (26.04.2008): Slika piranskih solin. http://www2.arnes.si/~osljdom4s/piran2001/images/soline1.jpg
- Gimnazija Sema Antonio, Portorož (26.04.2008); Trg 1. maja. http://www.ukp-drustvo.si/sekcije/dedis/POSVOJENI%20SPOMENIKI/SLIKE/1.maj.JPG
- Destinacije.com (26.04.2008); Cerkev Marije Snežne. http://www.destinacije.com/Thumbs/tn_Cerkev_Marije_Zdravja-Cerkev_Sv_Klementa-Crkva_Gospe_Od_Zdravlja-Crkva_Sv_Klementa.JPG
- Pomorski muzej Sergeja Mašere (26.04.2008); Muzej. http://www.burger.si/MuzejiInGalerije/PomorskiMuzejPiran/PomorskiMuzej/SlikaMuzej_Zunaj.JPG
[uredi] Zunanje povezave
