Slovenske Konjice

Slovenske Konjice
Slovenske Konjice z gradu
Grb
Občina Slovenske Konjice
Koordinati: 46°20′12″N 15°25′33″E
Država	Slovenija
Ustanovitev	pred 1251 kot Gonviz
Upravljanje
- župan	Miran Gorinšek
- mestni svet
- zavetnik mesta	sveti Jurij (23. april)
Nadmorska višina	322,00 m
Prebivalstvo (2002)
- mesto:	4.923
- gostota:	139,20/km²
Časovni pas	CET (UTC+1)
Poštna številka	3210
Območna koda	03
Avtomobilska oznaka	CE
Uradna spletna stran: [2]

Slovenske Konjice, nemško Gonobitz, so mesto v zgornji Dravinjski dolini, sedež istoimenske občine, nadžupnije in upravne enote. Nahajajo se ob severnem vznožju apnenčaste Konjiške gore, na prehodu naplavne ravnice ob Dravinji v vinorodno terciarno gričevje, pod južnimi obronki podpohorskega dela Dravinjskih goric.

Prebivalci Slovenskih Konjic se imenujejo Kónjičani in Kónjičanke; ustrezen pridevnik je Kónjiški.

Naselje s sklenjeno pozidavo se je razvilo ob na desnem bregu reke Dravinje, na ledenodobni terasi in na vršaju pod Konjiško goro. Srednjeveško jedro naselja je Stari trg, katerega osrednji trški prostor je razširjena cesta, ki se vzpenja ob potoku na desnem bregu Dravinje, od katerega se proti zahodu odcepita Celjska in Šolska cesta. Novejši deli naselja so nastali na poplavni ravnici Dravinje, proti severu se naslanjajo na prisojna in položna gričevnata pobočja goric med Škalcami in Vešenikom. V začetku 80. let 20. stoletja so bili mestu priključeni Prevrat in deli primestnih naselij Zgornja Pristava, Vešenik, Blato in Bezina. Mesto se danes ob magistralni cesti proti Zrečam in Stranicam razširja z naseljema Spodnje Preloge in Zeče. Kraj se je leta 1934 preimenoval iz Konjic v Slovenske Konjice, od leta 1964 je mestno naselje.

Mesto je upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline, vzhodnega dela Vitanjskega podolja ter jugovzhodnega Pohorja. Iz obrtne usnjarske tradicije se je razvila tovarna usnja, ki je po 2. svetovni vojni prerasla v usnjarsko-kemični kombinat KONUS, ki je svoj konec doživel z razpadom nekdanjega jugoslovanskega trga in novih gospodarskih razmer v tranziciji. Po letu 1950 so se razvili tudi obrati lesne, gradbene, kovinske in strojne industrije.

Zgodovina

Od Ilirov in Keltov do Rimljanov

Širše območje je bilo naseljeno že pred več tisoč leti, kar dokazujejo najdišča iz neolitika (1700-1800 p.n.š.) in kasneje iz bronaste dobe (1000 – 400 p.n.š.) Okoli leta 100 n.š. naše kraje osvojijo Rimljani., Pred njimi so bili v nižinah naseljeni Kelti, ob pobočjih gora pa Iliri, kar dokazujejo izkopanine na Brinjevi gori nad Zrečami in drugod.

V času Rimljanov je tod mimo potekalo več rimskih cest:

• Armadna cesta Aqileia – Emona – Celeia – Flavium Solvense
• Armadna cesta Virunum – Upellae - Poetovium

Blizu Stranic je bil tudi odcep rimske ceste, ki bila speljana ob sedanjih ribnikih, čez naselje Čretvež, Polene za Castra Apollinis (Apolonijev tabor – današnje Slovenske Konjice). Ostanki ceste so vidni še danes. Prav na tem mestu naj bi bila meja med dvema velikima rimskima pokrajinama – med Norikom na zahodu in Panonijo na vzhodu,kar dokazujejo tudi najdeni rimski obcestni miljni kamni z napisi. Na območju Konjic je bilo najdenih tudi nekaj nagrobnikov in epitafov, v Konjiški vasi pa ostanki ville rustice . Eden od nagrobnikov je vzidan v zid ob nadžupnijski cerkvi.

Na Stranicah je bilo pomembno premenjališče poštnih konjev (mutatio), oz. stara rimska postaja Ad Lotodos, ki je bila tudi verjetno prenočišče. Od tam do Celeie je bilo 12.000 rimskih korakov (24.000 naših korakov, oz. cca 18 km). Cesta se je nadaljevala v smeri proti vzhodu skoraj do Dravinje in se obrnila proti Spodnji Pristavi. Severno nad Slovenskimi Konjicami je prečkala reko Dravinjo in zavila proti Spodnjemu Grušovju, kjer je bilo ugotovljeno krajevno ime Ragando, ki ga omenja tudi Tabula Peutingeriana, rimski cestni zemljevid iz 4. stoletja . Od tod je bila speljana proti Slovenski Bistrici in nato preko Ptuja naprej proti vzhodu.

Slovanska poselitev in Srednji vek

V osemdesetih letih 6. stoletja se tod pričnejo naseljevati Slovani, ki v letih 587 – 591 zasedejo celotno zgornje Posavje in zgornje Podravje. Po izgubi slovenske oz. karantanske samostojnosti je ozemlje prešlo pod frankovsko oblast velikega rimsko-nemškega cesarstva, ob koncu 10. stoletja pa v last savinjskih mejnih grofov.

Meja med Dravsko in Savinjsko grofijo in kasneje, do 1147, meja Podravske marke (še kasneje Štajerske), je potekala po Konjiški gori, zato ni čudno, da so prav tu postavili grad, na mestu, ki je skozi dolinsko preseko Konjsko smrt omogočal najkrajši prehod čez goro in je kasneje varoval tudi prehod in cesto k žičkemu samostanu. Sezidati ga je dal prvi po imenu znani ministerial štajerskega mejnega grofa Otokarja III., leta 1175 izpričani Ortolf I. Konjiški. Konjiški gospodje (de Gonvicz) so prvič omenjeni leta 1148 (po drugih virih leta 1165), leta 1234 pa se neposredno omenja tudi grad kot castrum Gonuvviz (leta 1312 kot havs Gonewitz in leta 1362 kot vest ze Gonwiz).

Srednjeveška naselbina (Conuwitz) se prvič omenja skupaj s pražupnijsko cerkvijo sv. Jurija leta 1146, v listini patriarha Peregrina iz Ogleja. Razvila se je ob potoku, ki se izliva v reko Dravinjo, tik pod gradom (omenjenim 1148), kot središčem obsežnega zemljiškega gospostva.

Trške pravice je kraj dobil do srede 13. stoletja (1251), poštni urad in šolo ob koncu 16. stoletja, okrajno glavarstvo in sodišče sredi 19. stoletja. Koncem srednjega veka (ok. 1490) je bilo v trgu okoli 40 hiš, leta 1570 pa okoli 50. Med Slovenskim kmečkim uporom leta 1515 so tu zborovali uporni kmetje, ki so peticijo s svojimi zahtevami poslali cesarju na Dunaj. V dobi reformacije je v trgu bival predikant. V 17. in 18. stoletju (1615 in 1616) je v trgu izbruhnilo več požarov. Ob tradicionalnih agrarnih panogah je prebivalstvo živelo od prometa, gostinstva, obrti in trgovine.

Konjiški gospodje nastopijo v zgodovini v sredini 12. stoletja kot premožni plemiči. Od grofov Spanheimov, ki so imeli posestva v konjiški okolici, katere je za njimi podedoval deželni knez, niso bili odvisni, pač pa so bili podložni ali ministeriali deželnega kneza.

Grad Konjice

Leopold de Gonvicz je s štajerskim mejnim grofom Otokarjem III. Traungau in njegovim sinom vojvodo Otokarjem IV. Traungau izmenjal zemljišča v današnji dolini sv. Janeza Krstnika v bližini Špitaliča, kjer so zgradili novoustanovljeno Žičko kartuzijo.

Novi vek

V obdobju po Marčni revoluciji je narodnostno prebujanje leta 1869 vzpodbudilo v Konjicah ustanovitev Slovenskega katoliškega političnega društva, nato še hranilnice in posojilnice. To so bili časi napetosti med nemškimi in slovenskimi prebivalci. Že na začetku druge svetovne vojne je nemški okupator izgnal iz Konjic domala vso inteligenco, pri čemer so pomagali člani lokalnega Kulturbunda.

Slovenske Konjice se v srednjeveškem obdobju in v novem veku v virih omenjajo kot trg, mesto pa so postale šele v novejši zgodovini, 30. junija 1955. .

Oblike zapisanega imena

Gonviz (1251), Gombicz (1370), Gannabitz (1570), Gonaviz (1594), Gonavitz (1630), Gonwitz (1636), Gonowitz (1662), Ganowiz (1680), Gonnawitz (1680).

Promet

Mesto leži ob prometnem križišču, z magistralno cesto Celje - Maribor se spajajo krajevne ceste, ki Dravinjsko dolino povezujejo z jugovzhodnim Pohorjem, Mislinsko dolino in Koroško.

Južno železnico so leta 1846 zgradili 15 km vzhodneje, kar je prizadelo trgovske in prometne funkcije naselja (furmanstvo).

Železniška proga Poljčane - Konjice - Zreče je bila nekdanja avstrijska ozkotirna železniška proga (širine 760 mm) med Poljčanami in Slovenskimi Konjicami. Slovenske Konjice je dosegla leta 1892, ki je bila podaljšana do Zreč leta 1920 (opuščena 1961).

Avtocesta A1 poteka 3,5 km vzhodno od mesta, v bližini Tepanja je uvoz/izvoz Slovenske Konjice.

Mestno jedro (Stari trg) s potokom

Šolstvo

Zelo zgodaj so Konjice dobile šolo, ki je bila leta 1763 na novo ustanovljena. S ponemčevalnimi nameni so Nemci leta 1897 odprli šulferajnsko šolo, ki je delovala do konca prve svetovne vojne. Danes v mestu delujejo gimnazija in dve osnovni šoli.

Umetnostni spomeniki

Nad Starim trgom stoji srednjeveški dvorec Trebnik z arkadnim hodnikom na dvoriščni strani, ki je zamenjal več lastnikov. Do konca II. svetovne vojne je bil v lasti rodbine Windischgrätz. Dvorec se nahaja poleg dela nekdanjega parka z ribnikom in s posamičnimi drevesi (eksotami), ki je imel baročne značilnosti.

Omembe vreden je tudi geometrijsko urejen vrt Pipuš ob hiši premožnega tržana s konca 19. stoletja.

Sedanja nadžupnijska cerkev sv. Jurija je poznogotska stavba, ki jo sestavljajo pravokotna ladja predromanskih proporcev, zgrajena verjetno koncem 13. stoletja, v drugi polovici 14. stoletja dodana križnorebrasto obokana stranska ladja, tristrano sklenjen križnorebrasti in z zunanjimi oporniki obdan prezbiterij iz konca 14. stoletja,na zahodni strani zvonik, ter na južni strani baročna Roženvenska kapela.

Markantni farof, ki je v enem krilu še iz 15. stoletja, so že pred 1500 močno utrdili. Izstopajo stebriščne arkade na notranjem dvorišču iz 1632, številni arhitekturni detajli, štukirani strop iz 1740 v jedilnici, v eni od sob v nadstropju pa poslikani leseni strop iz 1670, z groteskami, drolerijami, karikaturami, živalskimi podobami itd., ki je najstarejši tovrsten spomenik s povsem profano motiviko v Sloveniji.

Na Starem trgu stoji Florijanovo znamenje, na cerkvenem dvorišču pa Marijino znamenje, delo kiparske delavnice domačina F. Zamlika iz začetka 18. stoletja. Starejše stavbe kažejo poznogotske oblike, največ pa jih je iz 19. stoletja.

Sedanja podružnična pokopališka cerkev sv. Ane na Zgornji Pristavi ima ohranjene nekaj renesančne in baročne opreme, v njen je tudi grobnica konjiških graščakov iz rodbine Tattenbach, s figuralnima epitafoma Žige Tattenbacha († 1594) in barona Janeza Krištofa Tattenbacha († 1629).

Grb Tattenbachov z letnico 1630 ter grb, pripeljan z dvorca Golič, sta na ogled na stopnišču občinske stavbe. Na dvorišču le-te stoji renesančna marmorna kamnita miza z letnico 1656, ki izvira iz Žičke kartuzije.

Nad naseljem se na južni strani dvigajo razvaline Starega gradu s romanskimi, gotskimi in renesančnimi arhitekturnimi sestavinami. Stolpasto jedro z ohranjenimi temelji ter del obzidja izvirata iz 12. stoletja.

Turizem

• Združenje zgodovinskih mest Slovenije

• Entente Florale

Slovenske Konjice so leta 1998 osvojile zlato medaljo v kategoriji mest in od takrat njihov predstavnik sodeluje pri organizaciji tega evropskega tekmovanja.

Kultura

• IAHD - ADRIATIC Sprehodi pod morjem - mednarodni festival podvodnega filma in videa
• projekt Tihe rože Zdenke Serajnik 2011

Mednarodne ustanove

• Entente Florale - podružnica Slovenske Konjice
• C.I.F.F.T. - mednarodni festival turističnega filma in tiska - podružnica Slovenske Konjice

Šport

• Zavod za šport Slovenske Konjice
• Nogometno društvo Dravinja
• Aeroklub Slovenske Konjice
• Košarkarski klub Slovenske Konjice
• Ženski košarkarski klub Konjice
• Golf klub Zlati Grič
• Jadralno društvo Ojro Slovenske Konjice

Muzeji in zbirke

• Mestna galerija Riemer (zbirka slik in stilnega pohištva),
• Muzejska zbirka militarij in predmetov iz obdobja Avstro-ogrske monarhije,
• Muzej gasilstva (v gasilskem domu),
• Zbirka pekarstva in kruha (v Škalcah).

v Slovenskih Konjicah so se rodili:

• Branko Rudolf - književnik
• Ivan Minatti - pesnik
• Mihael Napotnik - knezoškof Lavantinske škofije
• Benno Millenkovich - avstro-ogrski kontraadmiral

s Slovenskimi Konjicami so povezani:

• Ivan Erazem Tattenbach - graščak in zgodovinska osebnost
• Jurij (Jure) Zdovc - igralec / trener košarke
• Zdenka Serajnik - pesnica, prevajalka, pedagoginja in pisateljica
• Marija Prelog - slikarka, ilustratorka in oblikovalka
• Tomaž Fantoni - furlanski slikar
• Adelma Vay de Vaya - pisateljica, medij in spiritistka

Pobratena mesta

• Hlohovec Slovaška (2007)

• Kosjerić Srbija (2009)

Mednarodni projekti

• Sollefteå Švedska (2008)

Viri

• Stegenšek Avguštin Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
• Slekovec Matej, Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške, Maribor, 1898.(COBISS)
• Curk Jože, Topografsko gradivo IV., Sakralni spomeniki na območju občine Slovenske Konjice, Zavod za spomeniško varstvo Celje, Celje, 1967 (COBISS)
• Curk Jože, Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem, Založba Obzorja, Maribor 1991 (COBISS)
• Ožinger Anton, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne v: Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Slovenske Konjice 1996. (COBISS)
• Pajk Ivan, Konjiška nadžupnija po letu 1918, v: Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Slovenske Konjice 1996. (COBISS)
• Zgodovinsko društvo Konjice, Zbornik Konjice z okolico 1996, Slovenske Konjice 1996. (COBISS)
• Zgodovinsko društvo Konjice, Zbornik Konjice z okolico 2000, Slovenske Konjice 2000. (COBISS)
• Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Slovenske Konjice 2006. (COBISS)
• Rustja Karol, Ozkotirna železniška proga Poljčane-Slovenske Konjice-Zreče, Slovenj Gradec 2009. (COBISS)
• Kladnik Darinka, Vsa slovenska mesta, Ljubljana, ZIP - Zavod za intelektualno produkcijo, 2003. (COBISS)
• Matjaž Chvatal, Slovenija:Vodnik, Golnik: Turistika, 2009, ISBN 978-961-6414-37-1 (COBISS)
• Krušič Marjan, Slovenija: turistični vodnik, Založba Mladinska knjiga, 2009, ISBN 978-961-01-0690-6 (COBISS)
• Leskovar Aleksandra, Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, Slovenske Konjice, Zreče, Vitanje, Oplotnica, Nobis Gorjup & Šauperl, 2005. (COBISS)
• Ivanič Martin, Slovenika, slovenska nacionalna enciklopedija, Ljubljana 2011: Mladinska knjiga (COBISS)

Notranje povezave

• Splošna knjižnica Slovenske Konjice
• Nadžupnija Slovenske Konjice
• Železniška proga Poljčane - Slovenske Konjice - Zreče

Zunanje povezave

• Slovenske Konjice video na YouTube
• Združenje zgodovinskih mest Slovenije: Zgodovinska mesta in kultura
• TIC Slovenske Konjice
• Muzejska zbirka militarij in predmetov iz obdobja Avstro-ogrske monarhije
• Popis prebivalcev 2002
• Uradna stran občine
• Vremenska postaja Slovenske Konjice