Slovenske Konjice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Skoči na: navigacija, iskanje
Slovenske Konjice
Slovenske Konjice
Slovenske Konjice
Občina Slovenske Konjice
Občina Slovenske Konjice
Koordinati: 46°20′″N 15°25′″E / <span class="geo-dec geo" title="Zemljevidi, zračni posnetki in drugi podatki za Expression error: Unexpected / operator Expression error: Unexpected / operator">Expression error: Unexpected / operator, Expression error: Unexpected / operator
Država Slovenija
Ustanovitev pred 1251 kot Gonviz
Upravljanje
 - Župan Miran Gorinšek
Prebivalstvo
 - mesto: 4,866
Časovni pas CET (UTC+1)
Poštna številka 3210
Območna koda 03
Uradna spletna stran: http://www.slovenskekonjice.si/eu/

Slovenske Konjice, nemško Gonobitz, so mesto, občinsko središče in sedež upravne enote v zgornji Dravinjski dolini. Nahajajo se ob severnem vznožju apnenčaste Konjiške gore, na prehodu naplavne ravnice ob Dravinji v vinorodno terciarno gričevje, pod južnimi obronki podpohorskega dela Dravinjskih goric.

Prebivalci Slovenskih Konjic se imenujejo Kónjičani in Kónjičanke; ustrezen pridevnik je Kónjiški.

Naselje s sklenjeno pozidavo stoji ob reki Dravinji, na ledenodobni terasi in na vršaju pod gozdnato Konjiško goro. Jedro starega dela naselja je Stari trg, katerega osrednji trški prostor je razširjena cesta, ki se vzpenja ob potoku na desnem bregu Dravinje, od katerega se proti zahodu odcepita Celjska in Šolska cesta. Novejši deli naselja so nastali na poplavni ravnici Dravinje, proti severu se naslanjajo na prisojna in položna gričevnata pobočja goric med Škalcami in Vešenikom. V začetku 80. let 20. stoletja so bili mestu priključeni Prevrat in deli obmestnih naselij Zgornja Pristava, Vešenik, Blato in Bezina. Mesto se danes ob magistralni cesti proti Zrečam in Stranicam razširja z naseljema Spodnje Preloge in Zeče. Kraj se je leta 1934 preimenoval iz Konjic v Slovenske Konjice, od leta 1964 je mestno naselje.

Mesto je upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline in bližnje okolice. Iz obrtne usnjarske tradicije se je razvila industrija usnja, ki se je med I. in II. svetovno vojno razširila v velik usnjarsko-kemični kombinat, ki je svoj konec doživel z razpadom nekdanjega jugoslovanskega trga in novih gospodarskih razmer v tranziciji.

Vsebina

[uredi] Zgodovina

Bližnja okolica naselja je bila poseljena vsaj od neolitika, vendar tu ni nastalo antično naselje. Srednjeveška naselbina, ki se prvič omenja skupaj s pražupnijsko cerkvijo sv. Jurija leta 1146 (Conuwitz), v listini partiarha Peregrina iz Ogleja, se je razvila ob potoku, ki se izliva v Dravinjo, tik pod gradom (omenjenim 1148), središčem obsežnega zemljiškega gospostva.[1]

Konjiški gospodje nastopijo v zgodovini v sredini 12. stoletja kot premožni plemiči. Od grofov Spanheimov, ki so imeli posestva v konjiški okolici, katere je za njimi podedoval deželni knez, niso bili odvisni, pač pa so bili podložni ali ministeriali deželnega kneza.

Grad Konjice

Leopold de Gonvicz je štajerskemu mejnemu grofu Otokarju III. Traungau in njegovemu sinu vojvodi Otokarju IV. Traungau prodal današnjo dolino sv. Janeza Krstnika v bližini Špitaliča za gradnjo novoustanovljene Žičke kartuzije.[2]

Trške pravice je kraj dobil do srede 13. stoletja, poštni urad in šolo ob koncu 16. stoletja, okrajno glavarstvo in sodišče sredi 19. stoletja. Med kmečkim uporom leta 1515 so tu zborovali uporni kmetje, ki so peticijo s svojimi zahtevami poslali cesarju na Dunaj. V 17. in 18. stoletju je v trgu izbruhnilo več požarov. Ob tradicionalnih agrarnih panogah je prebivalstvo živelo od prometa, gostinstva, obrti in trgovine.

[uredi] Promet

Južno železnico so leta 1846 zgradili 15 km vzhodneje, kar je prizadelo trgovske in prometne funkcije naselja (furmanstvo).

Železniška proga Poljčane - Konjice - Zreče je bila nekdanja ozkotirna železniška proga (širine 760 mm) med Poljčanami in Slovenskimi Konjicami, ki je obratovala med letoma 1892 in 1962, do Zreč je bila podaljšana leta 1921. Promet po progi je bil ukinjen leta 1963, tiri pa odstranjeni leta 1970.[3]


[uredi] Oblike zapisanega imena

Gonviz (1251), Gombicz (1370), Gannabitz (1570), Gonaviz (1594), Gonavitz (1630), Gonwitz (1636), Gonowitz (1662), Ganowiz (1680), Gonnawitz (1680).[4]

[uredi] Umetnostni spomeniki

Nad Starim trgom stoji srednjeveški dvorec Trebnik z arkadnim hodnikom na dvoriščni strani, ki je zamenjal več lastnikov. Do konca II. svetovne vojne je bil v lasti rodbine Windischgrätz. Dvorec se nahaja poleg dela nekdanjega parka z ribnikom in s posamičnimi drevesi (eksotami), ki je imel baročne značilnosti. Omembe vreden je tudi geometrijsko urejen vrt Pipuš ob hiši premožnega tržana s konca 19. stoletja.

Sedanja nadžupnijska cerkev sv. Jurija je poznogotska stavba, ki jo sestavljajo pravokotna ladja predromanskih proporcev, tristrano sklenjen in z oporniki obdan prezbiterij, severna ladja, zvonik, ter na južni strani prizidana baročna roženvenska kapela. Po zadnji prenovi leta 1977 so notranjo podobo prezbiterija regotizirali. Križno rebrasti obok s figuralnimi konzolami in sklepniki iz ok. 1400 kaže na bližino celjske kamnoseške delavnice. Prvotni leseni strop v ladji so v času delovanja župnika Valentina Fabrija (1487-97) nadomestili s tripolnim obokom: opečna rebra tvorijo preplet polkrožnih lokov in šesterokotnikov ter delno prosto segajo v prostor. Severna, k glavni ladji pred 1369 prizidana in za polovico ožja stranska ladja je krita s štiripolnim križno rebrastim obokom. V kapeli prevladujejo poznobaročni elementi: freske A. Lerchingerja, drugje poznejše freske J. Brolla in T. Fantonija, z marijansko motiviko in personifikacijo štirih letnih časov. V stranski ladji ("stari cerkvi") stoji marmornat oltar sv. Križa iz 1713, izdelek ljubljanske Mislejeve delavnice. Oljne slike na oltarjih sv. Frančiška Ksaverija in sv. Miklavža v kapeli so delo Janeza Andreja Straussa (1721-1783) iz Slovenj Gradca. Delno ohranjeni neogotski veliki oltar s kipom sv. Jurija je iz 1869, ob stenah prezbiterija pa so razpostavljene nadnaravno velike plastike s prejšnjega baročnega oltarja, ki prikazujejo apostola sv. Petra in sv. Pavla, sv. Hieronima in sv. Janeza Krstnika, delo Mersijeve kiparske delavnice, znane po svojem delovanju v Rogatcu in pozneje v Slovenj Gradcu. V stenah je vzidanih več nagrobnikov, med drugimi heraldični epitaf Ortolfa Konjiškega († 1370), figuralni epitaf Valentina Fabrija († 1509) ter nagrobnik škofa Sebastijana Glavinića (* 1630, † 1697).

Markantni farof, ki je v enem krilu še iz 15. stoletja, so že pred 1500 močno utrdili. Izstopajo stebriščne arkade na notranjem dvorišču iz 1632, številni arhitekturni detajli, štukirani strop iz 1740 v jedilnici, v eni od sob v nadstropju pa poslikani leseni strop iz 1670, z groteskami, drolerijami, karikaturami, živalskimi podobami itd.: gre za najstarejši takšen spomenik s povsem profano motiviko v Sloveniji.

Na Starem trgu stoji Florijanovo znamenje, na cerkvenem dvorišču pa Marijino znamenje, delo kiparske delavnice domačina F. Zamlika, iz začetka 18. stoletja. Starejše stavbe kažejo poznogotske oblike, največ pa jih je iz 19. stoletja.

Podružnična pokopališka cerkev sv. Ane na Zgornji Pristavi ima ohranjene nekaj renesančne in baročne opreme, tu je tudi grobnica konjiških graščakov rodbine Tattenbach, s figuralnima epitafoma Žige Tattenbacha († 1594) in barona Janeza Krištofa Tattenbacha († 1629).[5] Grb Tattenbachov z letnico 1630 ter grb, pripeljan z dvorca Golič, sta na ogled na stopnišču občinske stavbe. Na dvorišču le-te stoji renesančna marmorna kamnita miza z letnico 1656, ki izvira iz Žičke kartuzije.

Nad naseljem se na južni strani dviga razvalina Stari grad (sedaj delno obnovljen), katerega stolpasto jedro z ohranjenimi temelji ter del obzidja izvirata iz 12. stoletja.

[uredi] Šport

[uredi] Muzeji in zbirke

[uredi] Znane osebnosti

V Slovenskih Konjicah so se rodili:

S Slovenskimi Konjicami sta povezana:

[uredi] Pobratena mesta

Liptovský Mikuláš Zastava Slovaške Slovaška
Kosjerić Zastava Srbije Srbija

[uredi] Zunanje povezave

[uredi] Reference

  1. ^ Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Kronologija Konjic
  2. ^ Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Kronologija Konjic
  3. ^ Karol Rustja, Ozkotirna železniška proga Poljčane-Slovenske Konjice-Zreče
  4. ^ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije
  5. ^ Daša Pahor, Podružnična cerkev sv. Ane v Slovenskih Konjicah - protestantska kapela po načrtih italijanskega arhitekta?

[uredi] Viri

  • Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Slovenske Konjice 1996. (COBISS)
  • Zgodovinsko društvo Konjice, Zbornik Konjice z okolico 1996, Slovenske Konjice 1996. (COBISS)
  • Zgodovinsko društvo Konjice, Zbornik Konjice z okolico 2000, Slovenske Konjice 2000. (COBISS)
  • Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Slovenske Konjice 2006. (COBISS)
  • Karol Rustja, Ozkotirna železniška proga Poljčane-Slovenske Konjice-Zreče, Slovenj Gradec 2009. (COBISS)
Znak Commons
Wikimedijina Zbirka ponuja še več predstavnostnega gradiva o temi: Slovenske Konjice
p • p • u
Mesta v Sloveniji


Slovenija  Ta članek o naselju v Sloveniji je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.
Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenske_Konjice«