Druga svetovna vojna na Slovenskem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Druga svetovna vojna na Slovenskem se je začela 6. aprila 1941, ob vkorakanju nemške vojske. 11. aprila 1941 so se v boj za ozemlje vključile tudi italijanske in madžarske sile. Odpor jugoslovanske vojske je bil simboličen. Tako so Nemci zasedli Gorenjsko, Štajersko, severozahodni del Prekmurja in severni del Dolenjske. Italijani so zasedli Notranjsko, večino Dolenjske in Ljubljano, Madžari pa večino Prekmurja.

Vsi okupatorji so izvajali potujčevanje in drugo nasilje nad prebivalstvom, saj so nameravali zasedeno ozemlje priključiti matičnim deželam. Z namenom upora proti okupatorjem so 26. aprila 1941 so slovenski komunisti skupaj z nekaterimi levo usmerjenimi skupinami ustanovili Protiimperialistično fronto slovenskega naroda, kasneje imenovano Osvobodilno fronto Slovenskega naroda. Osvobodilna fronta, pod katero so delovale slovenske partizanske enote, je predstavljala temelj za oborožen boj proti okupatorjem.

Zaradi nasilnega obračunavanja komunistov z nasprotniki OF, ter prepričanja, da komunisti po vojni pripravljajo socialistično revolucijo, je meščanski tabor nasprotoval Osvobodilni fronti. Ta odnos je imel dolgoročno negativne posledice, saj se je v OF krepil vpliv KPS, namesto da bi se okrepile nekomunistične skupine z manj radikalnimi vizijami razvoja. Prav tako se meščanski tabor sam ni mogel uspešno upirati dobro organizirani in vedno močnejši OF, zato je iskal pomoč pri okupatorju.

Od februarja 1942 se za razmere na slovenskem že uporablja izraz državljanska vojna.[navedi vir]


Začetek vojne na slovenskih tleh[uredi | uredi kodo]

Nemci so napad začeli iz Avstrije, brez vojne napovedi, 6. aprila 1941. Italijani so se v vojno vključile 11. aprila iz Julijske krajine, isti čas so se vključile tudi madžarske enote. Takrat so nemške enote že prodrle do Zagreba in Karlovca. Italijani so po vdoru prodirali proti Ljubljani, Kočevju in naprej proti Bosni, del njihove vojske pa je prodiral ob jadranski obali. V Ljubljano so vkorakali že 11. aprila.

Odpor jugoslovanske vojske je bil le simboličen. Vojaki so zažgali nekaj skladišč in porušili nekaj prometnih objektov, preostale pa je z utemeljitvijo, da hoče zavarovati narodno gospodarstvo, s pomočjo orožništva zaščitil Narodni svet.

Čeprav so jugoslovanske vojaške oblasti odklonile zahtevo komunistov po formiranju prostovoljnih enot, se jih je kljub temu v Novem mestu zbralo okoli 3000. Del so jih napotili proti Zagrebu, del pa proti jadranski obali. Večina se jih je vrnila po hrvaški razglasitvi NDH.

Slovensko ozemlje nekdanje Dravske banovine so si razdelili Nemci, Italijani, Madžari in Hrvati: Nemci so zasedli Gorenjsko, Štajersko, severozahodni del Prekmurja in severni del Dolenjske; Italijani so zasedli Notranjsko, večino Dolenjske in Ljubljano; Madžari pa večino Prekmurja, Hrvati pa del ozemlja od Bregane do bližine Brežic.

Razdelitev Jugoslavije in Slovenije med silami osi: Nemška zasedba (modra), Italijanska zasedba (zelena) in Madžarska zasedba (siva), Hrvaška NDH (rdeča).

Z razkosanjem je bil ogrožen obstoj slovenskega naroda. Vsak od okupatorjev si je prizadeval, da Slovenci kot narod ne bi več obstajali, zato je vsak po svoje začel z raznarodovalnimi ukrepi, ki naj bi pripeljali do zaželenega cilja. Slovenske stranke so se nevarnosti zavedale, vendar so nanjo gledale različno in tako tudi ukrepale.

Zasedena ozemlja naj bi čim hitreje tudi formalnopravno vključili k svoji državi. Italija je to storila 3. maja, Madžarska 16. decembra 1941, Hrvaška pa 15. avgusta 1941. Ker so Nemci skušali najprej prilagoditi upravo zasedenih območij sosednjim avstrijskim deželam, so s priključitvijo odlašali. Pozneje jim je razvoj narodnoosvobodilnega boja to preprečil. Gorenjsko in Mežiško dolino so želeli priključiti Koroški, preostala ozemlja pa avstrijski Štajerski. V slovenskih pokrajinah so vpeljali nacistični družbeni red z ustreznimi rasnimi in drugimi nacističnimi zakoni, mobilizacijo v vojsko...

Vsi štirje okupatorji so s tem kršili mednarodno pravo, ki ne dovoljuje priključitev v vojni zasedenega ozemlja pred sklenitvijo mirovne pogodbe.

Okupacija je temeljito spremenila življenje ljudi. Začelo se je omejevanje gibanja, na kar so vplivale nove meje in policijske ure, uvedeno je bilo omejeno gibanje, ki so ga okupatorji uravnavali s posebnimi prepustnicami. Ker so osnovne živilske potrebščine ljudje dobivali na karte, je nastalo prekupčevanje.

Zaradi krepitve odpora so okupatorji skušali nadzorovati dogajanja na njihovem območju. Zato so uvedli obvezno oddajo radijskih sprejemnikov ali vsaj njihovo zapečatenje, med najhujšimi ukrepi pa je bilo streljanje talcev. Na Gorenjskem in Štajerskem so Nemci ustrelili po pet talcev za v nemški službi ubitega Slovenca, ter po deset talcev za enega ubitega Nemca. Številne Slovence so poslali v koncentracijska taborišča Dachau, Ravensbrück, Auschwitz...

Italijani sprva niso streljali talcev. Ljudi so pošiljali v internacijo ali taborišča (Rab, Gonars). Šele z okrepitvijo partizanskega boja so tudi Italijani začeli streljati talce.

Okupacijski sistemi na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

Na slovenskem ozemlju so delovali štirje okupacijski sistemi. Največja okupatorja sta bila Nemčija in Italija, del Slovenije na vzhodu je okupirala Madžarska, posamezna naselja pa hrvaška NDH.

Nemški okupacijski sistem[uredi | uredi kodo]

Nemci so načrtovali hitro in popolno raznarodovanje in tako omogočiti formalnopravno priključitev zasedenega slovenskega ozemlja k avstrijski Štajerski in Koroški. Njihov načrt raznarodovanja je vseboval:

  • množičen izgon Slovencev (predvidenih 220.000 do 260.000)
  • množična naselitev Nemcev (v vojnem obdobju predvidoma okoli 80.000, večino pa po vojni)
  • hitra in popolna germanizacija tistih, ki bi še ostali doma

Največ Slovencev so izgnali iz obmejnih območij z Italijo, tja pa so poleg Nemcev iz Rajha naseljevali predvsem Kočevske Nemce. Zaradi težav s transportom, oborožene vstaje in ker Srbija in Hrvaška nista mogli sprejeti toliko ljudi, kot so jih z načrti predvidevali, so izgnali le okoli 80.000 ljudi. Od ljudi, predvidenih za izselitev, jih je okoli 17.000 samih zbežalo na italijansko okupacijsko območje.

Izseljevanje je potekalo v več valovih. Najprej so izgnali izobražence (duhovnike, učitelje, pravnike, zdravnike...), naklonjene odporu in komunizmu pa so pošiljali v koncentracijska taborišča. Izgnance so najprej zbrali v zbirnih taboriščih, od koder so jih vozili v Srbijo in na Hrvaško, pozneje pa zaradi vedno večjega narodnoosvobodilnega gibanja tudi v Nemčijo.

Ker so želeli preostale čim hitreje ponemčiti, so uničevali vse, kar bi lahko vzpodbujalo slovensko narodno zavest. Prepovedali so uporabo slovenskega jezika v javnosti, slovenska društva in organizacije, tudi cerkvene, so ukinili, njihovo premoženje pa zaplenili. Prepovedali so slovenski tisk, uničevali so slovenske knjige in ponemčevali krajevna imena, in prislili tudi vse Slovence da ponemčijo njihova lastna imena (le nemška imena so bila dovoljena v vseh uradnih dokumentih). Eksproprirali so številne industrijske obrate, banke, rudnike, zavarovalne družbe, časopise in druga podjetja ki so bila v slovenskem lastništvu, in prevzeli celotno gospodarstvo v svoje roke.

Uvedli so nemški izobraževalni sistem. Namesto slovenskih so bili le nemški vrtci in šole. Slovenske otroke so vzgajali s pomočjo nemških društev za prevzgojo otrok in mladine - Deutsche Jugend. Več kot 600 otrok so nasilno vzeli materam in jih poslali v Nemčijo. Nemška organizacija Lebensborn je odvzete dojenčke dodeljevala nemškim družinam, kjer so jih vzgojili v Nemce. Ker naj bi vsi odrasli v nekaj letih govorili samo nemško, so zanje organizirali obvezne tečaje nemščine.

Odrasle so prisilno vpisovali v Štajersko domovinsko zvezo (Steireischer Heimatbund) ali v Koroško ljudsko zvezo (Kärntner Volksbund) oziroma v njune oborožene oddelke. V državnih službah so morali nositi uniforme, od pomladi leta 1942 pa, kar je bilo sicer v nasprotju z mednarodnim pravom, uvedli vojaško obveznost. Zato so se slovenski fantje bojevali v Wermachtu skoraj na vseh frontah. Nasilno vpoklicanih je bilo več deset tisoč Slovencev. Nekaj tisoč jih je padlo, veliko jih je postalo invalidov, nekateri so pobegnili in odšli v partizane. Le redki so se vpoklicu izognili, saj so Nemci zagrozili, da bodo v takšnem primeru poslali v koncentracijsko taborišče njegovo družino.

Poleti 1941 so Nemci z namenom, da bi zastrašili ljudi, in v odgovor na prve partizanske akcije začeli streljati talce. Tako od 30. julija do decembra 1941. Nemci ustrelijo 360 ljudi, Od januarju do 21. maja 1942. 391 ljudi, in od junija do 4. novembra 1942. 976 ljudi[1]. Istočasno so zaplenili premoženje ubitih in izgnali njihove družine v taborišča v Nemčijo

Italijanski okupacijski sistem[uredi | uredi kodo]

Rumeni karton
Rdeči karton
Simboli nasilja italijanskih okupatorjev Slovenije med drugo svetovno vojno: 1) Prepoved izhoda iz mesta Ljubljane
2) Interniranec italijanskega koncentracijskega taborišča na otoku Rabu (nad 10500 internirancev, 1500 umrlih, med temi 100 otrok izpod 10. leta starosti)

V nasprotju z Nemci so skušali Italijani sprva pridobiti na svojo stran domače prebivalstvo, zato so vodili milejšo raznarodovalno politiko. Uporabe slovenskega jezika v javnosti niso prepovedali, italijanščina je postala le učni predmet. Dopuščali so dejavnost slovenskih kulturnih in drugih nepolitičnih društev, šol ter drugih posvetnih ustanov, izhajanje dvojezičnega tiska. V upravi in v javnosti so začasno dovoljevali dvojezičnost.

Ker so želeli Ljubljansko pokrajino, kakor so zasedeno območje poimenovali, čim hitreje poitalijančiti, so jo 3. maja 1941 s posebnim odlokom priključili Italiji. Ustanavljati so začeli fašistične organizacije, vpeljali korporativni sistem, na nekatera območja so naseljevali Italijane (Kočevsko).

Uradniški aparat so fašizirali, vrhovno oblast je imel visoki komisar, ki bi mu moral pomagati štirinajstčlanski sosvet, izbran izmed tistih slovenskih politikov, ki so bili pripravljeni sodelovati z Italijani. Ker pa Sosvet za Ljubljansko pokrajino ni imel nikakršnega vpliva na italijansko politiko, sodelovanje z Italijani pa je med ljudmi izzvalo prezir in odpor, je nekaj članov iz sosveta izstopilo, zato je novembra 1941 prenehal z delovanjem.

Madžarski okupacijski sistem[uredi | uredi kodo]

Dom i Domovina, v prekmurskem učbeniku Vend-szlovenszka kniga cstenyá iz leta 1939 (autor je Vilmoš Tkalec, nekdanji predsednik Murske republike). Na Madžarskem med obema vojnama so ponarejene politične teorije ne samo trdile, da med Muro in Rabo Vendi živijo, temveč, da tukaj slovanski ljudje nimajo narodne identitete, ker so se identificirali z Madžari. Tako Madžarska je hotela uzakoniti madžariziranje Slovencov s tistima teorijama, ker v mednarodni pravici madžarizacija je nezakonitna.
Glavni članek: Vendsko vprašanje.

Tudi Madžari so skušali svoje okupirano območje - Prekmurje, čim hitreje madžarizirati. Upravno so območje razdelili na soboški in lendavski okraj. Obnovili so raznarodovalno društvo za Vendsko pokrajino, uvedli madžarščino kot učni jezik, uničevali slovenske ter prekmurske knjige ...

Iz Prekmurja so izgnali tiste slovenske izobražence, ki so se tja preselili med obema vojnama. Čeprav so prepovedali javno rabo slovenščine, pa so ob madžarskem jeziku dopuščali rabo prekmurskega narečja. Trdili so namreč, da so Prekmurci - podobno kot porabski Slovenci (Vendi) posebna nacionalna skupina, ki naj bi izvirala iz Keltov.[2][3][4] Kasneje so že tajili hipotezo posebne nacionalne skupine in vpeljali novo teorijo, da "Vendi" so Madžari, ki so se asimilirali s Slovani v 16.-17. stoletju.[5]

Hrvaški okupacijski sistem[uredi | uredi kodo]

Hrvaška NDH je okupirala manjši del slovenskega ozemlja pet slovenskih naselij z okolico: Bregansko selo (danes se imenuje Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (danes Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Gre za ozemlje veliko približno 20 kvadratnih kilometrov, na katerem je takrat živelo okrog 800 prebivalcev. Slovence so hoteli prepričati, da so Hrvati, tiste, ki so ostali narodno zavedni so odpeljali v taborišče Jasenovac ali jih ustrelili. V šolski sistem so vpeljali hrvaški jezik, prav tako v cerkveni nauk po cerkvah.

Nastanek narodnega sveta in politika tradicionalnih strank[uredi | uredi kodo]

V samem predvojnem obdobju glavna stranka je bila Slovenska Ljudska Stranka (SLS), ki je uživala podporo cerkve. Bivši duhovnik in vodja stranke, Anton Korešec, je zagovarjal politiko “zbližanja” z nacistično Nemčijo, in kot minister izobrazbe v vladi Maček-Cvetkovič, je oktobra 1940 uvedel dva anti-semitska zakona (en je omejil poslovanje Judov v živilski industriji, drugi pa je omejil procent judovskih študentov v srednjih in visokih šolah)[6] . Po Koroščevi smrti, vodstvo SLS-a je prevzel duhovnik Franc Kulovec, ki je bil prvi politik ki je zagovarjal podpisanje Trojnega pakta med Jugoslavijo in nacistično Nemčijo ter fašistično Italijo.[7]

Ob začetku vojne Slovenci nismo imeli enotnega vodstva in program, po katerem bi lahko delovali. Nekateri meščanski politiki so skupaj s kraljem zbežali v London, od koder so skušali vplivati na domače razmere. Večina tistih, ki so ostali, pa je previdno čakala, da si s prenagljenimi odločitvami ne bi kako škodili. Nekateri politiki so mislili, da bodo naredili najmanj škode, če bodo sodelovali z okupatorjem.

Na različne poglede in mnenja o okupaciji so vplivali s svojim odnosom do ljudi tudi posamezni okupatorji sami, nanje pa so vplivali tudi predvojni spori in zamere med politiki.

Ob napadu na Jugoslavijo je v Ljubljani na pobudo Slovenske ljudske stranke in bana Dravske banovine Marka Natlačena nastal Narodni svet za Slovenijo. Ta je 10. aprila razglasil, da prevzema oblast v Sloveniji. V njem so sodelovali predstavniki SLS, Jugoslovanske nacionalne stranke, Narodnoradikalne stranke, Socialistične stranke Jugoslavije in Samostojne demokratske stranke, skratka predstavniki vseh slovenskih strank, razen komunistov, ki jih z utemeljitvijo, da niso legalna stranka, niso vključili v delo odbora. Odklonili so tudi predlog, da bi Narodni svet postal Obrambni svet.

Narodni svet je od ljudi zahteval red in mir, izročitev orožja, od jugoslovanskih enot pa, naj se mu podredijo in kot slovenska vojska zaprosijo za premirje. Seveda v tako zahtevo vojaško poveljstvo ni privolilo. Predsednik Narodnega sveta Marko Natlačen je po pozdravu italijanskih vojaških oblasti v Ljubljani odšel v Celje, kjer je Nemcem predlagal, da bi zasedli vso Slovenijo, ta pa bi nato, podobno kot Hrvaška, dobila status posebne države.

Ker Nemci v tak predlog zaradi Hitlerjevega načrta o razdelitvi Jugoslavije niso privolili, je Natlačen skušal dobiti dovoljenje za izvrševanje oblasti z zagotovitvijo lojalnosti Emiliju Grazioliju ter s spomenico, ki jo je poslal Mussoliniju, Čeprav je Mussolini načeloma privolil v sodelovanje s predstavniki nekdanje oblasti na zasedenih območjih, se je 17. aprila Narodni svet sestal zadnjikrat, saj so Italijani že 20. aprila civilno oblast banske uprave prenesli na svoj Komisariat za zasedeno slovensko ozemlje. Tako je Narodni svet prenehal delovati.

4. maja 1941., dan po uradni priključitvi Ljubljanske pokrajine fašistični Italiji, skupina slovenskih uglednikov pošlje pismo hvaležnosti Mussoliniju (vidi: Provincia di Lubiana). Med podpisniki so Marko Natlačen, ljubljanski župan Ivo Adlešič, rektor ljubljanske univerze Matija Slavič, bivša ministra v jugoslovanski vladi Frank Novak in Ivan Puceli, ter drugii. Par dni pozneje, 105 slovenskih županov pošlje sporočilo Mussoliniju, da izrazijo "veselje in ponos za vključitev slovenskih ozemelj v veliki Kraljevini Italiji". Podobne čestitke so prišle Mussoliniji tudi od škofa Rožmana, in 22. maja 1941. Rožman priredi mašo hvaležnosti Mussoliniju v ljubljanski stolnici.

Fašistične oblasti po tem organizirajo “sosvet”, in izberejo 14 slovenskih članov da jih svetujejo, med njimi Natlačen, rektor Ljubljanske univeze Matija Slavič, politik Ivan Pucelj, ter 11 gospodarstvenikov, vglavnem člani SLS-a[8]. Prvo srečanje sosveta se je odvilo 26. maja 1941. Grazioli pelje slovenske člane sosveta v Rim, kjer so se 8. junija sestali tudi z Musolinijem, na kar Natlačen piše še eno pismo hvaležnosti Musoliniju, v katerem mu obljubi vernost slovenskega naroda[9],

V času okupacije politično življenje ni popolnoma zamrlo. Ob razpadlih strankah so obstajala različna društva, različne organizacije, manjše politične skupine ter domoljubi različnih političnih idejnih usmeritev, ki so kot društveni in kulturni delavci, publicisti, novinarji, umetniki idr. pomembno vplivali na politične tokove pred vojno in po njej.

Komunistična stranka je bila edina med strankami sposobna v vojnih razmerah uspešno delovati naprej. Čeprav maloštevilna je z dobro organiziranostjo brez težav še naprej delovala v ilegali. Kot taka je postala pobudnik oborožene vstaje, kmalu pa tudi vedno pomembnejši del Osvobodilne fronte, organizacije, ki je med vojno postala najmočnejša slovenska vojaška in politična sila.

Ustanovitev protiimperialistične fronte[uredi | uredi kodo]

Prapor Osvobodilne fronte slovenskega naroda

Kmalu po razkosanju Jugoslavije se je pod vodstvom komunistov začela organizirana akcija zbiranja orožja, streliva, obleke... začele so se priprave na vstajo.

Slovenski komunisti so skupaj z nekaj levo usmerjenimi političnimi skupinami 26. aprila 1941 v Vidmarjevi vili v Rožni dolini v Ljubljani ustanovili Protiimperialistično fronto slovenskega naroda, ki se je ob nemškem napadu na sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto Slovenskega naroda (OF).

Ustanovne skupin Protiimperialistične fronte so bile:

  • komunistična partija Slovenije - pobudnik ustanovitev
  • predstavniki krščanskih socialistov
  • demokratično usmerjen del liberalnega telovadnega društva Sokol
  • predstavniki kulturnih delavcev

Krščanski socialisti so znotraj OF tvorili dve skupini. Katoliško delavsko sindikalno skupino je predstavljal Tone Fajfar, izobražensko Edvard Kocbek, ki se je v delo OF vključil avgusta 1941. Obe skupini sta delovali na osnovi idej krščanskega socializma dr. Janeza Evangelista Kreka. Ker so intelektualci želeli ohraniti samostojnost znotraj OF, so kmalu prišli v spor s komunisti.

Člani demokratičnega krila Sokol niso bili strankarsko organizirani. Za cilj so si postavili socialno in harmonično ureditev družbe. V skladu z geslom »Zdrav duh v zdravem telesu« so želeli doseči uravnoteženost človekove duševne in telesne dejavnosti. Postopoma je večina njihovih članov vstopila v KP.

Kulturniki so bili nepovezani, deloma liberalno, deloma levo usmerjeni.

Pozneje so se v OF vključile številne politično različno usmerjene skupine. Vse je združevala želja po svobodi, ki pa bi jo njihovem mnenju lahko dosegli le z oboroženim uporom proti okupatorju.

Zaradi prevlade komunistov, ki so ves čas delovali po usmeritvah KPJ in Kominterne, je nastalo tudi prvotno poimenovanje. Kominterna je menila, da so za začetek druge svetovne vojne odgovorne tako fašistične kot zahodne države, zato so se komunisti dolžni boriti proti obojim.

Po ustanovnem sestanku Protiimperialistične fronte so se tudi v Sloveniji začele priprave na oboroženo vstajo. Do nje je prišlo po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo. V nasprotju s preostalo Jugoslavijo, kjer je priprave na vstajo vodila KPJ, so v Sloveniji potekale pod skupnim vodstvom Protiimperialistične fronte (po preimenovanju OF), ki je v ta namen ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet.

Septembra 1941 je postal vrhovni plenum OF hkrati tudi Slovenski narodnoosvobodilni odbor. Tako je vrhovni plenum OF postal hkrati politično in oblastno telo. S sklepom vodstva OF, da je postal »edini pooblaščen«, da na slovenskem organizira in vodi oborožen upor, je vodstvo prepovedalo nastanek oboroženih enot zunaj OF, čeprav bi nastale zaradi boja proti okupatorju.

Ta sklep je že kazal na nedemokratične in monopolne usmeritve znotraj OF, kar se je pokazalo tudi v nadaljnjem razvoju.

Osvobodilna fronta je kmalu postala odlično organizirana. Ker so vanjo vstopile še številne manjše skupine, ki so bile različne politične usmeritve, je OF dobila koalicijski značaj. Na terenu je nastala mreža odborov, v katere so se ljudje množično vključevali.

Organi OF so bili:

  • Vrhovni plenum OF, ki so ga sestavljali predstavniki vseh skupin, vključenih v OF
    • sredi septembra 1941 je nastal tudi Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO). Pod obema imenoma je deloval do konca oktobra 1943.
    • Takrat so na zasedanju v Kočevju izvoli 120-članski plenum OF-SNOO, ki se je razglasil za edini organ, ki lahko vodi Slovence v narodnoosvobodilnem boju.
    • Na zasedanju v Črnomlju februarja 1944 se je SNOO preimenoval v Narodnoosvobodilni svet (SNOS).
  • Izvršilni odbor OF - kot izvršni odbor OF so ga sestavljali le predstavniki vseh štirih ustanovnih skupin.
  • Sekretariat OF - sestavljali so ga predstavniki KPS, krščanskih socialistov in Sokolov (3 ljudje).

Poleg naštetih je nastala mreža odborov, ki se je z vrha piramidasto širila. Nastali so:

  • pokrajinski odbori za Štajersko, Primorsko, Gorenjsko, Koroško
  • okrožni odbori
  • okrajni, v mestih pa mestni odbori
  • terenski odbori

Narodnoosvobodilni odpor, osvobodilna fronta in politika komunistov[uredi | uredi kodo]

Tito v Bihaću leta 1942.

Za oboroženi odpor se je odločila KPJ povsod po Jugoslaviji. V pripravah za vstajo so zbrali potreben material - orožje, strelivo, zdravila, obleko... ter organizirali in usposabljali različne enote za diverzije in druge akcije.

Poleti in jeseni so ustanavljali nacionalne glavne štabe, ki so dobili nalogo voditi vstajo v posameznih pokrajinah. Glavni usklajevalec akcij je postal Vrhovni štab s Josipom Brozom - Titom kot vrhovnim komandantom partizanskih sil in generalnim sekretarjem KPJ na čelu.

Oboroženi upor se je začel v Sloveniji po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo. Takrat so mnogi Slovenci upali, da bo Rdeča armada hitro premagala Nemce in pri tem pomagala osvoboditi naše ozemlje. Nekateri politično različno usmerjeni Slovenci so poudarjali, da je v takem trenutku najpomembneje ohraniti slovenski narod.

KPS je 22. junija 1941 ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet s Francem Leskoškom kot komandantom in Borisom Kidričem kot političnim komisarjem. Glavno poveljstvo je bilo odgovorno vodstvu OF. Sredi julija je bil sprejet sklep o oboroženi vstaji, poleg tega pa tudi Partizanski zakon, ki je s svojimi pravili urejal sestavo, dela in naloge partizanskih čet.

Prve akcije (propagandne, trosilne...) so aktivisti OF izvajali že junija 1941, julija in avgusta so izvajali že sabotaže in diverzije. S prekinjanjem telefonskih vodov so onemogočali zveze med okupatorjevimi postojankami, razstreljevali so električne daljnovode, minirali mostove, ceste, napadali različne objekte, zažigali avtomobile, Rašiška četa je streljala na nemško orožniško patruljo... Po takih akcijah so se hitro umaknili na skrite kraje, po navadi v gozdove. Z izkušnjami so postajale partizanske akcije vse drznejše, tako da so se v septembru začeli že pravi boji z nemško in italijansko vojsko.

Partizani so izvedli več uspešnih akciji. V začetku avgusta so se Nemci spopadli s kranjskimi partizani na planini Dobrči pod Storžičem, Jeseniška četa se je 1. septembra na Mežaklji spopadla z Nemci, sredi septembra se je Rašiška četa spopadla z orožniki v Rašici itn. Zato so Nemci požgali Rašico, ki je bila prva slovenska požgana vas.

Franc Rozman -
Komandant Stane

Partizanske akcije so se vrstile tudi na Štajerskem in v Ljubljanski pokrajini. S sabotažami so rušili železnice in ceste ter ovirali delo v tovarnah. Štajerski partizanski bataljon je pod vodstvom Franca Rozmana - Staneta v noči s 7. na 8. oktober vdrl v Šoštanj. Nemci so zato ustrelili 10 talcev, kar je bil začetek enega najhujših represivnih ukrepov okupatorskih oblasti. Skupno s v Sloveniji ustrelili okoli 2500 talcev. 26. oktobra so Nemci obkolili Štajerski bataljon na Čreti pri Braslovčah. Bataljon se je uspel prebiti iz obroča, v bojih pa je padlo največ Nemcev dotlej.

Na Notranjskem so partizani Krimskega bataljona 19. oktobra napadli in osvojili italijansko postojanko Lož. Zajeli so precej italijanskih vojakov.

Do srede septembra je nastalo 19 partizanskih čet in nekaj partizanskih skupin. Čete so se postopoma začele povezovati v bataljone, ki so bili sposobni za večje in s tem tudi učinkovitejše oborožene akcije. Med njimi bi si veljalo zapomnit vpad partizanov v Šoštanj in Lož, napad na Bučko in pohod Štajerskega bataljona na Kozjansko.

Jeseni 1941 je okupatorju uspelo večkrat vdreti v organizacije OF, zato je bilo precej aktivistov zaprtih. Na partizansko gibanje je vplivala tudi huda zima z visokim snegom, neizkušenost ter premalo organizirano delovanje zaledja.

Poleg vojaških partizanskih enot so po mestih in vaseh delovale še enote narodne zaščite. Člani so živeli na svojih domovih, opravljali svoj poklic, ob tem pa izvajali načrtovane akcije, kot so bile sabotaže, zaplembe, vdori v različne objekte itn. Najbolje in najštevilčnejše je bila Narodna zaščita razvita v Ljubljani. V začetnem obdobju se je Narodna zaščita izkazala kot učinkovita oblika vojaške organiziranosti.

Pozimi 1941 se je partizansko gibanje najbolj okrepilo na Gorenjskem. Ker je poveljstvo slovenskih partizanskih čet na zahodnem Gorenjskem skušalo ustvariti svobodno ozemlje, ki naj bi postalo središče narodnoosvobodilnega gibanja, so tam nastali prvi bataljoni, ki so napadali posamezne nemške patrulje in postojanke. Vstaja, ki so jo pripravljali zlasti Cankarjev bataljon in terenski odbori OF, je bila odgovor na hudo okupatorjevo nasilje.

V Škofjeloškem hribovji in v okolici Kamnika je veliko mož odšlo v partizane. Sredi decembra 1941 je na Gorjušah 350 zbranih partizanov ustanovilo Prešernov bataljon. Zaradi nemškega preganjanja so zmanjšali četo, ki so jo Nemci razbili na Lipanjci januarja 1942.

Zaradi vstaje v Zgornjesavski dolini so Nemci morali umakniti posadke iz manjših krajev. Po prihodu okrepitev pa so s premiki enot in napadi zožili območje vstaje na Poljansko dolino, v kateri je deloval Cankarjev bataljon. Ob napadu v Rovtu pod Blegošem je bataljon uničil nemško policijsko patruljo, ki je takrat izgubila 46 od 50 vojakov. Zato je nemška vojska bataljon zasledovala in obkolila. Po obkolitvi se je bataljon 27. decembra umaknil v Dražgoše, kjer jih je 9. januarja 1942 napadlo okoli 2500 nemških vojakov. Po treh dneh ogorčenih bojev so Nemci vas zasedli, bataljon pa se je umaknil. Po bitki so se Nemci kruto maščevali, saj so vas požgali, pobili skoraj vse moške (41) in njihova trupla pometali v ogenj, ženske in otroke pa izgnali v taborišča.

Nemci, nato pa tudi Italijani so na partizanske akcije odgovarjali z nasiljem nad civilnim prebivalstvom. Uvedli so policijske ure, ustanovili posebna sodišča, izvajali represalije, streljali so talce. Odločali so se za hajke, s katerimi so uničili komaj nastale čete. Požigali so posamezne domačije in vasi, preganjali, mučili in izseljevali svojce partizanov...

Nemci so zaradi okrepljenega partizanskega gibanja najprej preložili priključitev Gorenjske in Štajerske k rajhu, okrepili so teror, ujeli okoli 250 aktivistov, prečesavali gozdove ter v rednih presledkih streljali talce, nato pa čakali na ugodnejše razmere. Nadaljnji razvoj partizanskega gibanja jim je formalnopravno ves čas preprečeval priključitev našega ozemlja.

Partizanski zakon[uredi | uredi kodo]

Ob ustanovitvi partizanskih čet je glavno poveljstvo izdalo t.i. Partizanski zakon, v katerem so postavili osnovo za same partizanske oddelke; v zakonu so bila zapisana tako pravila obnašanja, dolžnosti in pravice posameznika (tako partizana kot vojnih ujetnikov) kakor tudi partizanska zaprisega in zastava in pozdrav. Zaprisega se je glasila sledeče:

Jaz, partizan osvobodilne ljudske armade slovenskega naroda, ki se ob boku slavne Delavske-Kmečke-Rdeče Armade Sovjetske zveze ter vseh ostalih za svobodo se borečih se narodov borim za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, za bratstvo in mir med narodi in med ljudmi, za srečnejšo bodočnost delovnega ljudstva,

prisegam pred svojim narodom in svojimi sobojevniki:

  • da bom oddal vse svoje sile in vse svoje sposobnosti osvobodilni stvari slovenskega naroda, delovnega ljudstva ter vsega naprednega in svobodoljubnega človeštva v sveti vojni proti fašističnim tlačiteljem in barbarom;
  • da ne bom zapustil partizanskih vrst, v katere sem prostovoljno in zavestno vstopil, in ne odložil orožja do popolne zmage nad fašističnimi okupatorji;do popolnega uresničenja velikega osvobodilnega cilja slovenskega naroda.

Prisegam, da bom v boju za te velike osvobodilne cilje s svojo krvjo branil čast in nedotakljivost naše partizanske zastave in da bom, če bo to potrebno, žrtvoval tudi svoje življenje.

Za svobodo v boj!

Ljubljana, središče narodnoosvobodilnega gibanja[uredi | uredi kodo]

V prvih mesecih leta 1941 je bila Ljubljana središče narodnoosvobodilnega gibanja. Tu je do maja 1942 delovalo Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, tu je bila večina voditeljev gibanja, s tem pa tudi vodstva političnih organizacij.

Ljubljana je bila propagandno in obveščevalno središče, saj so v njej delovale številne skrivne tiskarne in ciklostilne tehnike, ki so tiskale in razmnoževale časopise ter drugo gradivo, delovale so skrite delavnice in skladišča. S pomočjo mobilizacijske komisije so skrbeli za odhod v partizane, z odbori Ljudske pomoči (kasneje Slovenske narodne pomoči) pa so skušali pomagati družinam internirancev, ilegalcem, žrtvam okupatorja.

Z željo, da bi zatrli odpor, so Italijani februarja 1942 obdali Ljubljano z bodečo žico in bunkerji, prehode pa strogo kontrolirali.

Od septembra 1941 naprej je v Ljubljani deloval radio OF Kričač. Da bi preprečili njegovo delovanje, so Italijani v aprilu 1942 ukazali odvzem radijskih aparatov.

OF je ob pomembnih zgodovinskih datumih v Ljubljani organizirala posebne manifestacije. Takrat so se ljudje ob točno določeni uri (med 7. in 8. uro zvečer) umaknili v domove. Ker je tiha in prazna Ljubljana delovala zastrašujoče, so Italijani 8. februarja 1942 premaknili svojo policijsko uro na zgodnejši čas.

Zaradi množičnih akcij, ki jih je OF izvajala, podpirala pa jih je večina prebivalstva, je OF postala Ljubljani prava »država v državi«.

Temeljne točke OF[uredi | uredi kodo]

Med vojno se je program OF oblikoval postopoma. Sprva so nastala Gesla osvobodilnega boja, ki so jih kasneje preoblikovali v temeljne točke OF, ki so bile:

  • pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združenja z drugimi narodi
  • osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno z koroškimi in primorskimi Slovenci
  • sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev
  • Sovjetska zveza je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi
  • osvoboditev je mogoča samo na ruševinah imperializma
  • brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi
  • bratstvo in mir med narodi mora biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem

Ta gesla so kot program OF nastala 22. junija 1941. Komunisti kot najvplivnejši v OF so takrat pričakovali hitro zmago Rdeče armade. Zlasti zadnja tri gesla, ki so bile vsa izrazito revolucionarna, kažejo, da so slovenski komunisti pričakovali, da jim bo zmaga Rdeče armade omogočila izvedbo socialistične revolucije v Sloveniji.

Omenjena tri gesla so bila tudi vzrok za veliko nezaupanje starih meščanskih stran oziroma njenih politikov ter buržoazije do OF.

Postopoma pa se je iluzija o hitrem koncu vojne umaknila realnosti. Vrhovni plenum OF je med drugim sprejel odlok o vključitvi slovenskih čet v narodnoosvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije. Dne 1. novembra je Vrhovni plenum objavil sedem temeljnih točk OF, pod vplivom atlantske listine pa so dodali še dve točki.

Temeljne točke OF:

  • Proti okupatorju je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
  • Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
  • Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov Osvobodilna fronta ne priznava razkosanje Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
  • Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
  • Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
  • Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast Osvobodilna fronta slovenskega naroda kot celota.
  • Po narodni osvoboditvi uvede Osvobodilna fronta dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratičen način.
  • V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločal slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
  • Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste in Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

Ker so se v OF postopoma vključile politično raznolike skupine, kot so bile skupina Samostojne kmečke stranke - liberalne politične stranke, katero skupino so imenovali tudi ministrska (po nekaj nekdanjih ministrih), Zveza kmečkih fantov in deklet, Stara pravda, del oficirske organizacije z Avšičem..., kar je precej okrepilo koalicijskih značaj OF. Zato so se o posameznih točkah pogajali, kljub temu pa so ostale nekatere sporne. Zlasti sta bili sporni vodilna vloga KPS in stališče do Jugoslavije.

Ker so unitarni liberalci in skupina Stare pravde zagovarjali obnovitev Jugoslavije v predvojni obliki, so po sporu z drugimi skupinami izstopili iz OF. Zato so preostale skupine, združene v OF, sprejele točko o notranji ureditvi Zedinjene Slovenije in njenih zunanjih odnosih.

Glede na zapisano je tako nastal pomemben političen program, ki govori o boju proti okupatorju, združitvi Slovencev, obnovi Jugoslavije, demokratičnih političnih namerah OF (5.,6.,7. točka), v 8. pa govori o Zedinjeni Sloveniji in pravici Slovencev do samoodločbe.

Najmočnejša skupina v OF, Komunistična partija Slovenije, je ta demokratična načela razlagala po svoje. Že iz predvojnega časa nastali program KPJ kaže, da je boj proti okupatorju povezovala z revolucionarnim prevzemom oblasti.

Člani KPS so postopoma prevzemali vodilne položaje znotraj OF ter tako postopoma onemogočili, da bi Osvobodilna fronta ostala organizacija, ki bi politično različno misleče združila v osvobodilnem boju.

Sredi avgusta so komunisti brez vednosti drugih skupin ustanovili varnostno obveščevalno službo (VOS). Ta je morala odkrivati in kaznovati posameznike, ki so na različne načine sodelovali z okupatorji. Ljudi, ki so sodelovali z okupatorji, jim pomagali iskati pripadnike OF ali pa so izdajali položaje partizanskih enot, so imenovali narodni izdajalci. S septembrskim odlokom o zaščiti slovenskega naroda so pojem narodnega izdajalca tudi opredelili.

Pripadniki VOS so takšne ljudi kaznovali, mnoge med njimi pa tudi usmrtili. Prva takšna akcija je bila izvedena 4. decembra 1941. ko so umrtili Fanouš Emerja, ker je regrutiral bivše jugoslovanske oficirje in člane Katoliške akcije za skupine ki so se nasprotovale Osvobodilni fronti[10]. Naslednja žrtva je bil industrijalec August Praprotnik, ubit Februarja 1942, ker je izdal nekatere partizane, ki so jih fašisti potem ubili[11]. Sledil je uboj Lambert Ehrlicha, slovenskega teologa in politika, zaradi pisma fašističnim oblastem, v katerem je predlagal da Italijani oborožijo Slovence za boj proti partizanom[12]. Druge žrtve so bili policijski obveščevalec Fortunat Majdič (avgust 1942), in policijski oficir Kazimir Kukovič, ter oktobra 1942 Marko Natlačen vodja SLS, avtor pisma hvaležnosti Mussoliniji od 3. maja 1941., čigava stranka je takrat kot del Legije smrti in Vaških straž, sodelovala z italijansko vojsko v borbi proti partizanom[13] Ker so Italijani odgovorili z streljanjem talcev (najvec njih, 24, za Natlacena), je VOS prekinil z usmrititvam v Ljubljani. Na podeželju so pa nadaljevali z likividacij oseb obtoženih za izdajo, na kar so sodelovalci okupatorja odgovorili z likvidacijo članov Osvobodilne fronte, ali pa z izdajo istih Italijanom[14]. Komunisti so to izkoristili za obračun z nekaterimi nasprotniki komunizma. Ker so tako usmrtili več ljudi, ki so bili le ostri nasprotniki komunizma, niso pa sodelovali z okupatorjem[navedi vir], so take pa tudi druge usmrtitve osvobodilnem gibanju povzročile veliko škode, politično pa okrepile meščansko stran, saj so jo s tem pravzaprav tudi prisilile k združevanju in aktivnejšemu ukrepanju.

Oborožene podtalne organizacije meščanskega tabora[uredi | uredi kodo]

V začetku vojne je večina politikov meščanskih stran menila, da je za Slovence najbolje, da bi taktizirali z okupatorjem in tako dosegli njihovo poslušljivost. Nasprotovali so oboroženi vstaji, saj so trdili, da sta nemška in italijanska vojska še premočni, bali so se veliko žrtev, ki bi jih vstaja povzročila. Zato so zagovarjali politiko čakanja na preobrat v vojni. Takrat bi se zoperstavili sovražniku, po vojni pa obnovili Jugoslavijo, vendar na demokratičnih in federalnih osnovah. V glavnem so zagovarjali ohranitev Jugoslavije kot kraljevine. Upali so, da bo v vojni med nacizmom in komunizmom komunizem uničen.

Zaradi širjenja vstaje in s tem povezanega vedno večjega vpliva OF in KPS je postal za meščanske politike odnos do OF in s tem do KPS bolj aktualen. Nasilno obračunavanje s političnimi nasprotniki KPS je zbujalo njihova prepričanja, da se pripravlja socialistična revolucija in stalinizem. Zato seje ponovno začel krepiti antikomunizem.

Strah pred komunizmom so utrjevala tudi stališča KPS in OF.

  • 6. geslo osvobodilnega boja govori o boju proti lastni kapitalistični gospodi (junij 1941)
  • Sklep Vrhovnega plenuma OF, da SNOO edini vodi slovenski narod (september 1941). S tem je vodstvo OF prepovedalo oblikovanje oboroženih enot zunaj OF, ki bi se bojevale proti okupatorju.
  • 6. temeljna točka govori o tem, da bo po vojni prevzela oblast OF.
  • 9. točka govori o narodni vojski, ki nastaja le iz narodnoosvobodilnih čet in enot Narodne zaščite.
  • Iz tega je januarja 1942 sledila izročena grožnja s smrtno kaznijo za tiste, ki bi organizirali vojsko za boj proti okupatorju zunaj partizanskih enoti in OF.
  • Seveda je tudi jugoslovanska emigrantska vlada zagrozila z vojaškimi sodišči vsem, ki se ne bi postavili pod Mihajlovićevo komando, saj je četnike priznavala za kraljevo vojsko v domovini.

Čeprav so ob okupaciji komunisti ponudili sodelovanje Narodnemu svetu, so jih meščanski politiki zavrnili, saj s komunisti niso hoteli sodelovati. Za komuniste je bila sporna tudi točka londonskega programa, da so vsa osvobodilna gibanja, ki niso bila podrejena vojnemu ministru Mihajloviću, izdajalska.

Za meščanske politike pa sta bila sporna tudi poudarjena vloga Sovjetske zveze in oborožen boj. Zato so OF očitali, da je protizavezniška, protijugoslovanska in protidinastična, poleg tega pa še, da po nepotrebnem izziva okupatorja, da izrablja narod v strankarske namene in monopolizira osvobodilni boj.

Zato sta ob vprašanju narodnega voditeljstva obe strani druga drugo izključevali, saj sta se razglašali za edinega predstavnika slovenskega naroda.

Takšno stališče je imelo za obe strani dolgoročno negativne posledice:

  • v OF se je krepil vpliv KPS, namesto da bi se okrepile nekomunistične skupine z manj radikalnimi vizijami razvoja
  • meščanski tabor se sam ni mogel uspešno upirati dobro organizirani in vedno močnejši OF, zato je iskal pomoč pri okupatorju

Poleg organizacij OF je v letu 1941 nastalo več protikomunistično naravnanih ilegalnih oboroženih skupin, ki so priznavale kraljevo vlado, a so bile usmerjene proti okupatorju. Nastale so Slovenska legija, četniška in oficirska organizacija, Stara pravda, Petrova garda, Prebujena Slovenija, Sokolska legija... Nekatere med njimi (Stara pravda, del oficirjev...) so vstopile v OF.

Ob četniškem napadu na srbske partizane so se nekatere manjše skupine in del oficirske organizacije z Jako Avšičem odločili za partizane, Stara pravda pa je iz OF izstopila.

V Jugoslaviji je bilo na začetku središče osvobodilnega gibanja v Srbiji. Jeseni 1941 je tam nastalo veliko osvobojeno ozemlje, imenovano Užička republika. Tam je bil tudi glavni štab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije s Titom na čelu. V začetku so na omenjenem ozemlju delovali in tudi občasno sodelovali partizani in četniki, po izvoru v glavnem pripadniki nekdanje jugoslovanske kraljeve vojske. Četnike je vodil Draža Mihajlović.

Ker so četniki obljubili zvestobo kralju in zato ubogali njegove ukaze, partizansko vodstvo pa je - v nasprotju z četniki - odklonilo taktiko čakanja na preobrat v vojni ter tudi sodelovanje z emigrantsko vlado, so med njimi nastali spori in spopadi. Četniki so v boju s partizani začeli sodelovati z Nemci, čeprav je Draže Mihajlović postal vojni minister v kraljevi vladi v izgnanstvu oziroma kljub podpori, ki so mu jo nudili Britanci.

V pozni jeseni 1941 so četniki že pomagali Nemcem pri njihovem napadu na partizane. Partizani so se umaknili v Sandžak, od tam pa v Bosno. V Foči so sprejeli predpise o delovanju narodnoosvobodilnih odborov (NOO). NOO so bili podobni slovenskih terenskim odborom OF.

Program meščanskih strank[uredi | uredi kodo]

Vse slovenske stranke, razen komunistov, so v novih razmerah, ko je bil odpravljen star oblasten aparat, praktično prenehale z delovanjem. Njihovi politiki, med katerimi jih je del emigriral, so začeli delovati v Londonu pod vodstvom Mihe Kreka, ki je vodil slovenski del jugoslovanske emigrantske vlade. Krek je s svojimi odločitvami vplival na politike, ki so ostali doma. V ta namen so v Londonu ustanovili slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki je prek kurirjev vzpostavil zvezo z domom.

Pozneje je nastal dokaj močen emigrantski center tudi v Rimu, kjer je pretok informacij potekal prek Vatikana. Vodstva političnih strank doma in v tujini so v glavnem priznavala predstavnika Slovencev v svetu Miho Kreka.

Londonski odbor je 23. novembra 1941 kot odgovor na sklepe OF, s katerimi je razglasila, da so partizanske in ne četniške čete narodnoosvobodilna vojska ter da je OF po vojni želela oblast zase in ne za kralja, izdal londonske točke kot program obnove Jugoslavije meščanskih strank.

V londonskih točkah so zapisali, da se:

  • zavzemajo za obnovitev in razširitev Jugoslavije s kraljem in obstoječo vlado na čelu
  • Slovenija naj bi bila po vojni enakopraven in zaokrožen del Jugoslavije v gospodarskem, narodnostnem in prometnem pogledu
  • Jugoslavija naj bi se po načelu soglasnosti preuredila v demokratično in federativno državo
  • Točko, po kateri so edina jugoslovanska vojska četniki - zato naj bi se vanje vključile tudi vse slovenske osvobodilne organizacije - so v program vključili pozneje. Tiste, ki to niso bile pripravljene storiti, so opredelili kot izdajalske, za žrtve pa so menili, da so upravičene le, če nastanejo v akcijah, ki bi jih izvajali na zahtevo kralja in njegove vlade.

Londonski program je postal osrednji program nastajajočega protikomunističnega tabora. Zaradi stališč liberalcev se je v njem nekoliko bolj poudarjala Jugoslavija, manj pa slovenske zahteve.

Ker je VOS poleg domačih izdajalcev likvidiral tudi nekaj nasprotnikov komunizma, je pri ljudeh z drugačnim svetovnim nazorom takšno ravnanje vzbujalo strah in odpor. Ker so bili v OF vodilna sila komunisti, so šteli OF in partizane za komuniste, rdečkarje in boljševike.

V odgovor na teror VOS je konec decembra organizacija Straža, skrajna desnica v SLS, zagrozila, da bo v primeru nadaljevanja terorja javno razglasila imena štirinajstih voditeljev OF in tudi sama začela obračunavati s privrženci OF. Marca so stražarji že sodelovali z Italijani pri racijah v Ljubljani, da bi čim prej obračunali s komunistično OF.

Od februarja 1942 se za razmere na slovenskem že uporablja izraz državljanska vojna.

Slovenska zaveza[uredi | uredi kodo]

Verjetno maja 1942 je bila predvsem na zahtevo Mihajlovićevih predstavnikov v Sloveniji ustanovljena Slovenska zaveza. Postala je glavni medstrankarski organ protirevolucionarnega tabora. Združevala je predstavnike katoliškega in liberalnega tabora ter socialistične stranke. Čeprav med njimi ni bilo složnosti, jih je zbližala skupna nevarnost komunizma.

V svojem narodnem programu si je želela obnoviti Kraljevino Jugoslavijo, ki naj bi bila federativno urejena, socialne in politične spremembe, njene meje pa naj bi se skladale z etničnimi, saj je zagovarjala združitev vseh Slovencev v eni državi.

Del slovenskih politikov z nekdanjim banom dr. Natlačenom je vodil dvojno politiko, Z željo, da bi ohranil slovensko avtonomijo, je začel sodelovati z okupatorjem, hkrati pa je tako skušal ohraniti oblast in svoj položaj v družbi.

Konec maja 1941 je SLS ustanovila ilegalno Slovensko legijo. Pridružili so se ji tudi nekateri liberalci. Legija, ki je bila maloštevilna, bi vojaško začela delovati šele, ko bi se zavezniki približali Sloveniji. Avgusta 1941 so Sokoli (tisti zunaj OF) ustanovili svoj vojni svet in Sokolovsko legijo. S to ilegalno vojsko so si liberalci želeli obnoviti »veliko Jugoslavijo« kot kraljevino in državo socialne blaginje. Poleg omenjenih dveh je nastala še strankarsko neopredeljena Narodna legija.

Strpnost do OF je v posebni izjavi v novembru 1941 pokazala le Sokolovska legija. Takrat so Stražarji in Mladci iz tabora SLS že urili svoje člane, ki so pozneje postali jedro protikomunističnih enot.

Slovenska zaveza se je z Italijani začela pogajati o ustanovitvi lastnih oboroženih enot. Čeprav bi jih uporabljali le za boj proti komunizmu, v začetku Italijani iz prestižnih vzrokov v to niso privolili.

Zaradi vedno večjega revolucionarnega nasilja v Ljubljanski pokrajini je Slovenska zaveza od maja 1942 naprej spodbujala nastajanje oboroženih oddelkov. Tudi Italijani so zaradi uspešne spomladanske partizanske ofenzive dovolili njihovo ustanavljanje. V Ljubljanski pokrajini so v mestih nastale ilegalne oborožene skupine, na podeželju pa vaške straže, oboji so imeli nalogo voditi obrambo pred takim nasiljem. Nasilje je bilo najpogosteje povezano z zasegom hrane. Po hrano so partizani pogosto hodili h kmetom, ki so veljali za njihove politične nasprotnike. Če so se jim taki kmetje uprli, so jih trpinčili, nekatere so celo ubili.

Po navodilih, ki jih je izdala Slovenska zveza, naj bi njihove čete ne napadale partizanov, temveč bi se pred njimi le branile. Vendar naj ne bi napadali tudi okupatorske vojske, ki jim je pomagala s hrano in orožjem.

Vzroke za pristop posameznikov v take protikomunistične enote lahko najdemo v želji pred zaščito pred revolucionarnim nasiljem tudi v njihovem strahu pred izgubo zemlje, v bojazni da bo omejena njihova pravica do veroizpovedi, da njihovo življenje ne bo potekalo tako kot dotlej, nanje so vplivali tudi ideologija, pritiski, propaganda in želja, da bi se z vključitvijo izognili okupatorjevem pritisku. Moštva so dopolnjevali tudi z ljudmi iz italijanskih koncentracijskih taborišč.

Vaške straže so ustanavljali duhovniki, kajti vodstvo katoliške cerkve v ljubljanski škofiji je nasprotovalo komunistom, OF in revolucionarnim akcijam. Ostro so obsojali uboje nekaterih duhovnikov na osvobojenem ozemlju. Po navadi so bili duhovniki tudi antikomunisti, njihovo antikomunistično delovanje pa se je opiralo na papeževo izjavo iz leta 1937, ko je komunizem označil kot najhujše zlo.

V Sloveniji so delovali tudi slovenski Četniki, ki so pod poveljstvom Karla Novaka maja 1942 objavili poziv jugoslovanskim vojnim obveznikom za vstop v njihove vrste. Skrivaj so organizirali oborožene oddelke tako imenovane Jugoslovanske vojske. Partizani so jih začeli imenovati Plava garda.

Na tak način se je na Dolenjskem zbralo več manjših enot, najštevilčnejša med njimi je bila četa oficirja Dobrivoja Vasiljevća. Sredi maja 1942 so delovali pod imenom Štajerski bataljon in Legija smrti pod Gorjanci. Zaradi maloštevilnosti so se v glavnem skrivali. Skupaj s partizani so napadli italijansko postojanko Ratež, hkrati pa lovili in mučili aktiviste OF. Ker so Štajerski bataljon začeli zasledovati partizani, se je zatekel pod okrilje Italijanov.

Med italijansko ofenzivo na osvobojeno ozemlje so se vaške straže številčno precej povečale. Julija 1942 je oskrbo teh enot prevzela italijanska vojska. Uradno jih je začela imenovati Milizia volontaria anticomunista - MVAC ali prostovoljna protikomunistična milica. Partizani so jim nadel ime iz ruske državljanske vojne - bela garda.

Konec leta 1942 je bilo organiziranih že 71 postojank vaških straž s prek 4500 vojaki, sredi maja 1943 pa jih je bilo že čez 6000. Italijani so jih oskrbovali z orožjem in plačevali. Na tako hitro širjenje vaških straž je vsaj deloma vplivalo tudi nasilno ravnanje nekaterih partizanov. Ti so bili ponekod grobi do prebivalstva, nekatere so razglasili za belogardiste samo zato, da so jim lahko prisilno odvzeli hrano ali drugo premoženje, nekatere so celo neupravičeno usmrtili, nekateri partizanski poveljniki »vojvode« so na svojem ozemlju celo odločali o življenju in smrti.

Pred pričakovano kapitulacijo Italije so se vaške straže in četniki skušali preoblikovati v slovensko narodno vojsko in v ilegali počakati prihod zaveznikov. Tedaj so nastali neuspeli poskusi združitve ali vsaj premirje med partizani in vaškimi stražami.

Po kapitulaciji Italije so partizani začeli obračunavati z četniki (plavo gardo) in vaškimi stražami (belo gardo), saj so oboji ostali brez italijanske preskrbe.

Ker so četniki zmotno računali, da se bodo Britanci kmalu izkrcali v Dalmaciji, so se hoteli umakniti do Kvarnerja in jih pričakati tam. Partizani pa so jih v Grčaricah na Dolenjskem dokončno porazili.

Številni pripadniki vaških straž (bele garde) so se skušali rešiti na gradu Turjak. Po enotedenskem obleganju so se morali vdati partizanom. TI so jih veliko pobili, nekaterim so sodili na oktobrskem procesu v Kočevju. Šestnajst so jih obsodili na smrt, štiri pa na prisilno delo. Nekaj jih je vstopilo v partizanske vrste, del pa se je prebil do Nemcev. Ti so pozneje postali osnova novo nastalih domobranskih enot. V celoti je bilo jeseni 1943 sodno in zunajsodno usmrčenih prek 400 nasprotnikov OF.

Tako je Slovenska zaveza postopoma izgubljala svoj vpliv. Na pobudo generala Leona Rupnika je nastal Protikomunistični odbor, sam pa je po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine postal predsednik pokrajinske uprave in ustanovitelj ter krajši čas tudi poveljnik Slovenskega domobranstva.

Razdeljenost katoliške duhovščine in cerkve[uredi | uredi kodo]

Različen položaj in s tem povezano delovanje duhovnikov in Cerkve je bilo odvisno od razmer v posamezni pokrajini, dokaj pa tudi osebna stališča posameznih duhovnikov. Nanje je vplival tudi sam papež Pij XI., ki je v okrožnici Divini Redemptoris (Božanski Odrešenik), s podnaslovom O brezbožnem komunizmu, ostro obsodil komunizem. Cerkev ga je takrat štela za največje zlo. Fašizem s svojim strogim anti-komunizmom je bil privlačen mnogim v Cerkvi že pred vojno, Tako je na primer maja 1933 glavni katoliški dnevnik Slovenec, napisal: "Fašizem ima nedvomno veliko privlačnih lastnosti, tudi za katolike. Spomnimo se njegovega prizadevanja za moralno vzvišanje, njegovo zatiranje razrednega boja, ter ustanovitev korporativistične države. Karkoli je pozitivno v fašizmu, je vzeto iz krščanstva, in s tem seveda fašizem mora nujno biti del anti-boljševiške fronte."[15]. Desničarske študentske organizacije, povezane s Katoliško akcijo, so tudi bile ustanovljene začetkom 30-tih let, kot na primer Straža in Mladci Jezusa Kralja. Člani teh organizacij so bili med prvimi aktivnimi borci na strani kolaboracije.

Posamezniki in Cerkev so do OF reagirali različno. Uradna stališča Cerkve so bila do OF odklonilna, med posamezniki in skupinami pa so bile velike razlike. Tudi razmere, v katerih so delovali duhovniki, so se po slovenskih pokrajinah zelo razlikovale.

Na Gorenjskem in Štajerskem so Nemci med prvimi izgnali okoli 130 duhovnikov, nekatere so zaprli, tam so jih šikanirali, zapirali v bunkerje, pretepali, vpregali v vozove, z golimi rokami so morali prazniti greznice, podirati pravoslavno cerkev v Mariboru, nekatere so poslali v koncentracijska taborišča... Njihov voditelj, lavantinski škof dr. Ivan Jožef Tomažič je sicer odklonil sodelovanje z OF, a proti njej ni deloval. Prav tako je pozneje odklonil sodelovanje z domobranci.

Izrazito protifašistično so bili usmerjeni duhovniki v Julijski krajini (na Primorskem). Ti so se fašizmu upirali že v obdobju med obema vojnama, med vojno pa so v glavnem sodelovali z OF.

V Ljubljanski pokrajini je uradna Cerkev pod vodstvom dr. Gregorija Rožmana vztrajala pri papeževi poslanici. Sodelovanje Rožmana z fašističnno oblastjo se je začelo že par tednov po okupaciji, mesece preden se je upor začel. Pozneje so v opravičilo Cerkvi bila nasilna dejanja pripadnikov osvobodilnega gibanja, zato niso upoštevali papeževega navodila, da njegova poslanica ne velja v vojnih razmerah. Zato je večina duhovnikov spoštovala navodila cerkvenih oblasti, o lastni angažiranosti pa je presojal vsak sam.

Ljubljanski škof Gregorij Rožman

Dva tedna po okupaciji Ljubljane, 20. aprila 1941, jw Gregorij Rožman obiskal Emilija Graziolija, fašističnega visokega komisarja, in mu obljubil zvestobo in sodelavanje z italijanskimi fašističnimi oblastmi, ter izrazil hvaležnost Mussoliniju za njegovo “darežljivo pravičnost” pri ustanovitvi Ljubljanske pokrajine kot del Velike Italije.[16] 22. maja 1941. je Rožman organiziral mašo v hvaležnost Mussoliniju v ljubljanski stolnici.

V Ljubljanski pokrajini je večina katoliških duhovnikov delovala proti OF, spodbujala je nastanek vaških straž, propagirala vstop in delovanje v fašističnih organizacijah... Nekateri so opravljali svoje delo na območju pod nadzorom partizanov. Vzroki za takšno delovanje so bili dvojni:

  • deloma so izvirali še iz predvojnih časov, v politični in ideološki razcepljenosti Slovencev in v odnosu uradne Cerkve do komunizma (na osnovi poslanice)
  • konkretna nasilna dejanja pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja.

Gregorij Rožman se v vojnih časih ni najbolje znašel. Italijani so njegovo pripravljenost za sodelovanje izkoriščali v propagandne namene, za kar je bil vsaj delno kriv tudi sam, saj se je redno udeleževal javnih fašističnih manifestacij... Obsojal je OF kot komunistično organizacijo, sodeloval z Italijani, pozneje tudi z Nemci ter pomagal organizirati protikomunistične organizacije (vaške straže, pozneje domobranstvo). Kot duhovnik in človek pa je skušal pomagati zaprtim in preganjanim, zanje je večkrat posredoval pri italijanskih oblasteh, nemško zatiranje Cerkve na Štajerskem je skušal preprečiti s papeževim posredovanjem.

12. septembra 1942 je Rožman poslal memorandum italijanskem generalu Robottiju, v katerem je podrobno predlagal sodelovanje za uničevanje “subverzivnih in uporniških elementov”, z ustanovitvijo oboroženih slovenskih enot, pod komando fašistične vojske. Napisal je, da bomo "mi" predlagali poveljnike teh enot, in predlagal, da za to fašisti izpustijo iz ujetništva nekatere poveljnike jugoslovanske vojske, ampak samo tiste ki bodo verni fašističnim oblastem. Istočasno je predlagal ustanovitev slovenske Tajne policije v Ljubljani s 500 agenti, oboroženimi s pištolami, ki bodo aretirali in predali italijanskim fašističnim oblastem “nevarne elemente”, ter vse, ki se svobodno sprehajajo po Ljubljani s ponarejenimi osebnimi izkaznicami.[17] Fašisti so sprejeli mnoge Rožmanove nasvete in kmalu potem ustanovili vaške straže.

Pozneje je Rožman sodeloval z nacističnimi oblastmi. Predlagal je Leona Rupnika nacistom, najprej za vodjo začasne administracije pod nacisti (Rupnik je bil tudi organizator in vodja Domobrancev). 20. aprila 1944. je Rožman daroval mašo pred domobransko prisego Hitlerju in SS-u. Pobude OF o sporazumu je odklanjal. Pred koncem vojne je Rožman pobegnil v Avstrijo. Povojne slovenske oblasti so ga nato v odsotnosti obsodile na sedemnajst let zapora.

Nekateri duhovniki pa so se odločili, da se kljub komunistični oznaki pridružijo narodnoosvobodilnemu boju.

Razmah osvobodilnega gibanja[uredi | uredi kodo]

Po hudi zimi 1.1941/42 je bil položaj med partizani po pokrajinah dokaj različen.

  • Na Štajerskem je od 266 partizanov pomlad dočakalo le nekaj borcev.
  • Na Gorenjskem so kljub hudim spopadom z Nemci partizanske enote večinoma delovale naprej.
  • Na Primorskem so bile kljub številnim dobro organiziranim političnim organizacijam OF oborožene akcije redke.
  • V Prekmurju, v vzhodni Štajerski in na Koroškem partizanov ni bilo.
  • V Ljubljanski pokrajini so bili partizani še najbolj dejavni.

V Ljubljanski pokrajini so obsežni kočevski gozdovi nudili partizanom varna zatočišča. S tega območja so se namreč izselili kočevski Nemci, tako je bilo le redko poseljeno in za partizansko vojskovanje izredno primerno. Vedno več partizanov je vplivalo na oblikovanje novih bataljonov, ki so se kmalu začeli združevati v odrede, ti pa v grupe odredov.

Spomladi 1942 so partizani pregnali Italijane iz manjših naselij v mesta. Tako so nastala manjša osvobojena ozemlja, ki so se do konca junija povezala v veliko osvobojeno ozemlje, ki je obsegalo dve tretjini Ljubljanske pokrajine, segalo pa je od Kolpe do obrobja Ljubljanskega barja.

Oblast na osvobojenem ozemlju so prevzeli terenski odbori OF, ki so dobili nalogo izvesti volitve v Narodnoosvobodilne odbore (NOO). Z volilno pravico, ki so jo imeli vsi - moški in ženske, starejši od 18 let - so pri nas ženske prvič dobile splošno volilno pravico. Volitve so potekale na ljudskih zborih, upoštevali pa so večinsko načelo.

Ponekod je nastajalo partizansko nasilje nad prebivalstvom in zato reakcije nanj - ustanavljanje vaških straž. Nekateri partizanski poveljniki so postali pravi oblastniki in so začeli pravico deliti po svoje. Preganjali so nasprotnike osvobodilnega gibanja, jih obtoževali izdajstva in jih pobijali. Oblastniško so se obnašali tudi do lastnih borcev in kmetov, ki niso bili privrženci partizanov. Domači kmetje so zaradi obrambe pred njimi začeli ustanavljati vaške straže, ki so obljubile, da bodo domače vasi branile pred partizani.

Italijanska vojska je na tem ozemlju kontrolirala le cestne in železniške povezave. Italijani so gradili postojanke, bunkerje in postavljali minska polja. začeli z racijami, aretirane so pošiljali v taborišče Gonars, vse pogosteje so streljali talce.

Italijanska ofenziva[uredi | uredi kodo]

Sredi julija 1942 so Italijani začeli z veliko ofenzivo, ki je trajala vse do začetka novembra. V osmih fazah so skušali s posebno taktiko uničiti partizane (okoli 4000) in njihovo vodstvo, vse potencialne privržence narodnoosvobodilnega gibanja pa poslati v internacijo. Se pred začetkom ofenzive so izvedli obsežne racije v Ljubljani, ki so zajele prek 20.000 ljudi. Po pregledih, ki so jih opravljali s pomočjo ovaduhov, so jih zaprli skoraj 3000.

Z vojsko, ki je štela okoli 65.000 vojakov, so prečesavali posamezna območja. Po obkolitvi posameznega območja so ga pregledali. Partizani so njihovo taktiko kmalu spregledali, zato so se umaknili na že prečesana območja. Tako so se kljub začasni izgubi ozemlja izognili večjim spopadom in z njimi povezanimi žrtvami.

Kljub temu je padlo, bilo ranjenih ali se vdalo približno 1000 partizanov. Nekaj se jih je tudi vrnilo domov. V obroču je ostalo celotno vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja in tehnične, sanitetne in druge ustanove, vendar Italijani vodstva in večine teh ustanov niso odkrili.

Italijani so skrajno kruto ravnali s civilnim prebivalstvom. Požigali so domačije, precej vasi izpraznili, nato pa požgali, zasegli premoženje in živino, streljali ljudi (2100) ali pa jih odpeljali v internacijo na Rab in v Gonars. Konec novembra je bilo iz Ljubljanske pokrajine v taboriščih 26.000 ljudi.

Slovenski partizani so v letih 1941 in 1942 ustanovili vrsto čet, bataljonov in odredov. Enote so bile vezane na posamezno območje, od koder je izhajala večina partizanov. Tako so poznali teren, ljudi, zato so tu dobili vso potrebno pomoč. Vendar pa so bile zaradi tega enote dokaj statične. Da bi presegli to pomanjkljivost, so tudi slovenski partizani začeli v letu 1942 ustanavljati BRIGADE, pozneje tudi divizije in korpuse. Sestavljene so bile iz ljudi iz različnih območij, zato so lahko delovale širom po Sloveniji. Tako so postale partizanske enote gibljivejše, zato pa tudi uspešnejše. Od julija do oktobra 1942 so nastale Tomšičeva, Gubčeva, Cankarjeva in Šercerjeva udarna brigada, v katetrih se je zbralo okoli 3000 partizanov.

Pozno jeseni 1942 je nastalo novo osvobojeno ozemlje v Polhograjskih Dolomitih. Tam je od oktobra 1942 do aprila 1943 delovalo vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja, nato pa odšlo v Kočevski rog na Bazo 20.

Tudi na Primorskem se je začel razvoj narodnoosvobodilnega gibanja; nastale so manjše partizanske enote. Prvi dve četi so Italijani obkolili na Nanosu, vendar se jima je posrečilo prebiti iz obroča. Na Primorsko so začele prihajati tudi skupine partizanov iz Ljubljanske pokrajine. Po italijanski mobilizaciji letnika 1923 se je število primorskih partizanov precej povečalo, saj so se mnogi Primorci raje kot za odhod v italijansko vojsko odločili za partizane.

Maja 1942 se je 2. grupa odredov z namenom, da bi poživila partizansko gibanje, z velikimi težavami prebijala na Štajersko. Tja se je zaradi nemške ofenzive prebil le manjši del njenih partizanov.

Jugoslavija v letu 1942[uredi | uredi kodo]

Sredi junija 1942 so Nemci v okviru tretje ofenzive napadli osvobojeno ozemlje na Kozari. Jeseni je po ponovnem nastanku osvobojenega ozemlja v zahodni Bosni vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja ugotovilo, da vojaški uspehi omogočajo ustanovitev političnega vodstva. Dne 26. novembra 1942 je v Bihaću potekalo I. zasedanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije - AVNOJ. Z AVNOJ-em je nastalo politično telo, ki zaradi mednarodnih razmer in zaradi zahteve SZ še ni postalo uradni predstavnik nove Jugoslavije. AVNOJ je v poslanici zaveznikom pojasnil razmere v Jugoslaviji in vlogo četnikov, zaveznike pa prosil, naj partizane priznajo za enakopravne zaveznike.

Ker so po ofenzivi Italijani trdili, da so uničili partizane, so partizanske enote postale še posebno dejavne. Osvobodilno gibanje se je začelo močneje razvijati na Primorskem, upirati pa so se začeli tudi na Koroškem. Z namenom, da bi z osvobodilnim bojem začeli tudi Beneški Slovenci, sta bili tja poslani dve brigadi.

Na Štajerskem so partizanske enote zaradi zime 1. 1942/43 in spopadov z Nemci doživele hude izgube. Med enotami, ki so jih Nemci uspeli uničiti, je bil tudi zelo dejaven Pohorski bataljon. Tega so v noči s 7. na 8. januar 1943 Nemci zaradi izdaje obkolili v njegovem zimskem taboru pri Treh žebljih na Osankarici. V boju je padlo 66 borcev, enega so Nemci ujeli živega, vendar so ga pozneje ustrelili.

Med večje partizanske uspehe sodi boj pri Jelenovem žlebu 26. marca 1943. Takrat so partizani iz treh bataljonov Cankarjeve in Gubčeve brigade razbili in uničili bataljon italijanske divizije Macerata.

Spomladi 1943 so partizani zaradi zavezniških uspehov v severni Afriki pričakovali njihovo izkrcanje v Italiji. Zato so partizanske enote napadale predvsem prometne zveze. Partizanska vojska se je preuredila v štiri operativne cone: dolenjsko, notranjsko, primorsko in gorenjsko. Vojska je dobila nove odseke: ekonomskega, sodnega, propagandnega itn. Nastali sta prvi slovenski diviziji (14., 15.), z delom je začela oficirska šola, razvila se je mreža kurirskih zvez itn.

Dolomitska izjava in utrditev komunističnega vodstva[uredi | uredi kodo]

Zaradi poteka nekaterih pomembnih bitk na svetovnih bojiščih so komunisti v pričakovanju konca vojne in s tem možnosti za izvedbo revolucije ter zaradi širjenja državljanske vojne hoteli poenotiti OF.

Do 1. marca 1943 je OF delovala kot organizacija številnih različnih, a enakopravnih skupin. Občasna nesoglasja med njimi niso posebej vplivala na delo OF. Nesoglasja zaradi obračunavanja z nasprotniki narodnoosvobodilnega gibanja in poskus samostojnejšega nastopa krščanskih socialistov in sokolov pa je razmere v OF zapletlo.

Zato si je vodstvo KPS tudi na papirju hotelo zagotoviti vodilno vlogo znotraj OF. S poenotenjem pa bi si OF tudi popolnoma podredili. Zato so se dogovorili s sokoli, nato pa tudi s krščanskimi demokrati, da so 1. marca 1943 podpisali dolomitsko izjavo. Z njo je bila KPS priznana avantgardna vloga v OF in pravica, da ima svojo organizacijsko mrežo, preostali dve organizaciji pa sta se s tem odrekli pravici do lastne organizacije.

Izjavo so potrdili konec aprila na zboru aktivistov OF na Pugledu. S tem je bila koalicijska narava OF dokončno odpravljena, kar je pozneje omogočilo uvedbo enopartijskega sistema.

Kapitulacija Italije in njene posledice[uredi | uredi kodo]

Na sliki je označeno ozemlje, ki so ga nadzirale enote narodnoosvobodilnih gibanj takoj po kapitulaciji Italije (8 septembra 1943)

Ob kapitulaciji Italije je nastalo na Dolenjskem in Notranjskem obsežno osvobojeno ozemlje večje kot vsa prej, in je obsegalo skoraj celotno Ljubljansko pokrajino z izjemo večjih mest ter nekaterih vasi, ki jih je zavzela v drugi polovici septembra z močno ofenzivo, ki je obsegala celotno Ljubljansko pokrajino in zahodno Gorenjsko, Nemška vojska.

Vodstvo OF in glavni štab NOV in PO Slovenije sta 11. 9. 1943 izdala razglas o splošni mobilizaciji v narodnoosvobodilno vojsko, še isti dan pa je IOOF razpisal volitve v zbor odposlancev slovenskega naroda. 12. 9. 1943 pa je IOOF razglasil, da v skladu z temeljnimi točkami OF oblast na osvobojenem ozemlju prevzemata Osvobodilna fronta slovenskega naroda in narodnoosvobodilna vojska Slovenije.

V imenu OF je nadzor prevzela upravna komisija za osvobojeno ozemlje njen vodja pa je bil sekretar Bogdan Osolnik. Komisija je bila sestavljena iz odsekov in vsak odsek je pokrival svoje področje (odseki za splošno upravo, finance, industrijo, gospodarstvo in prehrano, narodno vzgojo in prosveto, promet, narodno zdravstvo in zaščito civilnega prebivalstva v vojnih razmerah). Vsakemu odseku je načeloval načelnik. Na ravni okrožij, rajonov in krajev pa so oblast prevzeli okrožni, rajonski in terenski odbori OF do izpeljave volitev v terenske narodnoosvobodilne odbore, ki so se zaradi nemške ofenzive zavlekle na pomlad 1944.

Ob kapitulaciji Italije so podobno kot jugoslovanski tudi slovenski partizani večinoma dosegli, da so jim Italijani izročili orožje.

  • V Ljubljanski pokrajini so zaradi partizanske mobilizacije nastalc tri nove partizanske divizije, ki so imele zaradi neizkušenosti v nemški ofenzivi precejšnje izgube. Kmalu sta nastala tudi dva korpusa partizanske vojske (7., 9.).

Po kapitulaciji Italije je nastal obračun med četniki in vaškimi stražami na eni strani in partizani na drugi strani.

  • Na Primorskem je nastala vseljudska vstaja, kar je povzročilo nastanek Narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko.
Po italijanski kapitulaciji, so Nemci priključili svojemu "Velikemu Rajhu", poleg Spodnje Štajerske in Kranjske, tudi del Slovenije, ki je bil do tedaj anektiran Italiji.
Vrhovni plenum OF je takoj potem, 16. septembra 1943, sprejel sklep o priključitvi Slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji[18]

Jeseni 1943, kmalu po kapitulaciji Italije (8. septembra 1943), so Nemci začeli z ofenzivo, ki je zajela območje nekdanje Ljubljanske pokrajine in zahodno Gorenjsko. Nemci so hoteli prevzeti vse ozemlje, ki je bilo prej pod Italijani, pri tem pa zasesti celotno osvobojeno ozemlje.

Zaradi partizanskega odpora so zavzeli, zaščitili in obdržali le najpomembnejše prometne povezave.

Nemci so uspeli zasesti Ljubljano in naselja ob železnicah, vendar je še vedno ostalo obsežno osvobojeno ozemlje.

Partizani so imeli precej izgub, saj jih je padlo približno 20%. V tej ofenzivi so z Nemci sodelovali tudi novoustanovljeni domobranci[navedi vir].
Po zasedbi nekdanjega italijanskega ozemlja so Nemci ustanovili Operativno Cono Jadranskega Primorja (nemško Operazionszone Adriatisches Küstenland), ki je obsegala Furlanijo, Ljubljano,Primorsko, Dolenjsko, Notranjsko, Istro in Reko.

Nastanek domobranstva[uredi | uredi kodo]

Nemci so za predsednika Ljubljanske pokrajinske uprave postavili generala Leona Rupnika. Zaradi pomanjkanja lastne vojske so sprejeli njegovo pobudo za ustanovitev domobranskih enot. Najprej so jih dovolili v ljubljanski pokrajinski enoti, pozneje pa tudi na Gorenjskem in Primorskem. Nemci zanje niso dovolili mobilizacije, ampak so vztrajali pri prostovoljnem pristopu. Vanje so se vključili tudi nekdanji pripadniki vaških straž.

Ponovno so začeli delovati tudi četniški oddelki. Vseh četnikov je bilo okoli 250 vojakov; ob koncu vojne so se umaknili v Furlanijo in predali Britancem. Nekaj malega jih je bilo tudi na Štajerskem. Ti so se pozneje umaknili v Avstrijo.

Domobranska prisega dne 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu ob prisotnosti Leona Rupnika (civilist z brado na sliki).

Prve domobranske enote so nastale 24. septembra 1943. Do novembra je nastalo 6 domobranskih bataljonov. Decembra so začeli opravljati naloge pomožnih policijskih enot pod nemškim poveljstvom. Spomladi 1944 so nastali še štirje elitni bataljoni z ofenzivnimi nalogami, drugi pa so varovali prometne objekte, lovili aktiviste OF, po podeželju opravljali policijske naloge. V Ljubljani je delovala posebna domobranska politična policija.

Domobranska vojska se je do aprila 1944 povečala na 13.000 vojakov. Oskrbovali in urili so jo Nemci. 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan, je del domobrancev slovesno prisegel, da se bo boril proti komunizmu skupaj z nemškimi oboroženimi silami. Skupaj z Nemci so se hoteli boriti proti komunistom (partizanom), ob koncu vojne pa bi prevzeli nemško orožje, preprečili revolucijo in se ob prihodu zaveznikov pokazali kot edina prava (slovenska) osvobodilna vojska.

V tistem času je mednarodna javnost že priznavala partizansko vojsko kot zavezniško, domobrance pa so zaradi sodelovanja z Nemci šteli med kvizlinge. Na to so domobrance neuspešno opozarjali tudi člani begunske vlade v Londonu, ki so zahtevali, da domobranci prestopijo v partizanske enote.

Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate… To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljuva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate Slovence.

Odnos do jugoslovanskega osvobodilnega gibanja[uredi | uredi kodo]

V začetku je bila samostojnost slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja velika. Jeseni 1941 se je vodstvo OF odločilo, da se slovenske čete vključijo v narodnoosvobodilne partizanske oddelke v Jugoslaviji. Občasno so slovenski partizani sodelovali s hrvaškimi, v glavnem pa opravljali samostojne vojaške akcije.

Že od konca leta 1942 so z jugoslovanskim vodstvom narodnoosvobodilnega gibanja nastajali občasni politični konflikti in želja po centralizaciji. Jugoslovansko vodstvo ni razumelo, da je bila v Sloveniji nekoliko drugačna politična situacija kot v preostali Jugoslaviji. OF je še bila koalicijska in kot taka je vodila osvobodilni boj, drugod v Jugoslaviji pa je leta potekal izključno pod vodstvom KPJ.

Odnosi med vodstvom jugoslovanskega narodnoosvobodilnega gibanja in slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja so potekali po treh linijah. Te so bile:

  • partijska
  • vojaška
  • institucionalna.

Partijska povezava je bila najpomembnejša. Za sodelovanje z jugoslovanskim vodstvom je skrbel Edvard Kardelj, ki je bil dalj časa v jugoslovanskem najožjem vrhu. Skrbeti je moral, da so se skupni cilji pravilno uresničevali, kar je pomenilo, da bosta tudi v Sloveniji osvoboditev in obnova potekali na demokratični podlagi, kar so si komunisti razlagali kot izvedbo revolucije.

Institucionalna povezava se je začela z nastankom skupnih političnih in oblastnih organov, zlasti z nastankom Avnoja. Od Avnoja naprej je organizacijska in druga individualnost nacionalnih narodnoosvobodilnih gibanj začela slabeti. Od druge polovice leta 1944, ko je pospešeno potekal proces ustanavljanja organov jugoslovanske državne oblasti, so se vedno bolj uveljavljale jugoslovanske usmeritve v razvoju ljudske oblasti, nastajala je enotna zakonodaja, zaradi revolucionarnih ciljev se je krepila centralizacija.

Proti koncu vojne je centralizacija postala načrtovan proces, ki je sprva potekal bolj na vojaškem področju. 1. marca 1945 so slovenske korpuse vključili v 4. armado JA. Slovenska vojska je bila tako formalno ukinjena, dejansko pa nekoliko pozneje. Čeprav so slovenski politiki delovali v organih nastajajoče države, procesa centralizacije niso uspeli zavreti. Slovenskim komunistom je to koristilo pri izvedbi revolucije, čeprav so se bali, da bi uvedba centralizacije obnovila srbsko hegemonijo v državi. Ker so ocenjevali, da bo tako le kratek čas, da bo tako le v prehodnem obdobju, so to sprejeli kot nujnost, vendar se je centraliziranost ohranila daleč v povojni čas.

Ves čas je bilo torej jasno, da so bili skupni cilji narodnoosvobodilnega gibanja vojaški - osvoboditev in politični - sprememba mednacionalnih odnosov ter sprememba oblasti. Osnovna organizacijska oblika oblasti, temelječe na širši ljudski osnovi, so bili NOO, ki so skrbeli za preskrbo civilnega prebivalstva in vojske. Narodnoosvobodilni odbori naj bi bili nadstrankarski, čeprav je v njih imela dejanski nadzor partija. O Jugoslaviji kot federativni državi so se v jugoslovanskem vodstvu začeli pogovarjati šele na drugem zasedanju Avnoja. Tudi glede mednacionalnih odnosov je II. zasedanje AVNOJ-a pustilo marsikaj odprto, čeprav so dopuščali možnost nastanka enakopravnih mednacionalnih odnosov.

Za Slovence, pa tudi za Hrvate je bil pomemben sklep, sprejet na II. zasedanju Avnoja, s katerim so potrdili odločitev vodstev Slovenije in Hrvaške o priključitvi ozemelj, ki so po prvi svetovni vojni postala italijanska.

Razširitev NOG na vse slovensko ozemlje v letih 1944 - 1945[uredi | uredi kodo]

Od kapitulacije Italije se je partizansko narodnoosvobodilno gibanje dobro razvijalo na Primorskem in v nekdanji ljubljanski pokrajini, precej slabše pa na Štajerskem, Koroškem itn. V skupnih akcijah so slovenski partizani sodelovali s hrvaškimi, na nekatera območja, kjer je bilo slovensko partizansko gibanje manj razvito, pa so pošiljali svoje enote z nalogo okrepiti lokalna partizanska gibanja.

Pozimi leta 1944 je odšla na pot na Štajersko 14. divizija z nalogo, da okrepi partizansko gibanje na Štajerskem. Nemško nasilje je namreč še vedno onemogočalo razmah in delovanje partizanske vojske. Zaradi močno zastražene nekdanje meje med nekdanjim italijanskim in nemškim okupacijskim območjem je divizija odšla na Štajersko prek Hrvaške. Po prihodu na Kozjansko so jo ves čas napadale nemške enote. Na Paškem Kozjaku se je divizija razdelila, saj je del partizanov odšel proti Pohorju, del pa proti Mozirskim planinam. Po prihodu je kljub velikim izgubam začela z mobilizacijo.

Leta 1944 so partizani vdrli v Gorski kotar, kjer so sodelovali s hrvaškimi partizani, z vpadi v Beneško Slovenijo pa so skušali okrepiti tamkajšnje partizansko gibanje.

Spomladi 1944 so Nemci skupaj z domobranci začeli z ofenzivo na osvobojena ozemlja. Hudi boji so potekali na območju nekdanje Ljubljanske pokrajine in v Slovenskem Primorju. V teh bojih so partizani že uporabljali topništvo.

V drugi polovici leta 1944 so se partizani osredotočili na napade na prometne poti proti Italiji in Jadranu. Na Štajerskem so nastala prva manjša osvobojena ozemlja, s partizanskimi akcijami pa so začeli tudi na avstrijskem Koroškem.

Decembra je nemška vojska prenesla težišče ofenzivnih operacij iz Beneške Slovenije na Trnovski gozd in Banjško planoto. Pozimi leta 1944/45 je partizanom uspelo obraniti večji del osvobojenega ozemlja v Beli krajini in v Kočevskem Rogu, na Štajerskem pa so Nemci zasedli vsa osvobojena ozemlja. Štajerski partizani so izredno uspešno osvobodili zapornike iz zapora Stari pisker v Celju. V akciji so osvobodili prek 300 zapornikov.

Ker je za Nemce postalo slovensko ozemlje zaradi umika njihovih čet iz Grčije in Balkana, ki je potekal čez naše ozemlje, izredno pomembno, so v začetku leta 1945 še stopnjevali pritisk na partizane ter nasilje nad civilnim prebivalstvom. Zaradi napada Bračičeve brigade na nemško avtomobilsko kolono, pri čemer je bil ubit nacistični funkcionar, so na Frankolovem pri Celju obesili 99 talcev, enega pa ustrelili.

Leta 1945 je imela slovenska partizanska vojska približno 30.000 vojakov, sovražnik pa okoli 135.000. Čeprav je obstajala nevarnost, da bi Nemci slovenske partizane popolnoma uničili, so ti odklonili morebiten umik k 4. armadi in v Sloveniji delovali naprej. Od 1. marca 1945 sta delovala oba slovenska korpusa kot del 4. armade, s čimer je bila formalno samostojna slovenska vojska ukinjena.

Spomladi 1945 so Nemci skušali v dveh ofenzivah ponovno uničiti slovenske partizane. Najprej so napadli Gorenjsko zahodno od Save in Cerkljansko, nato Banjško planoto, Čepovansko planoto in Trnovski gozd, temu pa je sledil še napad na Kočevski Rog in Belo krajino. Čeprav so imeli partizani hude izgube, se Nemcem njihov namen ni posrečil, saj se je jedro partizanske vojske obdržalo.

Januarja 1945 je bila ustanovljena tudi Prekmurska brigada, ki je marca odšla v Porabje, se spopadla z madžarskimi orožniki, nato pa 3. aprila skupaj s predhodnico Rdeče armade vkorakala v Mursko Soboto.

Partizansko zdravstvo, šolstvo in kultura[uredi | uredi kodo]

Vojna je vplivala na življenje vseh Slovencev. Civilno prebivalstvo je ob okupatorjevemu nasilju trpelo veliko pomanjkanje, tegobe in žrtve, ki jih je prinašala vojna. Motena je bila oskrba, uvedene so bile karte za hrano itn.

Težave s preskrbo so bile še večje na osvobojenem ozemlju in v partizanski vojski. Oskrba partizanov je bila odvisna od pomoči civilnega prebivalstva, ki pa dostikrat ni imelo dovolj niti za lastne potrebe. Zato so partizani poleg prostovoljnem odkupa hrane izvajali številne nasilne zaplembe.

Slovenska vojna partizanska bolnica Franja - Nepremični spomenik državnega pomena

Slabe razmere in vsesplošno pomanjkanje se je zelo čutilo tudi v zdravstvu. Kljub pomanjkanju medicinskih instrumentov in zdravil so nastale številne partizanske bolnišnice, skrite okupatorjevim očem v globokih grapah in težko dostopnih soteskah. Terenski odbori OF so ves čas skrbeli za zbiranje zdravstvenih potrebščin ter tako zdravnikom v partizanskih enotah in v bolnišnicah omogočali nemoteno delo. Sama skrb za ranjence je bila v partizanih izredno pomembna. Zavest, da ti bodo tovariši za vsako ceno pomagali in te odpeljali v bolnišnico, je bila eden od pomembnih vzrokov za izreden uspeh partizanskega gibanja.

V začetku leta 1945 je bilo na slovenskem ozemlju že prek 280 partizanski bolnišnic. Večina jih je bila skrivnih — konspirativnih. V njih se je bilo zdravilo 11.321 ranjencev. Sovražniku je uspelo odkriti okoli 80 bolnišnic ter v njih pobiti nekaj manj kot odstotek ranjencev.

Na osvobojenih ozemljih je življenje teklo naprej. Spomladi 1942 so nastale prve partizanske šole, v katerih so se otroci učili branja, pisanja in računanja. Zaradi vojne je primanjkovalo zvezkov, svinčnikov, kred, učbenikov. Med sovražnimi vdori učenci niso hodili v šole. Po kapitulaciji Italije se je število šol zelo povečalo, nastali so učni načrti, začeli so organizirati posvete za učitelje, imeli so roditeljske sestanke. V šolskem letu 1943/44 je delovalo več kot 430 šol s 745 učitelji in okoli 30.000 učenci.

V odporu proti okupatorju je imela pomembno vlogo kultura. Po ukazu OF je pri nas od januarja 1942 naprej kot ena od oblik odpora nastal kulturni molk, s katerim je OF Slovencem prepovedala obiske okupatorjevih kulturnih prireditev ali sodelovanje na njih.

Zelo pa se je razvilo kulturno delovanje v partizanski vojski. Mnogi pomembni umetniki so kot neposredni udeleženci narodnoosvobodilnega boja v svojih delih prikazovali partizansko življenje. Med partizani so živeli Karel Destovnik - Kajuh, Matej Bor, Ciril Kosmač, Božidar Jakac, Bojan Adamič, Dore Klemenčič - Maj itn. Tako je postala kultura sestavni del upora in kot taka pomagala iskati pot iz obupa, dajala je pogum,...

Lepo je, veš, mama, lepo je živeti.
Toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!
Karel Destovnik - Kajuh

Postopoma so začele delovati kulturne in znanstvene institucije OF in SNOS kot so Slovensko narodno gledališče, Znanstveni inštitut pri predsedstvu Snosa. Ker je vsakdanjik pomenil lakoto, pomanjkanje, trpljenje in smrt, so kulturne prireditve, ki so prinašale trenutke sprostitve, postale zelo priljubljene. Zaradi propagande so partizani pogosto prirejali mitinge. Velikokrat so si popestrili življenje tudi s športom. Prirejali so tekme v nogometu, sami so poskrbeli za drese, poiskali kopačke itn.

Razvoj ljudske oblasti in postopni prevzem komunistične oblasti[uredi | uredi kodo]

Posebnost slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja je bila graditev ljudske oblasti. Medtem ko si je večina udeležencev osvobodilnega gibanja želela osvoboditve in spremenjene, boljše, demokratične odnose v novi državi, si je KPS prizadevala obdržati nadzor nad gibanjem in pripraviti izhodišče za revolucionaren prevzem oblasti.

Slovenski komunisti so skupaj z nekaj levo usmerjenimi političnimi skupinami 26. aprila 1941 v Vidmarjevi vili v Rožni dolini v Ljubljani ustanovili Protiimperialistično fronto slovenskega naroda. Komunisti so si ves čas prizadevali, da bi prevzemali ključne položaje v sistemu oblasti, res pa je, da so pazili, da so bili v organih OF tudi predstavniki vseh drugih skupin, vključenih v OF.

Septembra 1941 je postal Vrhovni plenum OF hkrati tudi Slovenski narodnoosvobodilni odbor. Tako je Vrhovni plenum OF postal hkrati politično in oblastno telo, sestavljali pa so ga predstavniki vseh skupin, ki so bile vključene v OF. Osvobodilna fronta je kmalu postala odlično organizirana. Ker so vanjo vstopile še številne manjše skupine, ki so bile različne politične usmeritve, je dobila OF koalicijski značaj.

Na terenu je nastajala mreža odborov, v katere so se ljudje množično vključevali. Sprva so na terenu politične in oblastne funkcije izvajali odbori OF. Z nastankom osvobojenega ozemlja so upravljanje prevzeli Narodnoosvobodilni odbori, zato se je ločila oblastna funkcija od politične. NOO, ki so delovali na osvobojenih ozemljih, so skušali omogočiti čim bolj normalno življenje civilnega prebivalstva in oskrbo vojske.

Do 1. marca 1943 je OF delovala kot organizacija številnih različnih, a enakopravnih skupin. Z dolomitsko izjavo in njeno potrditvijo na zboru aktivistov na Pugledu pa je bila koalicijska narava OF dokončno odpravljena, kar je omogočilo uvedbo enopartijskega sistema.

Oktobra 1943 so Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki je bil 1. 1941 sestavljen iz predstavnikov vseh skupin, vključenih v OF, zamenjali člani, izvoljeni na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Sto dvajset članski odbor je postal vrhovni predstavniški in zakonodajni organ slovenskega naroda v osvobodilnem boju.

Na svojem prvem zasedanju, ki je bilo 19. februarja 1944 v Črnomlju, se je preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS). V njem se je ves čas obstoja kazala dvojnost oblasti, upravne in politične, saj je bilo predsedstvo hkrati tudi izvršilni odbor OF.

Izvršno telo je bilo predsedstvo SNOSa, izdajalo je odloke, ki so jih pripravljali odseki (ministrstva SNOSa). Teh je bilo v začetku osem (za izgradnjo narodne oblasti, za notranje zadeve, za prosveto itn.), pozneje pa kar sedemnajst. Od takrat naprej je SNOS kot slovenski parlament deloval vse do njegove razpustitve septembra 1945.

Za nas je izjemno pomembno dejstvo, da je ta parlament ob slovenskem prostovoljnem vstopu v Jugoslavijo ohranil pravico do izstopa in združitve z drugimi narodi. Na tej osnovi smo Slovenci lahko pravno utemeljevali našo samostojnost oziroma našo razdruževanje in ne odcepitev, kot so ga hoteli prikazati Srbi.

V Ajdovščini je bila 5. maja 1945 ustanovljena Narodna vlada Slovenije, njen predsednik pa je postal sekretar Centralnega komiteja KPS Boris Kidrič.

Zbor odposlancev slovenskega naroda[uredi | uredi kodo]

Po padcu fašizma in po ustanovitvi AVNOJa, je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja pričelo pripravljati velik zbor predstavnikov slovenskega naroda. Pripravili so zbor odposlancev slovenskega naroda. IOOF je izdal odlok o razpisu volitev za odposlance, ki bi potem sodelovali na samem zboru. Zbor naj bi se sestal samo enkrat in ob tej priložnosti izvolil organ, ki naj bi se potem oblikoval v tako imenovan prvi slovenski ljudski parlament.

Volitve so razpisali 11. 9. 1943, in sicer naj bi potekale med 20. in 25. septembrom 1943. Določili so, da bodo volilne območja terenskih odborov OF, podjetja , ustanove in bataljoni NOV. V terenskih odborih in podjetjih naj bi na petsto ljudi izvolili enega predstavnika v bataljonih pa dva.

Sledili so pozivi kakšne ljudi naj volijo. Tak poziv od IOOF se je na primer glasil „OF vas poziva, da svoje zaupanje izkažete tistim kmetom, delavcem, obrtnikom in razumnikom, ki so doslej neustrašno in neumorno gradili stavbo slovenskega osvobodilnega gibanja, in vsem tistim borcem iz naših slavnih slovenskih bataljonov, ki so z orožjem v rokah izpolnjevali najtežjo in najslajšo domovinsko dolžnost“.

Volitve so okrožni in rajonski odbori izpeljali na način primeren političnim in varnostnim razmeram njihovega področja. Volitev povsod niso mogli v celoti izpeljati ali pa se že izvoljeni predstavnik zbora niso mogli udeležiti ker jim sovražnikova dejavnost tega ni omogočala.

Vrhovni plenum je na 13. zasedanju odločil, da bo zbor potekal od 1. do 3. oktobra na osvobojenem ozemlju v Kočevju. Zbora se je udeležilo 572 neposredno izvoljenih predstavnikov in 78 drugih odposlancev. Na zbor je prišel tudi predsednik izvršilnega odbora AVNOJ dr. Ivan Ribar in drugi.

Na zboru so poleg drugih stvari, izvolili tudi predstavnike slovenskega narodnoosvobodilnega odbora, ki se je nato na svoji prvi seji preimenoval v slovenski narodnoosvobodilni svet in tako postal parlament ljudske oblasti.

Zavezniške vojaške misije[uredi | uredi kodo]

Prvi predstavniki zavezniških vojska so v Slovenijo prišli junija 1943 v sklopu britanske vojaške misije, ki jo je vodil kanadski major William Jones. Ta misija se je po odhodu Williama Jonesa preoblikovala v angloameriško, ki jo je vodil ameriški oficir, kapetan James Goodwin (kasneje se je misija ločila na britansko in ameriško).

Misija Rdeče armade je iz vrhovnega poveljstva NOV in POJ prišla 18. marca 1944 pod vodstvom polkovnika Nikolaja Patrahaljceva, češkoslovaška pa 5. januarja 1945. Jeseni 1944 je bilo v Sloveniji 69 članov britanske in ameriške ter 13 članov sovjetske misije.

Člani misij so bili razporejeni na glavnem poveljstvu NOV in PO Slovenije, Centralni vojno-partizanski bolnici v kočevskem Rogu, štabu 9. korpusa, štabu 4. operativne cone, Koroškem odredu, ... Vojaške misije so opravljale različne naloge med katere spadajo :spoznavanje taktike in organizacije OF in NOV in PO Slovenije, dostavljanje obveščevalnih podatkov glavnemu štabu NOV in POS (podatki o načrtih okupatorja in velikih akcijah in premikih proti slovenskemu ozemlju, podatki o načrtih Zaveznikov) in organiziranju paketov pomoči Narodnoosvobodilnemu gibanju Slovenije.

Sodelovanje slovenskih partizanov in Zaveznikov[uredi | uredi kodo]

Sodelovanje slovenskih partizanov in zavezniških sil je v večji meri pomenilo odmetavanje zavezniške pomoči partizanom, kasneje pa tudi zdravljenje ranjencev v osvobojenih delih Italije, partizani pa so zavezniškim vojakom, predvsem tistim, ki so strmoglavili z letalom pomagali pri rešitvi in vrnitvi v svoje domovine oziroma najbližja zavezniška oporišča. Zavezniški vojaki so bili veseli če so prišli v roke partizanom saj so jih domobranci in drugi sodelavci okupatorja izročili Nemcem kjer pa jih je čakalo sprva izpraševanje, mučenje in kasneje največkrat smrt.

Spuščanje paketov pomoči je bilo povezano z delovanjem zavezniških misij na področju Jugoslavije in njihovim povezovanjem z Vrhovnim štabom NOV in PO Jugoslavije, ki ga je vodil Josip Broz-Tito. Pošiljanje same pomoči pa je bilo odvisno od pripravljenosti spuščališč, letališč, vremenom in sovražno dejavnostjo okupatorja in njegovih sodelavcev. Na Slovenskih tleh se je razvilo več letališč in spušališč.

V začetku maja 1944 so zavezniki sporočili Vrhovnemu štabu, do so zavezniška letala pripravljena na odvoz ranjencev (partizanske bolnišnice kljub vrhunski organizaciji, niso bile kos tako velikemu številu ranjencev) a dokler v Jugoslaviji ne bo zagotovljenih primernih letališč , ustrezne signalizacije in varnosti za pristajanje letal, letala ne bodo prišla. Zato so se pospešeno lotili pripravljanja letališč. Letališča so bila večinoma na poljih, ki so jih partizani, civilno prebivalstvo in vsi drugi udeleženci NOGa utrdili in ustrezno označili z baklami, tako, da so bila spremna za pristajanje letal. V času NOB so v Sloveniji nastala naslednja letališča:

  • letališče Nadlesk (letališče je bilo vneseno v vse zavezniške pilotske karte pod imenom Picadilly club)
  • letališče Otok ( letališče v zavezniških mapah označeno kot Picadilly hope-EK-B1)
  • letališče Krasinec ( letališče v zavezniških mapah označeno kot Picadilly hope A)
  • letališče Pri Mlaki
  • letališče Rečica

Nastalo pa je tudi veliko število spuščališč med katerimi nekaterih niso nikdar uporabili, na nekaterih pa so tovor prestregli Nemci, Italijani oz. njuni sodelavci.

Zaostritev odnosov v meščanskem taboru[uredi | uredi kodo]

Decembra 1944 so meščanski politiki ponovno začeli z delovanjem. Ker so želeli po koncu vojne prevzeti oblast, so v ta namen ustanovili Narodni odbor, ki je v januarju 1945 skušal delovati kot slovenska vlada, za slovensko vojsko pa je oklical domobrance in četnike.

V posebni Narodni izjavi so zahtevali Zedinjeno Slovenijo pod Karađorđeviči. Odbor se je začel pripravljati na prevzem oblasti v Sloveniji, pripravil je elaborate o ustavni ureditvi, temeljih ekonomskega sistema itn. Ustanovili so tudi pokrajinske odbore.

Dne 3. maja je bila v dvorani sokolskega društva Tabor v Ljubljani prva seja »Slovenskega parlamenta«. Nekaj članov »parlamenta« je odbor imenoval kar sam, drugi so bili iz vrst nekdanjih predvojnih poslancev. Dejansko je bil parlament oživljena Slovenska zaveza. Parlament je Narodno državo Slovenijo oklical kot del Kraljevine Jugoslavije.

Narodna izjava, čeprav datirana 29. oktobra 1944, je bila objavljena šele 4. maja 1945.

Po načrtih bi se morali slovenski domobranci in bežeči jugoslovanski kvizlingi skupaj boriti proti JA. Rupnik je želel, da bi se domobranci po nemškem odhodu utrdili v zahodnem delu Gorenjske. Zaradi medsebojnih sporov je Narodni odbor izsilil Rupnikov odstop. Ko je od umikajočih se Nemcev prevzel oblast, si je želel:

  • zaustaviti prodor Jugoslovanske armade
  • prepričati mednarodno javnost, da so domobranci samo protikomunistična in ne kvizlinška

vojska

  • doseči, da bi zahodni zavezniki zasedli Slovenijo

Njihova prizadevanja so bila zaradi že vzpostavljene ljudske oblasti, močne partizanske narodnoosvobodilne vojske in mednarodnega priznanja nove Jugoslavije neuspešna.

Zaradi pričakovanega zavezniškega izkrcanja so se v Sloveniji od poletja 1944 naprej skušali na račun domobrancev okrepiti četniki. Temu je nasprotoval pronemški Rupnik, Nemci pa so nekatere anglofilsko usmerjene domobranske častnike in politike poslali v koncentracijska taborišča.

Mednarodno priznanje NOG[uredi | uredi kodo]

Prizadevanja za mednarodno priznanje NOG so bila dolga in naporna, prvenstveno pa odvisna od interesov zaveznikov.

KPJ je imela stalne zveze s Kominterno, po njeni ukinitvi pa s Stalinom. Navodila Kominterne ali Stalina je upoštevala, vendar ne v celoti.

Z zahodnimi zavezniki je NOG vzpostavilo stike šele maja 1943, ko so prišle k vrhovnemu štabu NOV in POJ prve zavezniške misije. Pred tem so zahodni zavezniki podpirali Mihajloviča. Kmalu je temu sledila tudi vojaška pomoč.

Od II. zasedanja Avnoja je imela Jugoslavija dvojne državne organe.

  • V Jugoslaviji se je oblikovala nova revolucionarna oblast, ki so jo podpirali pripadniki vseh jugoslovanskih narodov, a mednarodno ni bila priznana.
  • Begunska vlada v Londonu je imela podporo zaveznikov, a ni imela oblasti (moči) v Jugoslaviji.

Zavezniki so skušali rešiti tak položaj, zato so od teheranske konference naprej priznavali kot del zavezniških sil partizansko vojsko v Jugoslaviji, hkrati pa vztrajali, da morata obe vladi sodelovati med seboj.

Junija 1944 sta se na otoku Visu sestala Josip Broz - Tito in predsednik begunske vlade Ivan Šubašič. V skladu s sklenjenim sporazumom o sodelovanju je nastala preureditev kraljeve vlade, v kateri ni bilo več ljudi, ki so sodelovali z okupatorjem. Preurejena kraljeva vlada je skrbela za prehrano in delo predstavništev v tujini ter organizirala pomoč partizanski vojski. Kraljeva vlada je priznala narodne in demokratične dosežke Avnoja kot zakonodajnega organa in izrekla priznanje partizanski vojski. Odločitev o obliki povojne Jugoslavije sta prepustila času.

Sredi avgusta 1944 sta se v Italiji sestala Tito in Churchill. Tito je obljubil, da v Jugoslaviji ne bo uporabil vojaške sile za uvedbo komunizma. Konec avgusta 1944 je kralj razrešil Dražo Mihajloviča.

Novembra 1944 je bil sprejet dogovor Tito - Šubašič, s katerim so bila zagotovljena osnovna demokratična načela: osebna svoboda, svoboda veroizpovedi in vesti, govora, tiska, združevanja, lastnine in zasebne pobude.

Zaradi pritiskov tako iz Moskve kot iz Londona so se pogovori med NKOJ-em in emigrantsko vlado nadaljevali in pripeljali do 7. marca 1945 ustanovljene enotne začasne vlade DFJ s Titom na čelu. Avnoj so razširili s tistimi poslanci iz poslednje predvojne skupščine, ki niso sodelovali z okupatorjem.

Začasna vlada naj bi zastopala program enotne narodne fronte, njena poglavitna naloga pa je bila pripraviti volitve v ustavodajno skupščino. Že aprila pa je na osnovi podpisane pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju med Jugoslavijo in SZ ameriški tisk pisal o Jugoslaviji kot o državi - sovjetskem satelitu, v kateri je bila uvedena komunistična diktatura.

S spremembami, ki jih je načrtno uvajala KPJ med 2. svetovno vojno, si je ustvarila pogoje za prevzem oblasti v povojnem času. Kot najpomembnejši organizator odpora je imela prevlado v vojaških, političnih in represivnih organih, kar ji je omogočilo, da je postopno gradila socializem po sovjetskem vzoru. Nastajati je začel enopartijski državno-centralistični sistem, začela se je kolektivizacija, nacionalizacija in nastajanje državne lastnine.

Narodna vlada Slovenije[uredi | uredi kodo]

Vlogo vlade je v imenu Osvobodilne fronte in po pooblastilu SNOSa do ustanovitve narodne vlade imelo predsedstvo SNOSa. Slovensko narodno vlado pa so ustanovili na slavnostni seji Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta 5. maja 1945 v Ajdovščini.

Člani vlade so bili predstavniki skupin združenih v OF. Predsednik vlade je postal Boris Kidrič, podpredsednik dr. Aleš Bebler, minister za industrijo in rudarstvo Franc Leskošek, minister za trgovino in oskrbo dr. Lado Vavpetič, minister za poljedelstvo Janez Hribar, minister za gozdarstvo Tone Fajfar, ministrica za socialno politiko Vida Tomšič, minister za narodno zdravje dr. Marijan Ahčin, minister za gradnje dr. Miha Kambič in minister za lokalni promet Franc Snoj.

Desetega maja 1945 dan po osvoboditvi pa se je slovenska narodna vlada preselila v Ljubljano in se tam predstavila množicam. Zakon s katerim je bila narodna vlada ustanovljena pa je od vsakega njenega člana zahteval, da se zaobljubi, da bo delal narodu v korist. Vsak minister se je zaobljubil: da bo zvesto in neumorno služil svojemu narodu, da bo izpolnjeval vse svoje dolžnosti vestno in predano, da bo nadvse čuval in branil svobodo in neodvisnost, bratstvo in enotnost vseh narodov Jugoslavije, kakor tudi vse pridobitve narodnoosvobodilnega boja ter storil vse za napredek federalne Slovenije in Demokratične federativne Jugoslavije.

Zaključne operacije v Sloveniji in konec vojne[uredi | uredi kodo]

Sredi leta 1944 je fronta dosegla Balkan. Partizanske enote in Rdeča armada so skupaj do konca oktobra 1944 osvobodile osrednji del Srbije z Beogradom. Zaradi sovjetske ofenzive v Podonavju so se bili Nemci prisiljeni umakniti iz Grčije. Njihove enote so se s hudimi izgubami umikale proti severu. Do konca leta 1944 so bili osvobojeni Grčija, Albanija in velik del Jugoslavije, na Madžarskem pa so divjali hudi boji.

Marca se je začel napad JA v Bosni in na Hrvaškem. Predhodnice Rdeče armade so skupaj s slovenskimi partizani 3. aprila vkorakale v Mursko Soboto, 12. aprila je bila prebita sremska fronta. V prvih dneh aprila je bilo osvobojeno celotno Prekmurje, RA pa je nadaljevala operacije v Avstriji. V Prekmurju je civilno oblast je vzpostavila delegacija Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta.

Aprila je 4. armada jugoslovanske vojske osvobajala otoke, Gorski kotar, nato pa prek Istre prodirala proti Trstu. V bojih so sodelovale tudi prekomorske brigade, sestavljene iz jugoslovanskih izgnancev, vojnih ujetnikov, nekdanjih italijanskih vojakov in internirancev. Bilo jih je okoli 35.000. Zaradi svojega znanja so imeli pomembno vlogo v mornarici, v tankovskih enotah ter letalstvu, zaradi številčnosti pa tudi v pehoti.

Mapa izdelana na podlagi ameriškega vojaškega atlasa prikazuje ozemlje (označeno z rdečo barvo), ki so ga 1. maja 1945 osvobodili zavezniki in pripadniki JLA

V Trstu sta skupaj slovensko in italijansko protifašistično gibanje pod vodstvom ilegalne slovenske komande mesta Trst 28. aprila začeli z vstajo v mestu. Do 1. maja so v bojih 9. korpusa, enot 4. armade in vstajnikov osvobodili večino mesta in Slovenskega Primorja. Partizani so osvobodili še Gorico.

Za pripojitev tega ozemlja je bilo izredno pomembno, da so tako prehiteli zahodne zaveznike, ki so proti Sloveniji prodirali iz Italije. Partizanske enote so uspele prodreti tudi v Beneško Slovenijo in na Koroško. Kokrški odred je 8. maja vkorakal v Celovec.

V prvih dneh maja so partizanske enote osvobodile osrednjo Slovenijo. V Ljubljano so enote 7. korpusa in 29. hercegovske divizije vkorakale 9. maja.

Ker je prek Slovenije potekala pot umika nemških enot in raznih kvizlingov z Balkana, so v severni Sloveniji potekali boji še po 8. maju, dnevu kapitulacije nemške vojske.

Na Koroško je odšla 14. divizija, kjer so se njene enote razporedile po vsem narodnostnem ozemlju. Partizanske enote so obkolile Nemce v celjski kotlini in na Koroškem. Nemški general Alexander Lohr se je v Topolščici pri Šoštanju vdal partizanom, poslednji boji, ki so terjali veliko padlih, so bili 15. maja, s čimer so se na Poljani na Koroškem končali spopadi, ki so trajali še teden dni po uradno končani vojni. Druge svetovne vojne je bilo tudi neuradno konec.

Ob koncu vojne so se domobranci skupaj z Nemci umaknili na Koroško in v Furlanijo. Z njimi je zbežalo tudi politično vodstvo in veliko civilistov. Mnogi so verjeli, da se bodo skupaj z angleško in ameriško vojsko vrnili in se skupaj z njo bojevali proti partizanom. Angleži so jih pod pretvezo, da jih peljejo v Italijo, vrnili v Slovenijo, kjer so jih večinoma brez rednega sodnega postopka pobili, mladoletne izpustili, manjši del pa poslali na prisilno delo ali v zapore.

Težko pričakovana svoboda in zmaga partizanov sta povzročili val navdušenja. Slovenske partizane so povsod sprejemali s cvetje, godbami in proslavami. Komunistični politiki so v svojih govorih obljubljali svetlo prihodnost, saj bodo v novi Jugoslaviji odpravili socialne krivice in uvedli enakost med ljudmi, narodi pa bodo med sabo enakopravni.

V resnici pa je že potekal ponoven proces centralizacije: slovenska vojska je postala del jugoslovanske, slovenski organi oblasti pa vedno bolj podrejeni zveznim.

Po vojni je v Sloveniji skušala obnoviti dejavnost le liberalno usmerjena politična skupina Stara pravda ali Nagodetova skupina. Po izstopu iz OF se ni povezovala z drugimi strankami in skupinami, ker so te sodelovale z okupatorjem. Nove oblasti so proti članom skupine organizirale sodni proces, na katerem so jih obsodili na visoke zaporne kazni, enega pa ustrelile. Tako je bil obračun s politično opozicijo v Sloveniji končan, na volitvah 11. novembra 1945 pa je z veliko premočjo zmagala OF. Na podlagi volilnih rezultatov je bila 29. novembra 1945 razglašena Federativna ljudska republika Jugoslavija.

Bilanca vojne, odpora in državljanskega spopada[uredi | uredi kodo]

Slovenijo je vojna zelo prizadela. Od ljudi s stalnim bivališčem na ozemlju današnje Slovenije leta 1941 jih je med drugo svetovno vojno in neposredno po njej umrlo skoraj 95.000 ali 6,3 odstotka vseh, kar Slovenijo uvršča na tretje mesto na svetu (za Poljsko in ZSSR). »Italijani«, to je italijanski okupator in italijanske oblasti v priključeni Primorski, so krivi za smrt okoli 6.000 Slovencev. Število žrtev, ki jih je povzročil nemški okupator, je več kot petkrat večje oziroma 31.700. Upoštevane so samo žrtve, pri katerih je okupatorjeva krivda neposredna, ne pa tudi tiste iz vrst mobilizirancev v nemško vojsko. Okoli 24.000 z vojno povezanih slovenskih žrtev, oziroma 25%, se pripisuje oboroženim enotam NOB, torej slovenskim partizanom, VOSu, JA in ostalim.[19]

Raziskavi Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS in Inštituta za novejšo zgodovino prikazujeta naslednjo sliko povzročiteljev slovenskih vojnih in povojnih žrtev: [20] [21]


Povzročitelj smrti Število žrtev Odstotek v skupnem številu slovenskih žrtev
Nemške okupacijske enote (Wehrmacht, Gestapo, SS) 31.054 31,77 %
Enote NOB (slovenski partizani, VOS, JA, OZNA) 24.135 24,69 %
Italijanske okupacijske enote 6.073 6,21 %
Protikomunistične enote (slovensko domobranstvo, vaške straže, gorenjsko domobranstvo, SNVZ, slovenski četniki) 5.763 5,90 %
Rdeča armada (večinoma slovenski mobiliziranci v Wehrmacht, padli na ruski fronti) 5.141 5,26 %
Zavezniške vojaške enote 1.892 1,94 %
Hrvaške okupacijske enote 811 0,83 %
Madžarske okupacijske enote 199 0,20 %
Ostalo 2.150 2,20 %
Neugotovljeno 20.526 21,00 %
SKUPNO 97.744 100 %
Upor slovenskega naroda proti okupatorju je bilo epsko dejanje, ki nas je umestilo kot osebek v zgodovino Evrope. Voditelji komunistične partije so ga omadeževali s povojnimi poboji, ki jih ni mogoče opravičiti. To pa ni odpustek za sodelovanje naše Cerkve in od nje zapeljanih množic s fašisti in nacisti, ki ga smatram za izdajstvo. Žal mi je, da so bili kolaboracionisti obsojeni, brez možnosti obrambe, vendar to njihove krivde ne zmanjša.
Jože Pirjevec – Primorski dnevnik - Trst 22. maja 2014
Kdor je stopil v službo fašistov in nacistov ne more imeti opravičila… Gre za odločitev, ki pomeni izdajo ne samo življenskih koristi našega naroda, temveč tudi bistvenih vrednot naše civilizacije.
Jože Pirjevec, Primorski dnevnik, 1. maja 2014)

Število civilnih žrtev je blizu 22.000, število žrtev neugotovljenega statusa pa dobrih 12.000 ljudi – v večini primerov gre najbrž za civiliste, kolikšen je njihov delež, je pa zelo težko reči. Zato je podatek »blizu 22.000« lahko samo spodnja meja vseh slovenskih civilnih izgub v drugi svetovni vojni in neposredno po njej. Partizanska stran je v času vojne povzročila smrt 3.962 civilistov, pri čemer so upoštevani samo tisti, ki zanesljivo sodijo v kategorijo civilnih žrtev.

Številna naselja so bila poškodovana, mnoga popolnoma uničena, nekatera so požgali okupatorji, nekatera so bombardirali zavezniki (Jesenice, Maribor), zato je bila obnova po vojni prva naloga novih oblasti. Na osvobojenem ozemlju se je obnova začela že med vojno, potekala pa je v vsesplošnem pomanjkanju mehanizacije, zato so delali s krampom in lopato. Ker je delo pri obnovi postalo državljanska dolžnost, ni bilo plačano, zanj pa so mobilizirali ljudi vseh slojev, poklicev in starosti.

Vojna je vse ljudi prisilila, da so se opredelili za eno ali drugo stran. Umetniki, ki so med vojno kršili kulturni molk, so bili pri delu ovirani ali zamolčani, nekatere so postavili celo pred sodišče narodne časti. Povsem pa je bilo prezrto delo tistih, ki so se opredelili proti komunizmu, so med vojno padli (Balantič), bili po vojni ubiti ali pa so zbežali v tujino.

Delež Slovencev po italijanskih občinah ob meji Slovenije in Italije

Za Slovence je vojna vendar pomenila priložnost ponovne ozemeljske združitve. Ves čas vojne je bila združitev eden od pomembnih ciljev NOG, vendar so to preprečili: povojna politična dogajanja, spor s SZ in nasprotovanje zahodnih sil. Kljub temu je razvoj NOG omogočil vključitev večjega dela Primorske v matično državo (Slovenija je pridobila del istrske obale, Italiji pa so bile dodeljene nekatere pretežno ali skoraj izključno s Slovenci naseljene občine: Števerjan, Sovodnje, Doberdob, Devin-Nabrežina, Zgonik, Repentabor in Dolina).

Zapiski[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Tomasevich, Jozo (2001). War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: Occupation and Collaboration 2. Stanford: Stanford University Press. ISBN 0-8047-0857-6. Stran 93.
  2. ^ V. Novak: Zgodovina iz spomina, Ljubljana 2004. 44. str.
  3. ^ I. Jerič: Zgodovina madžarizacije v Prekmurju, Murska Sobota, 2001 januar.
  4. ^ Marija Kozar Mukič: Etnološki Slovar Slovencev na Madžarskem (1996), 170. str.
  5. ^ S. Mikola: A vendség múltja és jelene, Budapest 1922. 10. str.
  6. ^ Kranjc, Gregor (2012). To Walk with the Devil: Slovene Collaboration and Axis Occupation, 1941-1945. Toronto: University of Toronto Press. str. 48. ISBN 978-1442613300. 
  7. ^ Kranjc, Gregor (2012). To Walk with the Devil: Slovene Collaboration and Axis Occupation, 1941-1945. Toronto: University of Toronto Press. str. 48. ISBN 978-1442613300. 
  8. ^ Kranjc, Gregor (2012). To Walk with the Devil: Slovene Collaboration and Axis Occupation, 1941-1945. Toronto: University of Toronto Press. str. 61. ISBN 978-1442613300. 
  9. ^ Kranjc, Gregor (2012). To Walk with the Devil: Slovene Collaboration and Axis Occupation, 1941-1945. Toronto: University of Toronto Press. str. 62. ISBN 978-1442613300. 
  10. ^ Tomasevich, Jozo (2001). War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: Occupation and Collaboration 2. Stanford: Stanford University Press. ISBN 0-8047-0857-6. Stran. 97
  11. ^ Tomasevich, Jozo (2001). War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: Occupation and Collaboration 2. Stanford: Stanford University Press. ISBN 0-8047-0857-6. Stran 98
  12. ^ Tomasevich, Jozo (2001). War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: Occupation and Collaboration 2. Stanford: Stanford University Press. ISBN 0-8047-0857-6. Stran 98
  13. ^ Tomasevich, Jozo (2001). War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: Occupation and Collaboration 2. Stanford: Stanford University Press. ISBN 0-8047-0857-6. Stran 98.
  14. ^ Tomasevich, Jozo (2001). War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: Occupation and Collaboration 2. Stanford: Stanford University Press. ISBN 0-8047-0857-6. Stran 98.
  15. ^ Gregor J. Kranjc: To Walk with the Devil: Slovene Collaboration and Axis Occupation, 1941-1945, (University of Toronto Press: 2012)
  16. ^ Rozman je objavil v Ljubljanskem škofijskem listu vsebino njegovega pogovora s visokim komisarjem Graziolijem (angleski provod):
    "the gratitude of the clergy and of believers that the military has occupied the region peacefully, kept order and allowed the people freedom, especially in a religious sense; regarding the co-operation of Church representatives with the new Fascist Italy, for we Catholics God's word is decisive, which says 'Let every soul be subject unto the higher powers, for there is no authority except God and those 'which God has established' (Romans 13:1). Via this standpoint we acknowledge the higher power that is above us and we will, following our consciences, 'be pleased to co-operate' to the honourable and eternal benefit of the people, among whom God's care for priests is asked".
    "We are grateful to God that He has inspired in the leader of Greater Italy the thoughts of generous justice and considerate wisdom with which His Majesty … suggested the foundation of the Ljubljana region". Ljubljanski škofijski list, pp. 4-6, 31 July 1941; quoted by Tamara Griesser Pečar, France Martin Dolinar, 'Rožmanov Proces' pp. 50, 52, Ljubljana 1996. Slovenia 1945 by John Corsellis, Marcus Ferrar. Available online at Slovenia 1945, written by John Corsellis, Marcus Ferrar.
  17. ^ Dolinar, France M.; Griesser Pečar, Tamara (1996). Rožmanov proces. Ljubljana: Družina. str. 60–70. ISBN SBN 961-222-088-3. .
  18. ^ Zgodovina Slovencev, stran 804, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979
  19. ^ Svenšek, Ana (10 June 2012). "Prvi pravi popis - v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev" [The First True Census: 6,5% of the Slovenes died in the War and Post-War Violence]. MMC RTV Slovenija (Slovene). RTV Slovenija. 
  20. ^ Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, dr.Vida Deželak Barič: Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej
  21. ^ Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, dr. Vida Deželak Barič: Preverjanje seznamov žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej po matičnih knjigah

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije : 1848-1992, Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2006, (COBISS)
  • Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, Partizanska knjiga, Ljubljana 1978, (COBISS)
  • Slovenski partizani in zavezniki, Društvo prijateljev Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije, Ljubljana 2002, (COBISS)
  • Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic pod Snežnikom, samozal., Ljubljana 2009, (COBISS)
  • Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, Cankarjeva založba, Ljubljana 1960-1973, (COBISS)