Prostovoljna protikomunistična milica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Prostovoljna protikomunistična milica je bila italijansko vodena paravojaška organizacija, ki je bila ustanovljena kot del Milizie volontarie anticomunista (MVAC) na področju Ljubljanske pokrajine 6. avgusta 1942 na ukaz poveljnika 11. armadnega zbora generala Maria Robottija. Pokroviteljstvo okupatorja nad nekdanjimi vaškimi stražami so zahtevali slovenski politiki, ki so se odločili za sodelovanje z okupatorjem, in militantna duhovščina RKC.

MVAC je bila najprej s strani Komunistične partije in nato od pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja poimenovana tudi z izrazom bela garda, po ruski beli gardi, ki se je borila proti boljševikom na strani carja med rusko državljansko vojno.

Sodelovanje z okupatorjem so slovenski pripadniki MVAC sprejemali na priporočilo duhovščine RKC[navedi vir]; ob skritem pričakovanju, da bodo ob morebitnem porazu sil osi lahko stopili pod pokroviteljstvo zahodnih zaveznikov in preprečili komunistično revolucijo.

Zgodovina in delovanje[uredi | uredi kodo]

Predhodnik MVAC so bile vaške straže, paravojaške enote, sestavljene iz vaščanov, ki so varovali svoje vasi. Prve vaške straže so bile ustanovljene v Šentjoštu 17. julija 1942 predvsem zaradi samovolje nekaterih partizanskih poveljnikov. Ker so bile vaške straže sestavljene iz civilistov, ki so bili slabo izurjeni, slabo opremljeni, brez osrednjega vodstva in pasivni (branili so le svojo vas, niso nastopali ofenzivno), partizanom niso predstavljali večjega odpora. Ideološko in organizacijsko podporo so vaške straže imele predvsem v preostalih politikih predvojne Slovenske ljudske stranke in v delu duhovščine RKC v Sloveniji.

Kmalu so se obrnili na pomoč k italijanskemu okupatorju, ki jih je oborožil z zastarelim orožjem in jih leta 1942 preoblikoval v MVAC. Stike z okupacijsko oblastjo so okoli ustanovitve MVAC poleg politikov »konzulte« vzdrževali cerkveni krogi. Izpostavil se je zlasti dr. Lambert Ehrlich, vodja Katoliške akcije. Ehrlich je 1. aprila 1942 poslal italijanski okupacijski vojaški upravi spomenico s predlogom, »naj omogoči avtonomno varnostno službo v obliki akademske formacije, meščanske straže in splošne varnostne straže po vaseh«.[1]

Po kapitulaciji Italije se je večina pripadnikov MVAC zatekla na grad Turjak, kjer so nameravala pričakati zavezniško izkrcanje, vendar so jo slovenski partizani uničili v obleganju, pri čemer so si pomagali tudi z italijanskimi topovi.[2]

V času druge svetovne vojne je bilo skupaj ubitih v boju 813 borcev, največji del (414) v bitku pri Turjaku in po njej, ko so zajete odpeljali v Kočevski Rog.[3] Iz ostankov MVAC in nekaterih drugih nasprotnikov komunizma je septembra 1943 nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine, ki jo je Tretji rajh zasedel po kapitulaciji Italije, organizirala Slovensko domobranstvo, pod vodstvom Leona Rupnika.

Organizacija[uredi | uredi kodo]

MVAC je bila organizirana po teritorialnem principu kot vaške straže. Ena četa je tvorila posadko ene postojanke. Ta organiziranost se je ohranila tudi v Sloveniji.

Edina večja gibljiva enota je bila Legija smrti (polk s tremi bataljoni). Legija smrti in njeni trije bataljoni so bili v bistvu le povezovalni štabi, saj so podrejene čete delovale samostojno in bile podrejene najbližjemu italijanskemu poveljstvu.

Tretja oblika MVAC so bili manjši vodi, ki so bili dodeljeni arditskim oz. specialnim bataljonom za protigverilsko bojevanje. Ti vodi so bili po navadi sestavljeni iz prostovoljcev, ki so bili dodeljeni italijanskemu bataljonu kot vodiči in prevajalci.

Tako je julija 1943 imela MVAC v Sloveniji pod seboj 6.134 mož. 5.064 mož je bilo razporejenih v 107 postojank, 953 je bilo v Legiji smrti in 117 v arditskih bataljonih.

Enote[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Jure Aleksić: Izdajalec ali heroj? Blagoslavljanje kipa Lamberta Ehrlicha na Teološki fakulteti. Mladina, 3. junija 2002 <http://www.mladina.si/tednik/200222/clanek/ehrlich/>
  2. ^ Tone Ferenc, "Padec fašizma in kapitulacija Italije pred petindvajstimi leti", Kronika 16, št. 3 (1968), s. 177. Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
  3. ^ Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Šorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]