Leon Rupnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Leon Rupnik
1880-1946
Vzdevek: Lev
Kraj rojstva: Lokve, Nova Gorica
Kraj smrti: Ljubljana
Pripadnost: Zastvava Avstro-ogrske Avstro-ogrska (1895-1918)

Zastava kraljevine Jugoslavije Kraljevina Jugoslavija (1919-1941)

Znak Slovenskega Domobranstva Slovensko Domobranstvo (1943-1945)

Veja: kopenska vojska
Aktivna leta: 1895-1945
Čin: general, poveljnik domobranske vojske
Enota: slovensko domobranstvo
Oboroženi
konflikt(i):
prva svetovna vojna, druga svetovna vojna

Leon Rupnik (ime tudi Leo, Lev, Lav), slovenski general in politik, * 10. avgust 1880, Lokve, Nova Gorica pri Čepovanu; † 4. september 1946, Ljubljana (usmrčen).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Leon Rupnik se je rodil 10. avgusta na Lokvah pri Čepovanu pri Novi Gorici kot sin cesarsko-kraljevega gozdarja Franca Rupnika in Ane Ogrizek. Osnovno šolo je obiskoval v Idriji, nato pa ga je oče poslal v benediktinsko gimnazijo v Št. Pavel na Koroškem. Tam je pouk potekal v nemščini. Naslednje leto se je vpisal v nemško paralelko na Ljubljanski gimnaziji. Po končani nižji gimnaziji je v letih od 1895 do 1899 obiskoval kadetnico v Trstu. Leta 1905 se je po nekaj menjavah dolžnosti kot aktivni oficir vpisal na generlštabno šolo na Dunaju. Tam so ga visoko cenili zaradi vojaške nadarjenosti, mirnosti in odločnosti, hkrati pa so mu učitali pomankanje diplomatskih sposobnosti in premajhno prožnost za vodenje v velikem merilu. V študiji habsburških oficirjev so ga ocenili kot sposobnega, a ne povsem prilagodljivega svojem okolju, zato ga tudi oficirski kolektiv ni nikoli sprejel za svojega. Po končani šoli se je kot poveljnik trdnjave v Nevesinju in kasneje kot generlštabni častnik v Mostarju zelo izkazal in leta 1913 je bil povišan v stotnika. Takrat se je tudi prvič poročil.

Med 1. svetovno vojno je kot avstro-ogrski častnik sodeloval pri napadu na Srbijo, kjer je bil tudi dvakrat odlikovan za hrabrost. Leta 1915 je bil prestavljen na italjansko fronto, kjer je bil prav tako odlikovan, leta 1916 pa na rusko fronto. Dobil je celo eno najvišjih avstro-ogrskih odlikovanj, viteški križec Leopoldovega reda prvega razreda. Konec vojne je dočakal kot načelnik štaba Boke Kotorske.

V Vojsko Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozneje VKJ) je prestopil leta 1919 kot generalštabni major. V njej je nato vsake štiri leta redno napredoval. Leta 1933 je postal brigadni general, 1937 pa divizijski. Služboval je na različnih dolžnostih in za to prejel več odlikovanj. Leta 1938 je bil premeščen v Ljubljano, kjer je vodil graditev obrambnih položajev – Rupnikove linije. Pod njegovim vodstvom se je izvajala graditev obrambnega pasu po celotni državi. Ko se je začela vojna, je postal načelnik štaba 1. skupne armade v Zagrebu, ki naj bi branila zahodno in severozahodno mejo z Italijo in Nemčijo. Po kapitulaciji jugoslovanske armade se je zatekel v Celje, nato pa se je po nekaj mesecih preselil v Ljubljano, vendar se kljub odkritemu nasprotovanju komunizmu še ni začel ukvarjati s politiko. Septembra 1941 so nanj streljali pripadniki VOS in ga lažje ranili. Spomladi 1942 ga je fašistična okupacijska oblast skupaj z drugimi častniki bivše jugoslovanske vojske internirala v italijski Gonars; iz njega je bil odpuščen maja istega leta skupaj z ostalimi častniki, starejšimi od 55 let, nakar se je vrnil v Ljubljano[1].

Odkrito je začel sodelovati z italijanskim okupatorjem šele junija 1942 po odstopu dotedanjega ljubljanskega župana dr. Jura Adlešiča. Rupnik je za tem postal župan Ljubljane na predlog Graziolija, ki je bil takratni upravitelj italijanskega okupacijskega območja. Bil je odločen protikomunist in je okupatorju predložil načrt za vojaško sodelovanje posebnih slovenskih enot proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Rupnikovo sodelovanje z okupatorjem je obsodila tudi Slovenska zaveza. Jugoslovanska vlada v Londonu mu je na njeno zahtevo odvzela generalski čin ter to oznanila po londonskem radiju.

Domobranska prisega dne 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu. Civilist z brado na sliki je domobranski general Leon Rupnik.

Rupnik je bil že od samega začetka zelo protikomunistično usmerjen. Kot nekateri drugi zahodni generali tistega časa (na primer ameriški general G.S. Patton), je v komunizmu videl večje zlo od nacizma in fašizma, zato je bil v boju proti prvemu pripravljen sodelovati tudi s slednjima. Po kapitulaciji Italije je organiziral Slovensko domobranstvo. Njegova kolaboracija je bila večplastna, od upravne, ideološke in vojaške. Svoje vloge kolaboratorja se je od začetka zavedal in jo je tudi zavestno sprejel, ker je menil, da mora biti advokat naroda v odnosih z okupacijsko oblastjo. Nekoč naj bi bil celo izjavil: »Če je za ta narod treba žreti drek, žrl ga bom.« Kolaboracijo in s tem tudi domobransko vojsko je videl kot potrebno za preživetje slovenskega naroda, predvsem kot sredstvo v boju in obrambi proti komunističnemu nasilju, ki je v prvih letih 2. svetovne vojne med Slovenci zahtevalo veliko civilnih žrtev. Domobranci so Nemce torej potrebovali za oborožitev v boju proti komunizmu, Nemci pa njih za boj proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Nemci so na domobrance gledali kot na pomožne policijske enote, ki jim je navidezno poveljeval Leon Rupnik, saj mu niso pustili vmešavanja v vojaški del domobranstva, prepustili pa so mu civilno oblast v Ljubljanski pokrajini. Rupnika je na položaj pokrajinske ljubljanske uprave postavil Friedrich Rainer na predlog škofa Gregorija Rožmana. V resnici pa so pokrajinsko upravo vodili nemški svetovalci. Neposredni nadzor nad Rupnikovim upravljanjem sta imela nemška svetovalca, esesovski general Erwin Rösener, ki je vodil policijski štab za boj proti partizanom in dr. Hermann Doujak, Rainerjev politični svetovalec za Ljubljansko pokrajino. Vsak svoj javni govor je moral Rupnik predhodno predložiti nemški cenzuri. Nemci so mu tudi določali, kdaj lahko nastopa v uniformi generalnega inšpektorja Slovenskega domobranstva. Po ustanovitvi Slovenskega domobranstva konec septembra 1943 se je Rupnik razglasil za komandanta, a mu je Rösener ta naziv po nekaj dneh odvzel. Pobudo za ustanovitev domobranstva so Rupniku dali politiki SLS, Rupnik pa jo je nato posredoval Rösenerju. Ta je postavil za poveljnika polkovnika Franca Krenerja, ki pa ni bil pogodu niti Rupniku niti katoliškim politikom, saj so ga sumili, da je naklonjen liberalcem.

Rupnik ni bil strankarsko opredeljen; po njegovem je bilo domobranstvo nadstrankarsko, saj naj bi strankarstvo škodovalo boju domobranstva, politične stranke pa naj bi se med sabo borile le za prevlado in oblast. Zaradi tega v protikomunističnem taboru ni imel podpore ali avtoritete, so se pa radi nanj obračali z zahtevami in prošnjami [2]. V njegov krog so spadali mladi in ambiciozni ljudje iz raznih delov antikomunističnega tabora. Ti so bili tja poslani predvsem z namenom, da uveljavijo vpliv svoje skupine na Rupnika, ki je v očeh domobrancev, Nemcev ter ljudstva še imel nekaj spoštovanja in avtoritete [2]. Tedanji politiki so temu ožjemu krogu zaničljivo pravili »otroški vrtec«.

Nemci mu niso zaupali, vendar so ga kljub temu konec novembra 1944 imenovali za generalnega inšpektorja Slovenskega domobranstva. Tako so ga naredili za simbol kolaboracije in izdaje. Proti koncu vojne je postal tudi poveljnik domobrancev. 5. maja 1945 mu je Rösener odvzel položaj upravitelja Ljubljanske pokrajine, upravljanje pa prepustil Narodnemu odboru za Slovenijo. Maja 1945 se je skupaj z domobransko in nemško vojsko umaknil na avstrijsko Koroško, kjer se je predal Britancem. Ti so ga nekaj časa zadrževali v Italiji in ga nato 2. januarja 1946 izročili jugoslovanskim oblastem. Bil je glavni obtoženec v t.i. Rupnikovem procesu. 27. avgusta istega leta so ga obsodili na smrt z ustrelitvijo. Lokacija njegovega groba je še danes neznana.

Rupnikov proces[uredi | uredi kodo]

Proces se je začel 21. avgusta 1946, obtožba je vsebovala enajst točk. Na procesu je bil Rupnik spoznan za krivega izdaje in sodelovanja z okupatorjem. Sodili so tudi nekaterim nemškim poveljnikom. 30. avgusta se je proces končal in poleg dolgotrajnih zapornih kazni so bile izrečene tudi tri smrtne. Na smrt z obešenjem so obsodili SS-Obergruppenführerja Erwina Rösenerja in Lovra Hacina. Rupniku so omogočili vojaško smrt z ustrelitvijo.

Rupnikov proces sodi med vrsto povojnih političnih sodnih procesov, ki jih je komunistična oblast izvajala mimo mednarodno veljavnih pravnih načel.[3] Dr. Helij Modic, predsednik takratnega vojaškega sodišča, se je pravnih pomanjkljivosti Rupnikovega procesa očitno zavedal. Žarko Petan v svoji knjigi O revoluciji in o smrti namreč navaja Modičevo izjavo: [4][5]

Danes me je sram, ko se spomnim tega procesa in svoje vloge v njem...General Rupnik ne bi smel biti obsojen na smrt...Rupnik ni imel kot takoimenovani prezident Ljubljanske pokrajine pod italijansko in pozneje pod nemško okupacijo prav nobenih kompetenc... Ni podpisal nobene smrtne kazni, ni ustanovil 'bele garde', kot so mu to podtikali... Po pravnih normah, kot jih je sprejelo nürnberško mednarodno sodišče za vojne zločine, bi bil Rupnik najbrž oproščen sleherne krivde. Zagotovo pa ne bi bil obsojen na smrt.

Usmrtitev[uredi | uredi kodo]

Izvršitev smrtne obsodbe je bila določena za 4. september 1946. Rupnika je na strelišče pod Golovcem ob 16. uri popoldne pripeljal avtomobil.

Sodba je bila izvršena ob 16.15 s salvo iz sedmih pušk (sedmi naboj je bil vadbeni). Pred smrtjo je Rupnik zavpil >>Naj živi slovenski narod<<. Prva krogla je zgrešila cilj, druga je zadela vrat, tri so zadele prsni koš, šesta pa je prestrelila srce.

Za natančen čas smrti je bilo ugotovljeno 16.15. Rupnikovo truplo je bilo odpeljano in pokopano na neznanem kraju.[6]

Napredovanja[uredi | uredi kodo]

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Avstro-ogrska monarhija[uredi | uredi kodo]

Kraljevina Jugoslavija[uredi | uredi kodo]

Viri in Literatura[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Andrej Zlobec: Obveščevalec Osvobodilne fronte (Ljubljana, 2010), 48.
  2. ^ 2,0 2,1 Kociper, Stanko (1996). Kar sem živel. Ljubljana: Mladinska knjiga. COBISS 59904000. 
  3. ^ Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod, Mladinska knjiga, 2007
  4. ^ Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod, Mladinska knjiga, 2007
  5. ^ Žarko Petan: O revoluciji in o smrti
  6. ^ Več o njegovi usmrtitvi v:
    Velikonja, Tine (September 1996). "Pred petdesetimi leti - Strelišče na Dolenjski cesti". Zaveza (Nova Slovenska Zaveza). Pridobljeno dne 20 July 2011. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]



Rupnikov proces
Leon Rupnik | Erwin Rösener | Gregor Rožman | Miha Krek | Milko Vizjak | Lovro Hacin
Povojni sodni procesi v Sloveniji - Sodstvo