Gregorij Rožman

Gregorij Rožman

Veroizpoved:	rimskokatoliška
Škofovska služba
Sedež:	Ljubljana
Naslov:	pokojni ljubljanski škof
Obdobje službovanja:	1930 - 1959
Predhodnik:	Anton Bonaventura Jeglič
Naslednik:	Anton Vovk
Verska kariera
Duhovniško posvečenje:	1907
Osebni podatki
Datum rojstva:	9. marec 1883(1883-03-09)
Kraj rojstva:	Dolinčice, Koroška
Datum smrti:	16. november 1959 (76 let)
Kraj smrti:	Cleveland, Združene države Amerike

Gregorij Rožman [gregórij róžman], ljubljanski škof, * 9.3.1883, Dolinčiče, Koroška, danes Avstrija, † 16. november 1959, Cleveland, Ohio, Združene države Amerike.

Življenjepis

Po gimnaziji in študiju teologije v Celovcu je bil 1907 posvečen v duhovnika; 1912 je doktoriral na Dunaju. 1914–1919 je bil v Celovcu prefekt v malem semenišču in predavatelj kanonskega prava; isti predmet je predaval 1919–1929 na Teološki fakulteti v Ljubljani. Objavljal je med drugim v Času in v Bogoslovnem vestniku. Leta 1929 je postal koadjutor škofa A. B. Jegliča, nato njegov generalni vikar; 1930 ga je nasledil kot ljubljanski škof. Do imenovanja za pomožnega škofa se je ob profesuri in s tem povezanim znanstvenim in publicističnim delom ukvarjal kot organizator katoliške mladine, zlasti kot duhovni vodja Orla. Kot škof je v Ljubljani organiziral II. evharistični kongres za Jugoslavijo (1935) in VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja (1939); 1940 je vodil škofijsko sinodo ter izdal Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo. Ena temeljnih sestavin Rožmanovega škofovanja je bil odločen ideološki boj proti komunizmu. Poživitev verskega življenja in aktivnejšo vlogo katolištva v vsakdanjem življenju Slovencev je pričakoval od Katoliške akcije, ki se je prav v času njegovega škofovanja preuredila po italijanskem vzoru. Zdi se, da je bil med njenimi organizacijami bolj naklonjen Mladcem Kristusa kralja kot akademskemu klubu Straža.

Ideološki protikomunizem je usodno zaznamoval tudi njegovo zadržanje med 2. svetovno vojno in njegov odnos do okupatorja, ki pa še vedno ni povsem raziskan. Italijani so po okupaciji duhovnike pustili na župnijah, Slovencem obljubili kulturno avtonomijo in na Rožmanovo posredovanje dovolili slovenskim izgnancem z nemškega zasedbenega ozemlja naselitev v Ljubljanski pokrajini, zato je Rožman 20. aprila 1941 visokemu komisarju Emiliu Grazioliju izrazil lojalnost. Zaradi vedno hujših groženj italijanskih vojaških oblasti Slovencem se je 12. septembra 1942 posvetoval s predstavniki političnih strank. V spomenici Grazioliju 26. septembra 1942 je med drugim opozoril Italijane, da ne spoštujejo Slovencem obljubljene avtonomije. Pri nastajanju protikomunističnih enot ni sodeloval, si je pa zelo prizadeval, da bi imele vse te oborožene enote kurate. Rožmanov odnos do nemških okupacijskih oblasti in do slovenskih domobrancev je zaenkrat slabo pojasnjen, najbolj sporna pa je njegova prisotnost pred domobransko prisego 20. aprila 1944 na bežigrajskem stadionu. Stike z OF in njena opozorila je Rožman zavračal.

5. maja 1945 je zapustil domovino in se čez Avstrijo in Švico umaknil v ZDA (1948), kjer je delal med slovenskimi izseljenci in begunci. Tako je po vojni obiskal slovenske izseljence v Angliji, Franciji, Belgiji in na Nizozemskem. Papež Pij XII. ni sprejel njegovega odstopa kot ljubljanskega škofa, vendar mu tudi ni omogočil srečanja, med katerim bi mu Rožman sam pojasnil svoja medvojna stališča. Škof Rožman je pokopan na pokopališču slovenskih frančiškanov v Lemontu pri Chicagu.

Sodni proces

Na sodnem procesu pred vojaškim sodiščem IV. jugoslovanske armade v Ljubljani 1946 je bil Rožman v odsotnosti dne 30. avgusta 1946 pod obtožbo sodelovanja z okupatorjem obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 18 let, izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let po prestani kazni in na zaplembo celotnega premoženja. Po pritožbi mu je bilo odvzeto tudi državljanstvo.

Od leta 1995 do 2003 so bile vložene zahteve za obnovo procesa, med letoma od 1998 in 2009 pa zahteve za varstvo zakonitosti. Zadnjo zahtevo po varstvu zakonitosti je 31. decembra 2005 vložil naslednik škofa Rožmana na ljubljanskem škofijskem sedežu, nadškof Alojz Uran.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sodbo 1. oktobra 2007 zaradi številnih postopkovnih napak razveljavilo in Rožmanov primer vrnilo ljubljanskemu okrožnemu sodišču v novo sojenje. Okrožno sodišče v Ljubljani pa je 10. aprila 2009 kazenski postopek proti škofu Rožmanu dokončno ustavilo.

O vlogi škofa Gregorija Rožmana se še vedno krešejo različna mnenja tudi med zgodovinarji, tudi spodaj omenjeni monografiji o Rožmanu se v svoji zgodovinski oceni njegovega lika ne ujemata povsem.

Edino obstoječo biografijo o škofu Rožmanu je napisal Jakob Kolarič in nosi naslov Škof Rožman: duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa. Izšla je v treh delih v letih 1967-1977, in sicer v Celovcu, kajti njena izdaja v Sloveniji zaradi tedanje komunistične totalitarne oblasti ni bila mogoča.

Viri

• Kolarič Rehar, Jakob (1967). Škof Rožman : duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici. Celovec: Družba sv. Mohorja. COBISS 26773249. 
• Čipić Rehar, Marija; Dolinar, France M.; Griesser Pečar, Tamara; Otrin, Blaž; Visočnik, Julijana (2010). Med sodbo sodišča in sodbo vesti. Ljubljana: Družina. ISBN 978-961-222-774-6. COBISS 251417344. 
• Dolinar, France M.; Griesser Pečar, Tamara (1996). Rožmanov proces. Ljubljana: Družina. ISBN 961-222-088-3. COBISS 62105600. 
• Rožmanov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba. 2001. ISBN 961-218-355-4. COBISS 112521472. 
• Pleterski, Janko; idr. (2008). Škof Rožman v zgodovini. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije. COBISS 237485056. 

Glej tudi

• seznam slovenskih rimskokatoliških duhovnikov
• seznam slovenskih teologov

Zunanje povezave

• Griesser-Pečar, Tamara: Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman