Gregorij Rožman

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Gregorij Rožman
Gregorij Rožman.jpg
Veroizpoved:   rimskokatoliška
Škofovska služba
Sedež:   Ljubljana
Naslov:   pokojni ljubljanski škof
Obdobje službovanja:   1930 - 1959
Predhodnik:   Anton Bonaventura Jeglič
Naslednik:   Anton Vovk
Verska kariera
Duhovniško posvečenje:   1907
Osebni podatki
Datum rojstva:   (1883-03-09)9. marec 1883
Kraj rojstva:   Dolinčiče, Koroška
Datum smrti:   16. november 1959 (1959-11-16) (76 let)
Kraj smrti:   Cleveland, Združene države Amerike
Gregorij Rožman med polaganjem temeljnega kamna za cerkev na Kodeljevem, 1936.

Gregorij Rožman [gregórij róžman], ljubljanski škof, * 9. marec 1883, Dolinčiče, Koroška, danes Avstrija, † 16. november 1959, Cleveland, Ohio, Združene države Amerike.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Po gimnaziji in študiju teologije v Celovcu je bil leta 1907 posvečen v duhovnika; leta 1912 je doktoriral na Dunaju. V letih od 1914 do 1919 je bil v Celovcu prefekt v malem semenišču in predavatelj kanonskega prava; isti predmet je predaval od leta 1919 do leta 1929 na Teološki fakulteti v Ljubljani. Objavljal je med drugim v Času in v Bogoslovnem vestniku. Leta 1929 je postal koadjutor škofa A. B. Jegliča, nato njegov generalni vikar; 1930 ga je nasledil kot ljubljanski škof. Do imenovanja za pomožnega škofa se je ob profesuri in s tem povezanim znanstvenim in publicističnim delom ukvarjal kot organizator katoliške mladine, zlasti kot duhovni vodja Orla. Kot škof je v Ljubljani organiziral II. evharistični kongres za Jugoslavijo (1935) in VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja (1939). V začetku marca leta 1936 je škof Rožman napisal svojim duhovnikom pismo, v katerem jim je spregovoril o komunizmu v ljubljanski škofiji; s tem pismom, ki je bilo sicer naslovljeno na duhovnike ljubljanske škofije, je stopil na čelo ideološkega boja proti komunizmu na Slovenskem.[1] Leta 1940 je vodil škofijsko sinodo ter izdal Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo. Ena temeljnih sestavin Rožmanovega škofovanja je bil odločen ideološki boj proti komunizmu. Poživitev verskega življenja in aktivnejšo vlogo katolištva v vsakdanjem življenju Slovencev je pričakoval od Katoliške akcije, ki se je prav v času njegovega škofovanja preuredila po italijanskem vzoru. Zdi se, da je bil med njenimi organizacijami bolj naklonjen Mladcem Kristusa kralja kot akademskemu klubu Straža.

Ideološki protikomunizem je usodno zaznamoval tudi njegovo zadržanje med 2. svetovno vojno in njegov odnos do okupatorja, ki pa še vedno ni povsem raziskan. Italijani so po okupaciji duhovnike pustili na župnijah, Slovencem obljubili kulturno avtonomijo in na Rožmanovo posredovanje dovolili slovenskim izgnancem z nemškega zasedbenega ozemlja naselitev v Ljubljanski pokrajini, zato je Rožman 20. aprila 1941 visokemu fašističnemu komisarju Emiliu Grazioliju izrazil lojalnost. Po uradni priključitvi Ljubljanske pokrajine k fašistični Italiji, Rožman je 22.maja 1941. v Ljubljanski Stolnici priredil mašo hvaležnosti Musoliniju. Zaradi vedno hujših groženj italijanskih vojaških oblasti Slovencem se je 12. septembra 1942 posvetoval s predstavniki političnih strank. V memorandumu ki ga je Rožman poslal fašističnem generalu Robboti-ju, 12. septembra 1942., Rožman predlaga sodelovanje Robbotiju za uničevanje “subverzivnih in uporniških elementov”, z vstanovitvijo oboroženih vaških straž pod komando italijanske vojske. Istočasno Rožman predlaga ustanovitev slovenske Tajne policije v Ljubljani z 500 agentov, oboroženi z pištolam, ki bodo aretirali in predali italijanskim fašističnim oblastem “nevarne elemente”, ter vse ki se svobodno sprehajajo po Lubljani z ponarejenimi dokumenti[2] V spomenici Grazioliju 26. septembra 1942 je med drugim opozoril Italijane, da ne spoštujejo Slovencem obljubljene avtonomije. Pri nastajanju protikomunističnih enot ni sodeloval, si je pa zelo prizadeval, da bi imele vse te oborožene enote kurate. Rožmanov odnos do nemških okupacijskih oblasti in do slovenskih domobrancev je zaenkrat slabo pojasnjen, najbolj sporna pa je njegova prisotnost pred domobransko prisego 20. aprila 1944 na bežigrajskem stadionu. Stike z OF in njena opozorila je Rožman zavračal.[3]

5. maja 1945 se je odzval vabila celovške škofije na razgovor o nadaljevanju dušnopastirskega dela na zasedenem območju. Šofer ga je naslednji dan proti njegovi volji odpeljal proti zahodu. Ni se mu več posrečilo, da bi preko Silliana prišel v Rim in poročal papežu. Tako je ostal na Vzhodnjem Tirolskem, pomagal pri dušnopastirskem delu, posvetil bogoslovca Vladimirja Kozina in mu pridigal pri novi maši v Anrasu, kjer je tisti dan zvedel o vetrinjski tragediji (vrnitev domobrancev). Julija 1945 je obiskal slovenske begunce v taboriščih Peggetz, Št. Vid (St. Veit/Glan) in Spittal. 13. avgusta 1945 so angleški policaji prišli v Anras in škofu povedali, da se mora javiti v Celovcu. Vsak dan se je moral javiti na celovški angleški postojanki, tako da je škofijsko palačo zapustil le za kratke sprehode, vedno v nevarnosti, da ga bodo izročili jugoslovanski komunistični vladi. Amerikanski vojaški kurat je s prijatelji prišel 11. novembra 1947 po škofa Rožmana in škofa Šarića in jih odpeljal v Solnograd/Salzburg, kjer je škof Rožman živel pri sestrah benediktinkah na Nonnbergu. Nadškof dr. Rohracher mu je za 4. marca 1948 posredoval varno spremstvo v Švico, od kodar je 1. julija 1948 odpotoval v ZDA, kjer je delal med slovenskimi izseljenci in begunci. Tako je po vojni obiskal slovenske izseljence v Angliji, Franciji, Belgiji in na Nizozemskem, leta 1958 se je za cel mesec vrnil na Koroško in Vzhodno Tirolsko, obiskal rojstni kraj, prijatelje in sorodnike. Papež Pij XII. ni sprejel njegovega odstopa kot ljubljanskega škofa, vendar mu tudi ni omogočil srečanja, med katerim bi mu Rožman sam pojasnil svoja medvojna stališča. Škof Rožman je bil nato do leta 2013 pokopan na pokopališču slovenskih frančiškanov v Lemontu pri Chicagu.

Posmrtne ostanke škofa Gregorija Rožmana so premestili iz ZDA v Slovenijo. V Lemontu je bilo slovo 7. aprila 2013. Med ostalimi ljubljanskimi škofi je bil pokopan v soboto, 13. aprila 2013, v ljubljanski stolnici.[4][5]

Škofovo pismo papežu Piju XII.[uredi | uredi kodo]

Škof Rožman je z italijansko in kasneje nemško okupacijsko oblastjo sodeloval v smislu svoje službe katoliškega dušnega pastirja, v kateri se je moral zavzemati za kar najmanjšo stopnjo nasilja nad civilnim prebivalstvom. Tako je obsojal poboje domnevnih slovenskih 'izdajalcev' v Ljubljani in na podeželju, ki jih je izvajala OF pod vodstvom Komunistične Partije Slovenije in katerih število je spomladi leta 1942 skokovito naraščalo.

Proti koncu vojne, 20. novembra 1944, je pisal papežu Piju XII. pismo, v katerem ga je prosil za njegovo posredovanje pri zahodnih zaveznikih, da bi le-ti ob koncu vojne zasedli Slovenijo, jo obranili pred komunizmom in vzpostavili parlamentarno demokracijo:[6]

Vaša Svetost je bila obveščena, da je brezbožni komunizem uničil v Sloveniji mnogo cerkva in kapel, pobil veliko število duhovnikov, med njimi najboljših in najbolj aktivnih in pomoril okoli 10.000 Slovencev, večinoma najboljših katoličanov.

Nedavno sem bil informiran, da se komunisti v bližnjih slovenskih škofijah tajno pripravljajo, da bi se polastili oblasti na vsem slovenskem ozemlju v trenutku anarhije po umiku nemškega okupatorja. Istočasno pripravljajo splošen pokol vseh duhovnikov, katoliških demokratskih patriotov, zlasti vseh delavcev Katoliške akcije... Najponižneje prosimo Vašo svetost za Vašo intervencijo. Vaša svetost naj posreduje in sporoči vodilnim angloameriškim osebnostim našo ponižno prošnjo, da naj angloameriške sile okupirajo slovensko ozemlje in Primorje in naj v deželi vzpostavijo svoj začasni režim pravičnosti in miru brez slehernega sodelovanja partizanske teroristične "Osvobodilne fronte". Samo s takim ukrepom bo preprečena nova ponovitev nepotrebnega, obžalovanja vrednega prelivanja nedolžne krvi.

Sodni proces[uredi | uredi kodo]

Na sodnem procesu pred vojaškim sodiščem IV. jugoslovanske armade v Ljubljani 1946 je bil Rožman v odsotnosti dne 30. avgusta 1946 pod obtožbo sodelovanja z okupatorjem obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 18 let, izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let po prestani kazni in na zaplembo celotnega premoženja. Po pritožbi mu je bilo odvzeto tudi državljanstvo.

Od leta 1995 do 2003 so bile vložene zahteve za obnovo procesa, med letoma od 1998 in 2009 pa zahteve za varstvo zakonitosti. Zadnjo zahtevo po varstvu zakonitosti je 31. decembra 2005 vložil naslednik škofa Rožmana na ljubljanskem škofijskem sedežu, nadškof Alojz Uran.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sodbo 1. oktobra 2007 zaradi številnih postopkovnih napak razveljavilo in Rožmanov primer vrnilo ljubljanskemu okrožnemu sodišču v novo sojenje[7]. Okrožno sodišče v Ljubljani pa je 10. aprila 2009 kazenski postopek proti škofu Rožmanu dokončno ustavilo.[8]

O vlogi škofa Gregorija Rožmana se še vedno krešejo različna mnenja tudi med zgodovinarji [3], tudi spodaj omenjeni monografiji o Rožmanu se v svoji zgodovinski oceni njegovega lika ne ujemata povsem.

Edino obstoječo biografijo o škofu Rožmanu je napisal Jakob Kolarič in nosi naslov Škof Rožman: duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa. Izšla je v treh delih v letih 1967-1977, in sicer v Celovcu, kajti njena izdaja v Sloveniji zaradi tedanje komunistične totalitarne oblasti ni bila mogoča.

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013. (COBISS)
  2. ^ Dolinar, France M.; Griesser Pečar, Tamara (1996). Rožmanov proces. Ljubljana: Družina. str. 60–70. ISBN SBN 961-222-088-3
  3. ^ 3,0 3,1 "Soočenje zgodovinarjev: Proces proti škofu Rožmanu". časopis Dnevnik. Pridobljeno dne 24.11.2007. 
  4. ^ "Škof Gregorij Rožman se vrača domov". Dnevnik.si. Pridobljeno dne 7. april 2013. 
  5. ^ "FOTO: Stres: Biti pokopan v domovini med svojimi je naravna pravica". 24.ur/Pop TV. Pridobljeno dne 13.aprila 2013. 
  6. ^ Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod, Mladinska knjiga, 2007
  7. ^ RTV SLO - Sodba proti Rožmanu razveljavljena
  8. ^ Zurnal24.si - Kazenski pregon zoper Rožmana ustavljen

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]