Čepovan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Čepovan
Čepovan se nahaja v državi Slovenija
Čepovan
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°2′58.93″N 13°47′35.9″E / 46.0497028°N 13.793306°E / 46.0497028; 13.793306Koordinati: 46°2′58.93″N 13°47′35.9″E / 46.0497028°N 13.793306°E / 46.0497028; 13.793306
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Goriška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Nova Gorica
Nadmorska višina 604,4 m
Prebivalstvo
 • Skupno 365
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 5253 Čepovan
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Čepovan (italijansko Chiapovano) je naselje, ki spada pod občino Nova Gorica.

Vas leži v dolini Čepovanskega dola in je pomembno cestno križišče med Novo Gorico, dolino Idrijce in Trebuščice ter Trnovskim gozdom.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Med 2. svetovno vojno[uredi | uredi kodo]

Prve vesti o Osvobodilni fronti in partizanih so Čepovanci dobili že ob koncu leta 1941, prva srečanja s partizani pa so bila jeseni 1942. Ker je bila v Čepovanu posadka karabinjerjev in gozdne milice, je bila potrebna velika previdnost. Vse protiitalijanske dejavnosti so morale bili skrite, zato so se najlažje izvajale na planoti Vrše. Tam so bili kurirska javka (P-7), na Malih Vrših pod Škopico pa tudi partizansko okrevališče za največ 15 ranjencev. V zimi 1943/44 je bilo preimenovano v Okrevališče št. 1 in je spadalo k bolnišnici Pavla v Mrzli Rupi. Pri Španu v Dragah, nedaleč od italijanske posadke v Čepovanu, so 6. januarja 1943 ustanovili prvi terenski odbor OF za Čepovansko dolino.

Že leta 1942 je prišlo do prvih aretacij zaradi suma sodelovanja z OF. Spomladi 1943 so Italijani uvedli policijsko uro. Istega leta je prišlo do večjih spopadov med italijansko vojsko in partizani na območju Vrš, Gorenje Trebuše, Trnovskega gozda in Banjšic. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 so partizani razorožili italijanske enote, ki so se umikale iz Tolminske in Baške grape skozi Čepovansko dolino v Gorico. Po preboju goriške fronte pa so preko Grgarja v Čepovansko dolino prodrle nemške enote. Ob prihodu v vas so zajeli dva predstavnika vaške zaščite, ki sta opravljala stražarsko službo, in ju ustrelili. To sta bili prvi žrtvi v Čepovanski dolini.

Kraj je septembra 1943 spadal v t.i. osvobojeno ozemlje, območje, kjer okupator ni imel stalnih postojank. Na to ozemlje so Nemci do konca vojne sprožili devet napadov, obdajalo pa ga je kar 37 nemških postojank. Ko so Nemci izvedeli, da je v vasi štab 9. korpusa sta 12. aprila 1944 dva nemška lovca priletela nad Čepovan in ga obstreljevala z zažigalnimi izstrelki. Pogorelo je 23 hiš in šola z vso opremo in arhivom. Julija so Nemci sprožili drugi napad proti Čepovanu ki so ga partizanske enote 26. julija odbile. Vas so Nemci ponovno zažgali 27. julija, 8. oktobra pa so pričeli nov napad, da bi uničili štab 9. korpusa. 10. oktobra je nemška kolona naposled zasedla Čepovan, vse prebivalce pa zaprla v cerkev ter jih zastražila, dokler niso nemški vojaki dobili ukaza, da morajo na Predmejo. Še pred odhodom pa so zažgali preostale hiše, tako je od 79 hiš ostalo nepožganih le 5. Čepovan je bil po nemškem umiku in po prihodu partizanov 4. aprila 1945 dokončno svoboden.

Na območju Čepovanske doline so v času vojne delovale 30. in 31. divizija, prištabne enote, brigada Triestina, ruski bataljon, Gradnikova in Bazoviška brigada ter ruska in angleška vojaška misija. Tu so se ustavljale brigade, odredi in druge partizanske enote za kratek oddih ali pa so se pripravljali za nove napade v Soško dolino, Baško grapo ali Trnovo. Pogosto so bili v Čepovanu nastanjeni štabi, delovali so pokrajinski, okrožni, oblastni in politični forumi, odvijale so se konference in zborovanja mladine, žena, aktivistov. Tu so se križale tudi poti partizanskih enot, kurirjev, obveščevalcev in intendantov. Na progi Cerkno-Trebuša-Čepovan-Lokve je vozil tudi partizanski avtobus. Razvila se je vrsta pomembnih dejavnosti za NOB, od telefonskih do radijskih zvez, imeli so tudi radiotelegrafsko šolo.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bavec, Franjo-Branko. Bazoviška brigada. Ljubljana, 1970.
  • Bavec, Franjo. Na zahodnih mejah – 1945. Ljubljana, 1997.
  • Gala, Aleksander. Partizanski zdravnik. Ljubljana, 1972 (2. izd.; Ljubljana, 1978).
  • Petelin, Stanko. Gradnikova brigada. Nova Gorica, 1966 (2. izd.; Ljubljana, 1983).
  • Šuligoj, Mirko. Kronika krajevne skupnosti Čepovan. Nova Gorica, 1993.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]