Slovensko domobranstvo

Za druge pomene glej Slovensko domobranstvo (razločitev).

Slovensko domobranstvo Slowenische Landwehr
Znak Slovenskega domobranstva
Dejavna:	1943–1945
Država:	Ljubljanska pokrajina
Pripadnost:	Nemčija
Velikost:	okrog 15.000 mož
Moto:	Za Boga, narod in domovino
Marš:	Naprej zastava slave
Znani poveljniki:	Leon Rupnik Vuk Rupnik Ernest Peterlin Franc Krenner

Slovensko domobranstvo (nemško Slowenische Landwehr; kratica SD) je bila policijska-paravojaška organizacija, ki jo je na pobudo slovenskih antikomunističnih politikov septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po kapitulaciji Italije). Njen namen je bil boj proti partizanom ter zaščita prebivalstva pred revolucionarnim nasiljem. SD je bila naslednica Prostovoljne protikomunistične milice, ki je bila skoraj popolnoma uničena v bitki za Turjak.

Zgodovina

Prva zaprisega 20. aprila 1944

Neposredno po italijanski kapitulaciji so protikomunistične sile v Ljubljanski pokrajini 24. septembra 1943 ustanovile Slovensko domobransko legijo. Slovenska domobranska legija je imela tri bataljone, ki so bili sestavljeni iz preživelih pripadnikov Prostovoljne protikomunistične milice, vaških straž, Legije smrti ter Jugoslovanske vojske v domovini. 30. septembra so oblast prevzeli Nemci, ki so SDL preimenovali in reorganizirali v Slovensko domobranstvo. Nemci, ki so septembra 1943 Ljubljansko pokrajino umestili v svojo operativno cono za Jadransko primorje, so pobudo za ustanovitev Slovenskega domobranstva sprejeli zaradi pomanjkanja lastne vojske.

Pri ustanovitvi Slovenskega domobranstva sta sodelovala predvsem podpolkovnik Ernest Peterlin in general Leon Rupnik. Peterlin je želel oblikovati močno oborožene enote, vključno s težkimi strojnicami, minometi in topovi manjšega kalibra. Nemci takšne oborožitve slovenskim domobrancem nikoli niso odobrili, dovolili so jim le lahko pehotno orožje. Rupnik je sprva prevzel poveljstvo nad domobranci, a ga je že po nekaj tednih nemška vojska odstavila in mu ukazala, da se z domobranstvom ne sme več ukvarjati. Zaradi njegovega vztrajanja so ga leta 1944 znova vključili in ga imenovali za generalnega inšpektorja. Tik pred koncem vojne, ob umiku nemških sil, so Leona Rupnika Nemci spet imenovali za poveljnika domobranstva, vendar so politični veljaki pritiskali nanj in se je zaradi tega potem položaju odpovedal in ga prepustil Narodnemu odboru.

Domobranci so bili oboroženi, opremljeni in plačevani s strani Nemcev. Podrejeni so bili nemškemu generalu Erwinu Rösenerju, določeno samostojnost pri vojaških akcijah je imel udarni bataljon Vuka Rupnika, ki je bil edini od domobranskih bataljonov vse do konca vojne povsem slovenski. Število domobrancev je postopoma naraslo na približno 15.000.

Prisega

Ljubljanski domobranci so prisegli na ljubljanskem stadionu, prvič na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944 ter drugič na obletnico nacističnega prevzema oblasti v Nemčiji, 30. januarja 1945. Na prvi prisegi so se zbrali člani domobranskih enot iz Ljubljane ter nekaterih drugih enot iz Ljubljanske pokrajine ter tudi člani policijskega korpusa Slovenskega domobranstva. Pred prisego je imel škof Rožman tiho mašo za domobrance, potem pa kljub ponujenemu prostoru na tribuni ni ostal in je takoj, ko je pospravil svojo opremo, sredi prisege odšel z avtom. Na prisegi sta imela govor predsednik pokrajinske uprave Leon Rupnik ter SS-Obengrupppenführer Rösener, prisotni pa so bili tudi nekateri gostje, med njimi častni konzul Neodvisne države Hrvaške, častniki Slovenskega domobranstva, rektor univerze, Milko Kos, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izobešena je bila nemška, prvič pa tudi slovenska zastava s kranjskim grbom, ki je bila pod italijansko oblastjo prepovedana. Zaigrali so najprej nemško himno, potem pa še Naprej zastava slave. Po prireditvi je Rösener podelil domobrancem priznanja ter ranjeniške značke.

Nekateri viri trdijo, da je bila prisega izsiljena od Nemcev, saj jo je zahteval general Rösener ob grožnji z razpustitvijo Domobranstva, vendar pa v podporo teoriji ni bilo predloženih dokazov. Z izjavo naj bi Rösener hotel med domobranci doseči večjo disciplino in pravnoformalno osnovo, na katero bi se bilo potem mogoče v odnosu do domobranstva uradno sklicevati. Ne glede na datum prisege in spremljajočo scenografijo pa naj to ne bi bila prisega Hitlerju (kot je bila na primer prisega SS), a naj bi imela za nasprotnike zelo uporabno propagandno vrednost. Mnogi častniki, ki so v jugoslovanski vojski prisegli kralju Petru, so se ji bolj ali manj uspešno poskušali izogniti.

Primorske in gorenjske domobranske enote niso zaprisegle.

Besedilo zaprisege ljubljanskih domobrancev se je glasilo:

“

Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.

”

Slovenski domobranci so podpisovali tudi izjavo v nemščini in slovenščini:

“

Sem prostovoljno pristopil v Slovensko Domobranstvo, v boj in uničenje komunizma, kateri je moji deželi že toliko gorja prinesel in celo Evropo ogrozil. Moja trdna volja je, z vsemi mojimi močmi, v zadovoljstvo moje dežele in Evrope bojevati se pod nemškim vodstvom, in za to tudi moje življenje postaviti. To obvezo sem danes s sveto prisego potrdil. Sem bil o dolžnosti in pravicah v službenem, disciplinarnem in gospodarskem oziru poučen.

”

Konec vojne in umik na Koroško

Glej tudi: Povojni izvensodni poboji v Sloveniji

Po vojni je velika večina domobrancev zbežala iz Jugoslavije pred partizani. Bežalo je več kot 11.000 domobrancev in 6.000 civilistov. Britanska vojska je poslala nazaj v Jugoslavijo bolj ali manj vse domobrance ter okoli 500 civilistov, nadaljne pošiljanje pa je zaustavil maršal Alexander. Jugoslovanske oblasti so izvensodno ubile nekaj več kot 11.000 domobrancev, izpuščeni pa so bili tisti, ki so bili stari manj kot 18 let ter so bili pri domobrancih manj kot eno leto. Velika večina pripadnikov Slovenskega domobranstva oziroma 11.683 je bilo ubitih po vojni, v spopadih med vojno pa je bilo ubitih približno 1800 domobrancev. Drugače so zavezniki ravnali s primorskimi domobranci; teh niso vrnili, saj se niso borili na jugoslovanskem ozemlju in so torej pripadali Italiji.

Organizacijska struktura

Organiziranost štaba

Organizacijski štab Slovenskega domobranstva so sestavljali:

• ožji štab, ki so ga sestavljali:
  • poveljnik, polkovnik (v podpisih na dokumentih podpolkovnik) Franc Krener (v nemških dokumentih tudi Krenner),
  • pomočnik, podpolkovnik Milko Vizjak,
  • načelnik štaba, podpolkovnik Ernest Peterlin in adjutant stotnik Ladislav Lah;
• personalni odsek, ki ga je vodil podpolkovnik Milko Vizjak;
• formacijski odsek, ki ga je vodil Vladimir Sirnik;
• obveščevalni odsek, ki ga je vodil stotnik Berto Ilovar;
• stan štaba in arhiva, ki ga je vodil stotnik Lado Delak;
• šolski odsek, ki ga je vodil podpolkovnik Ernest Peterlin;
  • pododsek za častniški pouk (v izvirniku "za oficirsko nastavo"), ki ga je vodil major Bajec, učitelji (v izvirniku "nastavniki") pa so bili stotnik Leskovšek ter poročnika Barle in Kraiger;
  • pododsek za podčastniški pouk (v izvirniku "za podoficirsko nastavo"), ki ga je vodil stotnik Cerkvenik, učitelja pa sta bila stotnik Leskošek in podporočnik Meršol. V odseku so delovali še trije nemški častniki in dva civilna učitelja;
• materialno oddelenje, ki ga je vodil major Peter Rozman, sestavljali pa so ga:
  • tehnični odsek
  • oborožitveni odsek
  • avtomobilski odsek
• sodni odsek, pod vodstvom stotnika Alfonza Cepudra;
• sanitetni odsek, pod vodstvom stotnika Staneta Graparja;
• veterinarski odsek, pod vodstvom veterinarskega poročnika I. klase Janka Drinovca;
• intendantski odsek, pod vodstvom majorja Josipa Pfeiferja;
• kaznilniška delegacija, pod vodstvom stotnika Maksa Kosovinca

Enote

September 1943

• Rupnikova skupina
• Vod Ježica
• Vod Dravlje
• Vod Dobrova
• Vod Devica Marija v Polju
• Vod Sv. Urh-Dobrunje
• Četa Golovec
• Četa Orle
• Četa Rudnik
• Triglavska četa
• Komandna četa
• Šolska četa (ust. 11. oktobra 1943)

November 1943

• 1. bataljon (Ljubljana)
• 2. bataljon (Vrhnika)
• 3. bataljon (Gorjanci)
• 4. bataljon (Vrhnika->Logatec)
• 5. bataljon (Borovnica)

1. december 1943

• 1. bataljon (Ljubljana)
• 2. bataljon (Vrhnika)
• 3. bataljon (Kostanjevica)
• 4. bataljon (Ljubljana; to je bil trenažni bataljon, ki se praviloma ni udeleževal bojnih akcij)
• 5. bataljon (Novo mesto)

14. december 1943

• 1. bojna skupina (Ljubljana)
• 2. bojna skupina (Vrhnika)
• 3. bojna skupina (Gorjanci)
• 4. bojna skupina (Logatec)
• 5. bojna skupina (Ljubljana - Rakek)
• 6. bojna skupina (Kočevje)
• 1. šolska skupina (Ljubljana)
• 2. šolska skupina (Ljubljana; ukinjena januarja 1944)

Februar 1944

• 1. bojna skupina (Ljubljana)
• 2. bojna skupina (Velike Lašče)
• 3. bojna skupina (Gorjanci)
• 4. bojna skupina (Logatec)
• 5. bojna skupina (Ljubljana - Rakek)
• 6. bojna skupina (Kočevje)
• 7. bojna skupina (Grosuplje)
• 1. šolska skupina (Ljubljana)
• 2. šolska skupina (Ljubljana)

10. februar 1944

• Šolska skupina N (Ljubljana)
• Zaščita okraja Novo mesto O (Novo mesto)
• Skupina za varovanje železniške proge W (Notranjska)
• Operativna skupina M

Maj 1944

• Križev udarni bataljon (Ljubljana)
• Udarni bataljon N (Zgornja Šiška)
• Udarni bataljon W (Rakek)
• Udarni bataljon M (Višnja gora)
• Udarni bataljon O (Trebnje -> Šentvid pri Stični)

5. julij 1944

• 1. udarni bataljon (Stična)
• 2. udarni bataljon (Rakek)
• 3. udarni bataljon (Višnja gora)
• 4. udarni bataljon (Šentvid pri Stični)

November 1944

• 1. udarni bataljon/Btl. »Köhl« (Stična)
• 2. udarni bataljon (Rakek)
• 3. udarni bataljon (Višnja gora)
• 4. udarni bataljon/Btl. »Lindner« (Šentvid pri Stični)
• 5. udarni »alarmni« bataljon/Btl. »Schmitz« (Velike Lašče)
• 6. udarni bataljon/Btl. »Kaspar« (Novo mesto)

Marec 1945

• 1. bataljon
• 2. bataljon
• 5. bataljon
• 6. bataljon
• 10. bataljon

April 1945

• 1. bataljon
• 2. bataljon
• 5. bataljon
• 6. bataljon
• 10. bataljon
• 12. bataljon

Literatura

• Kladnik, Tomaž (2006). Slovenska partizanska in domobranska vojska. Ljubljana: Defensor. ISBN 978-961-6177-11-5. COBISS 229933056. 
• Mlakar, Boris; Kokalj Kočevar, Monika; Martinčič, Vanja; Tomc, Gregor (1999). Mati, Domovina, Bog : [zbornik]. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine. ISBN 961-90232-4-2. COBISS 103968000. 
• Mlakar, Boris (2003). Slovensko domobranstvo : 1943-1945. Ljubljana: Slovenska matica. ISBN 961-213-114-7. COBISS 126074112. 
• Nose, Aleš (2008). Domobranci zdravo - Bog daj. Ljubljana: Modrijan. ISBN 978-961-241-223-4. COBISS 237008128. 
• Munoz, Antonio J. Slovenian Axis Forces in World War II 1941-1945. Bayside, New York.

Glej tudi

Portal Vojaštvo

• Čini Slovenskega domobranstva in Slovenskega narodno-varnostnega zbora