Slovensko domobranstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Slovensko domobranstvo
Slowenische Landwehr
Znak Slovenskega Domobranstva.svg
Znak Slovenskega domobranstva
Dejavna: 1943–1945
Država: Ljubljanska pokrajina
Pripadnost: Nemčija
Velikost: okrog 15.000 mož
Moto: Za Boga, narod in domovino
Marš: Naprej zastava slave
Znani poveljniki: Leon Rupnik
Vuk Rupnik
Ernest Peterlin
Franc Krenner

Slovensko domobranstvo (nemško Slowenische Landwehr; kratica SD) je bila policijska-paravojaška organizacija, ki jo je na pobudo predstavnikov slovenskih predvojnih političnih strank septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po kapitulaciji Italije). Njen namen je bil boj proti partizanom ter zaščita prebivalstva pred revolucionarnim nasiljem. SD je bila naslednica Prostovoljne protikomunistične milice, ki je bila skoraj popolnoma uničena v bitki za Turjak.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Objava ustanovitve Slovenskega domobranstva (Slovenske legije) in določitev nove nemške oblasti v Ljubljanski pokrajini (Slovenec, 24. september 1943])

Neposredno po italijanski kapitulaciji so kolaboracijski veljaki v Ljubljanski pokrajini 24. septembra 1943 objavili ustanovitev Slovenske domobranske legije.[1]

Slovenska domobranska legija je imela tri bataljone, ki so bili sestavljeni iz preživelih pripadnikov Prostovoljne protikomunistične milice, vaških straž, Legije smrti, Jugoslovanske vojske v domovini, pa tudi bivših partizanov.[2] [3] 30. septembra so oblast prevzeli Nemci, ki so SDL preimenovali in reorganizirali v Slovensko domobranstvo. Nemci, ki so septembra 1943 Ljubljansko pokrajino umestili v svojo operativno cono za Jadransko primorje, so pobudo za ustanovitev Slovenskega domobranstva sprejeli zaradi pomanjkanja lastne vojske.

Pri ustanovitvi Slovenskega domobranstva sta sodelovala predvsem podpolkovnik Ernest Peterlin in general Leon Rupnik. Peterlin je želel oblikovati močno oborožene enote, vključno s težkimi strojnicami, minometi in topovi manjšega kalibra. Nemci takšne oborožitve slovenskim domobrancem nikoli niso odobrili, dovolili so jim le lahko pehotno orožje. Peterlin je bil vodja skrivne skupine domobranskih častnikov in nekdanjih oficirjev kraljeve vojske, ki so bili izrazito prozahodno usmerjeni in so sodelovanje z nemškimi okupacijskimi oblastmi dojemali izključno kot nujno zlo v boju proti komunizmu. Peterlinova skupina je vzdrževala stike z zavezniki, organizirala reševanje sestreljenih zavezniških pilotov na slovenskem ozemlju in pripravljala vse potrebno za prestop na stran zaveznikov ob njihovem pričakovanem izkrcanju na severnem Jadranu. Jeseni 1944 je skupino okoli Peterlina odkril gestapo in vsi z njo povezani domobranski častniki so bili internirani v taborišče Dachau.[4]

Prva zaprisega 20. aprila 1944

Manjša skupina okoli generala Rupnika je bila sodelovanju z Nemci bolj naklonjena in je tudi pričakovala zmago Tretjega rajha. Rupnik je sprva prevzel poveljstvo nad domobranci, a ga je že po nekaj tednih nemška vojska odstavila in mu ukazala, da se z domobranstvom ne sme več ukvarjati. Zaradi njegovega vztrajanja so ga leta 1944 znova vključili in ga imenovali za generalnega inšpektorja. Tik pred koncem vojne, ob umiku nemških sil, so Leona Rupnika Nemci spet imenovali za poveljnika domobranstva,[5] vendar so politični veljaki pritiskali nanj in se je zaradi tega potem položaju odpovedal in ga prepustil Narodnemu odboru.[6]

Domobranci so bili oboroženi, opremljeni in plačevani s strani Nemcev. Podrejeni so bili nemškemu generalu Erwinu Rösenerju, določeno samostojnost pri vojaških akcijah je imel udarni bataljon Vuka Rupnika, ki je bil edini od domobranskih bataljonov vse do konca vojne povsem slovenski. Število domobrancev je postopoma naraslo na približno 15.000.

Programska in ideološka opredelitev Slovenskega domobranstva[uredi | uredi kodo]

Iz prve objave je razvidna programska in ideološka osnova Slovenskega domobranstva:

… naša ljubljena slovenska domovina naj bi bila s pomočjo anglo-ameriške plutokracije izročena boljševizmu. … po izdajalcih in boljševističnih izkoreninjencih izvojevana borba, ki naj bi pahnilo naše pridno, delovno in pobožno ljudstvo v trpljenje, nasilstvo, lakoto, rop, umor brezbožnih in brezsrčnih robotnikih kakor nečastnih pomagačev v korist židovske svetovne tiranije.

Da se to prepreči, je prišla k nam na povelje Führerja velikonemška vojna sila, ki nas bo ščitila. … S svojo močno borbeno silo je Nemčija edina trdnjava zoper boljševizem in kapitalizem.

Slovenec, 24. september 1943, s. 1

Programske in ideološke opredelitve so objavljali v časopisu Slovenski domobranec, med drugim tudi odpor proti Judom[7].

Židovstvo hoče zasužnjiti ves svet. Zasužnjiti bi ga moglo, če bi narode tudi gospodarsko uničilo. Zato je pognalo narode v vojno, da se uničujejo in s tem služijo židovskim koristim. Najzvestejši izvrševalec židovskih ukazov sta komunizem in liberalna demokracija. Obe ideji so ustvarili židje za nežidovske narode. Tudi slovenski narod hoče židovstvo z moralnim razkrojem in obubožanjem spraviti na kolena.
Slovenski domobranec[8]

Organizacijska struktura[uredi | uredi kodo]

Organiziranost štaba[uredi | uredi kodo]

Organizacijski štab Slovenskega domobranstva so sestavljali:

  • ožji štab, ki so ga sestavljali:
  • personalni odsek, ki ga je vodil podpolkovnik Milko Vizjak;
  • formacijski odsek, ki ga je vodil Vladimir Sirnik;
  • obveščevalni odsek, ki ga je vodil stotnik Berto Ilovar;
  • stan štaba in arhiva, ki ga je vodil stotnik Lado Delak;
  • šolski odsek, ki ga je vodil podpolkovnik Ernest Peterlin;
    • pododsek za častniški pouk (v izvirniku "za oficirsko nastavo"), ki ga je vodil major Bajec, učitelji (v izvirniku "nastavniki") pa so bili stotnik Leskovšek ter poročnika Barle in Kraiger;
    • pododsek za podčastniški pouk (v izvirniku "za podoficirsko nastavo"), ki ga je vodil stotnik Cerkvenik, učitelja pa sta bila stotnik Leskošek in podporočnik Meršol. V odseku so delovali še trije nemški častniki in dva civilna učitelja;
  • materialno oddelenje, ki ga je vodil major Peter Rozman, sestavljali pa so ga:
    • tehnični odsek
    • oborožitveni odsek
    • avtomobilski odsek
  • sodni odsek, pod vodstvom stotnika Alfonza Cepudra;
  • sanitetni odsek, pod vodstvom stotnika Staneta Graparja;
  • veterinarski odsek, pod vodstvom veterinarskega poročnika I. klase Janka Drinovca;
  • intendantski odsek, pod vodstvom majorja Josipa Pfeiferja;
  • kaznilniška delegacija, pod vodstvom stotnika Maksa Kosovinca[9]

Enote[uredi | uredi kodo]

September 1943[uredi | uredi kodo]

  • Rupnikova skupina
  • Vod Ježica
  • Vod Dravlje
  • Vod Dobrova
  • Vod Devica Marija v Polju
  • Vod Sv. Urh-Dobrunje
  • Četa Golovec
  • Četa Orle
  • Četa Rudnik
  • Triglavska četa
  • Komandna četa
  • Šolska četa (ust. 11. oktobra 1943)

November 1943[uredi | uredi kodo]

1. december 1943[uredi | uredi kodo]

14. december 1943[uredi | uredi kodo]

Februar 1944[uredi | uredi kodo]

  • 1. bojna skupina (Ljubljana)
  • 2. bojna skupina (Velike Lašče)
  • 3. bojna skupina (Gorjanci)
  • 4. bojna skupina (Logatec)
  • 5. bojna skupina (Ljubljana - Rakek)
  • 6. bojna skupina (Kočevje)
  • 7. bojna skupina (Grosuplje)
  • 1. šolska skupina (Ljubljana)
  • 2. šolska skupina (Ljubljana)

10. februar 1944[uredi | uredi kodo]

Maj 1944[uredi | uredi kodo]

5. julij 1944[uredi | uredi kodo]

November 1944[uredi | uredi kodo]

  • 1. udarni bataljon/Btl. »Köhl« (Stična)
  • 2. udarni bataljon (Rakek)
  • 3. udarni bataljon (Višnja gora)
  • 4. udarni bataljon/Btl. »Lindner« (Šentvid pri Stični)
  • 5. udarni »alarmni« bataljon/Btl. »Schmitz« (Velike Lašče)
  • 6. udarni bataljon/Btl. »Kaspar« (Novo mesto)

Marec 1945[uredi | uredi kodo]

  • 1. bataljon
  • 2. bataljon
  • 5. bataljon
  • 6. bataljon
  • 10. bataljon

April 1945[uredi | uredi kodo]

  • 1. bataljon
  • 2. bataljon
  • 5. bataljon
  • 6. bataljon
  • 10. bataljon
  • 12. bataljon

Prisega[uredi | uredi kodo]

Ljubljanski domobranci so prisegli na ljubljanskem stadionu, prvič na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944 ter drugič na obletnico nacističnega prevzema oblasti v Nemčiji, 30. januarja 1945. Na prvi prisegi so se zbrali člani domobranskih enot iz Ljubljane ter nekaterih drugih enot iz Ljubljanske pokrajine ter tudi člani policijskega korpusa Slovenskega domobranstva. Pred prisego je imel škof Rožman tiho mašo za domobrance, potem pa kljub ponujenemu prostoru na tribuni ni ostal in je takoj, ko je pospravil svojo opremo, sredi prisege odšel z avtom. Na prisegi sta imela govor predsednik pokrajinske uprave Leon Rupnik ter SS-Obengrupppenführer Rösener, prisotni pa so bili tudi nekateri gostje, med njimi častni konzul Neodvisne države Hrvaške, častniki Slovenskega domobranstva, rektor univerze, Milko Kos, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izobešena je bila nemška, prvič pa tudi slovenska zastava s kranjskim grbom, ki je bila pod italijansko oblastjo prepovedana. Zaigrali so najprej nemško himno, potem pa še Naprej zastava slave.[10] Po prireditvi je Rösener podelil domobrancem priznanja ter ranjeniške značke.[6]

Nekateri viri trdijo, da je bila prisega izsiljena od Nemcev, saj jo je zahteval general Rösener ob grožnji z razpustitvijo Domobranstva[6]. Z izjavo naj bi Rösener hotel med domobranci doseči večjo disciplino in pravnoformalno osnovo, na katero bi se bilo potem mogoče v odnosu do domobranstva uradno sklicevati. Ne glede na datum prisege in spremljajočo scenografijo pa naj to ne bi bila prisega Hitlerju (kot je bila na primer prisega SS), a naj bi imela za nasprotnike zelo uporabno propagandno vrednost. Mnogi častniki, ki so v jugoslovanski vojski prisegli kralju Petru, so se ji bolj ali manj uspešno poskušali izogniti.[6]

Primorske in gorenjske domobranske enote niso zaprisegle.

Besedilo zaprisege ljubljanskih domobrancev se je glasilo:

Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.[11][10]

Slovenski domobranci so podpisovali tudi izjavo v nemščini in slovenščini:

Sem prostovoljno pristopil v Slovensko Domobranstvo, v boj in uničenje komunizma, kateri je moji deželi že toliko gorja prinesel in celo Evropo ogrozil. Moja trdna volja je, z vsemi mojimi močmi, v zadovoljstvo moje dežele in Evrope bojevati se pod nemškim vodstvom, in za to tudi moje življenje postaviti. To obvezo sem danes s sveto prisego potrdil. Sem bil o dolžnosti in pravicah v službenem, disciplinarnem in gospodarskem oziru poučen.[10]

Konec vojne in umik na Koroško[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Povojni izvensodni poboji v Sloveniji

Preboj pri Borovljah in predaja orožja britanski vojski[uredi | uredi kodo]

Po vojni je velika večina domobrancev zbežala iz Jugoslavije pred partizani. Bežalo je več kot 11.000 domobrancev in 6.000 civilistov. Domobranci so pri Borovljah uspešno prebili partizanski obroč in tako civilistom omogočili umik preko reke Drave, kjer je okupacijsko oblast že vzpostavila britanska vojska, konkretno 5. korpus 8. armade. Domobranci so Britancem predali vse orožje in se tako po pravilih Ženevske konvencije izročili v varstvo kot vojni ujetniki. Zasilno taborišče za slovenske domobrance in ubegle civile je bilo urejeno na polju v bližini Vetrinja.

Nasprotujoča povelja v britanski vojski[uredi | uredi kodo]

V zvezi s tem, kaj storiti z zajetimi domobranci, je obstajalo na britanski strani ogromno zmede in nasprotujočih ukazov. 27. aprila 1945 je tako britanski veleposlanik v Beogradu, Ralph Stevenson, svoji vladi priporočal, naj se vse proti-titoistične jugoslovanske enote razorožijo in namestijo v taborišča, vendar se jih naj ne vrača v Jugoslavijo. Dva dni zatem je Winston Churchill dal enako navodilo. 2. maja 1945 je tudi vrhovni poveljnik zavezniških sil za Sredozemlje, maršal Alexander, izdal ukaz, po katerem se naj vse proti-titoistične jugoslovanske enote, ki so odložile orožje in se uradno predale britanski vojski, namestijo v taborišča do trenutka, ko se bo o njihovi usodi odločalo na vladni ravni. Tudi Američani so dosledno zavzeli stališče, da je treba vojne ujetnike zaščititi pred repatriacijo. Vodstvo 5. korpusa 8. armade britanske vojske je ta navodila bolj ali manj ignoriralo, saj si je na terenu prizadevalo za čimbolj mirne odnose s partizansko vojsko, ki je po 9. maju zasedla velik del Južne Koroške.

Prihod hrvaških vojakov v Pliberk in Robertsonovo povelje[uredi | uredi kodo]

13. maja je vodstvo britanskega 5. korpusa prejelo poročilo, da se avstrijsko-jugoslovanski meji pri Pliberku približuje še skupina okoli 200.000 hrvaških in 300.000 nemških vojakov. Ker je bila britanska vojska na Koroškem v maju 1945 še maloštevilna, je 14. maja oficir vrhovnega zavezniškega poveljstva za Sredozemlje, general Brian Robertson, 5. korpusu izdal povelje, naj se vseh novih prispelih 200.000 Jugoslovanov izroči Titovi partizanski vojski. En ključnih momentov tragedije domobrancev je, da je bil v Robertsonovem povelju uporabljen izraz Jugoslovani in ne Hrvati, čeprav je bilo očitno, da je bilo govora o pripadnikih nekdanjih hrvaških ustaških enot. Po tem Robertsonovem povelju je 5. korpus poleg hrvaških vojakov začel kot Jugoslovane obravnavati tudi vse ostale proti-titoistične enote z območja Jugoslavije, tudi tiste, ki so se že uradno predale britanskem oblastem.

Pliberška tragedija in začetek repatriacij[uredi | uredi kodo]

Na podlagi Robertsonovega povelja je 15. maja 1945 vodstvo 5. korpusa zavrnilo predajo hrvaških vojakov pri Pliberku in jih izročilo partizanom, kar je bilo prvo poglavje v nadaljnjih prisilnih repatriacijah. 17. maja je brigadir Toby Low, poveljnik 5. korpusa, izdal nadaljnje povelje, po katerem se naj "vsi jugoslovanski državljani, ki se trenutno nahajajo na ozemlju 5. korpusa, nemudoma izročijo Titovim vojaškim enotam. Vse formacije bodo razorožene in se jih NE bo informiralo o njihovi destinaciji." Tudi v tem povelju je veliko nejasnosti, saj Low govori o "vseh jugoslovanskih državljanih", to pa bi lahko pomenilo tudi civiliste. Le nekaj ur kasneje je iz štaba vrhovnega zavezniškega poveljstva za Sredozemlje prišel nov ukaz maršala Harolda Alexandra, po katerem morajo biti "vsi četniki in ostali jugoslovanski disidenti evakuirani v britansko koncentracijsko področje Distone, južno od reke Pad v Italiji." Poveljstvo 5. korpusa je Alexandrov ukaz ignoriralo in se namesto tega še naprej zanašalo na Robertsonov ukaz iz 14. maja.

Repatriacije in prevara britanskega 5. korpusa[uredi | uredi kodo]

18. maja je 5. korpus začel z repatriacijami Srbov in Hrvatov. Ko je poveljstvo 5. korpusa o tem obvestilo zavezniški štab, je dobilo privolitev, z opombo, da se nikogar ne sme repatriirati proti njegovi volji ali z uporabo sile in da morajo biti vsi tisti, ki repatriaciji nasprotujejo, evakuirani v Distone. Poveljstvo 5. korpusa se je odločilo, da bo zahtevan pogoj o neuporabi sile doseglo z zvijačo. Slovenskim domobrancem so tako povedali, da bodo premeščeni v Palmanovo v Italiji, in ne nazaj v Jugoslavijo.[12] To je bil razlog, da domobranci transportu niso nasprotovali. Bili so očitno prevarani s strani poveljstva 5. korpusa britanske vojske. Britanska vojska je tako med 27. in 31. majem 1945 poslala nazaj v Jugoslavijo bolj ali manj vse domobrance ter okoli 500 civilistov, čeprav je lahko sklepala, da jih pošilja v gotovo smrt.

Intervencija slovenskih civilnih oblasti in prekinitev repatriacij[uredi | uredi kodo]

Že kmalu po prvih transportih, ko se je izkazalo, da vlaki ne vozijo v Italijo, temveč v Jugoslavijo, je nekaterim domobrancem uspelo pobegniti. Tako so v tabor v Vetrinju prihajale vse številnejše informacije o britanski prevari, vendar jih poveljstvo slovenskega domobranstva na čelu s Francem Krenerjem ni jemalo dovolj resno. Številni domobranski in civilni voditelji so na britanske oblasti sicer naslovili vprašanja in zahtevo po dodatnih zagotovilih, vendar so Britanci zavračali vsako možnost prevare. Transporti so se nadaljevali, pričevanja o prevari pa so se množila. Šele 31. maja, ko je bila v Jugoslavijo že prepeljana velika večina domobrancev, je postalo vsem preostalim slovenskim beguncem jasno, da so repatriacije dejstvo in da so tudi sami zapisani enaki usodi. Vodstvo 5. korpusa je načrtovalo, da se z repatriacijami slovenskih civilistov začne takoj naslednjega dne, 1. junija ob 5h zjutraj. V zadnjem obupnem poskusu je eden od civilnih voditeljev slovenskih beguncev, Valentin Meršol, s temi dejstvi soočil kanadskega majorja Paula Barreja. Major Barre kot Kanadčan ni pripadal britanski vojaški hierarhiji in je bil osupel, da mu je vodstvo 5. korpusa prikrivalo laž o transportu domobrancev, saj je bil prepričan, da so bili dejansko premeščeni v Palmanovo. Po skupni intervenciji majorja Barreja in Meršola na sedežu britanske vojaške uprave v Celovcu je, 12 ur pred načrtovano repatriacijo 6000 slovenskih civilistov, poveljstvo 5. korpusa prejelo nedvoumen ukaz, da smejo v Vetrinju ostati vsi civilisti, ki tako želijo.[13]

Obisk feldmaršala Alexandra in dokončna odločitev[uredi | uredi kodo]

4. junija 1945 je taborišče v Vetrinju nenapovedano obiskal tudi feldmaršal Harold Alexander, vrhovni poveljnik zavezniških sil za Sredozemlje.[5] Vodstvo 5. korpusa je namreč delovalo v nasprotju z njegovimi ukazi in priporočili z dne 17. maja, ko je izrecno opozarjal, da bi "bila repatriacija vojaških kadrov, ki so se predali britanskim oblastem, lahko zanje usodna". Alexander je z obiskom v Vetrinju vzpostavil svojo avtoriteto nad vodstvom 5. korpusa in se na licu mesta srečal tudi s predstavniki slovenskih beguncev. Osebno jim je zagotovil varnost in zaščito britanske vojske.[14]

Usoda domobrancev, vrnjenih v Jugoslavijo[uredi | uredi kodo]

Jugoslovanske oblasti so izvensodno ubile nekaj več kot 11.000 domobrancev, izpuščeni pa so bili tisti, ki so bili stari manj kot 18 let ter so bili pri domobrancih manj kot eno leto. Vrnjene domobrance so komunistične oblasti najprej internirale v treh koncentracijskih taboriščih, in sicer v Teharjah, Šentvidu nad Ljubljano in Škofji Loki. Od tam so veliko večino odpeljali na morišča v Kočevskem Rogu, Hrastniku, Hudi jami in ostalih krajih po Sloveniji.[15] Velika večina pripadnikov Slovenskega domobranstva oziroma 11.683 je bilo tako ubitih po vojni, v spopadih med vojno pa je bilo ubitih približno 1800 domobrancev.[16] Drugače so zavezniki ravnali s primorskimi domobranci; teh niso vrnili, saj se niso borili na jugoslovanskem ozemlju in so torej pripadali Italiji.

Odnos do domobranstva v današnjem času[uredi | uredi kodo]

Po osamosvojitvi in spremembi oblasti je bilo postavljeno nekaj spominskih obeležij domobranskim enotam. Nekateri spomeniki so povzročili nove spore.[17][18]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Slovenec, 24. september 1943, s. 1 Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije. Naslovnica časopisa objavlja: »Ustanovitev slovenske domobranske legije, Poziv vsem poštenim in sposobnim Slovencem, da se, prostovoljno javijo za zaščito slovenske domovine ...,«. Na isti strani je objavljena imenovanje generala Leona Rupnika za predsednika deželne vlade in Walseggerja za predsednika dežele. Generalu Rupniku je dekret o imenovanju predal pokrajinski vodja Friedrich Rainer.
  2. ^ John Corsellis, Marcus Ferrar: Slovenia 1945, Memories of death and survival after World War II, str.29
  3. ^ Griesser - Pečar, Tamara (2004). Razdvojeni narod. Ljubljana: Mladinska knjiga. ISBN 86-11-16799-6
  4. ^ John Corsellis, Marcus Ferrar: Slovenia 1945, Memories of death and survival after World War II
  5. ^ 5,0 5,1 Kociper, Stanko (1996). Kar sem živel. Ljubljana: Mladinska knjiga. ISBN 86-11-14497-X. 
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 Mlakar, Boris; Kokalj Kočevar, Monika; Martinčič, Vanja; Tomc, Gregor (1999). Mati, Domovina, Bog : [zbornik]. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine. ISBN 961-90232-4-2. 
  7. ^ Oto Luthar, "Razumevanje preteklosti: Presenetljivo? Ne. Nedopustno? Da!", Delo, 10. 05. 2014 vpogledano 20.5.2014
  8. ^ Oto Luthar, "Razumevanje preteklosti: Presenetljivo? Ne. Nedopustno? Da!", Delo, 10. 05. 2014 vpogledano 20.5.2014
  9. ^ Bilten Slovenske vojske, april 2006-8 št. 1, str. 80
  10. ^ 10,0 10,1 10,2 Griesser - Perčar, Tamara (2004). Razdvojeni narod. Ljubljana: Mladinska knjiga. ISBN 86-11-16799-6. 
  11. ^ »Domobranska prisega«, Slovenec, Jutro, 21. april 1944; 31. januar 1945.
  12. ^ John Corsellis, Marcus Ferrar: Slovenia 1945, Memories of death and survival after World War II, str. 47,48,49
  13. ^ John Corsellis, Marcus Ferrar: Slovenia 1945, Memories of death and survival after World War II, str. 60,61,62
  14. ^ John Corsellis, Marcus Ferrar: Slovenia 1945, Memories of death and survival after World War II, str. 65,66
  15. ^ Dr. Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012
  16. ^ Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Šorn, Tadeja Tominšek Rihtar, »Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji«, Prispevki za novejšo zgodovino (2002), s. 121-130.
  17. ^ "V Grahovem najprej poklon žrtvam nacizma, nato blagoslov spomenika domobrancem". MMC RTV-SLO. 6.4.2014. Pridobljeno dne 20.5.2014. 
  18. ^ "Zbirka domobranskih spomenikov na Slovenskem". ZRC SAZU. Pridobljeno dne 20.5.2014. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]