Soška fronta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Soška fronta
Del Prva svetovna vojna
Kämpfe auf dem Doberdo.JPG
Bitka za Doberdom, R.A. Höger
Datum 23. maj 1915 do 24. oktober 1917
Prizorišče Julijske Alpe, Soška dolina
Rezultat Avstro-Ogrska zmaga
Udeleženci
Zastava Italije Italija Zastava Avstro-Ogrske Avstro-Ogrska
Zastava Nemškega cesarstva Nemško cesarstvo
Poveljniki
Zastava Italije Armando Diaz
Zastava Italije Luigi Cadorna
Zastava Avstro-Ogrske Conrad von Hötzendorf
Zastava Avstro-Ogrske Svetozar Borojević
Zastava Nemškega cesarstva Otto von Below

Soška fronta je bila del bojišča, ki je v prvi svetovni vojni med italijansko in avstro-ogrsko vojsko potekalo od Rombona do Tržaškega zaliva v skupni dolžini nad 90 km. Fronta je bila prizorišče največjega spopada na gorskem območju v celotni zgodovini človeštva in največji spopad na Slovenskem sploh.

V spopadih na tej fronti je umrlo tisoče slovenskih vojakov, zaradi česar je tudi danes globoko ukoreninjena v slovensko zgodovino. Kljub temu da je fronta vzela množico življenj, je njen pozitivni vidik za Slovence preprečitev italijanskega prodiranja dalje v notranjost slovenskega ozemlja in zato potencialno manjše razkosanje tega po koncu vojne.

Začetek spopadov[uredi | uredi kodo]

Italijani so se 20. maja 1882 pridružili obrambnemu sporazumu med Avstro-Ogrsko in Nemčijo in tako je nastal trojni sporazum. Kljub temu Italija ni želela vstopiti v prvo svetovno vojno na strani centralnih sil, ampak se je dogovarjala tako s centralnimi silami kot tudi z antanto. Na koncu so se Italijani odločili za vstop v vojno na strani Francije, Velike Britanije in Rusije, saj so jih gnale predvsem ozemeljske težnje po slovenskem ozemlju. Države antante ali »srčne zveze« so namreč Italiji ob morebitnem vstopu v vojno obljubile velik del ozemlja, ki je tedaj pripadal Avstro-Ogrski, a bil večinsko poseljen s Slovenci. 23. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Ta je svoje vojake umaknila z meje z Italijo in jih razporedila na obrambno črto na levem bregu Soče, kjer so čakali na italijanski napad.

Potek soške fronte[uredi | uredi kodo]

Avstro-ogrska oskrbovalna linija preko Vršiča

Fronta je potekala v dolžini 90 km v zahodnem slovenskem visokogorskem svetu, v dolini reke Soče in na kraških planotah. Soška fronta je bila zaradi neugodnega terena ena najtežjih bitk v prvi svetovni vojni, na krasu kjer je primanjkovalo vode so vojaki pili celo lastni urin. Bila je bojišče med kraljevino Italijo (bojevala se je na strani antante) in Avstro-Ogrsko (centralne sile). Na strani Avstro-Ogrske so se bojevali skoraj vsi narodi te večnacionalne monarhije: Nemci, Madžari, Italijani, Slovenci, Hrvatje, Srbi, Bošnjaki, Čehi, ...

Poveljnik avstro-ogrskih enot na jugozahodni fronti je bil nadvojvoda Evgen, poveljnik Soške fronte pa je bil Svetozar Borojević von Bojna. Italijanski vojski je poveljeval grof general Luigi Cadorna.

Prvi boji ob Soči so se začeli že zvečer 23. maja 1915. Italijani so imeli dve armadi. Ena je bila postavljena od Kanina do Ločnika, sestavljena je bila iz 122 bataljonov pehote, 33 eskadronov konjenice in 147 baterij topov 2. armade. Druga je bila postavljena od Ločnika do Jadranskega morja, vsebovala je 51 bataljonov pehote, 77 eskadronov konjenice in 35 baterij topov 3. armade. Avstro-ogrska vojska je imela takrat tam le 45 bataljonov, 5 eskadrilj konjenice in 35 baterij topov. Ostale čete so šele prihajale. Avstro-ogrska vojska se je brez boja umaknila na črto Rombon-Bovec-Tolmin-Sabotin-Gorica-Devin. Tam je čakala Italijane in okrepitve. Italijani so prodirali počasi in previdno. Nadaljnji boji pa so se nadaljevali v dvanajstih soških bitkah.

Dvanajst soških bitk[uredi | uredi kodo]

1. soška bitka (23. junij - 7. julij 1915)
Italijanska vojska je želela zavzeti tolminsko in goriško mostišče ter zahodni rob Kraške planote. Odločila se je za udar proti Doberdobski planoti. Toda v bitki so le s težavo osvojili vznožje kraške planote pri Sredipolju, Romjanu in Selcu.
2. soška bitka (18. julij10. avgust 1915)
Osredinili so se proti goriškemu mostišču in na Kras. Italijani so večinoma napadali neuspešno, nad Kobaridom pa jim je vendarle uspelo osvojiti Batognico in poriniti Avstrijce na rezervno obrambno črto.
3. soška bitka (18. oktober4. november 1915)
Italijani so predvidevali napad z mostišča pri Plavah, napad na vrh ter glavni udar na goriško mostišče, ki bi mu sledilo zavzetje Gorice. Vsi napadi so bili neuspešni.
4. soška bitka (10. november5. december 1915)
Bitka je bila omejena na odsek Plave-Vrh. Italijani so s topništvom in letalstvom sistematično rušili Gorico, na pomoč pa so priskočile tudi enote na Tolminskem, ki so napadale odsek Mrzli vrh-Vodil vrh. Tokrat je bil uspeh Italijanov neznaten: zavzeli so nekaj strelskih jarkov pri Doljah in Zagori, hrbet s cerkvijo med Oslavjem in cesto od Števerjana do Pevme, prednje jarke pri Podgori, na severozahodnem pobočju Vrha, na zahodnem robu Martinščine.
5. soška bitka (11. marec16. marec 1916)
Bila je sestavljena predvsem iz lokalnih napadov. Glavna cilja sta bila Gorica in Tolmin. Toda italijanski napadi so bili večinoma neuspešni.
6. soška bitka (6. avgust17. avgust 1916)
Italijanska glavna cilja sta bila Gorica in Doberdobska planota. Zaradi premoči Italijanov Avstrijcem ni preostalo drugega kot napadalcem prepustiti porušeno Gorico in se umakniti na pomožno obrambno črto na levem bregu Soče. V drugi fazi ofenzive so Italijani poskušali Avstrijce izriniti še z novih položajev, vendar jim ni uspelo.

V naslednjih treh bitkah se je italijanska vojska osredotočila na rob Kraške planote, na Fajtji hrib, Trstelj in Grmado, da bi se prebili do Trsta.

7. soška bitka (14. september17. september 1916)
Italijani so potisnili branilce z Mirenskega gradu in z drugih položajev ter med Lokvico in Opatjim selom.
8. soška bitka (10. oktober12. oktober 1916)
Italijani so potisnili branilce na drugo črto med Lokvico, Hudim Logom in Lukatičem, vzhodno od Gorice pa je padel vrh Šobra.
9. soška bitka (31. oktober4. november 1916)
Italijansko letalstvo je bombardiralo Sežano, Dutovlje in Miramar. Branilci so obranili Fajtji hrib. Italijani so v treh bitkah prodrli za 3 do 4 kilometre na petkilometrskem pasu, toda prodor v Trst se jim ni posrečil.
10. soška bitka (12. maj5. junij 1917)
Italijani so znova načrtovali prodor v Trst, zasedbo Kuka (611 m), Vodic (652 m), Sv. Gore in Škabrijela (646 m), s frontalnimi napadi iz Gorice pa naj bi se prebili tudi v Vipavsko dolino. Napadali so večinoma neuspešno. Avstrijci pa so ponovno zavzeli črto Flondar–Frnaža-Veršič.
11. soška bitka (17. avgust15. september)
To je bila zadnja italijanska ofenziva na Soči. Italijani so pritisnili z vso močjo in dobro napadali, vendar so se kasneje zaradi nasprotnikove izčrpanosti vrnili na črto Log-Mešnjak-Hoje-Kal-Vrhovec-Madoni-Zagorje-Škabrijel. Ker so Avstrijci v nadaljnje dobro zadrževali napade so se Italijani odločili da končajo 11. ofenzivo. Teh sedemindvajset dni je trajal najbolj krvav spopad na slovenskih tleh.
12. soška bitka (24. oktober27. oktober 1917)
Glavni članek: Čudež pri Kobaridu.
Avstrijsko-nemške priprave na 12. ofenzivo so se zaradi strahu začele že v 11. ofenzivi. Avstrijskim vojakom so priskočili na pomoč nemški, načrt poimenovan »Zvestoba v orožju«, pa je pripravil nemški general Krafft von Dellmensingen. Italijanski generali so ukazali obrambo. 24. oktobra so ob 2.00 zjutraj avstrijski in nemški vojaki pri Kobaridu silovito napadli. Uporabili so bojni plin ter bliskovito skupno akcijo pehote in topništva. Italijani so jih lahko zaustavili šele pri reki Piavi, ko so jim na pomoč priskočili še drugi vojaki.

Prelaz Vršič[uredi | uredi kodo]

Komemoracija pri Ruski kapelici leta 2011

Gradnja ceste čez Vršič (1611 m) v Trento se je začela maja 1915, ko je bilo že jasno da bo Italija na bojnem polju nasprotnica Avstro-Ogrske. Za delo na gradbišču je bilo določenih 12.000 ruskih ujetnikov, ki so bili nastanjeni v barakah od Kranjske Gore do Trente. Ujetniki so bili slabo oblečeni, pestile so jih mnogovrstne bolezni in izčrpanost, zato jih je veliko umrlo, pa tudi avstrijski stražarji so z njimi grdo ravnali. Cesta naj bi se rabila za oskrbo ranjencev, poimenovana pa naj bi bila po nadvojvodi Evgenu. Cesta je bila prevozna že od konca leta 1915, vso zimo 1915-1916 pa so Rusi gradili celo protilavinske stebre, ki naj bi cesto zavarovali pred plazovi. Zaradi hude zime pa se s pobočja Mojstrovke udrl plaz, ki je pod seboj pokopal 110 ruskih vojnih ujetnikov in 6 ali 7 stražarjev. V spomin nanje je bila ob cesti zgrajena Ruska kapelica.

Poleg prelaza Vršič pa sta obe strani zgradili tudi veliko mulatjer, žičnic, vojaških prog, vodovodov, vodnih zbiralnikov (na Krasu je primanjkovalo vode), letališč, skladišč, vodnih taborov, izkopali kaverne, itd.

Prva civilna žrtev[uredi | uredi kodo]

Grofica Lucy Christalnigg je bila prva civilna smrtna žrtev vojskovanja v soški dolini. Zgodilo se je 10. avgusta 1914. Avstro-Ogrska, in z njo slovenske dežele, je bila že okoli 14 dni v vojni. Tega dne se je Lucy Christalnigg iz Gorice z osebnim avtomobilom sama peljala v Celovec po blago za Rdeči križ, katerega prizadevna članica je bila. Na Brezovem pred Srpenico sta jo slovenska vojaka, domačina iz Trnovega ob Soči, ki sta stražila na cestni zapori, pozvala naj se ustavi. Grofica ukaza ni ubogala, prepričana, da je srpeniška postojanka pravočasno prejela njeno brzojavko, s katero je zaprosila za prosto pot. Vojaka sta streljala na grofico in jo zadela v glavo, njen avto pa je treščil v zid in obstal. Primer naj bi obravnavalo vojaško sodišče, vojaka pa naj bi bila za pogumno dejanje in dobro opravljeno vojaško dolžnost celo pohvaljena. Slabo leto po grofičini nesrečni smrti so se pričele bitke na soški fronti.[1]

Žrtve in vojna škoda[uredi | uredi kodo]

Življenje ob Soči se je ljudem že z začetkom vojne leta 1915 korenito spremenilo. Zaradi bližine fronte sta obe strani izpraznili bližnje vasi. Avstrijske oblasti so izselile okoli 80.000 Slovencev iz Goriške in Posočja , italijanske zasedbe so izgnale med 10.000 in 12.000 Slovencev. Okoli 5000 Slovencev se je zbralo v Brucku na Leihti in tam dočakalo konec vojne. Slovenski begunci, ki so jih Italijani pregnali v Italijo so živeli v begunskih domovih. V soških bitkah je padlo preko 300.000 vojakov, ki so jih pokopali v kostnicah in vojnih pokopališčih (nekatere so ohranjene še danes).

Poleg vojnih žrtev pa je bilo še veliko civilnih žrtev, mednje sodijo tudi žrtve, ki so umrli v begunskih taborih. Veliko ljudi je umrlo tudi zaradi bolezni (kolera), ki jih je prinesla vojska. Uničenih in poškodovanih je bilo veliko hiš, mostov in kulturne dediščine. Posledice so bile tudi uničeno in zastrupljeno naravno okolje.

V spomin na največjo gorsko bitko v vsej vojaški zgodovini, na prvo bliskovito vojno v zgodovini vojn in najuspešnejši preboj v 1. svetovni vojni, je bil 20. oktobra 1990 v Kobaridu odprt Muzej 1. svetovne vojne. Muzejska zbirka je postavljena v prostorih Mašerovega kmečkega dvorca iz 18. stoletja, ki je bil kulturno in politično zbirališče Kobaridcev od srede 19. stoletja dalje.

Leta 1938, torej v času fašizma, so Italijani na Gradiču okoli cerkve svetega Antona zgradili kostnico v prvi svetovni vojni padlih italijanskih vojakov. Med vojno in po njej je bilo zgrajenih v spomin na padle vojake različnih narodov, ver in stanov veliko spomenikov in spominskih objektov.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Svoljšak, Petra. Soška fronta. Cankarjeva založba, Ljubljana 1994 (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]