Čiginj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Čiginj
Pogled z Mengor
Čiginj is located in Slovenija
Čiginj
Čiginj
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°9′47.02″N 13°42′35.18″E / 46.1630611°N 13.7097722°E / 46.1630611; 13.7097722Koordinati: 46°9′47.02″N 13°42′35.18″E / 46.1630611°N 13.7097722°E / 46.1630611; 13.7097722
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Goriška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Tolmin
Nadmorska višina 231,7 m
Prebivalstvo
 • Skupno 176
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 5220 Tolmin
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Čiginj je vas v Občini Tolmin, od Tolmina oddaljena približno pet kilometrov.

Vas sama nima cerkve, se ji pa zato na vzhodu odpira pogled na romarsko cerkev Device Marije na Mengorah (453 m). Mengore na zahodu zakrivajo Čiginj in mu kar prehitro jemljejo sončno svetlobo (to se posebno pozna v zimskem času, ko ima vas le dobre štiri ure sonca) pobočja Kolovrata (1115 m ), Deveti konfin (930 m; ime izhaja iz dejstva, da so se tu stikale meje parcel devetih lastnikov) in Očna (906 m). Vse tri vzpetine so hkrati meja med Zgornjim Posočjem na slovenski strani in Benečijo na italijanski. Iz vasi Čiginj je še vedno speljana pešpot, ki vodi prav v Benečijo in je domačinom vzela dve uri hoda. Pot je šla čez Laze, preko slapa, Krasja po Dolu do Mrtvašnice, po vrhu Slemena. Tu so domačine vedno »pričakali« vojaki, tako imenovani graničarji s psi, ter jih spremljali do »bloka«, kjer so bili nastanjeni jugoslovanski miličniki. Od Slemena vodi tako pot naprej do pešpoti Ročinj-Kolovrat. Od tam vodi pot do Karavle, kjer je bil mejni prehod, ki so mu domačini rekli blok, od njega pa v Benečijo (Klodič) do vasi Breg. V Benečijo so takrat nosili meso, cigarete, maslo in žganje, ter stvari menjali za natikače, superge, ter blago, iz katerega so gospodinje doma sešile krila, jope, plašče ...

V letu 2011 so bile hiše na Čiginju opremljene s tablami, na katerih so imena hiš. Nekoč ni bilo hišnih številk. Leta 1770 je bilo treba hiše tudi v Sloveniji oštevilčiti. Pred tem so hiše in prebivalce hiš poznali ter klicali predvsem po imenih hiš (pa tudi po priimkih), najbolj pa prav po imenu domačije. Ta način imenovanja hiš je zelo značilen za te konce Slovenije in je ena najstarejših oblik prepoznavanja in spoznavanja ljudi v okolici. Čiginj je prva vas v Sloveniji, kjer so s projektom »Nomen est omen« na 70 hiš namestili marmornate tablice z imeni domačij.

Pralnica[uredi | uredi kodo]

Pralnica spada med nepremično kulturno dediščino. O njej ni nikakršnega zapisa, zato so podatki le ustnega izročila. Zgrajena je bila leta 1956 za gospodinje, ki so ob potoku Lojščica prale perilo, za zatočišče pred dežjem in mrazom.

Poleg pralnice je v zadnjem delu tudi tako imenovana kopalnica, kjer so se žene (pa tudi njihovi možje) po končanem delu lahko skopali. Kopalnica je bila na sredini pregrajena, tako da je ena stran pripadala možem, druga pa ženam. Na eni strani so se tako tuširali možje na drugi pa žene. Voda je bila speljana iz bližnjega potoka Lojščica. Zraven je majhno kurišče oz. kamin, da so v hladnih dneh lahko tudi zakurile. Seveda so drva nosile s seboj vsaka sama. V pralnico oz. v kopalnico so hodile ena za drugo, da jim ni bilo potrebno vedno znova zakurit, ampak so samo še vzdrževale stalno toploto. Tako je bilo lažje in vedno toplo. Poleg pralnice je to postalo tudi nekakšno zbirališče žensk, kjer so lahko, poleg dela, tudi malo poklepetale.

Vodovod je v vas prišel leta 1961, pralnico pa so kljub temu žene po izgradnji uporabljale še nadaljnjih dvajset let, dokler niso dobili prvih pralnih strojev. Na začetku so nekako še skrbeli zanjo, tako da so jo počistili znotraj ter uredili okolico zunaj, ker pa ni nikoli imela pravega lastnika, je začela propadati. Cevi v zemlji so zamrznile in popokale, tako da ni več dotoka vode v samo pralnico, stene se ponekod že rušijo, iz tal poganjajo koprive in trava, ki zakrivajo okna.

Slap nad Bino skalo[uredi | uredi kodo]

Slap nad Bino skalo

Ena izmed naravnih dediščin je tako imenovan »Slap nad Bino skalo«. Dostop je iz Čiginja, kjer iz glavne ceste zavijemo po klancu navzgor in pridemo do zadnje hiše, ki se imenuje »Whnščewa« hiša. Pot nas tu vodi po delno urejeni gozdni poti, ter ob potoku Lojščica navzgor. Nekoč so bile tu senožeti. Čiginjci so strme bregove ročno kosili, čez poletje naredili »kope«, ter seno v jeseni na saneh (domačini so jim rekli »ulaki«) spravljali v vas. Naredili so breme – winca, kjer so položili dve vrvi podolgič, ter dve vrvi počez, nanje položili seno, ga zavezali in položili na ulake, ter tako spravili seno v dolini. Sedaj pa potok Lojščico strmo obdajajo drevesa. Vaščani Čiginja, Volč in Rut so lastniki večine gozda, ki mu pravijo Lojšc. Ob lahkem vzpenjanju navzgor si lahko na desni strani ogledamo tudi kaverne, ki so od poti oddaljene dve minuti vkreber. Kaverne so zgradili italijanski vojaki v prvi svetovni vojni. Po dvajsetih minutah zmerne hoje in proti koncu po ne preveč urejeni poti, nas le –ta pripelje do Bine skale, kjer je voda izdolbla mrzel tolmun, v katerem so se domačini nekoč tudi kopali.

Pot pa se tukaj še ne konča. Do slapu nad Bino skalo sledi strm vzpon po bregovih dobrih 15 minut. Slap je visok približno pet metrov. Voda, ki ga napaja, ima dva izvira. Prvi priteče izpod Očne, drugi pa privre na dan pod Fratnikom, nato pa se oba kraka združita nekje nad Bino skalo.

Slapovi Lojščica[uredi | uredi kodo]

Slapovi Lojščica

Poleg zgoraj omenjenega slapu pa je tu še druga naravna znamenitost. Kot že zgoraj omenjeno, se na Čiginju vije potok, imenovan Lojščica. Po potoku navzdol dobimo številne manjše slapove. V zgornjem toku lahko še vedno najdemo kakega potočnega raka, ki jih je bilo pred leti veliko in se jih je dobilo v potoku tik za vasjo. Sedaj je že potrebno prehoditi par slapov po toku navzgor ter prevrniti kako skalo, da najdemo še kakšnega. Kljub temu je voda, ki napaja strugo precej čista, a tudi mrzla. Potok namreč šele v vasi začuti sončne žarke, zato mu tudi kmalu zmanjka vode, tako da ga na Kozarščah že skoraj nič več ni.

Izvir Mrtvašnica[uredi | uredi kodo]

Izvir Mrtvašnica

Dostop je nad vasjo Čiginj, kjer za »Belinovo« hišo zavijemo desno navzgor, se povzpnemo na tako imenovane Laze in po približno pol ure hoje pridemo do cilja – betonskega zajetja, ki se imenuje Počivala ali Mrtvašnica. Zgradili so jo Italijani pred prvo svetovno vojno. Že v času zgodnjega krščanstva so tudi iz Benečije nosili svoje mrtve pokopavat k svetemu Danijelu. Na poti do Volč so se ob tem izviru ustavljali, počivali in osvežili.