Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Logotip

Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji predstavlja največjo cerkveno organizacijo z največ verniki v Sloveniji.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pokristjanjevanje[uredi | uredi kodo]

Pred naselitvijo Slovanov[uredi | uredi kodo]

Krščanstvo je na območje današnje Slovenije prišlo v 2. stoletju z rimskimi vojaki in trgovci. Ob koncu 2. stoletja so bile prisotne že škofije: Petoviona (Ptuj), Celeia (Celje), Emona (Ljubljana). Sicer je bila takrat prevladujoča uradna rimska politeistična vera, zlasti med vojaštvom pa je bil razširjen mitraizem. Krščanstvo je hitro napredovalo po Konstantinovem prevzemu krščanstva in razglasitvi verske svobode (milanski edikt leta 313).

S prihodom Slovanov so slovanska politeistična verovanja izpodrinila krščanstvo, predvsem pa je prenehala prejšnja cerkvena organizacija. Propad rimske oblasti in novo poselitev zgodovinsko zaznavamo predvsem po prenehanju krščanskih škofij; Petoviona že pred letom 577.

Reformacija in protireformacija[uredi | uredi kodo]

Sredi 16. stoletja se je na Slovenskem razmahnila reformacija pretežno luteranske smeri. Slovenski protestanti so objavili prve slovenske knjige (Primož Trubar leta 1550: Abecednik in Katekizem). Vrhunec te aktivnost je bil leta 1584, ko je Jurij Dalmatin izdal prvi slovenski prevod celotnega Svetega pisma.

V začetku 17. stoletja sta knežji absolutizem in katoliška cerkev v procesu protireformacije in katoliške prenove zatrli protestantizem in obnovili prevlado katoliškega verskega nauka in RKC. Vodilna oseba v dobi protireformacije je bil škof Tomaž Hren. Med leti 1600 in 1603 je v svoji škofiji uničil protestantske knjige in zatrl protestantizem, ohranil pa Dalmatinovo Biblijo in dobil papeško dovoljenje za njeno rabo, s čimer je ohranil jezikovno in knjižno tradicijo. Nov prevod Svetega pisma so Slovenci dobili šele med leti 1784 - 1802 (prevajanje organiziral duhovnik Jurij Japelj).

RKC na Slovenskem med drugo svetovno vojno[uredi | uredi kodo]

Katoliška cerkev je do okupacijskih oblasti imela različna stališča glede na zatečene razmere in okupacijsko oblast. Na Primorskem, kjer je bila že pred vojno italijanska fašistična oblast, je duhovščina podpirala narodnoosvobodilni boj, ki ga je vodila Osvobodilna frontaoziroma komunisti. Na Štajerskem in v Prekmurju so zasedbene oblasti (nemške oziroma madžarske) slovensko duhovščino pregnale (Nemci največ v Srbijo). Med nemško okupacijsko oblastno in višjo duhovščino ni bilo sodelovanja. Mariborski škof Ivan Jožef Tomažič je odločno protestiral zoper okupatorjeve ukrepe proti duhovščini in slovenskemu ljudstvu.

V italijanski okupacijski Ljubljanski pokrajini, ki je obsegala večji del ljubljanske nadškofije, so se zadeve bolj zapletle. Vodstvo RKC (škof Gregorij Rožman s sodelavci) je zaradi grožnje komunistične revolucije bilo pripravljeno na aktivno sodelovanje (kolaboracijo) z okupatorji. Duhovščina je sodelovala celo pri organiziranju oboroženih enot, najprej vaških straž, kasneje pa enot MVAC. Zaradi stopnjevanja nasprotovanja med obema ideološkima in političnima poloma je v vojnih razmerah prišlo tudi do usmrtitev nekaterih duhovnikov, ki jih je vodstvo OF oziroma njena Varnostno obveščevalna služba (VOS) zaznala kot nevarne nasprotnike. Odmeven je bil uspeli atentati VOS na Lamberta Ehrlicha (vodja katoliške organizacija Straža), bolj sporna pa usmrtitev Lojzeta Grozdeta, ki je bil sicer terenski aktivist Katoliške akcije,

Ob tem so številni duhovniki sodelovali s partizani, katoliški verniki pa so itak sestavljali večino partizanske vojske. Na drugi strani pa so izpričani primeri zelo grobe protipartizanske propagande s prižnice.[1]

RKC na Slovenskem po drugi svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Takoj po koncu druge svetovne vojne je nova oblast v Sloveniji (in v vsej Jugoslaviji) začela z močno akcijo proti vsem veram, zlasti tudi proti rimskokatoliški cerkvi (RKC). Osnova za to je bila ateistična naravnanost zmagovitega komunizma, in potreba, da nova oblast izkorenini predvojno oblastno strukturo, pri kateri je RKC imela odločilno vlogo. Oblast je zato omejevala delovanje RKC in celo sodno preganjala duhovnike. Namen procesov je bil zlomiti Cerkev kot edino organizacijo, ki je partija ni v celoti nadzirala in je zato predstavljala možno opozicijo.

Praviloma so bili duhovniki obsojeni zaradi medvojne kolaboracije z okupatorjem. Na procesih so obsodili nekaj duhovnikov, ki so res sodelovali z okupatorjem, vendar je bilo takih duhovnikov malo. V prvih povojnih letih (nekako do leta 1950) so bili sodni postopki proti mnogim osebam pravno neutemeljeni. Tamara Griesser Pečar povzema značilnosti teh političnih procesov v naslednjih točkah:

  • Na sodiščih praviloma niso bili predstavljeni nikakršni konkretni dokazi za kazniva dejanja. Sodni spisi navajajo samo posplošene dokaze krivde: »splošno znano je, da je Cerkev zločinska organizacija«, »ve se, da je Cerkev sodelovala z okupatorjem«, ipd.
  • Pričanja prič na procesih so bila selekcionirana: sodišča so upoštevala zlasti obremenilne priče. Priče, ki jih je predlagal obtoženec, praviloma sploh niso bile zaslišane. V redkih primerih, ko so bile zaslišane tudi priče obrambe, pa sodišče njihovega pričevanja ni upoštevalo. V več primerih je domača fara zbrala več sto podpisov podpore faranov, ki so potrjevali, da je bil njihov župnik med vojno izrazit nasprotnik okupatorjev - izjav na sodišču niso prebrali in jih niso upoštevali, so pa še do danes ostale vložene v sodne spise.
  • Sodišča so imela enak odnos tudi do uradnih sodnih izvedencev: znan je primer duhovnika, ki je bil obsojen, ker naj bi na svoj pisalni stroj napisal seznam simpatizerjev OF in ga izročil okupatorju. Sodni izvedenec je nedvoumno dokazal, da sporočilo ni bilo natipkano na obtoženčev pisalni stroj. Njegovo poročilo je vloženo v sodni spis, vendar ga niso upoštevali.
  • Sodne postopke so spremljale močne propagandne akcije, ki so govorile o (nekonkretnih, vendar »vsem dobro znanih«) zločinih, ki naj bi jih zagrešili obtoženci ali pa tudi kdo drug. Pri tem je bil močan poudarek na kolektivizaciji krivde. Če sodišče nekemu duhovniku ni moglo očitati ničesar, so poklicali priče, ki so začele naštevati zločine, o katerih so slišale govorice, da jih je nekje neznano kje storil neki drug duhovnik. S tem je senca krivde avtomatično padla na vse duhovnike.
  • Sodišča so se pogosto preprosto požvižgala na čisto osnovno logiko: več obtožencev je bilo obsojenih za dejanja, ki naj bi jih zagrešili v času, ko na določenem kraju sploh niso mogli biti (ker so bili npr. v zaporu ali v bolnišnici).
  • Za neobičajno logiko lahko štejemo tudi način, kako so sodišča obravnavala medvojno humanitarno delo obtožencev. Denimo, da je okupator aretiral 100 ljudi in je potem duhovnik posredoval zanje. Če je dosegel, da so jih 95 izpustili, potem je pred sodiščem veljalo to kot obremenilna okoliščina - to je bil dokaz kolaboracije: ta duhovnik je bil obsojen kot sodelavec okupatorja, ki je izdal 5 ljudi.
  • Za kolaboracijo so šteli tudi dejanja povezana z opravljanjem poklica, kar po mednarodnih standardih nikakor ne šteje za kolaboracijo, npr. če je duhovnik podeljeval zakramente sovražnim vojakom.
  • Za hudo kaznivo dejanje je štelo tudi, če je obtoženec po vojni pisal v tujino - tudi če je šlo za čisto navadno osebno dopisovanje, še toliko bolj pa, če je pisal o razmerah ob koncu vojne. Duhovnik, ki je pisal prijatelju v tujini o povojnih pobojih in o preganjanju Cerkve, je bil obsojen, da je s tem zagrešil dejanje, s katerim je škodil vojaški sili, obrambni sposobnosti in gospodarski moči FLRJ.

Velika večina duhovnikov je bila obsojena na visoke kazni. Najpogostejša kazen za navadnega duhovnika, ki je bil obtožen posplošenega »protiljudskega delovanja«, je bil obsojen na 5 do 10 let zapora ali prisilnega dela. Duhovniki, ki so jim lahko dokazali kaj konkretnega (npr. že omenjeno dopisovanje s tujino, skrivanje drugih duhovnikov ipd.), so bili obsojeni na 20 let. Izrečenih je bilo tudi nekaj smrtnih kazni. Kar nekaj duhovnikov je predčasno končalo prestajanje kazni - vendar tu ni šlo za posebno milost oblasti. Izpuščeni so bili, če so privolili v sodelovanje z Udbo in včlanjenje v Ciril-Metodijsko društvo.

Upravna organizacija[uredi | uredi kodo]

Glejte glavni članek Seznam rimskokatoliških škofij in nadškofij v Sloveniji.

Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji je od 7. aprila 2006 upravno razdeljena na:

Ta razdelitev se skoraj popolnoma ujema z državno mejo Republike Slovenije.

Apostolska nunciatura[uredi | uredi kodo]

Apostolska nunciatura v Ljubljani je bila ustanovljena 24. junija 1992, prvi stalni apostolski nuncij pa je bil imenovan šele leta 1995. Trenutni apostolski nuncij je Julius Janusz.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Citat: Dekan Anton Ravnikar iz Šmarja-Sap (prej je bil župnik v Grosupljem) je s prižnice govoril vernikom: "Naj bodo preklete matere, ki so rodile partizane." Jože Vidic: Črna roka v občini Grosuplje, Zbornik občine Grosuplje, 1978.; omemba dogodka tudi v Bernard Nežmah, Predstavitev knjige Tamara Griesser-Pečar: Cerkev na zatožni klopi, Mladina 31 5. 8. 2005, oboje pogledal 2014-03-31

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Tamara Griesser-Pečar. Cerkev na zatožni klopi. Družina, Ljubljana 2005.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]