Cistercijani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grb reda cistercijanov

Cistercijani tudi cistercijanci, (lat. Ordo cisterciensis = Cistercianski red), kratica (OCist.), so pripadniki reformirane veje benediktinskega reda, ki jo je v Franciji utemeljil sv. Robert. Ime imajo po matični opatiji v kraju v kraju Citeaux (latinsko: Cistercium) v Franciji.

Ustanovitev in pravila reda[uredi | uredi kodo]

Reformo sta nadaljevala sv. Alberik in sv. Štefan Harding, ki sta sestavila cistercijansko pravilo (Charta Caritatis). K organizaciji in širjenju reda je največ prispeval sv. Bernard iz Clairvauxa. Cisterciansko pravilo obnavlja strogost prvotnega benediktinskega življenja. Predpisuje skupno ohranjanje pravil za ves red. Vsi opati morajo enkrat letno priti na skupni kapitelj v Cisteaux. Vizitacije spoštujejo neodvisnost vsakega samostana, zagotavljajo pa podrejenost matični opatiji. Konverzi postanjejo enakopravni člani skupnosti. Cistercijani nosijo bel habit s črnim škapulirjem. Samostan, ki ima status opatije vodi opat, priorat pa prior. Istočasno je nastala ženska veja reda (Cistercijanke).

Zgodovina reda[uredi | uredi kodo]

V 12. stoletju so Cistercijani doživljali duhovni, kulturni in gospodarski razcvet. Razvili so posebno cistercijansko duhovnost, poenoteno arhitekturo in estetska načela v umetnosti. Iz Francije so se razširili po vse prostoru zahodnega krščanstva, okoli leta je delovalo približno 500 cistercijanskih samostanov. V 14. in 15. stoletju je red stagniral, posebej zato, ker so državne in cerkvene oblasti imenovale zunanje upravitelje opatij (komenda). V dobi reformacije so protestantski vladarji konfiscirali opatijske posesti in ukinili opatije. Med katoliško prenovo (17. stoletje) so se cistercijani razdelili na cistercijane splošne observance (trapiste) in cistercijane stroge observance (Fejatince). V Francijo so se ponovno vrnili v 19. stoletju. Danes delujejo v Franciji, Belgiji, Španiji, Angliji , Italiji, Poljski in ZDA.


Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)
  • Curk, Jože: Samostani na Slovenskem do leta 1780. Maribor, Ostroga, 2008 (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]