Primož Trubar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Primož Trubar
Primoz-Trubar.jpg
Primož Trubar (Jakob Lederlein, lesorez, 1578)
Rojstvo: 8. junij 1508
Rašica, Velike Lašče
Smrt: 28. junij 1586
Derendingen, Tübingen, Nemčija
Narodnost: slovenska
Poznan/a po: avtor prve tiskane knjige v slovenskem jeziku
Poklic: protestantski duhovnik, prevajalec

Primož Trubar [prímož trúbar], tudi Truber, avtor prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku, protestantski duhovnik in prevajalec, * 8./9. junij 1508, Rašica, † 28. junij 1586, Derendingen, danes del Tübingena v Nemčiji.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Primož Trubar se je rodil poleti 1508 na Rašici pri Velikih Laščah oziroma v neposredni bližini vasi. Kraja in datuma rojstva se ne da zagotovo določiti, ker krstnih matičnih knjig takrat še niso poznali; uporabljali pa so tudi staro koledarsko štetje. Trubar je bil rojen med leti 1507 in 1509. Ni bil rojen na lokaciji mlina, kjer je danes muzej, ampak v nekdanjem Šklopovem mlinu, ki je stal vsaj 400 m vstran, više ob istem potoku. Ostanke tega so lastniki v zadnjih letih podrli. Po očetu se je pisal Malnar (mlinar), Truber oziroma izvorno Trobar pa se je pisala njegova mati. Primož je ta priimek prevzel najpozneje leta 1526. Od leta 1528 naprej se je v pismih dosledno podpisoval Truber in ne Trubar.[1]

Leta 1520 mu je verjetno turjaški grof omogočil, da se je šel šolat za duhovnika, zato je nadarjeni mladenič pri dvanajstih letih za vedno odšel iz rojstnega kraja. Eno leto se je šolal na Reki, nato dve leti v Salzburgu, kjer je pridobival temeljno izobrazbo gramatike, dialektike, retorike in nemščine.

Ko je bil star devetnajst let, mu je tržaški škof Pietro Bonomo dodelil župnijo Loka pri Zidanem mostu. Jeseni 1527 je Bonomo Trubarja napotil na študij na Dunaj. Zaradi vojakov osmanskega imperija, ki so se bližali Dunaju, je bilo ogroženo in oteženo življenje v mestu. Zato se je jeseni 1529 vrnil k škofu v Trst. Tam je maševal in pridigal v minoritski cerkvi. Leta 1530 ga je škof posvetil za duhovnika in ga določil za vikarja v župniji sv. Martina v Laškem. Duhovno službo je opravljal v skladu s katoliškim obredom, vendar so njegove zgodnje pridige že spominjale na pridige Erazma Rotterdamskega. Prenavljal je cerkve in župnišča v Celju, Laškem in drugje.

V Ljubljano se je vrnil leta 1536 in postal škofijski vikar. Tam je pridigal slovensko in nemško. V svojih pridigah je uporabljal svetopisemsko razlago švicarskih reformistov in zwinglijancev Henricha Bullingerja in Konrada Pelikana, zagovarjal pa je tudi dogmo Martina Luthra. Zaradi njegovih nazorov se je leta 1540 zganil deželni glavar Nikola Juršič. Trubar bi skoraj pristal v ječi, vendar so ga somišljeniki pravočasno posvarili. Zaradi preganjanja se je ponovno zatekel v Trst k Bonomu. Tam se je poglobil v teološke spise švicarskega reformatorja Calvina. Bonomo je ljubljanskega škofa Kacijanarja kmalu prepričal, da je Trubarja imenoval za kanonika. V novo službo je tako stopil leta 1542 v Ljubljani.

Pod novim škofom Urbanom Textorjem, ki je bil vnet katolik, je dobil službo vikarja v Šentjerneju na Dolenjskem. Tam naj bi uredil gospodarstvo župnije. Škof Textor pa se je odločil obračunati s protestanti, ki jih je dal pozapreti in postaviti pred sodišče. Trubar je bil spet pravočasno obveščen in lahko se je skril na varno. Po nekaj mesecih skrivanja ga je ljubljansko cerkveno sodišče izobčilo, mu zaplenilo hišo v Ljubljani (sedanji Levstikov trg), šentjernejsko župnijo in celjski beneficiat, posvetno deželno sodišče pa ga je obsodilo na zapor. Leta 1548 je tako moral skrivaj pobegniti v Nemčijo, z begom pa je postal tudi deželni odpadnik.

Še istega leta se je odpravil v Nürnberg. Vodilni teolog in mestni pridigar Veit Dietrich je postal njegov mentor in pod njegovim vodstvom se je Trubar hitro vključil v luteransko skupnost v mestu. Sredi maja 1548 je dobil službo pastorja v Rothenburgu. Tam si je tudi ustvaril družino z Barbaro Sitar, s katero je imel štiri otroke. Kmalu po letu 1550 je Trubar dobil župnijo v Kemptnu, kjer je deloval med letoma 1553 in 1561. V Bad Urachu je služboval pred odhodom v Ljubljano in se po dveh mesecih bivanja v Ljubljani (1561) vrnil v Bad Urach. V mestu je ustanovil tiskarno za tiskanje knjig v glagolici in cirilici. Po ponovnem izgnanstvu iz Ljubljane zaradi Cerkovne Ordninge je kot superintendent nekaj časa bival v mestu Lauffen in se kasneje ustalil v Derendingenu, kjer je živel in služboval vse do svoje smrti. Pokopan je bil v cerkvi sv. Gala.

Delo[uredi | uredi kodo]

Spomenik Primoža Trubarja (kipar Fran Berneker, beli marmor, 1910) v Ljubljani pred vhodom v Park Tivoli, nasproti Moderne galerije.
Dvojezična spominska tabla v Tübingenu, kjer je Trubar tiskal svoji prvi dve knjigi

Leta 1548 je Trubar začel snovati in uresničevati zamisli za seznanjanje Slovencev z verskimi vsebinami s pomočjo tiska. To je omogočilo razvoj slovenske književnosti. Prestopil je k augsburški veroizpovedi in postal je pravi protestant. Začel je uresničevati zamisel pridobivanja Slovencev za novo vero s slovensko tiskano besedo. Začel je s prvo knjigo Katekizem (lat. Catechismus), ki temelji na katekizmu Johanna Brenza (Catechismus in der windischen sprach).

Še v istem letu je pripravil kratek Abecednik (lat. Abecedarium), saj se je zavedal, da mora ljudi najprej naučiti osnov branja in pisanja. Pri odločitvi za jezik, ki je bil že narečno in socialno razslojen, mu je prav prišlo poznavanje jezika v različnih slovenskih deželah, za osnovo pa je vzel osrednjeslovenski prostor, kamor spada tudi govor domačega kraja. Trubar je dal obe knjižici v tisk tiskarju Morhartu v Tübingenu. Podpisal se je na Sedmograškem kot »rodoljub ilirski« (Philopatridus Illiyricus), tiskar pa si je dal izmišljeno ime Jernej Škrjanec na Sedmograškem, da bi se izognil morebitnemu preganjanju zaradi tako rekoč neprimerne vsebine. Katekizem vsebuje nekatera pojasnjevalna poglavja iz protestantskih naukov, šest pesmi, dve molitvi in pridigo o veri. S to knjižico je Trubar hotel učiti rojake protestantske vere in hkrati ustreči protestantskemu bogoslužju na Slovenskem. Abecednik, ki vsebuje osem listov, pa je Trubar torej napisal zgolj z namenom, da bi se rojaki iz njega naučili branja (»Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahko v kratkim času brati navučiti.«). Tako je postal začetnik slovenske književnosti.

Kmalu po izidu prve knjige je Trubar dobil župnijo v Kemptenu ob tirolski meji. Zelo prav mu je prišla zveza s Petrom Pavlom Vergerijem, bivšim modruškim in koprskim škofom, ki je bil tedaj pri württemberškem vojvodi Krištofu kot svetovalec. Z Vergerijevo pomočjo je leta 1555 izdal v ponovni izdaji prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecednik, po Vergerijevem nasvetu tokrat v latinici, ter Ta Evangeli Svetiga Matevža in prevod Vergerijevega italijanskega dela Ena molitev tih kerščenikov (beguncev). Trubar je Vergeriju odpovedal zavezništvo, saj je hotel on veljati za pisca teh knjig. Leta 1557 je Trubar izdal tisoč strani obsegajočo knjigo Ta pervi deil Tiga noviga testamenta, ki vsebuje prevode evangelijev in dejanj apostolov ter je opremljena z dolgim predgovorom o naukih Lutrove vere, s koledarjem (Ta slovenski koledar, ki je bil prvi na Slovenskem) in Postilo, to je razlaga nedeljskih in prazničnih evangelijev.

Kljub težavam s Petrom Vergerijem je Trubar ob zaščiti barona Ivana Ungnada, bivšega štajerskega glavarja, ki je tedaj bival v Bad Urachu blizu Tübingena, pri vojvodi Krištofu dosegel odobritev za izdajo knjige Ta drugi deil Tiga noviga testamenta in leta 1560 je izdal Pavlovo pismo Rimljanom. Deželni stanovi so ga povabili, da bi sprejel mesto superintendenta (protestantskega dekana) v Ljubljani. V tem času je imel veliko dela, dobil je župnijo v Urachu in prevzel vodstvo biblijskega zavoda. Samostojno je izdal knjigo Svetiga Pavla ta dva listi h tim Korintarjem inu ta h tim Galatarjem, napisal pa je tudi nemško posvetilo za glagolski katekizem in v nemščini izdal Register, poročilo o svojih dotedanjih delih, da bi ovrgel očitke, da je zwinglijanec. To poročilo je prvo bibliografsko delo pri Slovencih.

Junija 1561 se je Trubar odpravil v Ljubljano, kjer so ga veličastno sprejeli. V vlogi superintendenta slovenske protestantske cerkve se je lotil reševanja glavnih vprašanj. Uredil je slovensko protestantsko Cerkev in dosegel, da so po pomembnih krajih na Slovenskem postavili pridigarje. Žal je kmalu prišel v spor z Matijo Klombnerjem, stanovskim pisarjem, ki je vzdrževal stike z Ungnadovim zavodom v Urachu, kjer so prevajali Sveto pismo v hrvaški jezik. Spor je izbruhnil zaradi kvalitete hrvaškega prevoda Svetega pisma, saj je Trubar trdil, da prevod vsebuje veliko napak.

Po dveh mesecih bivanja v Ljubljani se je Trubar vrnil v Bad Urach, kjer je neumorno delal naprej. Med drugim je napisal več posvetil v različne glagolske in cirilske knjige (Prvi del novoga testamenta 1562 in Artikule 1562). Naslednje leto, junija 1562, se je vrnil kot superintendent v Ljubljano. Zelo je bil zaposlen, vendar je še nadalje pisal nemška posvetila za hrvaške knjige, ki so jih izdajali v Ungnadovem zavodu. Sestavil in izdal (leta 1564) je Cerkveno ordningo, to je cerkveni red za slovensko cerkev. S tem redom je posegel v pravice deželnega kneza, ki je dal knjigo zapleniti, Trubarja pa izgnati. Besedilo velja za prvi pravni tekst v našem jeziku.

Po vrnitvi v Nemčijo je Trubar bival nekaj mesecev v Lauffenu ob Neckarju, nato se je za stalno naselil v Derendingenu, kjer je bil župnik do smrti. Tu je leta 1566 izdal Ta celi psalter Davidov, nov Abecedarij in nemško-slovenski Ta celi katehismus ... Leta 1567 se je za kratek čas vrnil na Slovensko, da bi za nekega nemškega teologa od osmanskih ujetnikov v Ljubljani in Ribnici kaj več poizvedel o koranu.

Po sedmih letih, torej leta 1574, je dal v tisk tretjo izdajo pesmarice z naslovom Ta celi katehismus … inu pejsni. Tri leta kasneje je končal svoje življenjsko delo s prevodom Noviga testamenta puslednji dejl; pet let pozneje pa je v celoti ponovno izdal popravljen Ta celi novi testament. Zadnje njegovo delo je prevod Lutrove Hišne postille, ki jo je šele devet let po njegovi smrti izdal njegov mlajši sin Felicijan. Trubar je umrl star 78 let v Derendingenu, kjer je tudi pokopan.

Označitve Primoža Trubarja[uredi | uredi kodo]

Ob 505. obletnici rojstva Primoža Trubarja mu je spletni iskalnik Google posvetil svojo naslovnico ("Google Doodle")[2]. Trubar ima v Sloveniji ducat javnih spomenikov, od Murske Sobote in Lendave, Celja, Velikih Lašč do Rubij (Sovodnje pri Gorici). Posamezni stojijo v njegovi rojstni vasi, pred cerkvijo, v kateri je bil krščen, v krajih, kjer je bil župnik. Najbolj znan in likovno izjemen je ljubljanski spomenik na robu Tivolija. Berneker ga je izklesal iz marmorja iz Laasa.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Vsa dela, ki jih je Trubar napisal v slovenskem jeziku, so bila natisnjena v Tübingenu:

  1. Catechismus (COBISS), 1550
  2. Abecedarium (COBISS), 1550
  3. Catechismvs, 1555
  4. Abecedarivm, 1555
  5. Ta evangeli svetiga Matevsha (COBISS), 1555
  6. Ena molitov tih kerszhenikov, 1555
  7. Ta pervi deil tiga Noviga testamenta, (COBISS), 1557
  8. Ta slovenski koledar (ponovno 1582), 1557
  9. En regišter... Ena kratka postila, 1558
  10. Ta drvgi deil tiga Noviga testamenta, 1560
  11. Register, 1561
  12. Svetiga Pavla ta dva listy htim Corintariem, 1561
  13. Articvli, 1562
  14. Cerkovna ordninga, (COBISS) 1564
  15. Ta celi psalter Dauidou, (COBISS) 1566
  16. Abecedarivm (COBISS), 1566
  17. Ta celi catehismvs (COBISS), 1567
  18. Ena duhovska peissen svbper Turke (COBISS), 1567
  19. Svetiga Pavla lystvvi, 1567
  20. Eni psalmi, ta celi catehismus (COBISS), 1567
  21. Try duhouske peisni, 1567
  22. Catehismvs sdveima islagama, 1567
  23. Noviga testamenta pvsledni deil, 1567
  24. Ta pervi psalm shnega triiemi islagami, 1569
  25. Ta celi nov testament, 1582 (e-izdaja v Zbranih delih primoža Trubarja)
  26. Hishna postilla (COBISS), 1595

Trubarjevi predgovori in posvetila hrvaškim knjigam:

  1. Katehikismus. Edna malahna knjiga (hrvaško v glagolici), Trubarjevo nemško posvetilo, 1561
  2. Katehikismus. Edna malahna knjiga (hrvaško v cirilici), Trubarjevo nemško posvetilo in soavtorstvo hrvaškega predgovora, 1561
  3. Artikuli (hrvaško v glagolici), Trubar soavtor nemškega posvetila in njegovega prevoda, 1562
  4. Artikuli (hrvaško v cirilici), Trubar soavtor nemškega posvetila in njegovega prevoda, 1562
  5. Edni kratki razumni nauci (hrvaško v glagolici), Trubarjevo nemško posvetilo, 1562
  6. Edni kratki razumni nauci (hrvaško v cirilici), Trubarjevo nemško posvetilo, 1562
  7. Postila (hrvaško v glagolici), Trubarjevo nemško in prevedeno posvetilo, 1562
  8. Prvi dell Novoga testamenta (hrvaško v glagolici) Trubarjevo nemško posvetilo, 1562
  9. Postila (hrvaško v glagolici), Trubar soavtor nemškega in prevedenega predgovora, 1563
  10. Prvi del Novoga teštamenta (hrvaško v cirilici), Trubar soavtor nemškega posvetila, 1563

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Golec 2009
  2. ^ "Doodles/2013". Google inc. Pridobljeno dne 8.junij 2013. 
  • Boris Golec: Kdo in od kod je bil pravzaprav Primož Trubar? V: Vera in hotenja. Ur. Sašo Jerše, Ljubljana, Slovenska matica, 2009.

Dodatno branje[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]