Viktor Parma
- Glej tudi Parma (razločitev).
Viktor Parma, slovenski skladatelj in dirigent italijanskega rodu, * 20. februar 1858, Trst, † 25. december 1924, Maribor.
Vsebina |
Življenje [uredi]
Na Dunaju je študiral pravo in hkrati obiskoval predavanja skladatelja Antona Brucknerja. Kot študent se je preživljal s poučevanjem glasbe, pričel pa je skladati svojo prvo opereto Princ Lizika. Ker je ni končal, je glasbo kasneje uporabil za opereto Caričine amazonke. Služboval je kot jurist v upravnih službah po raznih slovesnkih krajih, kot okrajni glavar v Litiji je bil leta 1915 prisilno upokojen. V večini krajev, kjer je delal, je organiziral tudi glasbeno življenje. Po končani 1. svetovni vojni je deloval kot zborovodja (častni kapelnik) v Mariboru.
V skladateljskem smislu se je zgledoval po Verdiju, delno pa se je približal tudi verizmu. Ustvaril je več opernih in operetnih del ter bil doma najpopularnejši skladatelj svojega časa. Parma še danes velja za našega najplodovitejšega skladatelja odrskoglasbenih del.
Po njem je poimenovana tudi ljubljanska ulica za Bežigradom.
Opere in operete [uredi]
- Urh, grof celjski - prva v celoti komponirana slovenska zgodovinska romantična opera (1895)
- Ksenija - opera (1896)
- Stara pesem - opera (1897)
- Caričine amazonke - opereta (1902)
- Nečak - opereta (1906)
- Venerin hram - opereta (1908)
- Zaročenec v škripcih - opereta (1917)
- Zlatorog, opera (1919)
- Pavliha, opero je končal Ivan Muhvić
Scenska glasba [uredi]
- Rokovnjači (Fran Govekar) (1897)
- Legionarji (1903)
- Mogočni prstan (Fran Milčinski) (1923)
Literatura [uredi]
- Paolo Petronio: Viktor Parma: oče slovenske opere, Mladika, Trst 2002, ISBN 88-7342-028-1
Glej tudi [uredi]
| Wikimedijina Zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Viktor Parma |
|
||||||||||||||