Anton Lajovic

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Anton Lajovic

Anton Lajovic, slovenski skladatelj in sodnik, * 19. december 1878, Vače pri Litiji, † 28. avgust 1960, Ljubljana.

Prvo glasbeno izobrazbo je prejel na šoli Glasbene matice v Ljubljani. Leta 1899 se je na Dunaju vpisal na pravno fakulteto in hkrati na glasbeni konservatorij, leta 1911 pa opravil sodniški izpit in postal sodnik na Brdu. Kot sodnik je bil zaposlen še v Kranju in Ljubljani, v letih pred 2. svetovno vojno pa je bil sodnik Vrhovnega sodišča ("Stol sedmorice") v Zagrebu. Prešernova nagrada za življenjsko delo mu je bila dodeljena leta 1954. V slovensko glasbo je vnesel vplive novoromantike, francoskega impresionizma in glasbenega naturalizma. Komponiral je pretežno za vokalne ali pa z vokalom povezane druge instrumentalne zasedbe.

Njegova nečaka sta dirigent Uroš Lajovic in skladatelj Aleksander Lajovic.

Vsebina

Dela [uredi]

Njegov opus obsega okrog 40 samospevov, 20 zboro­vskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in druga dela.

Zborovska dela [uredi]

  • Lan

Album samospevov za glas s klavirjem [uredi]

Natisnjeno 1956

  1. Zacvela je roža
  2. Mesec v izbi
  3. Več ne šumi rž
  4. Pesem starca
  5. Bujni vetri v polju
  6. Norčeva jesenska pesem
  7. Zacvela je roža (za srednji glas)
  8. Mesec v izbi (za srednji glas)
  9. Pesem starca (za srednji glas)
  10. Poljub
  11. Zima
  12. Jaz pa vem
  13. Pesem nagajivka
  14. Ak, tako prešla mi je mladost
  15. O, da deklič je
  16. Kaj bi le gledal
  17. Iskal sem svojih mladih dni
  18. Romanca
  19. Serenada (Puškin)
  20. Veter veje
  21. Mati in dekle
  22. Cveti, cveti rožica
  23. Zunaj narahlo sapica piha
  24. Pesem o tkalcu
  25. Serenada (Oton Župančič)
  26. Nočne poti
  27. Begunka pri zibeli
  28. Svetla noč
  29. Spleen
  30. Razdvojenost
  31. Žalostna deklica
  32. Otvi
  33. V mraku
  34. O, ti življenje
  35. Mesečina
  36. Večer

Glej tudi [uredi]