Ivan Minatti
Ivan Minatti, slovenski pesnik, prevajalec, * 22. marec 1924, Slovenske Konjice.
Minatti sodi v pesniško generacijo, ki je začela pisati med vojno in nato nadaljevala povojno književnost. Minattijeve pesmi večinoma govorijo o odtujenem človeku, ki se zateka v naravo. Velik uspeh mu je prinesla pesem Nekoga moraš imeti rad, ki jo je izdal v istoimenski zbirki leta 1963.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Ivan Minatti je bil rojen v Slovenskih Konjicah. Pri njegovih petih letih so se z družino preselili v Slovenj Gradec, pri desetih pa v Ljubljano. Leta 1943 je maturiral na gimnaziji v Ljubljani. V vojnem času se je pridružil partizanom. Pri NOB je bil udeležen od leta 1944. V 16. slovenski narodnoosvobodilni brigadi Janka Premrla-Vojka je bil četni politični komisar. Pred vojno je študiral medicino, po vojni, leta 1952, pa je diplomiral iz slavistike na Univerzi v Ljubljani na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1947 je bil urednik Mladinske knjige, kjer je deloval do upokojitve leta 1984. Od leta 1991 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
[uredi] Delo
Minatti je predstavnik prvega povojnega rodu slovenskih pesnikov.
Pesmi je pisal že v gimnaziji in jih objavljal v almanahu Utrinki ter reviji Umetnost, med vojno pa v partizanskih glasilih. Kasneje je sodeloval pri Slovenskem zborniku, Novem svetu, Mladinski reviji, Slovenskem poročevalcu, Novih obzorjih, Sodobnosti, Pionirskem listu in drugih.
Njegova lirika je predvsem osebna, razpoloženjska in čustvena - intimistična. Njegov slog je impresionističen, novoromantičen, usmerja pa se tudi k ekspresionizmu. V njegovih pesmih prevladuje svoboden verz. Kritiki so mu na začetku očitali premajhno borbenost, kajti za takraten vojni čas so bile značilne udarnejše pesmi. Njegove pesmi pa so bile sprva pogosto otožne, prikazovale so tesnobo, samoto, dvom, negotovost, melanholičnost, pesimizem. Kasneje je začel ustvarjati bolj intimistično liriko ter tako poleg pesnjenja o družbi ter poeziji, opeval ljubezen in naravo.
[uredi] Pesniške zbirke
- S poti (1947),
- Pa bo pomlad prišla (1955),
- Nekoga moraš imeti rad (1963,1981),
- Veter poje (1963),
- Bolečina nedoživetega (1964,1970,1977,1994),
- Pesmi (1971,1981),
- Obraz (1972),
- Ko bom tih in dober (1973),
- Pesmi (1977) - z Menartom in Krakarjem,
- Prisluškujem tišini v sebi (1984,1985),
- Pod zaprtimi vekami, izbrane pesmi (1999),
- Minatti – izbrana lirika (2004).
[uredi] Mladinska dela
Napisal je nekaj pesmi za otroke, ki so bile objavljene v revijah kot so Ciciban, Pionir, Kurirček in podobnih. Te pesmi so: Sivi oblaki - bradati možaki; Poženi klas!; Jutro; Kaj jesen nam mari?; Pesem; Mucka in ježek; Pesem o stari čebeli; Medved, pujs in lisica; Hoj-hej!; Pionir Tonček; Kaj je v košku?; Čudovito darilo; Tiše, le tiše ...; Čirik-ci!; Ne misli več name, na nas; Prismoda - kralj; V bregu drevo stoji; Karavana; Šopi usahle trave ...; Tih, samoten je svet; Kurirček; Pošta iz Trnovskega gozda; Brez naslova.
Napisal je tudi lutkovno igro Slamnati voliček (1951).
[uredi] Prevodi
Zelo znan je po številnih prevodih: Antoine de Saint-Exupery: Mali princ; Prelepa Vasiljica; Ciganska poezija; Sodobna makedonska poezija; Istrske pesmice; Kočo Racin: Izbrane pesmi; Elzbieta: Tomi in Maša in drugih.
Mnoga njegova dela so prevedena v tuje jezike – predvsem v srbohrvaščino, makedonščino, albanščino.
[uredi] Uglasbene pesmi
Nekaj njegovih pesmi je tudi uglasbenih: Bele gazi, Brigadirska, Čez Kras, Čirik-ci, Ko mislim nate, Kurirček, Maj ob Soči, Pesem, Pismo materi iz groba, Pod noč, Pod šotorom, Pohod, Sen, Si naš?, Svidenje, Šel bom in Žalostinka.
[uredi] Priznanja in nagrade
- Nagrada društva slovenskih pisateljev za pesniško zbirko Pa bo pomlad prišla (1955),
- nagrada Prešernovega sklada za pesniško zbirko Nekoga moraš imeti rad (1964),
- nagrada in diploma zveznega odbora ZZB NOV Jugoslavije za delo na izvirnem in prevajalskem književnem področju (1970),
- Sovretova nagrada za prevode iz pesniškega dela Koče Racina in Izeta Sarajlića (1971),
- Medrepubliško priznanje za prevajalsko delo iz drugih jugoslovanskih književnosti v znamenju medrepubliškega književnega sodelovanja in zbliževanja (1973),
- »Zlato pero« priznanje društva prevajalcev Makedonije za prevajalsko delo iz makedonske književnosti (1973),
- Prešernova nagrada za zbirko Prisluškujem tišini v sebi (1985),
- Redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (1991).
[uredi] Literatura
- Ambrož D. in sod.: Branja 4. DZS, Ljubljana, 2003
- Ivan Minatti: Bolečina nedoživetega. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994
- Ivan Minatti: Pod zaprtimi vekami. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
|
|||||||||||||||||||||||||||||
